moj svet

1.06.2009

4. Dm-ov tek za ženske

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 11:07

Pa smo ga spet pretekle! Bilo nas je okoli 4000, babnice vseh starosti in dimenzij. Meni je bilo okej, ker na ta tek pridem pripravljena na gužvo in na to, da se bo na začetku bolj malo teklo. Ampak sem prejle preverila rezultate in glede na to, da sem tekla zgolj minuto manj kot lani, predvidevam, da je nekje napaka. Najbrž ni  neto čas ali pa kaj podobnega, saj vem, da sva s soborko tekli precej (torej vsaj 5 MINUT!) bolje kot lani! Briga me, meni je pomembno, da grem, sem tam, prispevam in se zabavam.

Letos sem prijavila tudi Sončece, saj je stara dve leti in je čas, da začne! Bolj za šalo, ker nisem bila prepričana, da se ji bo ljubilo. Pa je pogumno pretekla tistih 400m (kar za dveletnika sploh ni malo!), dobila medaljo in bila videti sila zadovoljna.

Imam pa vseeno nekaj pripomb nad organizacijo, zdaj moram samo še najti naslov, kamor jih lahko posredujem.
1. Glede na število prijav bi končno lahko ločili štart na 5 in 10 km
2. Štart bi bil mirno eno uro prej
3. Nimam pojma, zakaj so ukinili 15 km
4. Štart za Oskarje je pa absolutno prepozno. Letos je bil načrtovan ob 11.30, pa je bil prestavljen na 12.uro, kar je za majhne otroke res pozno. Ob 10h bi bilo ravno prav. Saj vem, prireditev…

Meni ni do Čukov, tamauka bo pa drugo leto gotovo že uživala in takrat mi bo čisto vseeno, kdaj je štart teka :) .

  • Share/Bookmark

15.05.2009

Vsi moji prvi fantje

Zapisano pod: mladost je norost, moje misli — polnaglava @ 21:08

Zadnjič sem v nekoliko “rahlem” klepetu med proslavljanjem v Bratislavi ugotovila, da termin “moj prvi fant” niti ni tako zelo enostavno pojasljiv pojem. Teh prvih sem namreč naštela kar nekaj, pač glede na to, o čem je v zvezi z moškimi tekla debata. Zanimivo, noben od njih ni ustrezal oznaki “moj prvi”, kot je v splošni rabi1.

Moj prvi fant je bil nežen, prijeten, pošten, prijazen, malo me je poljubljal, veliko držal za roko, kaj več si pa ni drznil. Kasneje se je le odločil, da so mu nekoliko bolj kot ženske všeč moški, meni pa se je malo odvalil kamen od srca2. In v Bratislavi sem v svoji “rahlosti” glasno razmišljala, da res ne vem, ali se je ob meni odločil, da ženske niso zanj, ali sem mu bila všeč, ker sem bolj dec kot baba ;) .

Šele kakšno leto po tem se je zgodil moj “prvi”. Ta res ni omembe vreden, zato na tem mestu ne bom izgubljala besed za tistih pet minut. Ga niti ne smatram za “prvega”, čeprav ga po teoretični strani ne morem zanikati. Se zgodi, takrat smo bili vsi malo več kot “rahli”. In svobodni. In stari ravno dovolj, da se nam je zdelo, da če zdaj ne, je pa vse zamujeno in se sploh nima smisla več kazati v družbi “zrelejših” vrstnikov.

Še isto poletje se je zgodil moj Prvi fant. Tak z vsemi sestavinami, z najbolj noro zaljubljenostjo in slepoto za vse slabo na čelu , tak, ko veš, da nič ni prav in je ravno zato vse tako sladko in krasno in zanimivo in… Metuljčki, utrip srca, čisto topilo… Prvi fant, ki mi je zlezel pod kožo in preprosto ni več načina, da zleze ven. Najina zveza niti slučajno ni bila “resna”, moji niso vedeli zanj, njegova mati je rekla, da “te male lajdre ne bo gledala v hiši!”, dobivala sva se v družbi in iskala intimne kotičke.3 To je tisti “prvi”, ki se ga spomniš, pa se kar nasmehneš in zasanjaš in si res zaželiš, da bi se samo za tisith par trenutkov lahko vrnil v času… Poba se je že takrat spogledoval z opojem, meni ni bilo preveč všeč, ker sem vedela, da gre predaleč…

Potem je tu še prvi “pravi” fant, tisti, ki ga predstaviš mami in si skupaj veliko časa, veliko sta sama, gresta na morje, na trgatev, na bratovo poroko, kjer že vsi planirajo tudi vajino, potem se zaveš, da je kljub vsemu prvi, da sta prišla do točke, kjer se želje in cilji preveč razhajajo in greš narazen.

In potem pridejo vsi “drugi” fantje ( meni je bil drugi gej prihranjen; mogoče sem izgubila moškega v sebi, ali pa so takrat vsi že imeli fante).

Potem se pojavi prvi resen kandidat in prvi mož. In iskreno upam, da tukaj ne pridem do drugega.

Ampak tisti Prvi, tista prva divja zaljubljenost, tisti ostane do konca. Vsaj v meni je. Nekajkrat sem ga kasneje še srečala, nekaj časa je celo hodil z mojo dobro prijateljico. Takrat se z drogami ni več samo spogledoval, takrat je bil že precej “zdelan” in tudi zapor je že videl od znotraj. Meni je vseeno uspelo obdržati spomin na tisti čas, ko je bil njegov nasmeh samo malo nagajiv in je bil …. ah, najbrž je bil lump, ampak meni se je zdel najbolj prisrčen mucek na svetu.

Včeraj me je babji firbec gnal na Google. V glavo mi je padlo, da včasih tam odtipkaš kakšno davno pozabljeno ime in izveš, kaj se z njim dogaja ves ta čas. Prvo davno pozabljeno ime je bilo Njegovo. In prvi zadetek društvo, v katerem je igral harmoniko:
Z žalostno vestjo pa sporočamo, da nas je mnogo prezgodaj zapustil naš član XX
Zraven pa fotografija veselega “mojega prvega”, ki je nedvomno potrjevala, da je to on in edino on. Kar sedela sem tam pred ekranom kot kup nesreče in popolnoma brez misli samo čutila, kako se mi nabirajo solze. Ker je bil prvi. Ker mi je zlezel pod kožo. Ker zdaj ni več upanja, da ga bom nekoč spet srečala sredi Ljubljane in bom še dva dni vsa v “luftu”, ker bova spregovorila tistih par besed. Sem res prav žalostna… 

  1. saj razumete, čebelice in rožice pa te reči :oops: [nazaj]
  2. ni tako zelo enostavno biti najstnica, imeti prvega fanta, ta pa ni čisto nor nate in kar trd že ob misli na to, da bosta lahko 5 minut sama v temi [nazaj]
  3. Kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja, sta se skrila k zvezdam za en “ljubim te”… – Dekle iz Zlate ladjice [nazaj]
  • Share/Bookmark

14.05.2009

Nasveti za hujšanje

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 21:23

- samo trebušnjake je treba delati, vsak dan 100, pa trebuha ni več!
- šport, to je to, najbolšje je plavanje!
- z dojenjem gre vse dol, tamali te kar “požre”
- Ah, s kolesom v službo, pa bo
- ti povem, po sedmi zvečer nič več pojesti, pa kar zgine
- ha, ti jaz posodim moja dva tamala, se boš kar stopila
- ločevalna dieta, to je to, ne moreš zgrešit!

Ja, ko se začne, jih ni konca. Babnic z vseh strani, ki svojo teorijo o hujšanju prodajajo kot zakon in so prepričane, da mi morajo res nujno svetovati, kako naj se znebim tehle 5 kilc še pred smrtno posteljo! In ponavadi so to ženske, ki resnici na ljubo same nikoli niso imele več kot kakšno deko preveč. Na jeziku!

Danes sem spet morala poslušati, kako se stvari streže. In to vse zaradi miniaturne pripombe, da napolitanke pa, hvala, res ne bi, ker sem se že s tisto feto pri kosilu pregrešila. Sem takoj dobila lekcijo o tem, kako bi rabila dva nadebudneža, ki bi me kar posušila. Kot da ne pridem vsak dan domov, fliknem torbo na stol in tečem ven lovit Sončece na njenem novem biciklu. kot da potem ne pomijem, pospravim, operem, obesim, zložim, posesam in še kaj skuham v naslednje pol ure!

Zadnjič sem na Facebooku prebrala recept prijateljice, ki je pozimi rodila. Samo enega fajn lačnega moraš imeti, pa se salo kar samo topi. Kot da nisem dojila 13 mesecev! Ah, najbrž bi morala vztrajati do 15. leta! Ali pa moja pač ni bila DOVOLJ lačna!

Kakšno leto nazaj sem poslušala o športu. Trebušnjaki in tek, to je to. A tistih cca 30km na teden tudi šteje?!?! In tisoč trebušnih, ki sem jih v navalu mazohizma delala pred leti in si za vedno dokazala, da so eno figo vredni (kar se izgleda tiče, saj mišice so bile, tudi zelo uporabne, ampak salo, ki jih je ščitilo, je pa tudi ostalo tam… Pa tudi plavala sem, 4km na dan, pa se na kilaži ni veliko poznalo. Na kondiciji pač.

Trenutno sem malo histerična, ker se že kakšne tri tedne nisem pošteno najedla, na tehtnici še ni zabeležene spremembe, nasveti se pa kar vrstijo in vrstijo. Tudi če nič ne prosim zanje…

  • Share/Bookmark

9.05.2009

Jaz imam kolo, kolo, kolo, kolo…

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:04

Juhu, pa ga imamo.

Nisem verjela, da bomo tako dolgo iskali kolo-poganjalčka, torej kolo za najmlajše, ki bi po velikosti dejansko ustrezalo najmlajšim. Dvomim, da je naše Sončece tako zelo naprej z razvojem, kajti vsa taka kolesa (in ker sem naklonjena naravnim rečem, sem iskala leseno) so ji bila vsaj 5 cm previsoka.

Danes smo našli tega, plačali natanko še enkrat toliko, kot smo nameravali, tamauka je pa “prevozila” celo ulico trikrat in pol, potem smo jo pa prepričali, da je zdaj kolo že zelo utrujeno in mora počivati, ona pa pod tuš – ura je bila osem zvečer. Brez joka, jasno, ni šlo.

Vsem, ki jih je srečala, je razložila, da je kolo dobila za rojstni dan, ker bo stara dve leti. In seveda da bo tudi očko dobil kolo za rojstni dan, pa mami, pa babi…

Ko tole pišem, je Sončece v postelji, kolo pa počiva kakšen meter stran. Kaj vse bo pa danes sanjala, pa raje ne pomislim. Preden smo našli kolo, smo namreč končno kupili tudi “milko” za peskovnik.

Aja, še ena cvetka. Naši se je začela prebujati domišljija. Med vožnjo v avtu sem jo tako slišala, da nekaj govori, razumela pa nisem nič. Se obrnem in vprašam, kaj je rekla. Me na hitro pogleda, potem se obrne stran:”Ne, ne, nič. Lunici in sončku sem nekaj povedala.”  :shock:

  • Share/Bookmark

4.05.2009

Lesen poganjalček

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 18:27

Naše malo motovilo zdaj že eno leto hodi in čas je, da se nauči tudi kolesariti  ;) . In ker smo pri nas doma moderni, ne bomo zadovoljni s čisto navadnim kolesom na pomožna kolesca, o ne, to je pase´. Raje bomo naredili doktorat na poganjalčkih, lesenih kolesih brez pedal, no, temle.

Da je zadeva malo večji izziv, smo takole kolesce nazadnje videli pred pol leta v Millerju in ker je bila zima in je imelo Sončece pet cm manj, nam na misel ni hodilo kupovati. Zdaj jih nimajo več…

Torej, če imate kakšen pameten link, ga bom zelo vesela.

  • Share/Bookmark

1.05.2009

Kolonhidroterapija

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:17

Če rečem, da se že vse življenje bolj ali manj uspešno borim s svojimi kilami in obliko telesa, vam bom v misli priklicala sliko debeluške, ki s skledo čipsa sedi pred televizijo, gleda svojo najljubšo limonado in si prigovarja, da je v Mehiki še hujše. Tam so poleg vsega še vsi spletkarji!
Ne, nikoli nisem bila takšna, a se kljub vsemu ves čas ukvarjam s tem. Ponavadi ne priznam, včasih mi celo zares uspe za leto ali dve odmisliti, pa še takrat v resnici precej dobro vem, kaj in koliko sem ta dan pojedla in koliko km sem ta teden pretekla.

Do pubertete sem bila najbolj drobno bitje v razredu, potem pa čez noč… Boki, rit, joške, nadlahti, podbradek, kaj vem, kaj še vse. V svojem odraslem obdobju sem zaigrala harmoniko v razponu 68 – 54, kar niti ni mačji kašelj. Potem sem se nekako ustalila pri malo manj kot 60 in si bila že skoraj malo všeč :oops: .

Vse govoričenje o nepravilni prehrani dajem v koš, saj zase vem, da nikoli nisem jedla čipsa, nikoli za božič in veliko noč natepavala potice, kaj šele špehar’ce, od salamenskih svinjarij uživam zgolj v kuhanem pršutu (cca 5xletno), francoska solata se mi gabi, piškotov in tort ne kupujem. Moja edina (zelo) šibka točka je čokolada. Pa še za to sem z leti ugotovila, da mi temna prav nič ne škodi, če je le ne pojem vsak dan 100g. Mene nese, če nimam časa ali volje za šport in če jem takrat, ko gredo drugi spat!

Pred leti sem torej uspela ujeti kilažo, ki mi resnično odgovarja. S tistih 54, ko sem se počutila kot Dahavec (pa še zdaleč nisem bila suha) sem prilezla na “mojih” 58 in se počutila dobro. In takrat sem uspela končno malo zadihati in se osredotočiti še na kakšen drug del telesa, kakšen tak, ki se ga ne vidi. Takrat sem (po naključju?) zasledila članek, ki je govoril o kolonhidroterapiji.
Zdelo se mi je grozno. Da se nekdo prostovoljno odloči, da si bo pustil napolniti čreva s 50 litri vode?! Da bo ležal na boku s cevko v anusu in mirno gledal, kako nekdo drug opazuje, kakšni stoletni ostanki tečejo iz njega po drugi cevki?!
Ampak je že moralo biti nekaj mazohističnega v meni, da mi je ideja postajala vse bolj zanimiva in kmalu mi ni dala spati. Izbrskala sem številko zdravnice, ki se je s tem ukvarjala v Ljubljani, poklicala, se prijavila in…

Pismo, ne morem povedati, kako čudovito lahkotno sem se počutila tisto pomlad in poletje. Tekla sem kot za šalo, v službi sem bila polna energije, bila sem pametna, kaj pametna, MODRA, svet je bil popoln. Hkrati sem izvedela, da v meni niti ni bilo tako zelo veliko odplak, da bi morala začeti kakšen 70 dvnevni post ali kaj podobnega, gospa doktor so mi rekli, da bo dovolj, če se pridem “umit” enkrat na leto.

Seveda sem naslednje leto pozabila, še naslednje je minilo tako hitro, da sem se spomnila šele konec poletja, kakšen teden preden sem izvedela, da sem noseča. Torej je spet odpadlo. Potem sem v nosečnosti brez odpovedovanja (pa tudi brez nažiranja, da ne bo pomote) pridelala 24 kil(c). Vse do zadnjih 5 so izginile, tele moreče packe nemarne, ki vzdržujejo dvomestno število s šestico na začetku, pa nočejo nikamor. Fitnes, tek, omejena hrana, skoraj nič sladkega (brez čokolade se pa lahko tud kar ustrelim); nič jih ne odžene. In sem se seveda spomnila na hidrokolon. In izvedela, da tale dr.K ne izvaja več te dejavnosti, vsaj v Ljubljani ne. V Šmarješke se mi pa ne da. In zdaj (seveda med prazniki, ko nimaš kam poklicat) vneto iščem nekloga, ki bi mi malo prečistil črevesje, medtem pa se zadovoljujem z rižem in sadjem. In čisto majcenim koščkom čokolade vsak drugi dan.

Mogoče kak naslov ali telefon nekoga, ki izvaja hidrokolon v Ljubljani?

  • Share/Bookmark

30.04.2009

Zakaj moški nimajo celulita?

Zapisano pod: miks, moje misli — polnaglava @ 20:57

Ker je grd!!!!

Res ne vem, zakaj imamo ženske toliko opravka z njim. Praktično vse ga imamo (ene so bogatejše, druge imajo le unčo ali dve), praktično noben moški ga nima (imajo pa pivske trebuhe, ki se jim zdijo grozno seksi, ampak o tem kdaj drugič) in čisto pri vseh dojenčkih se nam zdi ljubek!

Pred leti sem se odločila, da celulitisu (tako smo mu rekli tedaj) naredim konec. In ker nisem kakšen hudo naiven primerek ženske, sem se odločila, da kupim najdražje na tržišču, da se tam prepričam, da je vse skupaj larifari in si prihranim precej denarja z nadaljnjim nakupovanjem najcenejšega. Ker enega pa vseeno rabim, da mi nihče ne more očitati, da nič ne naredim zoper to nadlogo…
Šla sem v drogerijo, kupila najdražji in najboljši izdelek in začela z garanjem. Ja, tole mazanje je garaško delo, vam povem, da lažje pretečem 10km, kot vtrem v stegenca in zadnjico tistih nekaj gramov kreme. Rezultati opazni z aviona v treh tednih? Centimetri izgubljenega obsega, čvrsta koža, mehka in gladka kot dojenčkova ritka? No, ena podobnost z ritko je res bila. Celulit!
Kot sem predvidevala, je bil še vedno tam, o kakšnih silnih izgubah ni bilo moč govoriti, kupila sem en razred cenejši izdelek. Ne bom izgubljala besed. Potem sem nabavila našo Afrodito, se začela besno masirati pred in po aerobiki/teku/fitnesu in resnično zasledila nekaj učinkov.

Potem je prišla nosečnost, pa Sončece, pa spet nove zakladnice celulita. Če bi denar takole letel na kup! In se spet mažem, samo da zdaj izbiram kreme glede na termični učinek. Zdaj imam garcinijo za takrat, ko me zebe (ker par minut po nanosu postanem infra rdeča in vroča), garnierov roll-on za takrat, ko mi je vroče (ne bojo me prelisičili, takole lahko hladi samo čisto navaden mentol) in en reklamni lotion za tiste dni, ko se spomnim, da mi ni pomoči in res nima smisla garat. Ker sem pač človek s pomarančno kožo. Torej ženska!

  • Share/Bookmark

28.04.2009

Srebrne v Bratislavi!!!

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 20:01

Trenutno mi nekaj ne gre tole pisanje, vseeno pa se zgodijo dogodki, ki jih moram vsaj omeniti.

Sodelavec je rodil punčko!!!!!

Pevke ŽPZ KUD Brezovica pa smo na zborovskem tekmovanju Slovakia Cantat v Bratislavi osvojile srebrno priznanje, kar pa res ni mačji kašelj.
Ko smo prvi večer slišale nekaj konkurentov, ki so se prijavili na nastop na otvoritvenem večeru, smo vedele, da bomo morale dati vse od sebe. In smo. In s ponosom povemo, da smo bile srebrne med akademskimi in drugimi zbori šolanih pevk in pevcev. Spomniti moram, da naš zbor sestavljamo žene in matere, ki večinoma ne poznamo not, kaj šele, da bi jih brale, hodimo v službe, doma gospodinjimo, enkrat do dvakrat tedensko pa se sproščamo ob petju v naši osnovni šoli. In očitno se sproščamo kvalitetno!

Res smo lahko ponosne!!!

  • Share/Bookmark

23.03.2009

Joga, tretjič

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:27

No, takole, družba. Z jogo sem do septembra zaključila, takrat jo pa začnem na začetku, tako,  kot se spodobi. Bi pa že rada vsaj čakre znala našteti in vsaj pozdrav soncu izvesti zares prav.

Malo sem razmišljala in ugotovila, da je pri meni pogosto tako. Najprej dolgo časa o eni stvari razmišljam, potem se pa čez noč odločim in naredim najbolj narobe. K sreči se vsaj zavedam, da je narobe in potem potrpežljivo začnem na začetku…
Tudi s kremo proti celulitu je bilo tako. Najprej sem nihala med verjeti-ne verjeti, potem sem se vendarle odločila in kupila najdražjo. Shiseido. Seveda v treh tednih nisem bila rešena pomarančne kože, sem se pa končno odločila, da me ne bo konec, če enkrat na dan (po telovadbi) dobro premasiram stegna s (skoraj) najcenejšo afroditino žavbo in tako naredim nekaj za mikrocirkulacijo.

okej, nazaj k jogi. Moji bi me zdaj že vprašali, kaj je bilo za kosilo. Vprašanje ima izvor v srednji šoli, ko je sošolka pravila štorijo o nekem posebnem kosilu, pri tem pa povedala vse o tem, kako dolgo so potovali k sorodnikom, koliko jajc je znesla kokoš tisti dan, kako je deda lovil tista jajca in jih skoraj ubil, kaj je bilo s traktorjem… Vsake toliko smo jo vrnili v realnost z vprašanjem “Kaj je bilo za kosilo” in po dolgih mukah dobili odgovor. Zdaj vsakič, ko kdo kaj maratonsko nalaga, govor prekinemo z vprašanjem o kosilu.

Kaj je bilo za kosilo?

Joga. Malo sem se pogovorila z B, ki se na jogo kar precej spozna in me tudi že nekaj let snubi, naj se pridružim njenemu tečaju. Prišli sva do zaključka, da v fitnesu Moj fit izvajajo kria jogo, kjer gre predvsem za dihalne vaje. Dihalne vaje pa so v bistvu stvar, ki jo moraš res najbolje obvladati, če želiš delati prav in ne hiperventilirati. V šali je komentirala, da sem jaz taka faca, da kar iz nič preskočim na (sam bog ve katero) stopnjo. Šla sem še enkrat, spet se mi je fino vrtelo. Vodji sem po koncu to tudi povedala in izrazila dvom v pametnost nadaljnega obiskovanja. Mi je takoj pokazala vajo Žaba, ker naj bi bil problem v nizkem pritisku, ki ga bom korigirala z izvajanjem te vaje (26 ponovitev). Na koncu me je še vprašala, če imam majhne otroke in ko sem ji potrdila, mi je s pomenljivim pogledom povedala, da je to to. Ne, sigurno se  mi ne vrti zaradi neprimernosti vaj. Treba je vztrajati…

Kakor koli, po moje sem s kria jogo zaključila. B sem pa že povedala, naj me septembra zbrca v svojo začetno skupino, da ne bom slučajno spet imela kakšnega izgovora…

  • Share/Bookmark

18.03.2009

Rožice cvetijo…

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 09:57

…hroščki gomazijo, vsi se lepega dneva veselijo!
                                                                    (Zdenek Miler: Krtek in pomlad)

Razen mene, ki že dva dni diham na škrge in čakam, da se vrne moja dohtarca, da mi napiše ene močne arcnije proti seksa željnim cvetkam!!!

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake