moj svet

24.10.2008

Neučakanost

Zapisano pod: mladost je norost, življenje je šola — polnaglava @ 10:27

…je lahko tudi ZELO simpatična.

Po prebrani pravljici rečem mojim tamaucem, da se bomo šli igrico…
“Ja, jst že vem, smo se jo šli tud na plesnih!!!”
Debelo pogledam, poskusim znova
“Igrica gre takole…”
“Ja, ti boš izbrala dva otroka, potem bosta pa neki pokazala, mi bomo pa ugibal, pol bomo pa…”

Ja, meni je žal, ampak prekinila sem jo s smehom, ki ga preprosto nisem mogla zadržat. Je bila tako prepričana, tako zelo v svojem filmu, da se je kar tresla od navdušenja. In ji sploh ni bilo nič jasno, ko sem dala navodila za čisto drugačno igrico. Skomignila je z rameni, nekaj zamrmrala, potem pa ravno tako navdušeno sprejela moj film…

  • Share/Bookmark

26.09.2008

Otrokove pravice?!

Zapisano pod: moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 22:50

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:
Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino, se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj mali!!!

Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval. Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene…

Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala, da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo. Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v osnovni šoli. Ali bolje – po štirih tednih novega šolskega leta. Vse, kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.

Na roditeljskem sestanku sem od staršev  poslušala, kako naj vzgajam njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni, naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava, tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igišču obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo izpolnjevati.

Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo povedati na takih sestankih.

Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!

Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse, kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave… Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali…

Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam. Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo spala…

  • Share/Bookmark

10.09.2008

Nove plače, roditeljski sestanek, viroza…mogoće še kej?!

Zapisano pod: bolji život, moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 15:17

Ko sem že mislila, da bom kaj krepkega napisala o rezultatu DOOOOLGO trajajočih pogajanj, me je vse skupaj tako zbegalo, da ne vem niti, kje začeti. Šolniki naj bi (med ostalimi javnimi uslužbenci) končno dobili tisto, kar si zaslužimo, torej dvig plač in poračun za nazaj, za odpravo vseh nepravilnosti. Pa nam je država jasno pokazala, kaj meni, da zaslužimo. Ne bom se spuščala v podrobnosti, razdelala, kaj pravzaprav so večini odbili, odvzeli, ne-izplačali, je pa nekaj hudo narobe, če v vsaki šoli, vrtcu in zavodu pol zbornice topo gleda v plačilno listo in se sprašuje, kaj je šlo narobe.

Sama sem sicer med tisto manjšino, ki je dobila več. Tudi če odštejem poračun in povečan/pomanjšan obseg dela, imam več, celo cca 80€ več. Mesečno. Jutri grem k računovodji, da še enkrat preveriva, če to res vse štima. Meni so namreč pred časom že dali preveč. Potem so mi pa pol leta dosledno trgali in nazaj vzeli vse in še več (ko sem dobila preveč, sem plačala tudi preveč davka, tega mi seveda nihče ni vračal). Potem sem spet napredovala, pa so mi dali premalo. Za en mesec so se pač ušteli1. In so mi izplačali pri naslednji plači. Tako so mi dva meseca zapored navidezno dvignili plačni razred, davek sem plačala dvakrat, tega spet nihče ni zaznal. Po preračunavanju sva z našo računovodkinjo ugotovili, da so me oškodovali za cca 30.000 takratnih tolarjev. To ni bilo malo denarja…

Tako zdaj v strahu čakam, da bodo ugotovili, da so tole z zvišano plačo tudi zame samo sanje…

Prah okoli plač se seveda še ni polegel (in se, upam, še dolgo ne bo), ko je prišel čas za prvi roditeljski sestanek. Tržnica. Prodajamo vse, samo zeljnih glav ne. Staršem v roke tlačimo soglasja, jih prepričujemo v pomembnost plačevanja nadstandarda, po dolgem in počez delamo reklamo za vse projekte, v katere smo se vključili in bodo pomembno izboljšali življenje in delo naše šole, se drug drugemu smehljamo in kažemo res najlepšo sliko zgledne moderne šole.

In our family portrait we look pretty happy, let’s play pretend, act like it goes naturally.

Pri tem požiramo težke besede vsevednih staršev, se branimo na način, ki ne daje vtisa, da hočemo zmagati, ker bi mogoče s tem lahko koga izgubili, saj veste:” Ga (jo) bomo pa prešolali, če boste še naprej tako delali!” in se pri tem trudimo obdržati vsaj malo dostojanstva. Sama še vedno spadam v tisto peščico, ki staršem na prvem sestanku pove, kaj je red in disciplina in kakšni bodo ukrepi za “neposlušnost”, a potem tudi vedno znova dobivam bolj ali MANJ prijazne nasvete, kako naj discipliniram in vzgajam njihove cukrčke. “A se vam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi pobrisal prah s police, namesto da mu date za kazen deset računov?!” Ne, cenjena gospa, ne zdi se mi. Lahko pa za en teden zamenjava, pa se potem zmeniva, kaj je bolj prav!!!2

Po dve-in-pol urnem roditeljskem sestanku pridem domov, hočem nekaj pojesti, pa mi želodec ne dovoli. Čez tri ure že čepim pred straniščem in izločam tisti jogurt, jabolko in dva piškota, ki mi jih je uspelo pojesti čez dan. In potem tako vso noč. Zjutraj se pridruži še driska in zalotim se, da razmišljam, kako bom preživela med mularijo.

Ne, ne za ta…. denar? Ne, ne gre za denar, gre za spoštovanje poklica, spoštovanje vseh, ki ga vsak dan opravljamo in se smehljamo otrokom in njihovim staršem tudi takrat, ko bi jih vsi drugi že odslovili, če že ne poslali v tri… Niti slučajno se ne bom odvlekla v službo. In tudi jutri ne, ko bo najhuje mimo. Morda tretji dan, ko bom vsaj približno prišla k sebi.

V tej državi je žal postalo tako, da poštenost in pridnost pač nista več cenjeni vrlini. Štejejo samo še komolci, poznanstva, egocentrizem. In dobro je, če nosiš začetnici J.J.

Enkrat sem že vprašala, ko sem se obregnila čez vinjete, zdaj vprašam še enkrat : BOSTE RES ŠE ENKRAT VOLILI ISTO VLADO???

  1. na tem mestu moram poudariti, da za take napake ni kriva računovodkinja, ampak neposredno ministrstvo [nazaj]
  2. tega sevda ne rečem naglas, v resnici se pogajam in pristanem na to, da bo njen pač brisal prah. Na njen način ga bo moral brisati vse leto, pri meni bi računal samo tri tedne, potem bi mu postalo jasno… [nazaj]
  • Share/Bookmark

29.08.2008

Nagradno vprašanje

Zapisano pod: moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 22:37

“Kateri teden v letu je za učitelje najbolj naporen?”

Ja, odgovor je zadnji teden počitnic, torej tale, ki je ravnokar minil. In čestitam vsem tistim našim babnicam, ki so si znale tale teden izboriti dopust!!!

Po čudežu se mi niti ni zmešalo in imam celo nekaj energije, da vikend preživim aktivno, Vsaj zdi se mi, bom videla jutri, imam še veliko dela, preden pogumno stopim pred moje tamauce in se jih po dveh mesecih iskreno razveselim…

Tale teden je bil torej sinonim za norišnico. Potrditev letnega delovnega načrta, ki smo ga oblikovali junija, ko so se otroci razbežali vsak na svoj konec, ponavadi pomeni (skoraj) totalno sesutje le-tega in ponovno sprejemanje že petkrat prežvečenih tem in datumov, sledi kavica, vodena, potem pa…

…zadnje usklajevanje urnikov, ko se po pravilu vse sesuje, ko imaš “poštimano” likovno, nimaš kam vtaknit športne, potem se zakomplicira pri angleščini in ko že vse štima, ostane premalo ur za podaljšano bivanje. In so prve solze, vpitje, panično govorjenje en čez drugega, živčne babnice v krčih seštevajo svoje ure in se v bitki zanje ne ozirajo na nikogar…

Meni je devetletka prinesla predvsem to, večni boj za obstanek in seštevanje ur do totalne norosti. In vedno, vedno, ko vse klapa, se najde žlehtnoba, ki si jo čez počitnice ravno pozabil ali pa ji vsaj odpustil vse lanske grehe, in vse sesuje v prah. S pripombo, ki prestraši šefa, argumentom, ki prepriča vse in si spet na začetku.

Tole najbrž razumejo samo prfokse. Ali pa celo samo jaz. In da je stvar slišati še bolj nora, povem še to: komaj čakam ponedeljek!!!

  • Share/Bookmark

23.06.2008

Samo še jutri!

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 21:22

“P. mora narisati, kaj dela na stranišču. Prosim, da se pogovorite. Stalno odpira vrata WC-jev deklicam, ki gredo na potrebo.”
“Veste kaj, zadnjič je dobila v beležko obvestilo, da drugim jemlje stvari brez dovoljenja, njena puščica je pa na igrišču vedno na razstavi, da si vsak lahko vzame, kar hoče!”
“?????!!????!??”
“Ja, pa vsa potolčena hodi domov”
“Gospa, res ne vem, kaj ima to s tem, da nagaja deklicam med opravljanjem potrebe. Če pa že vztrajate, pa povem; vedno na igrišče vzamem tri komplete barvic, da njim ni treba jemati svojih puščic. Če jo vzame kljub temu in potem posoja stvari, je to njena želja. To, da odpira vrata WC-jev, pa ni želja teh deklic, zato želim, da se o tem pogovorite tudi doma.”
“Pri prejšnji učiteljici ni bilo nikoli problemov, zdaj so pa same pritožbe od vas.”
“Torej se prej  otroci niso nikoli prepirali in si nagajali?”
“Najbrž so se, pa je ona vse uredila sama.”1
“Štiri mesece sem s to skupino. Vaša P. že ves ta čas nagaja drugim deklicam, pa ne samo na stranišču. Vedno urejava sami, danes pa ste prišli ravno v trenutku, ko sem ji dala kazensko nalogo, in ker želim, da jo naredi (doma), sem vas zraven še prosila, da se pogovorite.”
“Aja, a že štiri mesece? Zakaj mi pa potem niste že takrat povedali?”

WTF?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?

A zajebava? A ji je vročina stopila v glavo? Kaj ji ni jasno? Sama da naj rešujem probleme2, naj ne pišem v beležko3, naj ji ne govorim, da je mala muhasta. AMPAK ZAKAJ JI PA NISEM TAKOJ POVEDALA, DA ODPIRA STRANIŠČA?!

3X HURA ZA POČITNICE!!!

  1. pred dvema mesecema sem od iste BABICE poslušala ravno obratno zgodbo, kako se že od septembra nič ne zgodi, njena je pa kar naprej vsa črna po nogah [nazaj]
  2. če bi se ji sanjalo, kolikokrat na dan se bodem z njeno – pa mi je jasno, da imajo doma hude probleme in sem zato dosti bolj tolerantna do njenih izpadov [nazaj]
  3. po treh letih sem to naredila prvič. In najbrž zadnjič [nazaj]
  • Share/Bookmark

11.04.2008

Moja mamica mi je povedala; epilog

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 22:45

Vsaj upam.

»A te je Mali pustil pri miru?«
»Ja.«
»No, saj sem mu povedala, kaj bo, če ti ne da miru!«

Potem se obrne k meni. Jo vprašam, kaj se dogaja. Malemu je zjutraj, ko ga je videla, zagrozila (bog ve, kaj), zdaj bo pa očitno le pustil njeno Princesko pri miru. Ji povem, da ni vse tako, kot se zdi. Da Princeska rada izziva. Da bi se Mali igral z njo, pa ga zapeljuje, potem pa grobo zavrne, Mali popeni in ji pove, da jo bo »ubou«, ona pricvili k meni, jaz ji rečem naj gre stran od njega in ga pusti pri miru, če se ne misli igrati z njim…

»Ja, saj mi je povedala: »Polna glava pravi, naj grem stran«. To pomeni, da nič ne rešite in da se mora ubogi otrok sam braniti. Jaz imam pa tega nasilja dovolj (btw: pri meni Mali Princeske ni še nikoli udaril ali storil kaj žalega; besedno pač) in sem Malemu zagrozila.«

Pa jo povabim, da skupaj vprašava Princesko, kaj se zgodi, ko ji rečem, naj gre stran od njega.
»Ja, stran grem.«
»Aha, pa potem«, ne znam dati miru.
»Pol grem pa še parkrat mal pogledat…«

In izzivat. In dajat povod za nove bitke, dodam jaz. Mama jo malo pokara, potem ponovi vse od prej. Da je Princeska maltretirana, da popoldne toži, kako je v šoli hudo, da so se v vrtcu imeli tako lepo, ko Malega ni bilo. Ji povem tisto o pištoli in streljanju,  ona seveda pove, da je to Princeska sama naumila, pa ji takoj serviram, da ona pravi drugače (»Aja, enkrat sem v drugem kontekstu omenila, kaj rata iz takih huligančkov…« – sva že vse zmenjeni).  Ko ostane brez argumentov, ko mi že petič pove, da jo napadam in se mora braniti, pove, da vse lepo in prav, ampak Princeska je stara šele 6 let!

Komaj se obvladam, da ji mirno povem, da Mali, ki mu je zjutraj (po njenih besedah) grozila, šteje prav toliko pomladi.
»Ja, že, ampak on ima 15 kil več!!!«

Od tu naprej sem jo samo še zgroženo gledala. Mislim, da je dojela. Se je prav na hitro pobrala. 15 kil več?! WTF?!

  • Share/Bookmark

Moja mamica mi je povedala (učimo se nestrposti)

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 22:26

napisano 26. 3. 2008 

Mali na igrišču prijoka k meni: »Princeska se pa noče igrati z mano, jaz bi se pa rad.« Pa stopim do Princeske in jo vprašam, zakaj se noče igrati.
»Ker  ni dober. Ko bo velik, bo imel pištolo in bo streljal.«
Osupnem. Obstanem. Ne morem verjet, da je rekla nekaj takega. Odkod ji to? Pa jo vprašam, odkod.
»Moja mamica mi je povedala.«

 In potem stisnem zobe in komaj zadržim solze. Pred mano stoji, vsa lepa, stara komaj 6 in še nekaj, pa že polna predsodkov. V novi oblekci, skrbno negovana, očkova ljubica in mamino sončece. Tako lepa navzven, pa že nagnita odznotraj. Pa nič ni kriva. Poskušam ji prijazno povedati, da se mamica moti, da je Mali najbolj prijeten fantek pod soncem in ko bo velik, bo pameten in  uspešen.

Mali bo mogoče nekoč res streljal. Ampak če bo, bom mirno rekla, da je to zaradi nje in njej podobnih. Ker so ga obsodili in mu zapečatili usodo, ko je bil star 6 let.

Mali je sladek otrok. Vsakemu, ki zna gledati s srcem. Nagajiv, skrajno nesocializiran, vendar željan. In potem v svojem neznanju in nerodnosti dela napakice, ki ga dnevno stanejo prijateljstev. In potem se drugi dan trudi in ko mu že uspe, da ga sprejmejo v igro, v evforičnem veselju naredi napako in je spet izločen.

Mali je res sladek. Kolerik, ki vzroji, brca in mlati okoli sebe, kriči, da gre skoz ušesa. Ga zagrabim, mu pogledam naravnost v oči in v trenutku ve, da ga je polomil. In se spet trudi, dokler mu naslednjič ne zmanjka štrene.

Ma res je sladek. Mu rečem, da bom mami povedala, da ga je lomil, pa plane v jok. Ma kaj jok, na robu histerije je. Ker če ne bo priden, bo moral v klet, kjer živi en stric, ki se ga zelo boji in potem nikoli več ne bo videl prijateljev in šel v šolo. Čisto preč je in takoj se dogovoriva, kaj in kako mora delati, da ga ne bom nikoli zatožila mami. Saj mi je tudi brez tega jasno, da nikoli ne bom rekla, da ni bil okej. Joj, kakšne zgodbe starši napletejo, da imajo otroke »pod kontrolo«…

Sladek je bil že njegov brat. Še v četrtem razredu. Mali lump, s katerim imaš ogromno dela, a vedno z olajšanjem ugotoviš, da v njegovih očeh (ŠE) ni zlobe.  Zdaj je žal že skoraj podlegel vsakodnevnemu poslušanju, da iz njega nikoli ne bo nič.

Princeska je sladka samo na pogled. Potem spregovori. Tožari. In jo pogledaš v oči in jo takoj vidiš. Malo zlobico, ki raste, raste….

Na naslednjem svetu staršev bodo starši spet modrovali in razpravljali o tem, koliko nestrpnosti in nasilja je med našo mladino. Jaz bom tiho. Ne bom jim povedala tega, kar danes govorim vam. Dovolj mi je, da to vem sama. Ker šestletnike še lahko gnetem. Starši so oblikovani, zapečeni, živ bog jih ne spreobrne…

  • Share/Bookmark

Moji tamauci…

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 22:11

zapisano 12. 3. 2008 

… so carski!!!

Tretji teden v službi ugotavljam, da se imam prav fino. Uspelo mi je (v veliki meri) odmisliti kače (Babe), odločila sem se, da bom letos delala samo tisto, kar je moje delo (in se ne razdajala na tisoč koncev in na koncu ugotavljala, da tega res nihče ne ceni) in v službo hodila zaradi ljubezni do otrok in dela z njimi. Zaenkrat sem zadovoljna s sabo.

Dobila sem prvčke. 26 njih. Ni malo in vsak ima svoje finte. Če pogledaš družinske anamneze, ugotoviš, da sta samo dva ali trije brez posebnosti. Ločeni ali umrli starši, avtizem, družinsko nasilje in alkoholizem, ptice selivke, razvajenost do patologije… Z vsakim posebej bi imela veliko dela in ko so vsi skupaj, je to prava cirkuška predstava.

Pa se mi vseeno zdijo prav prijetni. Glasni, a se nikoli ne stepejo. Cmeravi, a jih vedno z lahkoto potolažim. Prepirljivi, ampak še prav nič pokvarjeni. Ne vem, najbrž je taka generacija, ker se spomnim že kakšnih iz prejšnjih let, ki mi niso bili niti najmanj všeč. Naj jim berem pravljico ali kažem, kako se izdela cof, gledajo me kot boga in brezpogojno verjamejo, da imam vse pod kontrolo.

Seveda me totalno izčrpajo in ko pridem domov, me tam čaka Sončece, ki se prilepi name kot klop in me do osmih, ko je čas za spanje, ne izpusti.

Blog sem ustvarila kot ventil, preko katerega bi si čistila prepolno glavo. Če bo šlo tako naprej, bodo posti zmeraj krajši in zmeraj manj izvirni, saj moram reči, da imam zvečer, ko se končno lahko usedem pred računalnik, v glavi popolno praznino. Kar pa niti ni tako slabo.

  • Share/Bookmark

Teci, punčka, teci…

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:10

ag5.jpg

»Mi že vse imamo,
 vse smo že kupili,
le še majhno punčko
radi bi dobili,
ker je že v navadi tako….«  

                          (Svetlana Makarovič) 

Ja, punčke so res zaklad. Jih je treba varovati, je treba delati namesto njih, jih je treba zavijati v vato, da se ne razbijejo. So iz porcelana. So tudi ljubke, z njimi ni posebnega dela in če pod srcem nosiš punčko, devet mesecev poslušaš z vseh strani, kakšen blagoslov je, ker s punčkami je pa res lahko in lepo.

In potem se rodi princeska. Očka je zaljubljen, mama je vsa raznežena. In je veliko joka, ko mora v vrtec, pa ko pade in si razbije koleno, kaj šele, ko ji sosedov mulc reče, da se noće igrati z njo. Takrat je očka ves v krčih, mamico boli, da sama šepa, še babica bi nekako pomagala…

No, saj ni povsod tako. Obstajajo tudi tisti grozni starši, ki svojih deklic ne zavijajo v kokone in ki dopuščajo, da male avše plezajo po drevesih in se grejo s fantki ravbarje in žandarje. A o teh danes ne bom govorila (morda zato, ker se bolj vidim med njimi?). 

»Ljubka mora biti,
mora nas ljubiti,
brati naše želje,
da nam bo v veselje
in da se postavimo z njo…«   

                              (S.M.) 

»A ni vas ubogala?!« se je začudila. »Se bova doma pogovorili.« In sem vedela, da se bosta res. In da ne bo prehudo. Da bosta skupaj ugotovili, da je vse skupaj samo en velik nesporazum, da je bila revica od celega dneva že tako utrujena, da tiste naloge preprosto ni mogla narediti. In ne samo to. Bila je tako utrujena, da mi tega niti ni mogla pojasniti in me prositi, naj ji pustim, da malo počije. Ja, sta se pomenili. Se ne bo več zgodilo. Nikoli. Ima pa mama nekaj za učiteljico…

WTF?! Podkupnina?! V prvem?! Ne, v veliki kuverti lepo spravljena na listu lično izdelana naloga. In še ena za povrhu. Za učiteljico. Da bo vedela, da se je res potrudila, da ji je res hudo in se ne bo več zgodilo… Je mamica nesla v službo, da se ne bi pomečkalo in zdaj prinesla. Pa res bi se rada opravičila za včeraj… 

»Teci, punčka, teci,
življenje ima zate nabrušen nož,
teci, punčka, teci,
ušla mu tako ali tako ne boš….«  

                              (S. Makarovič)

  • Share/Bookmark

Spet na začetku

Zapisano pod: moje misli, sončece, življenje je šola — polnaglava @ 16:21

napisano 17. 2. 2008

In je šla mimo. Predzadnja nedelja. Pred zadnjim tednom. Teh deset mesecev je minilo, da še sama ne vem, kako in kdaj. Sončece čez en teden praznuje 9 mesecev, mama pa gre v službo. Če napišem, je težko. Če rečem na glas, imam cmok v grlu in solze na očeh.

Dokler nisi na tem, res ne veš, kako težko je za tistih nekaj ur zapustiti malo bitjece, ki je prilepljeno nate na vsakem koraku, in sprejeti, da mora življenje spet v stare tire. Stare nove.

Malo je tudi vznemirjenosti, tiste pozitivne. Spet med malčke, ki si vsak dan izmislijo kaj novega, spet v svet, med ženske, ki ne dojijo in se ne pogovarjajo samo o barvi in gostoti tistega, kar se je znašlo v plenici. Med ljudi. Nove naloge, obveznosti… Na nek način si prav želim spet tistega življenja. In če si prisežem, da ne bom govorila o mali, že vem, kako bo potekalo.

Vsaka me bo vprašala, kako je. Kaj je´, koliko spi, kako pa kaj zobki, a še dojiš, kaj pa oči pravi, o, revca, pa že delaš, a te nič ne pogreša, a že kaj kobaca, kaj, hodi da že skoraj?!

Če pogledam s te strani, mi ni nič do sveta, milijonkrat odgovoriti na isto vprašanje in prelamljati prisego, ki sem si jo dala. In potem bo tista najbolj zavistna govorila po vogalih, kako sploh ne znam več o ničemer drugem govoriti… Ne, ni lahka med samimi ženskami.

OK, scenarij imam. Zdaj se moram odločit, da bom preživela. Da bo preživelo Sončece. Da bo preživel mož, ki bo za dva meseca prevzel dopust za nego otroka. Da se ne bom zaradi občutkov krivde, ker nisem z malo, jezila za vsako zaflekano majico. Da je pač čas, dva meseca prej, ampak kaj je to proti neskončnosti…

Za začetek bo. Predvsem pa se moram potruditi tale teden maksimalno izkoristiti in pozabiti, da je zadnji…

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake