moj svet

25.01.2010

Zamenjati moram desetletje, če ne stoletje

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 15:52

Dear, dear diary…

Ma ne vem, če je to še normalno. Vedno bolj pa imam občutek, da bi morala zamenjati vsaj desetletje, če ne kar stoletje.

Fantek, 6 let, 1.razred: Med umivanjem rok si zmoči oba rokava (dolga) do pazduhe;

Fantek, 7 let, 2. razred: obleče se v športno opremo. Medtem mu pripravim malico – kosmiče z mlekom v PVC kozarček. Obleko zbaše v torbo, jaz se z njim ne ukvarjam več. Vidim, da na športno aktivnost odhaja s torbo, brez malice. Vprašam, kje ima lonček z mlekom in kosmiči. “Pospravil sem v torbo.”  A mi še sledite?! Nežno in previdno primem torbo, jo odprem, mleka v lončku seveda ni več. Je pa na majici, hlačah… Ljubi starši, ali pričakujete od učiteljice v drugem razredu, da bo kaj takega preprečila???? Oziroma predvidela, da se lahko zgodi? Niti v najbolj norih sanjah.

Deklica, 6 let, 1.razred: V košaro za malico (nakupovalno košaro) postavi odprto mleko brez pokrovčka, vse skupaj na hitro dvigne, mleko se prevrne… Get the picture? Ona me pa nesrečno gleda, stoji nepremično, mleko pa teče, teče, teče…

In to vse v pol ure.

Jaz dajem odpoved!

Moje Sončece pri dveh in pol bi vsaj reagiralo…

PS: Ljubi starši! Vzemite si vsake toliko pol ure rezerve in dovolite svojim predšolskim otrokom, da kaj naredijo sami. Ker je res nerodno, da si v prvem razredu ne znajo zavezati čevljev, da ne vedo, kaj naj počnejo z neolupljenim kivijem, da ne znajo odpreti paštete (niti je namazati na kruh), da se jim niti sanja ne, zakaj je na svetu nož, kadar je za kosilo zrezek, da si ne znajo prej kot v pol ure obleči zimskega kombinezona… Žal bi lahko naštevala še eno uro, pa se mi mudi v zbornico na redovalno konferenco.

  • Share/Bookmark

2.01.2010

Srečno novoletno kosilo

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 17:39

Za prihodnje leto si želim samo eno – da be se vsaj en spomnil in mi v voščilu zaželel “Srečno novoletno kosilo!”. Ker od vsega takoj po Silvestrovem nujno rabim samo to.

Včeraj smo, kot vsako leto, pri mojih imeli prvo novoletno kosilo. Mama in oče sta, hvalabogu, ločena, torej ena tempirana bomba manj. Žal pa nisva ločena midva z bratom in kljub temu, da se vidiva praktično samo dvakrat na leto, se vedno uspeva skregati. Včeraj je že kazalo, da nama bo uspelo brez teženja, prebili smo se že do sladice, ko je počilo.

Res sem bila prepričana, da je klepet o predšolski mulariji dovolj varna tema, daleč od politike, države in ostalih kurb. Jok, brate, odpade! Z otrok smo mimogrede prišli na vrtce, od tam pa z vso silo na šole. Konkretno na mojemu bratu najbližjo šolo, ki jo obiskuje tudi mula njegovega šefa. Informacije iz PRVE ROKE, torej. In je padalo in padalo in padalo…

Skušala sem držati distanco v zavedanju, da gre za mnenje enega eksperta (brez otrok), podkrepljeno z mnenjem drugega eksperta (z dvema mulcema), ki o šoli in šolski zakonodaji sicer ne vesta nič, pa tudi ni potrebno kaj vedeti, ker onadva VESTA vse!

In sem poslušala nonsense o tem, kdo naj bi v šoli prevzel jutranje varstvo, koliko je učiteljev, ki delajo samo 4 ure in prejemajo plačo za poln delavnik, koliko se jih “šverca” in ne delajo nič… Vmes sem sicer nekajkrat zelo strpno pripomnila, da tole pa ne bo držalo, malo omenila, kako je z zakoni, spotoma siknila, da v javni ustanovi, kot je šola, pač ni mogoče, da bi bil nekdo dodeljen na polovično delavno mesto in prejemal celotno plačo (btw: kar sem v šoli, se, kot vsi učitelji, vsako leto ukvarjam s tem, kje bi izbrskala še kakšno uro za pol delavnik, zato pač vem, o čem govorim), ni se mi pa dalo razlagati, da se je sistem in učni program v zadnjih letih tako spremenil, da tudi učiteljice z 20 let delovne dobe ne morejo poučevati na osnovi petnajst let starih priprav… Vse to v sila spravljivem tonu in samo na mestih, kjer res nisem mogla biti tiho. Brat pa je bil vedno glasnejši, že malo zaripel, koje dodal zadnjo cvetko – dolžino dopusta.

“In dvakrat več dopusta imajo kot jaz!!!”

Pa začnem spet mirno razlagati, da tole, ko sem jaz ta teden doma, ni dopust, ampak koriščenje nikoli izplačanih nadur, a se ni dal. Hotel je vedeti, koliko dopusta imam (jaz, ki imam 10 let manj delovne dobe!). In sem povedala, ker pač nimam kaj skrivati. Lahko celo prepišem specifikacijo z odločbe in obrazložim vsak dan, ki mi pripada. Vključno z dnevi za otroke in dve stopnji višjo izobrazbo!!!

Res mi je prekipelo! In njega je moj odgovor razburil ravno toliko, kot mene njegove pripombe. Ampak ko mi tehnik, ki se mu ni ljubilo študirati, pa je imel vse možnosti (za študij je vedno govoril, da je za kretene in nesposobneže), začne metati naprej tistih nekaj navideznih privilegijev, ki jih imam (da sem tako zelo učena, da se smem dnevno v razredu 20-ih otrok zajebavati z dvema avtistoma in vedenjcem), mi pa res poči! A je kdo namesto mene dodatna 4 leta gulil klopi, se tresel na izpitih in na koncu spisal diplomsko delo?! Najbrž sem malo dvignila krilo in mi je diploma sama padla v roke! Še zdaj sem besna!

Ampak se mi niti ni več dalo. V resnici sem bila in sem še vedno predvsem žalostna, da tudi moj brat sodi v trop tistih primitivcev, ki o šolnikih vedo vse in imajo o vsem svoj prav, čeprav se nikoli v nič ne prepričajo.

Čeprav me po drugi strani vsakič zamika, da bi ga spomnila na vse ponedeljke in torke, ki jih pozimi presmuča na praznih smučiščih s cenejšimi vozovnicami, medtem ko sem jaz obsojena na počitniško gnečo in ogabno zasoljene cene. Da bi mu spet enkrat povedala, da jaz pač ne morem novembra na Tasmanijo, čeprav je takrat tam lepo, ker je moj letni dopust vezan na visoko sezono od sredine julija do sredine avgusta. Da kljub temu, da mi na urniku piše, da npr. ob ponedeljkih delam od 12h do 15.30, v resnici začnem ob pol osmih in končam okoli 19h (ker sestanki, aktivi, timi, roditeljski, izobraževnja in taka vsakodnevna učiteljska jajca pač niso zapisana v urniku), da…

Ne, ne, nam je samo lepo. 4 ure na dan sedimo v razredu, vmes najbrž malo štrikamo, vsakega 5. v mesecu dobimo masten ček, pa še vse počitnice smo doma!!!

Khm… Koliko je pa znašala vaša letošnja “božičnica”, “13.plača” ali “boniteta”? Jaz sem se za svojo že zdavnaj obrisala pod nosom!

  • Share/Bookmark

24.11.2009

Kaj zdej, a se bomo cepili ali ne?!

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 15:04

V teh časih, ko se svet trese pred pandemsko gripo, je naše Sončece zbolelo za – angino. Resnici na ljubo sem si kar malo oddahnila, ker je bila mala prvi dan izbruha simptomov povožena do konca in ni počela drugega kot jokala in kuhala.

Ravno ta dan sem z znancem spet opravljala najljubši klepet teh dni – ceppiti ali ne cepiti/ nevarna ali nič posebnega / zbolevajo zdravi ali kronični bolniki ipd, zato sem se počutila toliko bolj trapasto, ko sem ob prvih znakih ne-zdravja najprej pomislila na gripo.

Sama nikoli ne zbolim, ne vem, če sem sploh že kdaj  imela gripo, zato me cepljenje nikoli ni zanimalo. Imam pa kar nekaj znancev in prijateljev, ki so se cepili proti sezonski gripi in potem ravno tisto leto zboleli kot še nikoli. Ravno tako vem, da za posledicami običajne gripe umre vsako leto kar nekaj ljudi tudi pri nas, zato do sedaj nisem delala razlik med sezonsko, pandemsko, pričjo, prašičjo, špansko, mehiško… Gripa je nekaj zoprnega, kar mine v enem tednu in potem gre življenje naprej.

Pa sem pred nekaj tedni ugotovila, da sem postala del rizične skupine in me je zadeva začela malo bolj skrbeti. Povprašala sem ginekologinjo, ki me je debelo pogledala, češ, a se še nisi cepila?! Proti obema?!, potem sem poprosila za mnenje osebno zdravnico, ki je ravno tako divje reagirala z “absolutno odsvetujem!!!” in jaz sem se znašla med dvema ognjema.

Glede na to, da se mi cepljenje zdi nepotrebno, ker nikoli ne zbolim in glede na to, da imamao pri nas cepivo t.i. prve generacije, je odločitev proti logična.
Glede na to, da se bom kmalu precej razširila okoli trebuha in da delam v OŠ, v razredu dvajsetih 6 in 7 letnikov, je odločitev za ravno tako zelo logična.

In glede na to, da slišim povsod samo žolčno zagovarjanje ene ali druge strani in nobenih pravih argumentov, bom stvari najverjetneje prepustila naravi in preživela eno najbolj nervoznih zim :S .

  • Share/Bookmark

25.10.2009

14. ljubljanski maraton

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 17:41

Lep tek. Lep dan, optimalna temperatura kljub jutranjemu mrazu. Na koncu pa celo sonček in tistim na 42 bo še pošteno vroče. No, vsaj Kenijci nam ne bodo zmrznili.

Ljubljanski maraton sem do sedaj uspešno ignorirala, na živce mi je šel, pa ne znam niti povedati, zakaj. Preprosto ne maram množičnih prireditev. Na prigovarjanje moje tekaške soborke in idejo, da me sploh ne bo več spraševala, ampak mi bo za rojstni dan preprosto plačala štartnino, sem se morala vdati. Potem nama je štartnino plačal SVIZ, hvala. Tako da poleg maratona dobim še darilo ;) .

Štart. Samo minuta ali dve stopicanja na mestu, potem pa tek, ravno pravi tempo, super. Tako dobro se že dolgo nisem počutila (med tekom, da ne bo nesporazuma), nič me ni motilo, nič tiščalo, nič mi ni šlo na živce, nisem imela težkih nog, skratka, super. V primerjavi z DM-ovim tekom, kjer prva 2km hodiš in gledaš, kje bi vsaj koga prehitel in si izboril nekaj prostora zase (potem si pa že na prvem klancu in upaš, da jih bo polovica omagala), je šlo tukaj zelo gladko. S Šubičeve na Tivolsko, zavzeli smo jo po vsej širini in se lepo razporedili. In potem tako lepo gladko do konca.

Nekje na osmem kilometru sem prvič pomislila, da bi bilo počasi dovolj (moja dnevna trasa je dolga malo manj kot 8km), a sem se tudi takoj zavedla, da sem tako rekoč na cilju.

Po teku pa…

Tam so ga pa generalno pokronali. Garderoba je bila v OŠ Majde Vrhovnik in zelo slabo premišljeno organizirana. Nekaj tisoč glava množica je pritisnila na vhodna vrata, ki so bila “zabarikadirana” s šolskimi klopmi, notri pa je nekaj (bi rekla 10) mladenk in mladeničev iskalo željene številke na vrečah in tekačem vračalo njihovo imetje. Prevzem je bil nočna mora. Nekaj tisoč glava množica je bila tudi zelo prepotena, smrdljiva (nekateri očitno svojo tekaško opremo samo “luftajo”) in bilo je do konca ogabno stati med njimi (z glavo nekje med hrbti in prsi prešvicanih dvometrašev – bruh) in se hkrati riniti proti vhodu. Če me ni slabost obšla med tekom, me je v tej gneči skoraj dotolklo. Kakih 20 minut sem potrebovala za preboj. Seveda sem Murphyjevka, moj nahrbtnik so ponesreči stresli iz vreče in ga porinili v vrečo, ki je  na hodniku ležala brez vsebine. Moje ključe od avta, mobitel in seveda cunje za preobleči je tako dobila neka druga ženska. Hvalabogu! Ženske imamo nekaj vesti, se bojim, da sem tam danes videla veliko ljudi, za katere sem preprosto prepričana, da bi ob odkritju, da niso dobili pravega nahrbtnika, le-tega preprosto odožili na tla in šli zahtevat svojega. Ženska se je pojavila pri “barikadah” ravno v trenutku, ko sem že začela razmišljati, koga bom zadavila.

Ampak tek je bil pa krasen… :) .

  • Share/Bookmark

29.09.2009

riblja čorba in ŽPZ Brezovica – Križanke

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 10:00
YouTube slika preogleda

Tkole, Pogledaj dom svoj anđele pa žal nimam

  • Share/Bookmark

26.09.2009

Riblja čorba in ŽPZ Brezovica

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sanjam — polnaglava @ 19:29

Se pa res moram pohvaliti, ker se pač ne zgodi vsak dan, da te en tak bend povabi na koncert. Z njimi smo odpele dva komada, baje se je Kada padne noć slišala bolj švoh, smo pa sigurno zažgale z uvodom v Pogledaj dom svoj anđele in potem divje nažigale refrene do konca.

Moram povedati po pravici, da mi je, ko smo stopile na oder, srce nabijalo v tako divjem ritmu, da me je malo zaskrbelo, da bom doživela infarkt in sem si v tistih parih sekundah skušala priklicati v možgane vse glavne zapovedi avtogenih treningov, joge in še česa. Ampak ko so zadoneli bobni in je kitarist udaril svoj dvojni intro, je bilo samo še d’best!

Na sliki smo pevke ŽPZ Brezovica dan pred koncertom, ko se je na naši vaji ustavil sam Bora Majstore in se prepričal, da smo vredne povabila…

PS: baje bo konec novembra še en koncert RČ v Celju in takrat bi nas tudi rad imel zraven…

  • Share/Bookmark

17.09.2009

Dobrota je sirota

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 23:22

… dobrotnik pa siromak – dobesedno!

Že od nekdaj ne morem mimo tuje stiske in nekako čutim nezadržno željo, da naredim vse, kar je v moji moči, da sočloveku vsaj malo olajšam življenje. Kolikokrat me je to že udarilo po betici, ne bi niti razlagala, zakaj pa še vedno to počnem, pa ne vem. Pri najboljši volji. Tudi v najbolj iskrenih trenutkih do sebe. Sem pomislila tudi to, da hočem živeti od tuje neskončne hvaležnosti, ampak nekako vedno pridem do zaključka, da to ni to.

Eniwej, pred dnevi sem se spet šla samaritanko. Imam namreč sodelavko, ki se v službo vozi z mojega konca. Bistvena razlika je v tem, da se vozi z avtobusom, s sabo pa vleče tri mulce, dva v šolo in enega v vrtec. Nekako si jih predstavljam, kako počasi po osmih urah dela in učenja racajo proti mestu, kjer se najprej načakajo enega avtobusa, potem drugega in po kakšni uri in pol prikrevslajo domov. Zunaj se pa najbrž že malo temni… In jaz živim slab kilometer stran… In se domov pripeljem v pol ure… Sama… Z avtom…

Zadnjič sem jih tako opazovala, ko sem čakala na semaforju in imela res slabo vest (pa res ne vem zakaj, saj v resnici ne plačujejo oni mojega kredita za avto). Takoj zjutraj naslednjega dne sem stopila do nje in jo povabila, naj se vendar peljejo z mano.

In smo šli. Odložila sem jih pred vrati njihovega doma, hip zatem se je ulilo. Ko sem pripeljala na naše dvorišče, sem samo tekla pod streho, čez kake pol ure pa se je na mojih vratih pojavil tast z vprašanjem, ali namerno perem avto ali bi mogoče zaprla šipo. Mater!!!! Preklet mulc (tako ga ljubkovalno kliče njegova mati) je odprl šipo in jo tako tudi pustil!

Naslednji dan sem stopila do njega in mu povedala, kaj mi je ušpičil. Malo se je smejal; malo iz otročjosti, malo od sramu, a vseeno se mi je zdelo, da razume. Do popoldneva. Spet sem jih peljala. Že takoj je začel nekaj stegovati roke po ročkah na vratih, pa sem ga spomnila na dež in mu zabrusila, da naj vse lepo pusti pri miru in se nasloni nazaj in uživa. Zdelo se je, da je vse OK, ko pa sem pripeljala pred njihovo hišo, mulc ni prilezel iz avta in videla sem, da se nekaj muči in mi bo vsak hip odtrgal kljuko na vratih. Ko sem mu hotela vrata odpreti, sem ugotovila, da mu jih je uspelo nekako “zaskočiti”. Vrata se niso odprla niti od zunaj niti od znotraj!

Malo sem bila besna. Malo nanj, malo nase. Kaj se pa vtikam v tujo nesrečo!

Potem sem se danes odpeljala na Malgajev servis v upanju, da mi bo kak prijazen možak pokazal, kje se pride do teh zatičev in kljuko “odskočil” in jaz bom spet vesela. Jok brate, odpade.
“Tole bo treba tapete dol pobrat, pa pogledat, kaj je. Če ni nič polomljeno, ne bo taka sila, če pa je, zna bit pa malo dražje”. Naj prevedem: če bodo samo vrata razstavili, bo to cca 40€, če je šla ključavnica k vragu, bo 92€ + 40€. Na hitro izračunam, da sem ob 130 €!!! To je bilo preveč. Spomnim se, da sem obraz zakopala v dlani in imelo me je, da se tudi malo sesedem. Bes, žalost, nemoč, res sem bila čisto preč. Da se grem takole zaj… Delam usluge in jih kasiram kot po tekočem traku. Ampak tale pa zmaga. 150 evrov, ker sem hotela utrujeno familijo dostaviti do vrat! Pizda!!!!

Pa sem zbrala malo volje in vprašala, kako naj vrata razdrem sama. Če je samo zataknjeno, bom sama, žal vam ne zmorem dati 40€, če pa je res kaj uničeno, ga bom pa takoin tako nazaj sem pripeljala in me boste obrali do kosti. Pa mi reče tip, da tega mi pa ne more povedat, to so pa poslovne skrivnosti!!!!!!! Ne me jebat!!!!!! Jaz kreten samaritanski vozim naokoli do konca neposlušno mularijo, ti pa meni ne moreš povedati, kaj lahko poskusim narediti sama! Pa ti jokam tukaj in vidiš, da sem na koncu z živci!!!! Pa mi drkaš nekaj o poslovnih skrivnostih!

Ah, sem rekla, če je pa tako, je pa najbolje, da grem na parkirišče, avto dodobra namaham s kijem in potem uveljavim kasko! Sem se samo nemočno obrnila, se zahvalila za pomoč madeniču, ki sem se mu očitno res smilila in šla. Na vratih pa me je ustavil, češ, naj malo počakam, bo še enkrat pogledal, kaj se da narediti. Pa mi je namignil, kateri vijak naj odvijem, da pridem do tiste nesrečne kljukice za zaklep. Potem je sicer spet govoril o zablokiranem računalniku in  menjavi celotne ključavnice, jaz sem se mu zahvalila za pomoč in šla. Domov. Kjer sem se najprej do konca zjokala, potem je pa moj handy-man vzel v roke torks in po polurnem mučenju uspel “odtakniti” kljukico.

Jutri jih bom pa spet peljala. Ker jim ne zmorem povedati, da sta mi dve taki nevšečnosti dovolj za nekaj let. Ampak še razmišljam, ali naj rečem, da sem plačala tistih 132€ ali naj povem daljšo različico (resnično) s solzami in občutkom nemoči in izigranosti. Ne vem, kaj bo bolj zaleglo in bodo mulci končno začelo malo razmišljati…

  • Share/Bookmark

So najlepše pesmi že napisane…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 22:40

In tudi odpete. Tokrat (kot seveda že veste) v izvedbi Alenke Godec, ki je res dobra!

Včeraj sem šla v Križanke nekako srednje razpoložena, odšla pa nasmejana, vesela, polna novih moči, energije. Doma sem ob polnoči barvala vrata, spat sem se spravila okoli dveh. Nastop Alenke je bil vrhunski, energija, ki so jo oddajali vsi nastopajoči, pa nalezljiva. Niti za sekundo nisem dobila občutka, da ne uživajo v tem, kar počnejo, bili so lepi, sexi, ooohhhh! Trkaj ravno prav trčen, Alenka preprosto svoja, Tvoja pa mi je spet zlezla pod kožo in me namravljinčila za naslednjih par let. Se mi zdi, da jo zapoje vsakič bolj doživeto, ali pa jo jaz vsako leto bolj “čutim”.

Skratka, neponovljivo!

  • Share/Bookmark

10.09.2009

Volitve v razredu – svoboda govora

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 09:31

Svoboda govora za vas, draga gospoda, najprej pa si preberite zadnji post, katerega pobudnica je bila blogerka Maxika, ki si po moje želi še mnenje koga drugega, ki mogoče nima tako “polne glave” šolskih zdrah in stvari gleda bolj z meta pozicije. Tudi sama vam bom hvaležna, če boste pokazali kaj zanimanja za razredno politiko in napisali kaj o tem.

  • Share/Bookmark

8.09.2009

Volitve v razredu

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 20:45

Maxika me je opomnila, da je šola tudi politični prostor, ki vsako leto znova razpiše volitve. Gre za funkcije, ki v resnici ne pomenijo nič, jih pa mnogi otroci, kot tudi njih starši, smatrajo za prestiž, ki ga ne gre izpustiti iz rok. In ker Slovenci radi gledamo ameriške filme in skušamo kar največ stvari iz  tam prenesti tudi v naš prostor, so volitve za razredne funkcije postale bolj vroča tema. Sama vsako leto malo pogledujem po hodnikih in čakam, če se bodo to leto pa vendarle pojavili plakati “vol’te mene!”.

Ker se pri nas letos obetajo bolj resne volitve, sem na ta štos malo pozabila, zdaj pa sem na Maxikino pobudo odprla tale post, tokrat malo drugače. Želim, da ji dovolite, da predstavi svojo dilemo in se potem tudi sami razpišite o tem, kakšno mnenje imate o volitvah med učenci devetletke vi. Lahko ste tudi zelo obširni, podprite svoje argumente z izkušnjami vaših otrok.

P.S. Naj povem, da se zdaj voli za predsednike razreda in predstavnika v šolskem parlamentu, blagajničarje so ukinili, zato tudi moje tovrstne izkušnje iz šolskih dni nič  ne koristijo :sad:

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake