moj svet

7.09.2009

Sirup za v vrtec

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:11

Ja, naše Sončece so letos končno sprejeli v vrtec in tako ponosna starša že en teden odkrivava povsem nov svet. Poudarek na starših, mali je namreč očitno vse jasno in tja hodi kot izkušena “vrtičkarica”.

Ko se mi je konec avgusta posvetilo, da vstop v ta velik vrtec komaj čaka, sem to dejstvo spretno izkoristila za vse drobnarije, ki se jim je Sončece skušalo izogniti.

Tako smo jedli zajtrk, pa kosilo, pa večerjo, pa sploh vse obroke popolnoma brez pregovarjanja, saj “kdor hoče v ta velik vrtec, mora vse pojesti sam, tam vzgojiteljice nimajo časa za pregovarjanje, se morajo igrati. Kdor ne zna jesti sam, gre pač k dojenčkom… Ta veliki se pa med tem igrajo…”. Tudi umivanje zob kar naenkrat ni bil več noben problem. “M že ne bo gledala otrok s škrbastimi zobmi”. Pa pospravljanje igrač, oblačenje hlačk po končanem opravilu na kahlici (ko mami obriše ritko), pa še in še (vsega niti ne upam napisati, se malo bojim fanatičnih beri-do-črtice-tako-kot-piše in njihovih komentarjev o mučenju dveletnika).

In tale zadnja mi je res uspela. Sončece popije absolutno premalo mleka oz. zaužije čisto premalo kalcija. In ker poleg tega prihajajo hladni dnevi in gripa in viroze in vsa ta j…, sem se odločila otroka malo opremiti z vitamini in minerali in vsem, kar spada zraven. Kupila sem sirup Kindervital, ki obljublja izredno učinkovitost in, kar je pomembneje, okusnost. Mala se je kar stresla, ko ga je dobila eno kapljico v usta. Zadeva je namreč tako sladka, da bi lažje pojedla lonec marmelade, kot žličko sirupa. Odločno se je uprla. Malo me je zaskrbelo, da trik s tavelikim vrtcem tokrat ne bo uspel, a sem vseeno poskusila. Z rahlo zaskrbljenim obrazom sem rekla:” Ne, saj ni treba, če ne moreš. Ti pač ne gre, ni problem. Boš šla pa drugo leto v ta velik vrtec…” Mala me je malo zmedeno pogledala, zato sem hitro dodala: “ja, otroci, ki hodijo v velik vrtec, se veliko igrajo in potrebujejo veliko energije in vitaminov, da bodo zdravi in se bodo…”
Preden bi napletla še kakšno neumnost, so bila njena usta široko odprta in skoraj nič se ni stresla, ko je pogumno pogoltnila 10ml tiste sladkobe (in to res ni malo!) in presrečno zaklicala “pa grem lahko v tavelik vrtec!!!”

Saj vem, da že malo pretiravam in da bo vsega lepega enkrat konec, ampak dokler traja, je pa sladko. Potem si bom pa izmislila novo finto in naprej veselo nategovala nič hudega sluteče malo bitjece. Hehehe

  • Share/Bookmark

3.09.2009

Štetje je huda znanost

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 09:35

Sončece: “ena, dve, štiri, pet, šest…”
Oči: “Pa kje imaš ti trojko, da jo vedno izpustiš?!”
Sončece: “V vrečki al’ pa v škatli!”

  • Share/Bookmark

Ko Slovencelj pride kampirat

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 09:32

Tole sem začela pisati po prihodu z morja, dopisala po 10-dnevnem kampiranju v Banovcih (kjer, upam, bodo kmalu sesuli “vlado” in izvolili novo) in končala danes, ko imam ravno malo časa. Pol stvari sem, tako kot vsako leto, do zdaj že pozabila, prebolela in predihala in grem drugo leto seveda spet kampirat. Mogoče pa preventivno tole preberem, preden polno naloženi zapustimo domače dvorišče…

Že leta opazujem, kako se ljudje, ki hodijo kampirati, vse bolj ločujejo v nekaj podzvrsteh. Po avtokampih vzdolž Jadrana se potikam že 34 let in vem, o čem govorim. Poleg tega sem v otroških letih pod šotorom prebila tudo po 6 tednov in sem se življenja v kampu zelo navadila in ga tudi zelo cenim. Toliko težje zato gledam, kaj se zadnjih 10, 15 let dogaja na tem področju. Torej, “kampisti”:

- “pavšalisti” – razen redkih izjem je to najhujša vrsta homocampingusa. Plača tistih 2000€ za pavšal in potem verjame, da je avtokamp pravzaprav njegov, vse nižje oblike taborečih pa so lahko samo vesele, da smejo svoj šotorček postaviti nekam na drugo stran njegovega rožmarina in čim bolj tiho in nemoteče tam čakati, da dopust mine. Na plaži je sicer jasno, da so prišli, so tam in so taglavni, si je pa praviloma ne lastijo, ker jim “tega ni treba”. Povsem drugače je namreč z morjem. Tam kraljujejo in čisto sam si kriv, če se nisi znal umakniti 90 konjski Hondi in ti je elisa odbila roko ali razmesarila glavo. Ker do pomola pač veslajo samo butci, poleg tega ima madam tanove Ipanemke in jih res ne bi rada zmočila… Zvečer so pavšalisti glasni, v bifeju na plaži še glasnejši, pri skupnih WC-jih pa jih, hvalabogu, ni, razen kadar pride najmlajši spraznit “kahlo”

- “hoteli so predragi” – malo manj težko je prenašati kampiste, ki so ugotovili, da za hotel in apartma nimajo, da pa bi se dalo stisniti kakšen teden, če koga “pozabijo” prijaviti in elektriko preprosto priklopijo, ko nihče ne gleda. Sposodijo si sosedov šotor in plinski gorilnik, zvečer prižgejo sveče in to je to. Seveda ponavadi nimajo pojma o AC navadah, o tem, kdaj se v klampu govori tiho in kdaj tišje (zelo glasno se pač nikoli ne govori, izjema je eventuelno večer pred odhodom, ko si že dokazal, da si povsem nemoteč sosed in se ga za konec fino nadelaš v bifeju na plaži s prijatelji, ki si jih pred dvema dnevoma spoznal na isti plaži in potem se, nažgan kot krava, pol ure preden greš spat hihitaš pred šotorom in si obljubljaš, da”se drugo leto spet vidimo”), kako se pomiva posoda (oz. kam se strese ostanke kosila), kaj pomeni, če je zjutraj na plaži prazna ležalka (pa ravno tam, kjer si hotel razgrniti svojo – ne, nihče je ni tam ponesreči pozabil) in, še pomembneje, kaj dela na praznem parkirnem mestu STOL?!?!
Letos sem imela kar nekaj dela sama s sabo, da nisem sesula starega Volva z MB registracijo, katerega lastnik je v naši odsotnosti hladnokrvno stol vrgel na rob in parkiral na “naše” mesto. Tip (in žena in petletni sine) je imel okoli vratu centimetrski zlatni lanac in na njem ogromen križ. Milo rečeno se mi ni zdelo, da bova prišla skupaj in sem mu samo povedal, kar mu gre. Naslednji dan je avto umaknil na drugo stran kampa in me potem še ves teden skušal prijazno gledati, kadar so se najine poti prekrižale. Trud je bil vzajemen, da ne bo pomote, nisem camping godzila.

- “nazaj k naravi” ali “bio eko modernizem” – so vrsta homonaturicus, ki ima praviloma polno blagajno in divjo idejo, da je treba dopust preživeti kar najbližje naravi (koliko imajo stika z naravo skozi leto, ko si polnijo blagajno, lahko samo cinično ugibam). Na dopust pride 4 članska familija s tamalim iglujem, namesto stolov in mize poiščejo štore in škatle, kuhajo na mini plinski bombici, ponoči pa po kampuz hodijo z rudarskimi svetilkami na glavah. V glavnem se zadržujejo v naturističnih kampih, kjer je seveda vse še bolj natur. Svoje eko Navare, Voyager-je, Pajere, Experte in podobne avtomobilčke parkirajo v senčko (če je potrebno, premaknejo kakšen stol, ki ga je nekdo pozabil tam) in potem teden ali dva verjamejo, da so tapravi Rbinzoni. Pri tem seveda tudi robinzonsko krulijo (jebiga, če si na prostem, si pač vsem na očeh – pardon, ušesih). In vsakič, ko gredo mimo običajnega šotorista, skušajo čim bolj zviška gledati njegove omarice, hladilnik, kompletno kuhinjo…

-”homo turistikus kampistikus” – so tisti pravi stari kampisti, ki življenja v hotelih nikoli niso priznavali. Ti se pripeljejo, poiščejo prostor za šotor, ga malo poravnajo in počasi začnejo vleči narazen svojo kramo. Vsako leto kakšna drobna izboljšava, vsakih 7-10 let nov šotor, manire pa iz dobrih starih časov, ko pač ni gledal vsak samo nase. Med zadnje seveda neskromno štejem tudi sebe. Hotelsko dopustovanje smo preizkusili, ko je imelo Sončece dobre 3 mesece in ga po moje ne bomo nikoli več. Za drugo leto smo že kupili nov šotor in nekaj malenkosti, ki smo jih dali na spisek letos. In ko tole končujem, se boleče zavedam, da je drugo leto še daleč…

  • Share/Bookmark

18.08.2009

Med drekom in ciklamami

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 22:11

Tale čas je res najbolj nehvaležen za večerni tek. Vročina ne odneha, mušic in komarjev cele porcije, z njiv in kmetij pa se širijo vonjave…

In tako sva danes s sosedko spet po dolgem času tekli v breg tja na Požarnice. Na levi kmetija z vonjem po kurjekih, gnojnici in hlevu, na desno obronek gozda, v katerem so (mogoče ravno danes) zacvetele ciklame. Zmagovalna kombinacija ;S .

  • Share/Bookmark

25.07.2009

Zakaj ovčka joka?

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 19:21

-”Ker jo je strah.”
- “Zakaj jo je pa strah?”
- “Ker je sama”
- “Zakaj je ovčka sama?”
- “Ker se je izgubila.”
- “Zakaj se je izgubila?”
-”Ker ni ubogla ostalih ovčk in je šla po svoje.”
-”Zakaj pa ni ubogala?”
-”Ker je malo trmasta in neubogljiva.”
-”Zakaj pa zdaj ovčka joka?”

Uffff, spet smo na začetku, zakajem ni videti konca, poskusim z odgovori v drugo smer
-”Ker ji je dolgčas”
-”Zakaj ji je pa dolgčas?”
-”Ker nima prijateljev”
-”Zakaj nima ovčka prijateljev?”
- “Ker so vsi ušli, ker je ves čas spraševala, zakaj! Zdaj bo pa še malo jokala, potem bo pa gotovo spet našla prijatelje in bodo šli skupaj domov. Midve greva pa pod tuš in spat.”

Ovčka je potem še kakšno uro blejala nekje na hribu nad kampom, jaz pa sem bolj ali manj resno odgovarjala na naslednjih 1000 zakajev.

* pogovor o ubogi ovčki je zapisan v mnogo skrajšani različici

  • Share/Bookmark

Za prihodnje leto potrebujemo

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 19:12

- kanu
- PVC juta – 6×4m (1kom), 3×2m (2kom)
- nov jedilni pribor
- novo skledo za solato
- nove skodelice za kavo
(a ima kdo občutek, da sem letos razbijala posodo?)
- hammock
- 30m šotorske (najlon) vrvi
- še ena brunnerjeva omarica – nizka
- navadni stoli za kampirat
- pajki (elastike)

  • Share/Bookmark

2.07.2009

A res moram spakirat?

Zapisano pod: uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 23:03

V soboto začenjamo dopust. Prvič v življenju tako zgodaj. In poleg tega prvič, da pakiram v času, ko še nisem na dopustu. Vse mi gre narobe in ni mi jasno, zakaj vsako leto vržem stran seznam stvari, ki jih moram spakirati in ob katerem se mučim vsako leto znova. Zato ga bom tokrat napisala sem in se potem vsako leto znova vračala in ga le še posodabljala. Uf, sem pametna!

Torej, OBLEKA:
- spodnje perilo (gate, nogavice, modrci)
- hlače (kratke, dolge
- krila, poletne oblekce
- majice (kratki, dolgi rokav)
- jopica, pulover, flis
- pižama
- trenirka
- obuvala (japonke, teve, superge)
- obleka za tek

DODATKI ZA PLAŽO
- kopalke
- brisače, kopalni plašč
- plavalna očala
- plavutke, maske, obroč, krokodil
- knjige, križanke,

 ZA OTROKE:
- knjige
- igrače
- papir, barvice, material za ustvarjanje

TOALETNI PRIBOR:
- britje
- milo, šampon, balzam
- vatirane palčke
- zobne ščetke, krema
- lotioni, kreme ipd
- deodorant
- brisače

POTOVALNA LEKARNA:
- prva pomoč: obliži, povoj, gaze, bel trak, razkužilo
- repelent za komarje
- antihistaminiki (oboje!)
- tablete proti bolečinam in povišani temperaturi (lekadol, nalgesin)
- paracetamol za otroka
- termometer
- gel za pike in opekline
- zaščitni faktor
- mazila - bepanthen, tea tree, ribje, bivacyn, ognjič…

OČALA, LEČE, OPTI FREE, ZDRAVSTVENE IZKAZNICE

KAMP OPREMA:
- posteljica za Sončece
- šotor
- paviljon
- kuhinja
- pečica
- grelec za vodo
- hladilnik
- posoda (krožniki, kozarci, kozice, ponev, lonec, pribor za kuhanje, skodelice, skledice, skleda za solato, cedilo, deska za rezanje, NOŽI…)
- omara
- stoli in miza
- roll up (turbo maximus, whatever)
- kovtri (spalke), povštri
- viseča mreža
- posteljnina
- juta za pod šotor
- kladivo
- podaljšek
- adapter
- polnilci za mobitele, kamere ipd
- luč
- PVC juta,
- pajki, 30m šotorske vrvi in 10m debele vrvi

Upam, da je vse tole ta trenutek res v avtu (pa na prikolici in v “trugi”), ker me jutri ne bo od zore do mraka, v soboto pa pičimo. Adijo, lepo se imejte!

  • Share/Bookmark

29.06.2009

Umiri se

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:08

Te dni nas naša trmoglavka zabava s svojo rastočo domišljijo. Če v tem trenutku nastavimo nekaj kamer in začnemo z Velikim bratom, obogatimo čez noč. Kaj temu otroku dogaja…

Z očijem na postelji pojeta Mi se ‘mamo radi. Kmalu besedilo ni več zanimivo, zato da ukaz:”Konjčke ‘mamo radi!”. Oči se dela, da ne razume, kaj želi od njega in dalje rine svoj mi se ‘mamo, ona pa ga preseka:”Konjčke ‘mamo radi!” Ker se ta velik otrok ne da, jo skušam rešiti in začnem peti Konjčke ‘mamo radi, radi…
“Ne!” me ustavi z iztegnjeno desnico, ki naj bi pomenila skoraj grožnjo,”oči po zapel!” In očiju pač ne preostane drugega, kot da zapleše, kot mala žvižga.

Pri mizi se afna, po stanovanu hodi z dudo v ustih in govori “gugugu”, v smeti meče navidezne gosenice, ki jih pobira s knjige, na pručki z ovčko potuje z vlakom, mi prinese dojenčka z ukazom:”Potolaži ga!”…, skratka, sračka ga. Ampak danes zjutraj sem pa eksplodirala od smeha.

Če izpustim, da se nama je že malo mudilo v varstvo, ko se je odločila, da je njena kuhinja le malo preveč razmetana in jo je temeljito pospravila, jaz pa sem samo ”mirno” stala zraven in jo hvalila, da je pridna, da se bo ja še kdaj lotila tega opravila, sem bila ob osmih že malo sita njenih jutranjih afnarij. Na previjalni mizi sem ji skušala obleči majčko, medtem ko se je ona zvirala in spakovala. Bila je do konca “razstrelena”, skoraj nemogoče, da jo umiriš. Pa sem se še jaz začela spakovati. V trenutku se je zresnila, iztegnila roko proti mojim ustom in strogo rekla:” Umiri se!”

Ja no kaj, a bi se kdo od vas umiril?!

  • Share/Bookmark

27.06.2009

Kako je Irena Preda očarala mojega moža

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 19:37

In, roko na srce, moj mož bolj malo ve o klasični glasbi in operi, ravno toliko o argentinskem tangu. Kaj dlje od rocka in popa njegovo poznavanje ne seže, pa tudi tam ni svetovni kritik. Glasba gre nekako mimo njega, sem in tja mu je kdo tako dober, da si z interneta pobere prav vse njegove štiklce, jih potem petnajstkrat posluša in je stvar zaključena. Saj ne, da ne pozna glasbe, precej večji del dneva kot jaz posluša radio, ampak če bi ga pa vprašali, katera zvrst mu je najbolj všeč, bi vas pa zabodeno gledal.

Ko sem ga pred kakšnimi tremi tedni poprosila, da bi šel z mano na koncert Simply Red, mi je zelo nezainteresirano povedal, naj si poskusim najti koga drugega, če pa res nikogar ne bo, bo pa šel z mano. Saj on tudi mene ne vleče v kino gledat akcijo!

Toliko bolj razumljivo naj bo zato dejstvo, da mu včeraj nisem povedala, kam pravzaprav greva. Ko sva oddala otroka, je bilo tako že precej vseeno, saj sem vedela, da bova na koncert, ki se je začel ob 19.30, zamudila. K sreči je šlo za dogodek odprtega tipa v atriju Mestnega muzeja, a vseeno se nisem počutila najbolje, ko sva prišla nekje na sredi.

Irena Preda, izvrstna slovenska sopranistka, pred tem pa moja znanka in nekaj časa celo sodelavka v sladolednem vrtu, mi je na Facebook poslala vabilo na koncert. In ker si jo že dolgo želim slišati v živo (ko sem jo nazadnje slišala, smo skupaj prepevali ob CD-jih Whitney Houston – in, roko na srce, pogosto utihnili in ji pustili, da poje sama, ker je bila božanska), se mi ni dalo pregovarjati, zato sem se preprosto naredila neumno, vodila korak proti Mestnemu muzeju in šele pred vrati povedala, da poje Irena in da bi jo rada slišala. Pa če tudi samo en komad!

Prišla sva tik po odmoru, tako sva prvo arijo poslušala za steklenimi vrati. Med aplavzom pa sva smuknila not in se usedla kar na stopnice. Mine prva, mož ploska, mine druga, pa se obrne k meni:
“Ti, kje ‘ma pa mikrofon?”
“???????”
“Kje je mikrofon in zvočniki, a ma v obleki skrito, al kva?”
Jasno sem najprej mislila, da gre za nesramno norčevanje in mi posredno sporoča, da sta bili dve ariji več kot dovolj. Potem sem dojela, da se ne heca in res išče nesrečni ojačevalnik glasu!
“Ne, stari moj, to je ona, to je glas, to je akustika, to je…”

Potem sem do konca gledala oba. Ireno, ki je bila z vsakim komadom boljša in moža, ki se ni mogel načuditi in je bil vidno očaran. Ko je zaključila s tisto znano arijo iz Carmen, sva oba kar malo zadeta zapustila atrij, šla do avta in zaključila večer. Niti na misel mu ni hodilo, da za zaključek še kaj manjka. Po poti pa je premleval, kako lepo bi bilo tole še kdaj slišati in zakaj za vraga nima koncerta v Filharmoniji ali kar v Cankarjevem domu.

Morda je pa še upanje za naše Sončece, da bomo šli kdaj družinsko pogledat kakšno dobro operno predstavo…

  • Share/Bookmark

25.06.2009

Dobri koncerti, počitnice in….. vreme?!

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 18:45

Poletje je končno tukaj, šola je otrokom zaprla vrata (učiteljem pač še ne), dopusti so tik pred vrati, v Ljubljani je skoraj vsak dan kak dober koncert, vse teče kot po maslu. Samo vreme ga resno svira in glede na to, da nam bo letos morda vseeno uspelo počitnikovati tri tedne in štartamo že čez dober teden, bi se žihr malo otoplilo. Ker morje brez sonca pač ni kakšno posebno doživetje. Še posebej v šotoru…

Je pa Ljubljana letos resno pozitivno presenetila s koncerti. En dober bend za drugim. Te dni bi rabila še en regres za kulturno udejstvovanje. Esma, Josipa, Simply Red, Tiesto( ki mene sicer ne gane), Bob Sinclair, Budimpeški Cigani, Morales, Gilberto Gil, Madonna, jeseni še Ramazzotti.
In ker drugega regresa ni, sem si (poleg pregrešno dragega frizerja) včeraj privoščila samo eno porcijo Micka  Huchnalla in njegovih Simply Red. Bili so fenomenalni, malo kratki, a res krasni. Videlo se je, da fantje na odru res uživajo in verjamejo v svojo muziko. In besedila… Ma res je bilo super. Evo, dodam en spotek za tiste, ki ne vedo, o čem govorim.

YouTube slika preogleda

Okej, zrihtimo še vreme, pa na morje!!

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake