moj svet

16.03.2015

Elita

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:04

Zanimivo, kako si ljudje predstavljajo elito.

Gledam šov Big Brother, ki je zame edini pravi resničnostni šov. Ne gledam vsak dan, ravno toliko, da vem, kdo je kdo in v kaj se spreminja.
In se ne morem načuditi, kaj ljudem pomeni beseda “elita” in kaj “moč”. Zanimiva bi bila njihova definicija “svobode…

Človek je res najbolj nevarna žival na svetu…

  • Share/Bookmark

11.04.2012

Letni fiktivni dohodek (in spet malo učiteljskega jamranja)

Zapisano pod: bolji život, moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 23:50

Juhuuuuu!!!
Končno sem ugotovila, kako bom drugo leto svoji skoraj obubožani družinici privoščila nekaj dni smučanja! Preprosto bom rezervirala hotelček, par dni smučarskih kart in učitelja za Sončici, potem se bomo pa imeli lepo. In kobo treba plačati, bom na blagajni pokazala najnovejši slovenski umotvor – odločbo o otroškem dodatku – in jih povabila, da si zahtevano vsoto vzamejo iz mojega letnega fiktivnega dohodka. Ker, jebiga, prišli so časi, ko bo treba vse dohodke do nule porabiti. In jaz se bom, prisežem, poslužila tudi tega.

Danes sem klicala na CSD. Zanimalo me je, zakaj so mi kot premoženje šteli tudi hišo, v kateri živimo, glede na to, da naše stanovanje meri dobrih 60 kvadratov, 4-članski družini pa po zakonu pritiče 130. In sem izvedela, da mi v resnici niso računali stanovanja, v katerem živim, ampak parcelo, na kateri je postavljena hiša (v kateri živim z možem in dvema otrokoma na 62m2). Da sem torej bistveno premožnejša od tiste družine, ki se v centru Ljubljane “stiska” na 130 kvadratih luksuza v večstanovanjski hiši (brez deleža na zelenici okoli nje). Popizdiš. To je pa res mogoče samo še pri nas. Nov avto na kredit in stanovanje v stari plesnivi hiši z vrtom. Bogatija brez primere!

Čez nekaj dni me bo vlada obrala še za tistih nekaj denarcev, ki jih dobim za to, da vsak dan opravim svoje vzgojno-izobraževalno delo. Odločba bo ostala nespremenjena…

Pa me pri vseh teh varčevalnih ukrepih znižanje plače niti ne boli tako zelo. Vsi moramo zategniti, vsi prispevati, se strinjam. Ampak čakam, da nekdo od novinarjev vendarle enkrat pove tudi to:
- plače imamo zamrznjene že več let
- Napredovanja imamo zamrznjena že nekaj časa, zdaj že pol leta tudi dokončno neizplačljiva, do nadaljnega
- delovno uspešnost imamo zamrznjeno že vsaj 4 leta
- od septembra nimamo več sofinanciranih strokovnih izpopolnjevanj (poslanci se še vedno lahko urijo v golfu, samo v manjšem obsegu)

Kljub temu še vedno delamo kot takrat, ko smo bili za presežke dejansko tudi plačani.

In se spomnim še kupa mitov o učiteljih, ki bi jih bilo dobro razbiti:
-DOPUST: tudi šolniki vsako leto prejmemo odločbo o dopustu, v kateri je jasno opredeljeno, koliko dni smo plačano odsotni z dela. Potem na prste preštejemo dni počitnic in izračunamo, koliko dni bo treba “prinesti noter” in koliko ur je to. In potem pridno beležimo nadomeščanja in še nekaj takih reči, zaradi katerih ljudem običajno zaigra nasmeh ne ustih ob pogledu na plačilno listo in upamo, da nam bo do konca šolskega leta uspelo večino počitnic spraviti pod streho. Ne, nadur nam ne izplačujejo, dejansko jih potrebujemo zato, da lahko julija in avgusta sanjamo o destinacijah, ki si jih ostala raja privošči sredi novembra….
- 8-URNA PRISOTNOST – z veseljem, če bi imela kabinet in dostop do računalnika. Ker tega ni in moram svoje intelektualno delo opravljati na domačem računalniku, ko mularija zaspi, si to mirno pišem v službeni rok. Ponavadi od 22h do 24h. Takoj zamenjam za dan, prisežem. Poleg tega bi veljalo opozoriti, da gre pred vsako ekskurzijo, izletom, športnim denvom, kulturnim… učitelj na ogled, da s eprepriča o primernosti in da se pripravi na kvalitetno izvedbo. Seveda se kdaj zgodi, da lena učiteljica biologije vse za ogled botaničnega vrta (naravoslovni dan) uredi na osebnem nedeljskem obisku tega prijetnega koščka zemlje. Tako se najprej malo pozabava in pouči svojega otroka, potem pa “izkoristi gužvo” in mirno najavi še prihod 50ih učencev za naslednji dan. Zajedavka! In potem je še na govorilni uri tako žleht, da ob petih ne zapre vrat pred nosovi staršev, ampak se z njimi pogovarja ure in ure, dokler staršem ne zmanjka pritožb in pripomb in se odvlečejo domov.
- DVIG NORMATIVA IZ 28 NA 30 UČENCEV 

  • Share/Bookmark

29.10.2011

Še ena o kazni

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 20:05

Zdi se, da se moj svet te dni vrti samo še okoli kaznovanja ubogih malih nebogljenih bitjec. Pred dnevi sem imela izredni roditeljski sestanek na temo kaznovanja, razločevanja med otrokovo željo in potrebo, nudenja podpore in pretiranem ščitenju otroka ipd, kot po naključju pa mi je v četrtek v vrtcu v roke prišel brezplačnik Moj otrok in vrtec. Ker sem imela po oddaji Sončeca 1 v skupino še nekaj malega časa, sem se odločila, da revijo na hitro prelistam kar tam. Takoj mi je na naslovnici v oči skočil članek Ali je kazen potrebna, ki ga je podpisala sama urednica. Pena mi je šla na usta. Najprej sem pomislila, da bodo revijo, v dobri veri, da prebirajo večletna dognanja strokovnjakov, prelistali predvsem starši, ki niso pedagoško izobraženi in take članke pojedo za malico, potem sem imela pred očmi starše, ki sem jim samo nekaj dni prej skušala dopovedati, kako zelo napačno je misliti, da njihov otrok, vsakič, ko potoči solzico, v resnici zelo trpi, potem me je spreletelo, da se vzgojiteljice v našem vrtcu morda s takimi traparijami strinjajo in bo moje že tako malce divje dete v njihovi oskrbi do konca podivjalo. No, okej, priznam, da me to v resnici ni zaskrbelo ;) .

V članku namreč v manj kot tisoč znakih avtorica oznani, da je kazen nasilje nad otrokom, da si starši izmišljamo kazni, ker smo vzgojno nemočni in jezni in da bomo zaradi udarca po ritki kmalu morali v zapor. Vsekakor priporočam, da si veleum preberete in potem sami presodite, koliko strokovnega znanja in svojih otrok ima dotična gospa. Za poslastico pa nekaj ljubkih citatov:

“Starši kazni največkrat izrekamo, ker čutimo nemoč.”
“… otrokom je v normalnih okoliščinah vedno v interesu… da dan poteka čim bolj mirno.”
“Če starši nimamo dovolj potrpljenja zanje in začnemo še z izrekanjem kazni, se takšen dan nikoli ne konča dobro.”
“Veliko bolje je ponuditi sodelovanje… kadar je otrok zvečer utrujen, se z njim pogovorimo: “Poglej, kako si utrujen. Kaj bova zdaj storila?”  ” (tale stavek je včeraj moj mož celo preizkusil, o rezultatu pa ne bi, me še vedno lomi od smeha, ko pomislim na to.)

Saj v bistvu mi je sedaj, ko ga berem že tretjič, že kar malo smešno. Dokler ne pomislim na tistih 20% staršev, ki bodo odgovorni urednici verjeli…

  • Share/Bookmark

1.10.2011

Kazen mora biti, kazen je vzgojna!

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 18:12

Citat, ki smo ga kot manjhni slišali vsakič, ko se je vrtela Zvezdica Zaspanka. Jaz sem verjela. In verjamem še danes.

V letih, kar delam v šoli, se vse pogosteje srečujem s problemom kaznovanja. Težko mi je vsakič, ko srečam starša, ki ne verjame, da je kazen za otroka dobra in nujna, ko pa izvem, da tako razmišlja tudi kakšna učiteljica ali vzgojiteljica, bi jo hitro poslala nazaj na faks ali vsaj hotela, da hitro še enkrat prebere “Slobodnu decu Samerhila” in razmisli, kam to pelje…

Glede kazni se v letih pri meni spreminja samo eno – vedno bolj mi je namreč jasno, kako zelo škodljivo je, če otroci odraščajo brez nje in vedno bolj se posvečam temu, kako skrbnim staršem to dopovedati na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli.

Te dni me je prijateljica prosila za nasvet. Njen šestletnik naj bi bil v šoli (v podaljšanem bivanju) neobvladljiv. Beseda, ki je ne smem slišati. V šoli je po mojem skromnem mnenju lahko neobvladljiv samo avtist, ki ni voden in ima večkrat na dan izbruhe (avto)agresije, vpitja, brcanja v prazno ipd. Za take predlagam čim hitrejši obisk v pediatrični ambulanti in napotitev k strokovnjakom. Sicer pa je po moje šestletnik  bitje, ki na najrazličnejše načine poskuša še naprej živeti kot majhen otročiček, okoli katerega se vrti ves svet ali vsaj vse sorodstvo. In tu ni nič nezdravega, nenormalnega, nič patološkega, če hočete.

Patološko postane, ko mu prijazna gospa mati ali vzgojiteljica reče, da tako se pa ne dela, to nam pa ni všeč, tititi, grdi fantek, lumpek ali kaj še bolj ogabnega, po možnosti v spakedrani “otroški govorici” in potem pričakuje, da bo mulc prišel k sebi in nehal z neumnostmi in se bosta lahko pomenila o črkah in številkah. Bljak! Prijateljica od učiteljice ni izvedela, kaj konkretno je pri fantu tako nemogočega, izvedela je samo za zadnjo neumnost, ki si jo je izmislil v kompaniji s sošolko in skoraj pobegnil iz šole. In ko je mati želela izvedeti, kako so ga v šoli kaznovali, ji je učiteljica skoraj malo zgroženo rekla :”Saj ste pedagoginja, saj veste, kaj si pedagogi mislimo o kazni!”. Seveda je bila rahlo v šoku, ni rekla nobene, ampak se je obrnila domov in se začela spraševati, kaj dela narobe, da je njen otrok tako zelo neobvladljiv. Na tem mestu je le treba povedati prijateljici v bran, da je sine doma povsem običajem otrok, ko si izmisli kaj zelo trapastega, jih pa “dobi po prstih”. Super dečko je! Bi pa najraje šla v šolo namesto nje jaz in vprašala šefico, KAJ je tisto, kar si pedagogi mislimo o kazni. Ker si očitno mislimo zelo različne stvari…

Težko delo, kako staršem in drugim vzgojiteljem povedati o krivici, ki jo s takim načinom vzgajanja dela otroku, je zdaj že kaka tri leta olajšano s perfektno knjigo, ki je nastala v sodelovanju med dr. Zoranom Milivojevićem in delavci Mladinskega doma Jarše. Mala knjiga za velike starše je skoraj dobesedno priročnik, saj ponuja odgovore, kako pravilno pohvaliti in grajati, kaj kazen je in kaj ni, razloči med kaznijo in nasiljem ipd. Toplo priporočam.

Na kratko o kazni, ki se začne na strani 56 z naslivom “Otrok se ne obnaša tako, kakor želimo starši”.  Kritiki vedenja naj sledi grožnja s kaznijo, tej pa (v primeru, da otroke ne naredi, kot je dogovorjeno) tudi konkretna kazen. Največkrat se namreč ustavi ravno tu. Do groženj še pridemo, ko pa je treba televizijo za nekaj dni ugasniti ali ukiniti vse sladkarije za en teden, pa sila vzgajanja usahne. In na koncu vztrajanje pri izrečeni kazni.

Ravno zaradi te zadnje stopnje je pomembno imeti načrt kaznovanja. Spomnim se namreč prijateljice, ki je v živalskem vrtu skoraj takoj po prihodu takrat dve letni hčerki, ki je s tal pobirala pesek in ga metala na vse strani, zagrozila nekako takole: “Če vržeš še en kamenček, bomo šli domov!” Ker je malčica to seveda storila, se je znašla v precepu – izvesti konkretno kazen in pri njej vztrajati, ali vzgajati enkrat drugič. Kazen je izvedla. Amapak na žalost kaznovala še sebe, saj sta morali domov…

Še ena stvar, zaradi katere je knjigo pametno vzeti v roke, je ta, da nas opomni na razlikovanje med potrebo in željo, torej na kaznovanje z odvzemom nujno potrebne stvari oz. odvzemom ugodnosti. Po razumevanju teh pojmov postane kaznovanje otrok mačji kašelj, skoraj zabavno, če sem malo zlobna :D .

Na kratko spregovori tudi o fizičnem kaznovanju, razjasni kako, kdaj, koliko, če že; poudari razliko med udarcem po riti in “mazanjem zaušnic”, razloži, zakaj ni enako udariti po riti dveletnika in premlatiti najstnika ipd. Vredno branja, človek razširi pogled in zelo verjetno malo spremeni mnenje.

Evo, moji  Sončici sta že malo nervozni, če se hočem izogniti temu, da bi naredili kaj, kar bi morala kaznovati, moram takoj nehati s pametovanjem in nadaljevati z zlaganjem kock. Mogoče pa še kaj dodam v komentarjih. Vaših bom pa tudi vesela, če le ne bodo žaljivi

  • Share/Bookmark

25.01.2010

Zamenjati moram desetletje, če ne stoletje

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 15:52

Dear, dear diary…

Ma ne vem, če je to še normalno. Vedno bolj pa imam občutek, da bi morala zamenjati vsaj desetletje, če ne kar stoletje.

Fantek, 6 let, 1.razred: Med umivanjem rok si zmoči oba rokava (dolga) do pazduhe;

Fantek, 7 let, 2. razred: obleče se v športno opremo. Medtem mu pripravim malico – kosmiče z mlekom v PVC kozarček. Obleko zbaše v torbo, jaz se z njim ne ukvarjam več. Vidim, da na športno aktivnost odhaja s torbo, brez malice. Vprašam, kje ima lonček z mlekom in kosmiči. “Pospravil sem v torbo.”  A mi še sledite?! Nežno in previdno primem torbo, jo odprem, mleka v lončku seveda ni več. Je pa na majici, hlačah… Ljubi starši, ali pričakujete od učiteljice v drugem razredu, da bo kaj takega preprečila???? Oziroma predvidela, da se lahko zgodi? Niti v najbolj norih sanjah.

Deklica, 6 let, 1.razred: V košaro za malico (nakupovalno košaro) postavi odprto mleko brez pokrovčka, vse skupaj na hitro dvigne, mleko se prevrne… Get the picture? Ona me pa nesrečno gleda, stoji nepremično, mleko pa teče, teče, teče…

In to vse v pol ure.

Jaz dajem odpoved!

Moje Sončece pri dveh in pol bi vsaj reagiralo…

PS: Ljubi starši! Vzemite si vsake toliko pol ure rezerve in dovolite svojim predšolskim otrokom, da kaj naredijo sami. Ker je res nerodno, da si v prvem razredu ne znajo zavezati čevljev, da ne vedo, kaj naj počnejo z neolupljenim kivijem, da ne znajo odpreti paštete (niti je namazati na kruh), da se jim niti sanja ne, zakaj je na svetu nož, kadar je za kosilo zrezek, da si ne znajo prej kot v pol ure obleči zimskega kombinezona… Žal bi lahko naštevala še eno uro, pa se mi mudi v zbornico na redovalno konferenco.

  • Share/Bookmark

17.09.2009

Dobrota je sirota

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 23:22

… dobrotnik pa siromak – dobesedno!

Že od nekdaj ne morem mimo tuje stiske in nekako čutim nezadržno željo, da naredim vse, kar je v moji moči, da sočloveku vsaj malo olajšam življenje. Kolikokrat me je to že udarilo po betici, ne bi niti razlagala, zakaj pa še vedno to počnem, pa ne vem. Pri najboljši volji. Tudi v najbolj iskrenih trenutkih do sebe. Sem pomislila tudi to, da hočem živeti od tuje neskončne hvaležnosti, ampak nekako vedno pridem do zaključka, da to ni to.

Eniwej, pred dnevi sem se spet šla samaritanko. Imam namreč sodelavko, ki se v službo vozi z mojega konca. Bistvena razlika je v tem, da se vozi z avtobusom, s sabo pa vleče tri mulce, dva v šolo in enega v vrtec. Nekako si jih predstavljam, kako počasi po osmih urah dela in učenja racajo proti mestu, kjer se najprej načakajo enega avtobusa, potem drugega in po kakšni uri in pol prikrevslajo domov. Zunaj se pa najbrž že malo temni… In jaz živim slab kilometer stran… In se domov pripeljem v pol ure… Sama… Z avtom…

Zadnjič sem jih tako opazovala, ko sem čakala na semaforju in imela res slabo vest (pa res ne vem zakaj, saj v resnici ne plačujejo oni mojega kredita za avto). Takoj zjutraj naslednjega dne sem stopila do nje in jo povabila, naj se vendar peljejo z mano.

In smo šli. Odložila sem jih pred vrati njihovega doma, hip zatem se je ulilo. Ko sem pripeljala na naše dvorišče, sem samo tekla pod streho, čez kake pol ure pa se je na mojih vratih pojavil tast z vprašanjem, ali namerno perem avto ali bi mogoče zaprla šipo. Mater!!!! Preklet mulc (tako ga ljubkovalno kliče njegova mati) je odprl šipo in jo tako tudi pustil!

Naslednji dan sem stopila do njega in mu povedala, kaj mi je ušpičil. Malo se je smejal; malo iz otročjosti, malo od sramu, a vseeno se mi je zdelo, da razume. Do popoldneva. Spet sem jih peljala. Že takoj je začel nekaj stegovati roke po ročkah na vratih, pa sem ga spomnila na dež in mu zabrusila, da naj vse lepo pusti pri miru in se nasloni nazaj in uživa. Zdelo se je, da je vse OK, ko pa sem pripeljala pred njihovo hišo, mulc ni prilezel iz avta in videla sem, da se nekaj muči in mi bo vsak hip odtrgal kljuko na vratih. Ko sem mu hotela vrata odpreti, sem ugotovila, da mu jih je uspelo nekako “zaskočiti”. Vrata se niso odprla niti od zunaj niti od znotraj!

Malo sem bila besna. Malo nanj, malo nase. Kaj se pa vtikam v tujo nesrečo!

Potem sem se danes odpeljala na Malgajev servis v upanju, da mi bo kak prijazen možak pokazal, kje se pride do teh zatičev in kljuko “odskočil” in jaz bom spet vesela. Jok brate, odpade.
“Tole bo treba tapete dol pobrat, pa pogledat, kaj je. Če ni nič polomljeno, ne bo taka sila, če pa je, zna bit pa malo dražje”. Naj prevedem: če bodo samo vrata razstavili, bo to cca 40€, če je šla ključavnica k vragu, bo 92€ + 40€. Na hitro izračunam, da sem ob 130 €!!! To je bilo preveč. Spomnim se, da sem obraz zakopala v dlani in imelo me je, da se tudi malo sesedem. Bes, žalost, nemoč, res sem bila čisto preč. Da se grem takole zaj… Delam usluge in jih kasiram kot po tekočem traku. Ampak tale pa zmaga. 150 evrov, ker sem hotela utrujeno familijo dostaviti do vrat! Pizda!!!!

Pa sem zbrala malo volje in vprašala, kako naj vrata razdrem sama. Če je samo zataknjeno, bom sama, žal vam ne zmorem dati 40€, če pa je res kaj uničeno, ga bom pa takoin tako nazaj sem pripeljala in me boste obrali do kosti. Pa mi reče tip, da tega mi pa ne more povedat, to so pa poslovne skrivnosti!!!!!!! Ne me jebat!!!!!! Jaz kreten samaritanski vozim naokoli do konca neposlušno mularijo, ti pa meni ne moreš povedati, kaj lahko poskusim narediti sama! Pa ti jokam tukaj in vidiš, da sem na koncu z živci!!!! Pa mi drkaš nekaj o poslovnih skrivnostih!

Ah, sem rekla, če je pa tako, je pa najbolje, da grem na parkirišče, avto dodobra namaham s kijem in potem uveljavim kasko! Sem se samo nemočno obrnila, se zahvalila za pomoč madeniču, ki sem se mu očitno res smilila in šla. Na vratih pa me je ustavil, češ, naj malo počakam, bo še enkrat pogledal, kaj se da narediti. Pa mi je namignil, kateri vijak naj odvijem, da pridem do tiste nesrečne kljukice za zaklep. Potem je sicer spet govoril o zablokiranem računalniku in  menjavi celotne ključavnice, jaz sem se mu zahvalila za pomoč in šla. Domov. Kjer sem se najprej do konca zjokala, potem je pa moj handy-man vzel v roke torks in po polurnem mučenju uspel “odtakniti” kljukico.

Jutri jih bom pa spet peljala. Ker jim ne zmorem povedati, da sta mi dve taki nevšečnosti dovolj za nekaj let. Ampak še razmišljam, ali naj rečem, da sem plačala tistih 132€ ali naj povem daljšo različico (resnično) s solzami in občutkom nemoči in izigranosti. Ne vem, kaj bo bolj zaleglo in bodo mulci končno začelo malo razmišljati…

  • Share/Bookmark

8.09.2009

Volitve v razredu

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 20:45

Maxika me je opomnila, da je šola tudi politični prostor, ki vsako leto znova razpiše volitve. Gre za funkcije, ki v resnici ne pomenijo nič, jih pa mnogi otroci, kot tudi njih starši, smatrajo za prestiž, ki ga ne gre izpustiti iz rok. In ker Slovenci radi gledamo ameriške filme in skušamo kar največ stvari iz  tam prenesti tudi v naš prostor, so volitve za razredne funkcije postale bolj vroča tema. Sama vsako leto malo pogledujem po hodnikih in čakam, če se bodo to leto pa vendarle pojavili plakati “vol’te mene!”.

Ker se pri nas letos obetajo bolj resne volitve, sem na ta štos malo pozabila, zdaj pa sem na Maxikino pobudo odprla tale post, tokrat malo drugače. Želim, da ji dovolite, da predstavi svojo dilemo in se potem tudi sami razpišite o tem, kakšno mnenje imate o volitvah med učenci devetletke vi. Lahko ste tudi zelo obširni, podprite svoje argumente z izkušnjami vaših otrok.

P.S. Naj povem, da se zdaj voli za predsednike razreda in predstavnika v šolskem parlamentu, blagajničarje so ukinili, zato tudi moje tovrstne izkušnje iz šolskih dni nič  ne koristijo :sad:

  • Share/Bookmark

3.12.2008

Tamauci so mi povedali…

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 11:10

Jp, pri nas se še vedno vse vrti okoli kaznovanja. Ampak zdaj pa napovedujem nove čase. Ker se v moj razred vrača Zakon! In to tisti, ki ga pišem jaz.

Sistem kazni, ki je od nekdaj veljal pri meni (v grobem, včasih je pač potrebno malo improvizirati), se je začasno umaknil željam staršev (še pomnite Otrokove pravice?) in v roku enega meseca v učilnico vnesel kaos. Na kvadrat.

Ker sem taka faca (beri reva, ki se ji ne da kar naprej zagovarjati pri ravnateljici in dnevno soočati z vampirskimi starši), sem se odločila, da popustim. Samo še minutke za umiritev, pa še to samo, če je nujno potrebno. Po dveh tednih je Sine enkrat sedel 5 minut medtem ko so se sošolci podili po toboganu in naslednji dan sem mami natančno poročala, kaj tako hudega je napravil, da je dobil tako resno kazen. Potem se je pogovorila z njim in ker se odgovora nista ujemala, drugi dan spet z mano… Ne, ne v času pogovorne ali govorilne ure, takrat, ko je imela pač čas. Ko je prišla drugič, sem ji mirno povedala, da bo morala pol urce počakati, da otroke predam v dežurstvo.

Sistem kazni, torej. Stari, da se razume, tisti, ki je bil v veljavi pred nastopom mandata novega seta staršev.
Med nalogo motiš ostale učence – opozorim
motiš še naprej – opozorim
se ne daš – naivno opozorim še tretjič, zraven pa omenim 10 računov, ki jih bo treba izračunati, če ne nehaš
ponoviš prekršek – 10 računov aktualne računske operacije. Ne šparaj se!
“ampak jaz…” – 20 računov!
“ne bom, blablabla, ti mi že ne boš…”- 30 računov
“on je tud…” – 40 računov!
Vidiš, da ni zmage in začneš pisat račune. In če se res umiriš, imaš možnost pomilostitve.

No, to je seveda extrem, kadar Zakon velja, se ustavi najkasneje pri 20 in to srečo, da lahko računajo, imajo samo izbranci. Vsem ostalim je jasno, vsi se lepo obnašajo in so ravno prav razposajeni. In ko niso več ravno prav razposajeni, jih enkrat opozorim in je spet 15 minut red. Potem poznamo še kazensko sedenje, ki smo ga preimenovali v minute za umiritev in razmislek, ki nastopijo takrat, ko otrok postane fizično in verbalno nasilen. Običajno tem minutam sledi kratek pogovor (ni pa nujno!).

V petek sem otroke (po res napornem dnevu, polnem opozarjanja in teženja) povprašala, kaj naredijo starši. Kolikokrat opozorijo in kaj naredijo potem, ko nobena opozorila več ne zaležejo. Opozorijo povprečno 10X. Kazni… E, to je pa že druga stvar:
“moja mami potem cel dan kriči…” “včasih me s kuhovnico…” “v posteljo moram (sredi belega dne mora otrok spat!)” “en mesec ne smem k prijateljici in tudi nobena ne sme k meni…” “en teden brez TV in compa…” “ati mi skrije igrice”…

Ja, res, s svojimi desetimi računi sem res Godzila! Včeraj sem potem spet uvedla Zakon. En si je prislužil prej opisanih 40 računov, dva pa po deset. Potem je bil mir!

  • Share/Bookmark

1.12.2008

Druga stran medalje

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 17:43

Otroci s posebnimi potrebami so mi od nekdaj izziv. Predvsem so me vedno pritegnili tisti z motnjami vedenja in osebnosti, čustveno, socialno in še kako ogroženi in prikrajšani. Letos imam takih po dolgem času spet malo več okoli sebe in priznam, da sem malo “padla ven”. Vsake toliko pride dan, ko ne vem, ali sploh kaj delam prav. Ampak ne bom pisala o tem, ker se pri takih vedno vse uredi (sploh če mi starši sproti ne vežejo rok) in po vpitju in užaljenih obrazih in solzah besa (pri tamaucih) se na koncu vedno “pogodimo”. Danes sem imela polne roke dela s tremi, a so mi vsak posebej na nek način tako zelo blizu, da vem, da sem res naredila vse, da bi skupaj preživeli lep dan. A včasih dan pač ni lep… ;)

Ne, v mislih imam posebne potrebe nasploh. Zakon pravi:
“Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.”

 Spomnim se, da sem jih morala na strokovnem izpitu znati našteti po vrsti, kot so zapisani v zakonu, še danes ne vem, zakaj.

Kot študentka sem kar naprej poslušala o integraciji. To je ravno takrat postala taka sveta reč, da na vprašanje “za” ali “proti” ni bilo debate. Če nisi rekel za, nisi imel prav. Ne spomnim se, da bi kaj dosti debatirali o slabih in dobrih straneh integracije, vse je bilo samo prima in kako-da-se-tega-niso-spomnili-že-prej?!  Prva je dvom v moje misli naselila moja mama, ki je delala z otroki s težjo motnjo v duševnem razvoju. Oni so bili seveda prvi, ki so pri svojem delu trčili ob oviro, ki jo je predstavljala drugačna (prava ali napačna, presodite sami) obravnava teh otrok.

Takoj moram poudariti, da moj namen nikakor ni postaviti sodbe, da integracija, inkluzija in vse ostale “in” zadevice niso v redu. Moj namen je spustiti na plano tisto senco dvoma, ki se tiphotapi po meni že deset let in še vedno ne vem čisto dobro, kaj narediti z njo. Nikogar torej v nič ne prepričujem in tudi sama nisem v nič (več) trdno prepričana. Samo bolj ali manj glasno razmišljam (tipkam).

- Otroci z motnjami vedenja in osebnosti – zame ni dileme. Sodijo v redno OŠ, kjer jim je treba dvigati samozavest, jih imeti rad, jih sprejemati z vsemi napakami in jih za neprimerno vedenje primerno kaznovati.
- Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja – spet ni dileme. Skupaj z njimi najti uspešne metode učenja, učne stile, vse mogoče oblčike pomoči na poti do usvojitve znanja. Ni preprosto, je pa zelo nagrajujoče, ko si enkrat na cilju.
- Dolgotrajno bolni otroci – ja, ob tem pa računam na veliko angažiranost staršev in na nesebično pomoč sošolcev. Verjamem, da se le-ti ob takem sošolcu naučijo tovarištva (ki ga danes tako kronično primanjkuje)
- gibalno ovirani – tukaj po mojem res ne sme biti nikakršne dileme, pa se običajno ustavi pri čisto navadni klančini ali dvigalu. Pri Patriji se ni ustavilo. Vsaj ne pravi čas. Pri falconu tudi ne tako zelo…
- Slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, o.z govorno-jezikovnimi motnjami – Tukaj se znajo pojaviti že večje ovire. Moje mnenje je, da se da vse lepo izpeljati, če se starši in učitelji dovolj angažirajo in če otrok seveda v popoldanskem času obiskuje treninge veščin, ki jih zaradi svoje oviranosti mora obvladati (znakovni jezik, Braillova pisava idr.
- otroci z motnjami v duševnem razvoju – namerno sem začela zadaj, ker sem želela, da se mi zatakne na koncu. Ker tu se mi pa, povsem iskreno, res zatakne. Motnje v duševnem razvoju namreč ločimo na zmerno, težjo in težko. In vse pogosteje se srečujemo z vključevanjem otrok s težjo motnjo v duševnem razvoju v redno OŠ. Tu se trudim vedno govoriti in razmišljati samo o pozitivnih stvareh, ki jih taka odločitev prinese. Otrok je sprejet v družbo vrstnikov, ti pa se učijo strpnosti do drugačnosti. Pa se res? Se mogoče v resnici ne bodo čez leta spominjali, kako jim je en sošolec vztrajno jemal pozornost učiteljice in jih vse prikrajšal? Ne vem, jih bomo vprašali čez dvajset let…

Šolski strokovni delavci kar tekmujemo v dokazovanju strpnosti in sprejemanja. Vsi smo za, ko je treba dvigniti roko, vsi smo tako zelo “osveščeni”, “moderni”, “strokovni”. Izšolani? Po vogalih se rado sliši tudi o drugi strani medalje. Pa zakaj samo po vogalih in naskrivaj?

Vprašam se, če je za otroka z Downovim sindromom res dobro, da se zabava v prvem razredu, dolgočasi v drugem in muči v tretjem, morda še v četrtem. Potem ne zmore več. Potem mora poskusiti še malo v OŠ s prilagojenim programom, ko tudi tam ne uspe zadovoljivo napredovati, pristane v zavodu, ki je bil zanj ustanovljen. Kjer delajo strokovnjaki, ki so se zanj šolali in izpopolnjevali. Ko je star 13 let in izmučen od šolskih zahtev, tak otrok pogosto povsem po nepotrebnem razvije poleg duševnih še hude vedenjske motnje. In se ni pripravljen naučiti niti tistega več, kar bi v resnici zmogel in s čimer bi bil v odraslosti lahko zaposlen.

Ne vem. Mogoče mi bo kdo očital, da tako razmišljam, ker nisem starš otroka z motnjo v duševnem razvoju. Mogoče bo kdo očital kaj drugega. Morda tudi gredega. Prav. Naj v svoj zagovor še enkrat poudarim, da (tokrat) ničesar ne trdim, samo dvomim in se sprašujem…

In se sprašujem tudi to, zakaj se mi vse bolj zdi, da je v naši državi vse samo belo ali samo črno (no, ja, za nekatere pa še vedno vse rdeče ;) ). Zakaj vedno v ekstreme? Ob to sem se že spotaknila pri otrokovih pravicah (ki jim jih nikakor ne odrekam, v zdravi meri in z okusom). In se bom zagotovo v prihodnje še pri kašni temi…

PS: Zapis tokrat ni posledica kakšne frustracije na delovnem mestu, niti nima neposredne povezave z mojim delom in delom na naši šoli. Je posledica klepeta med učiteljicami in defektologinjami, zaposlenimi na različnih šolah in zavodih.

  • Share/Bookmark

6.11.2008

Plačilni dan

Zapisano pod: miks, moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 20:06

Ne, ne, brez skrbi, ne bom se razburjala. Vse skupaj je pravzaprav smešno in niti ne gre izgubljati besed. Zato sem se odločila, da gre v bistvu za dober vic, kaj takega pa ne gre zadrževati zase, zato vam povem.

Torej, plačilna lista. Ne pritožujem se nad plačo, ta je glede na razmere v naši deželi solidna, kar se pa tiče dejanske cenjenosti poklica, sem pa že zdavnaj povedala, da bi bilo 5 tisočakov čisto premalo.

Preberem, če vse štima. Pa jo najdem. Postavka se imenuje “dodatek za izvajanje prilagojenega programa”. To je tisto, kar naj bi učitelj dobil, ker ima v razredu otroka s posebnimi potrebami, recimo Downov sindrom, avtizem ali kaj podobnega in mora zato z njim postopati po posebnem (prilagojenem) programu. Ja, nekaj podobnega, kot je defektološki dodatek v zavodih, kamor so sicer taki otroci vključeni. Z eno (MAJCENO) razliko. Moje delo je vredno natanko 1,19€ bruto ali 0,75€ neto. Ne, ne na uro, na MESEC!!!

Bolje bi se počutila, če tega “dodatka” ne bi nikoli dobila. Zdaj mi bodo pa za vsakič, ko bom kaj potožila, rekli:” saj si plačana!”

Eh, res brez veze. Kr neki, če hočete. Rebelde, kot reče naša K.

Grem v Cvetličarno poslušat in gledat Akija

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake