moj svet

8.04.2011

Pojdem na ravno polje….

Zapisano pod: moje misli, pesmi — polnaglava @ 20:52

Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre, odpre!

In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da bom pri njej na sredi polja
žalost ne bo me našla.

(Tone Pavček)

  • Share/Bookmark

11.10.2010

Moderno starševstvo

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 09:59

Tale članek priporočam v branje vsem aktualnim in bodočim staršem. Ker pač res živimo v času, ko je fino imeti vse pod kontrolo in potem marsikdo nevede zaide v nevarne ekstreme.

  • Share/Bookmark

7.10.2010

Vzgojni ukrep že v vrtcu?!

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 15:54

Big J je pripeljal Sončece št.1 iz vrtca in povedal, da je vzgojiteljica rekla, da jo fino trga. Menda je po celem vrtcu govorila otrokom, da jih bo razbila!!!!!

V tem trenutku mi je vse skupaj za znoret smešno, ker si jo prav predstavljam, kako je hodila naokrog in se važila z verzi, ki jih očitno niti ne razume dobro. Punca se je važnala in zabavala, izgledalo je pa, kot da bo pobila pol bajte! Naivče, bog ve, kolikokrat jih bo dobila po buči, da bo dojela, da ni lahko biti zabavljač.

Torej, vzamem jo v naročje in skušam na čim bolj netečen način izvleči iz nje, kaj je s tem razbijanjem. Brez uspeha. Potem rečem, da me niti ne zanima več, da bo pa zelo hudo, ko je otroci ne bodo marali in se je bodo bali in se ne bodo hoteli igrati z njo…. Šele zdaj mi je jasno, zakaj mi tega preprosto ni verjela. In ko sem jo izpustila iz primeža, je naredila par korakov naprej, se obrnila, se paglavsko nasmehnila in zarapala: “Jou, jou, ko grem domov, te bom  – razbila!”

Get it? “Jo-jo, ko grem domou, te bom razbou!”

Pesmico je očitno slišala od paglavca, ki ima (ugibam) starejšega brata. Bila je dovolj bistra, da jo je prevedla v ženski spol, a vseeno bogato prenaivna, da jo je veselo in na ves glas trosila po vrtcu.

In zdaj sem v resni dilemi – ali vzgojiteljici razodeti mojo teorijo, ali preprosto počakati, da pride iz vrtca z vzgojnim ukrepom???

  • Share/Bookmark

28.09.2010

Ti že veš…

Zapisano pod: kabernejček s P, uf, sem pametna! — polnaglava @ 23:10

“Mami, jaz grem zdaj malo na zrak, ko pridem nazaj, se bom pa še malo za izpit učila!”
“Ti že veš…”

Prepričana sem, da ima vsak (no ja, mogoče pa res ne čisto vsak) svojo “ti že veš” zgodbo. In se je najbrž niti ne zaveda. Nekako nejevoljno se jo navadi sprejeti in nikoli ne pomisli, kaj v resnici pomeni  in zakaj mu gre tako zelo na živce.

“Ti že veš” začnejo mame (in včasih, redko,  tudi očetje) uporabljati, ko njihov “problematični” najstnik odraste. Takrat mu skoraj ne smejo več čisto za vsako stvar soliti pameti, kaj šele prepovedovati. In po moje niti sami ne vedo, kaj v resnici prenašajo s sporočilom, saj so ga najverjetneje ”copy-paste-ali” od svojih staršev.

A sporočilo sploh ni tako nedolžno, saj je že na prvi pogled jasno, da do prejemnika prihaja na dveh nivojih. Na socialnem, ki govori:” Odrasel si, dobro sem te vzgojil, odgovoren si, verjamem, da veš, kaj delaš.”  in na psihološkem, ki v bistvu govori ravno nasprotno:”Jasno je, da nimaš pojma, kako zelo napačna je tvoja odločitev, ampak žal si “odrasel” in ti jaz ne smem več postavljati ovir. Naj te izuči, pa boš ZARES vedel!”

In zdaj še enkrat k prvemu dialogu
Hči: “Mami, jaz grem zdaj malo na zrak, ko pridem nazaj, se bom pa še malo za izpit učila!” (ne morem več buljiti v knjige, moram malo odklopiti, izpit bo zaj… in rabim malo sprostitve)
Mati: “Ti že veš…” ( pet minut se je učila, zdaj gre pa ven, bogve, kdaj bo prišla nazaj, a jasno je, da bo šla naravnost v posteljo. Jutri bo pa na izpitu padla. Prav, kar naj, bo vsaj videla, da življenje ni šala!!!”

Danes sem po dolgem času spila malo kabernejčka, z mojo P sva bili spet pametni. Če bo še kaj kabernejčjkov v naslednjih tednih, mogoče odprem novo kategorijo (ah, klinc, jo bom kar zdaj!). In ko zdaj pogledam na “ti že veš” s te strani, postane prav zabavno, pri čem vse nas skušajo naši starši diskreditirati. Zato tokrat pozivam, da v komentarju napišete svojo “ti že veš” zgodbo, da se v zbirki starševskih kiksov vsi skupaj malo nasmejimo in jim vsaj pol odpustimo!

  • Share/Bookmark

21.09.2010

Lahko noč, Piran (pa zbogom)

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 23:47
YouTube slika preogleda

Pesem mi je bila vedno všeč. Ena tistih redkih slovenskih, ki mi je postavila kocine pokonci. In Piran sem v resnici tako doživljala. Pred 15 in več leti…

V Piranu, Fiesi, Portorožu sem preživela nekaj prelepih poletnih dni v letih osamosvajanja in zgodnje odraslosti. Takrat, ko je bil ves svet moj, je bil moj tudi ta konec slovenske obale. Še vedno imam na ta čas lep spomin in če bi lahko, bi se z veseljem vrnila tja za nekaj dni.

Pa se je študij približal koncu in začela se je služba, našla sem (bodočega) moža, jah, odrasla sem. Prerasla mladostne žure na plaži. Prerasla sem Fieso in Piran. In ga nekaj let nisem obiskala. Ostal mi je v romantičnem spominu.

Bilo  je nekako logično, da se letos, ko smo si poletje polepšali s Sončecem št. 2, odpravimo na septembrski dopust. Nekam blizu, magari na slovensko obalo. In sem se prav brez velikih traum odločila za prelep Piran (sicer sem tako arogantna, da morja pred Zadrom – z izjemo Krka – ne priznavam). Piran, kraj, kjer je veliko možnosti za sprehode in ni prehudo, če vreme ne dopušča kopanja v morju. Pa še sindikalno stanovanje smo dobili, ki ni bilo pregrešno drago. Torej, 14 dni v najlepšem slovenskem obmorskem mestu.

HLADEN TUŠ!!!!!

To, da je Piran zaprt za promet, pozdravljam. Težko pa prebolim, da se tja naselim za 14 dni in se me obravnava kot dnevnega obiskovalca in od mene pričakuje, da bom avto pustila v parkirni hiši nad Bernardinom ali pri pokopališču (z dvema majhnima otrokoma) in za ta luksuz plačala 1€ na uro/ 12 na dan/60 na teden/ 90 na mesec!!!! A se mal hecajo?! Za en teden dopustovanja pri njih naj bi primaknili še 60 evrov zato, da avto stoji v garažni hiši na drugem koncu Slovenije?!?!?! Sem hitro izvohala neuradno parkirišče, kjer parkiranje ni prepovedano in glede na to, da septembra ni več prav veliko turistov, smo tam vedno našli prostor. Ampak si ne delam iluzij, 14 dni prej to ne bi bilo mogoče.

Zadovoljni, da bomo imeli avto tam zastonj, smo se odpravili na dolgo pot po neskončnih klancih in stopniščih do Tartinija. Ne, čez piranske ulice se ne pritožujem, je pa res, da z majhnim otrokom in dojenčkom ni ravno posebno veselje vsaj enkrat na dan, po možnosti v dežju, lezti v klanec do pokopališča. Najprej smo poiskali trgovino, da si potešimo žejo in najhujšo lakoto. O MOJ BOG! Pred mojimi očmi se je prelep Piran v septembrskem dežju v trenutku spremenil v mesto duhov. V trgovini je bilo pet moških. En med njimi je bil videti trezen. Saj vem, da ima Obala resne težave z narkomanijo, ampak tole… Poleti se porazgubijo med turisti, zdaj pa je na vsakem vogalu slonel pijanec ali džanki, topo zrl predse in čakal, da umre… Priznam, prva misel je bila, če mogoče vseeno ne bi požrla tistih 90 evrov in avto odpeljala v parkirno hišo. Druga pa, ali je pametno, da sem sem privlekla otroka in bom zdaj 14 dni gledala, kje bo stopila na kakšno iglo. Te potem kljub vsemu nisem videla niti ene, to je vsekakor ena točka za Piran. Ampak kaj, ko je toliko minusov, da tak posamezen plus ne pomeni prav nič.

Razen pijače in jedače namreč mesto Piran ne ponuja ničesar. Vsaj za družine ne. Bazena ni, niti pokritega niti odkritega. To sem sicer vedela, a vseeno. Plaže, primerne za majhne otroke, ni. Prvo spodobno igrišče je na avtobusni postaji v Luciji. Piran ne premore niti parka z dvema gugalnicama!! In v dveh tednih smo na famoznem Tartinijevem trgu ujeli en glasbeni dogodek, nastop združenega pihalnega orkestra glasbenih šol in Slovenj Gradca in Češkega Krumlova. Ta je bil sicer perfekten, a vseeno bi pričakovala, da se tam septembra zgodi še kaj več.

Vse skupaj totalno megleno. Tako zelo megleno, da je tudi mene pustilo čisto megleno in ko tole pišem, ugotavljam, da ni niti dovolj materiala za dober kriticizem. Samo brezveze. Tako zelo brez veze, da me to mesto naslednjih 15 let ne bo več videlo, še na kavico bom šla rajši kar v Koper, tam je ura parkiranja v centru 50 centov!

Eh, mogoče kasneje še kaj dopišem, me je tudi to minilo. Je pa škoda. Piran se mi je res vedno zdel super.

  • Share/Bookmark

27.08.2010

Plenice, dojenje, premalo spanja in še kaj

Zapisano pod: bolji život, sončece — polnaglava @ 10:06

jeb…., res bi vas rada razveselila s kakšno novo sarkastično, cinično, pametnjakarsko ali vsaj smešno prigodo. Pa je žal te dni vse, kar mi gre po glavi, samo to, kdaj sem nazadnje dojila, a bi jo zdele previla ali malo kasneje, da ne bo vsega polila, a bi šla malo počivat ali bi raje kaj pospravila ipd…

Ampak čez deset dni gremo na dopust in upam, da se nam tam zgodi še kaj drugega. Ker ta trenutek resnično potrebujem kakšno dobro anekdoto, v kateri nastopa Veliko Sončece, sicer bom pozabila, zakaj smo hoteli otroka (in to kar dva) :(

  • Share/Bookmark

16.07.2010

Rodila sem v bolnici Franja

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 00:38

Tako, za mano je še drugi in s tem tudi zadnji porod. Imamo krasno bitjece, Sončece št.2, pridno, zaspano, lepo bitje.

Na ta porod sem se želela pripraviti malo bolje kot na prvega, ki ni bil ravno najbolj prijetna izkušnja in se je končal z vakuumom. Sončecu je le-ta sicer očitno samo povečal IQ, ampak vseeno si nisem želela ponovitve. Zato sem se tudi tokrat udeležila nekaj predavanj Šole za starše in izvedela vse, kar sem še morala vedeti. Da je pametno imeti porodni načrt1, da gre v drugo običajno nekoliko hitreje, da se po novem dojenčku ne sme meriti temperature v ritki in, najpomembnejše, da je recesija resno udarila tudi v ljubljansko porodnišnico. To pomeni, da mora imeti ženska po novem s sabo celo potovalko Tosaminih izdelkov, ker ji v oskrbi pripada vsega en zavojček vložkov Vir 80. Niti pol litra Donata za lažje prvo odvajanje ne dobi več, “mož naj vam prinese…”.

OK; porodni načrt. Ta naj bo kratek, jedrnat, mož naj ga pozna, da bo lahko pomagal. Pa napišem na majhen listek:
- nova porodna postelja za sedeči položaj
- žoga za predihavanje popadkov
- maska z oxidulom, da bo večji žur
- Dianatal gel (ki ga imam seveda s sabo)

Se komu tole zdi pretiravanje? Vprašanje zgolj za tiste, ki so se kdaj udeležili poroda! Kajti postopno sem se morala odreči vsem točkam, razen maski. Takole…

Sestra se je odločila, da je počasi (po dveh urah čakanja v klistirnici) čas, da dobim posteljo v porodni sobi.
“A bi lahko dobila posteljo za sedeči položaj?”
” Gospa, polni smo.”
” Ja?”
” Ja polni smo,” ponovi ona nejevoljno.
” A to pomeni, da ni postelje za sedeći položaj?” Nisem navajena igranja igric in čez vse najbolj cenim odkrito komunikacijo. Ampak ona se ne da:” Gospa, polni smo!” S tem se pogovor o postelji 21. stoletja konča. Porine me v sobo, za katero sva bila z JJ-jem prepričana, da je nekakšna vmesna postaja, morda še ena pripravljalnica. V njej je bila namreč postelja iz časov bolnice Franje, taka najbolj navadna, ki si jo lahko predstavljate, tehtnica za otroka, na kateri je pisalo TOZD in še nekaj, vse potrebno za reanimacijo dojenčka in nekaj sanitetnega materiala. O žogah, maski, kavču in podobnih stvareh (ki se jih, mimogrede, spomnim od prvega poroda v Jankovičevi sobi) ni bilo ne duha ne sluha.

Ko je prišla babica, da se mi predstavi, sem ji hitro razložila, da nujno rabim plin, ker je sicer vseeno, če grem rodit domov, mi je povedala, da so v vsej porodnišnici tri take maske in da bo napela vse moči v to, da mi jo priskrbi. Ko jo je čez nekaj časa res pripeljala, mi jo je izročila z besedami;”Tukaj je, držite jo, čle bi vam jo kdo hotel vzeti, imate ravno najhujši popadek v življenju!” WTF?! Vzeti?!

Ok, bil je že čas, da ji povem, da imam s sabo Dianatal. Za vse, ki ne veste, je Dianatal porodni gel, ki za 1/3 skrajša čas poroda, olajša porod, ščiti medenično dno, bistveno zmanjša potrebo po rezanju presredka, skratka, prava mala revolucija v porajanju. Za krave baje nekaj podobnega uporabljajo že mnoga leta. Dianatal v Kranju menda uporabljajo že skoraj rutinsko. V Ljubljani pa… Pogledala me je in me z največjim možnim sarkazmom vprašala, čle mislim, da potem bom pa kar na hitro rodila.  Podobnega vprašanja sem bila deležna že na sprejemu, ko sem omenila, da imam gel s sabo in želela vedeti, kdaj in komu ga moram izročiti. V trenutku sem se mu odpovedala, saj se mi zdi popolnoma neproduktivno babici vsiljevati nekaj, v kar ne verjame in ji je očitno odveč. K sreči sem se v lekarni dogovorila, da ga lahko prinesem nazaj, če ga ne bom uporabila. Stane namreč nekaj čez 100€.

Zadovoljila sem se torej z masko, se pošteno zadela in rodila v eni uri. K sreči. Niti rezali me niso. Babica se je očitno odločila, da mi dokaže, da se da tudi brez trapastega gela stvar naresti hitro in učinkovito, za kar sem ji izredno hvaležna.

Potem pa nov šok na oddelku. Pred tremi leti sem tam že bila, zato lahko mirno trdim, da je standard tako zelo padel, da na momente nisem bila prepričana, da res ležim v porodnišnici v glavnem mestu države, članice EU. Preperele brisače, strgane rjuhe, ki ijh zamenjajo samo, če so krvave ali kako drugače umazane, ena WC školjka za šest žensk s čiščo in zašitimi ritmi, en tuš, en umivalnik. Še doboro, da je imela vsaka svojo posteljo!
Obleke za dojenčke ravno tako scufane, tetra pelnici dve na dan in “Donat naj vam prinese mož”.

Pa se res vprašam, ali Pahor posteljnino prinese s sabo, kadar mora na obisk v UKC? Da o klimi niti ne izgubljam besed…

  1. sicer se smatra, da želiš klasiko in te poležejo na posteljo, priklopijo na CTG in čakajo, kaj se bo zgodilo [nazaj]
  • Share/Bookmark

21.04.2010

Nova Agata Schwarzkobler

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 15:47

Bravo, ga. Katarina Kresal!

Prvič sem z vso resnostjo gledala prenos iz Državnega zbora in se trudila slišati vse, tudi tisto, kar ni izrečeno. Zagovor ge. Kresal od prve do zadnje besede.
In čestitam za prav vsako. In držim pesti, da ji, pa naj se zgodi kar koli, ne zmanjka energije, vere vase,  zaupanja v pravno državo in poštene ljudi…

  • Share/Bookmark

17.03.2010

Ambrakambra

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 09:32

Moji pevski poskusi segajo daleč v zgodnje otroštvo, ko sem najverjetneje zelo zabavala svoje domače. Mama pravi, da sem vedno pela. Spomin pa beleži predvsem tiste poskuse od osnovne šole naprej. In seveda vse spremembe besedil, če se milo izrazim.

Kot to počnejo vsi otroci, sem se tudi jaz igrala s pesmicami in jim menjala vsebino, pa ritem, melodijo… Zavestno, se razume. Ampak resnično se pa najbolj spomnim vseh tisith, ki so se “popravile” brez moje vednosti. Še vedno mi včasih uide “jaz pa pojdem, in z veseljem…”.

Kasneje, ko sem začela poslušati popevke, sem tudi tam kaj uredila. Tako je Neca Falk, naprimer, pela: ” vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo…” in resnično mi je šla na živce njena štajerščina, tisti “njekje živijo”!

Kaj vse sem v osnovki počela z angleškimi, francoskimi in nemškimi popevkami, pa raje niti ne razmišljam. Obvladala sem celo neko izraelsko z evrosonga!

In zdaj nas s svojimi pevskimi idejami zabava Sončece. In ker govori zelo dobro in razločno in fino obvlada tudi že R, je toliko bolj zabavno, ko slavljencu zapoje “vse najboljše za tek…!” ali ko “lovec pa na štoru sedi, na biku punčko v rok’ drži…”.

In tako je v ponedeljek zmagoslavno prijavila novo. Najbrž je bila celo prepričana, da poje v nekem zelo skrivnostnem tujem jeziku, vsaj po ponosni drži sodeč. Spod čela me je opazovala, ko je zelo važno zapela:
Ambrakambra sedem sedem
sedem sedem ambrakamb
(vsi so jedli, vsi so pili…)

Hm, šele zdaj vidim, da je v resnici pela dvojezično :P

  • Share/Bookmark

26.01.2010

Zakaj imamo ušesa

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:11

Big J je malemu Sončecu bral Miškolina za lahko noč. In Miškolin zdaj hodi že v šolo. Tam pa se učijo vse mogoče reči…

Pa oči vpraša hčerko: “No, Sončece, zakaj imamo ušesa?”
In Sončece zmagoslavno: “Za repo vrtat!”

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake