moj svet

6.10.2008

“Motorji” zasvojenosti

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 21:09

Zadnje dni se počutim precej slabo. Vem, da veliko vem, vem, da svojega znanja ne morem prenesti na “moje” letošnje starše, ker so samozadostni in najinteligentnejši. Vedo takorekoč vse in jaz sem samo ena mala varuška, ki naj čim bolj tiho in brez pripomb čuva njihove malčke, ko so oni v službi (ali na kavici s prijateljico, ali na pirčku s sodelavcem). Sploh se ne sestavim, gledam ta grd in pokvarjen svet in nič mi ni prav. Doma stresam slabo voljo na deca, ki ne opazi, da nisem razpoložena za njegove štose in je potem on užaljen, ker se jim ne smejim, ampak ga prosim, da mi da mir. Na poti v službo mi gre na jok, v službi mi gre na jok, dopovedujem si, da nima smisla, ampak…

Če bi se lahko odločila, da mi je vseeno, bi bila slaba pedagoginja. Ker bi to pomenilo, da že v štartu nimam volje in energije, želje in strasti spreminjati svet naših malih zakladkov. Da mi je vseeno, v kaj bodo zrasli. Da me ne gane, če se jim godijo največje krivice na svetu.

Pred leti sem zaklučila program zdravljenja alkoholizma. Pet let. Potem sem delala v visokopražnem1 programu zdravljenja odvisnosti od ilegalnih drog. Dve leti. O zasvojenostih torej nekaj vem, nekaj tega sem preizkusila na lastni koži in srečala mnogo tistih, ki so bili že skoraj pokopani. Med njimi mnogo nesrečnih staršev, ki jim ni bilo jasno, kdaj se je njihov/a pridni/a sinek/hčerka spremenil v divjo žival s steklenimi očmi. “Pa vse smo mu nudili…”

Zasvojenost se ne zgodi čez noč. Zanjo ni kriva sošolka iz neugledne družine. Niti ne učiteljica, ki od otroka zahteva preveč. Dr. Martien Kooyman razlaga, da zasvojenost poganjajo 4 motorji. S postopnim ugašanjem le-teh pridemo do stanja, ki mu radi rečemo ozdravitev.
Prvi motor je vedenje zasvojenca. Če gre za narkomana, je to torej drogiranje, sicer alkohol, računalnik, pretiran seks, hrana, delo, igre na srečo… Drugi so osebnostne motnje zasvojenca. Manipulacije, laži, neustvarjalnost, negativna samopodoba, nezaupanje… Tretji motor je družina z vsemi svojimi težavami in četrti družba.

Ker moj namen ni odpredavati vsega o vsem, ampak pojasniti (predvsem sebi, da spet pridem na čisto s sabo), zakaj mi grejo tile starši tako zelo na jetra, se bom malo ustavila samo pri tretjem motorju, to je družini.

Tega je namreč po mojem mnenju najtežje izklopiti in z enim motorjem lahko letalo, ladja ali kar koli že, naredi še kar nekaj milj (preden se dokončno raztrešči).

Družina in družinske težave. Neustrezni medosebni odnosi. Manipulacije otrok. Manipulacije staršev. Partnerska kriza. Koalicija matere in otroka (proti očetu). Strah pred vzgojo. Pretirana zaščitniškost. Odnosna zasvojenost (največkrat mame). Negativne izkušnje staršev s svojimi starši in vzgojo (“jaz bom vzgajal čisto drugače”). Družinske zasvojenosti.  

Ste se kje našli? Ste našli sosedove? Ste se spomnili na mulca, ki odreja, kje bo kdo sedel v gostilni? Ste videli smrkljo, ki sedi na okenski polici in grozi, da bo skočila, če ne dobi zvezkov Rebelde? Ste slišali mamo, ki besno kriči skozi okno, da bo tamalga ubila, če takoj ne pride gor? Ali tisto, ki otroku razlaga, da je oče en navaden pijanec, ampak onadva bosta pa vedno skupaj in prijatelja? Ste vedeli, da mali čez cesto ni nikoli kaznovan zato, ker se mama boji, da jo bo zaradi ene “vzgojne” za vedno zasovražil? Ali pa čez deset let ležal “na kavču” in govoril o travmah iz otroštva? Ali veste, da moderni starši ne kaznujejo zato, ker se je to počelo v prejšnjem sistemu, ki je (komunističen), barbarski in sploh do konca nazadnjaški?

Ali mislite, da oni vedo, kdo so tisti, ki s topimi pogledi, neurejeni in z gnilimi zobmi tavajo po ulicah ali postopajo pred Metelkovo? Ali vedo, kdo so tisti, ki vsak dan pretepajo ženo in otroke? Kdo so tiste, ki dovolijo, da jih vsi izkoriščajo in osamljene in prestrašene nase priklepajo svoje otroke?

Ne, to v glavnem niso ljudje z družbenega roba. To so v glavnem tisti otroci, ki jim je bilo dano vse, samo malo pristne ljubezni in veliko meja ne. Pa samo to so rabili…

Matr, res sem depresivna…

  1. to pomeni, da morajo uporabniki abstinirati od vsakih psihoaktivnih substanc [nazaj]
  • Share/Bookmark

2.10.2008

Finančna A.B.eceda (in JateJatika)

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna! — polnaglava @ 22:21

Saj se nič na naslajam. Preprosto ne morem verjeti!

37mio€ = -9mio€

Kaj, a kej ni jasno?!

Za nagrado za dobre račune pa vlada v odhajanju en teden po volitvah svojim najbližjim izplača do 20% višje plače v obliki nagrad za dobro delo.

En pač živijo v Indiji Koromandiji…

… v arest bom šla pa jaz, če bom pri napovedi dohodnine pozabila na šal, ki sem ga dobila v  nagradni igri…

  • Share/Bookmark

19.08.2008

Slovenski jezik, 4. del

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna! — polnaglava @ 11:15

Sem že mislila, da se ne bom več spotikala ob javno rabo slovenskega jezika, pa ne gre. Kupila sem novo stekleničko za Sončece. In kot vestna mati prebrala navodila. Sem se pošteno nasmejala, zato ga bom prepisala dobesedno z vsemi vejicami in ostalimi ločili, da se nasmeje še kdo drug. Ali pa da se vpraša, kaj vse je nekaterim v tej državi dovoljeno in kako je že s tistim zakonom ali pravilnikom o obveznih navodilih za uporabo v slovenskem jeziku. Si bom vzela čas…

Ta širokovratna steklenica za učenje pitja je bila narejena, da Vašemu otroku zlajša prehod od stekleničke do samostalnega pitja. Mehki, odtoka varni dulček za pitje iz silikona omogoča Vašemu otroku, da sam odloča hitrost pitja. Dulček za pitje je primeren za otroke okrog 6 mesecev starosti. Do tega trenutka lahko uporabljate steklenico naše Beauty Baby z 3 stopnjami – hranilna duda od 1. dne. Snemljivi ročaji dovoljujejo Vašemu otroku v danih pogojij in času, da sam drži steklenico. Širokovratne steklenice so enostavne za polnjenje in ravno tako za čiščenje.
Uporaba: Dojenje je za dojenčke najboljše! Hrano in pijačo pripraviti samo v konzistenci in količini priporočeni od strani proizvajalca. Edinstveni usnik, kateri je bil specijalno razvit iz silikona, za preprečevanje kapljanja in packanja… … Kljunasti usnik iz silikona je prijetno mehak za občutljivo dlesen otroka in omogoča varijabilen pitni pretok.
Zaradi higijenskih razlogov pred prvo porabo steklenico in dudo 5 minut prekuhati… …oprati v vroči vodi z sredstvom za pomivanje in dobro splakniti. Ne sterilizirajte steklenico in dudo v parnem kuhinskem loncu…
…- uporabljati samo pod nadzorstvom starejših; ne uporabljati kot stalno dudo; z trajnim oziroma pogostim oblivanjem zob z pitno tekočino nastaja nevarnost kariesa; to velja tudi pri neslatkanih, posebno pa pri pijačah katere vsebujejo sladkor in sadne kisline; ne potapljajte dudo v medicino; dudo zamenjajte…ko se pokažejo druge poškodbe kot znaki pojave uporabe; dudo izogibajte direktnih kontaktov sončnih žarkov; neuporabne dele shraniti zunaj dosega otrok, obstaja nevarnost da se imenovani pogoltnejo; ne pustiti, da se vsebina skuha ali da postane vroča, kako bi se izognili oparin; po segrevanju steklenico z lamico za pitje zapreti…

NE MORAŠ VERJAMT!
(se mi kljub vsemu ni ljubilo prepisati celotnega besedila, stavke, ki so vsaj delno sprejemljivi, sem izpustila.)

Prijetno branje? ;)
   -

  • Share/Bookmark

18.05.2008

Eko ali ne – eko

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 09:56

eko.jpgV reviji Ona1 rada preberem kakšno kolumno Valentine Smej Novak. Dostikrat se mi zdi razmisleka vredna, nekako ujame temo, ki me vsaj malo zanima in pogosto deliva skupno mnenje. Tokrat mi je dala misliti s člankom »Kaj mi leži na duši«. Ker se tudi sama trudim biti čim bolj »eko«, me je zanimalo, kaj ima povedati. In mi je pripeljalo do tega, da sem izkoristila prvo urico časa, da še sama kaj dodam.

Za tiste, ki besedila niste prebrali, bom navedla nekaj citatov2, ki so za moje pojme najbolj zgovorni.
»…se plastificirane kumarice obdržijo na policah bistveno dlje od njihovih na videz naravneje pakiranih, razsutih kolegic. Tudi za prevoz teh se zaradi njihove občutljivosti porabi bistveno več… pa še ohlajene razmere potrebujejo…«
»…menda se zaradi naprednih načinov embaliranja… pokvari oziroma zavrže samo tri odstotke živil… V Indiji, recimo, se na poti do kupca pokvari oziroma uniči kar polovica vse hrane…«
»…se lahko gremo pri nas bio pač zato, ker je naša prst tako rodovitna, prebivalstva pa razmeroma malo in nam ni treba izkoristiti vsake pedi? Kajti nizki izkoristki dosledne biološke predelave pomenijom da bi morali obdelovati še več obdelovalnih površin, da bi pridelali enako količino hrane, torej bi morali pokrčiti še več gozdov…«

Zdaj, ko me je opomnila na te reči tudi s tega zornega kota, nisem v duši nič manj »eko«. Sem pa malo pomirjena, ker si spet lahko opravičim svoje polovičarstvo.

Moj »eko« je namreč tole:
- dosledno ločujem plastiko in pločevinke, steklo in papir
- imam poseben koš za bio odpadke, ki jih redno praznim v svoj kompostnik3
- uporabljam čim manj pvc vrečk oz. jih, preden jih zavržem, uporabim vsaj trikrat.

Potem se konča. Sončece povijam v super vpojne pleničke za enkratno uporabo, tudi sama »v tistih dneh« ne uporabljam kakšnih krp, ki bi jih potem oprala, v službo se dosledno vsak dan vozim z avtom (tudi kadar sije sonce in bi bilo zdravo sesti na kolo4 ), kupujem v trgovinah, za katere se govori, da služijo na račun otroške delovne sile, vse leto kupijem zeleno solato, brokoli in cvetačo …
Nikoli nisem kupovala na bio tržnici. Ne samo, da moja denarnica tega ne zmore, ampak tudi resnisem tako zelo naivna, da bi verjela, da je v naši majhni državici mogoče najti kraj, kamor ne sežejo izpušni plini, kisel dež in povrh vsega orjejo z voli in uši uničujejo z namočenimi koprivami. Ker imam znance, ki se ukvarjajo z bio pridelavo, vem, da inšpekcija predvsem preveri, iz kakšne vrečke je seme, ki ga je pridelovalec uporabil. Če na vrečki piše bio, je vse okej. Hm…
Pred približno pol leta sem kupila prvo cunjico iz eko bombaža. In bila silno ponosna nase, da sploh vem, kaj to je. Potem sem enkrat malo razmišljala o tem, koliko bombaža se na ta način v resnici lahko pridela, slišala sem, koliko ga je potrebnega za eno majico in mi je postalo malo sumljivo, da z njim razpolaga npr. H&M, ki vendar izdeluje oblačila za rajo. Eko bombaž je zdaj preteklost…

Ostajam zvesta ločevanju odpadkov, pretiravati pa nima smisla. Napredek se je zgodil z nekim razlogom. Ker je bila potreba. Ker je ljudi bistveno več kot pred 100 leti. In je treba temu prilagoditi vse, tudi proizvodnjo. Potem pridejo potresi, poplave, kakšna ebola ali kuga, pa še kaj podobnega, kar bo pokosilo polovico prebivalstva. Potem bo šlo vse spet v drugo smer. Lahko govorimo in pokažemo, kaj smo naredili z našim planetom. Dvomim, da lahko tudi ustavimo. Ker smo »eko« predvsem ljudje, ki živimo najbolj običajna življenja in imamo dovolj časa in premalo denarja, pa se lahko ukvarjamo z mislijo na Zemljo. Kdor nima kaj jesti, mu je vseeno, kako pride do kruha, samo da pride. Kdor ima vsega preveč, mu ni mar, na čigav račun ima vse to…

  1. o padcu kvalitete te in vseh ostalih prilog vse slabšega časnika Delo bom mogoče kaj napisala kdaj drugič [nazaj]
  2. Valentina Smej Novak: Kaj mi leži na duši, revija Ona, leto 10, št.19 [nazaj]
  3. ki pa ne proizvaja humusa, ampak v njem vse samo gnije – bojda črvi v plastičnih kompostnikih s pokrovi ne preživijo [nazaj]
  4. imam pa resen namen nekaj ukreniti okoli tega! [nazaj]
  • Share/Bookmark

1.05.2008

Računalniško teslo

Zapisano pod: miks, uf, sem pametna! — polnaglava @ 00:09

Kar se tiče kompjuterčkov, sem totalni samouk in sem glede na to na svoje znanje še kar ponosna. Vem, da ima miška desno tipko, kar v našem kolektivu ni nekaj samoumevnega, veljam za pravo poznavalko! Vem tudi, kdaj in kako jo uporabiti ;) . Se pa še vneto učim. Danes mi je uspelo ugotoviti, kaj je URL!!!!

Imam  vprašanje  in če ne zahteva kakšnih hudih računalniških spretnosti, bi prosila za pomoč. Kako narediš sredi besedila link, ki te “ponese” na željeno stran. Da pojasnim: recimo, da v prispevku govorim o stvari, o kateri sem že pisala, npr. o žemljicah, pa se nočem ponavljati in naredim tako, da s klikom na besedo “žemljica” pridete naravnost v tisti prispevek in preberete, za kaj gre. Dovolj jasno? Vem, kako se v besedilo doda link, takšen trotelj vseeno nisem, me pa zanima, kako ta link poimenuješ npr. “žemljice”. To pogosto vidim pri drugih blogerjih in   poskusila sem nekaj variant, sem že mislila, da mi je uspelo, sem si že čestitala, potem sem pa kliknila na link in ni bilo v redu. Ampak zadeva mi izgleda sila sexi in bi jo res rada znala uporabljati.

Če se torej najde kdo, ki se mu zdi vredno in zna povedati dovolj jasno in jedrnato, bom zelo hvaležna. Za nagrado uporabim že v naslednjem postu!!

  • Share/Bookmark

11.04.2008

Teci, punčka, teci…

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:10

ag5.jpg

»Mi že vse imamo,
 vse smo že kupili,
le še majhno punčko
radi bi dobili,
ker je že v navadi tako….«  

                          (Svetlana Makarovič) 

Ja, punčke so res zaklad. Jih je treba varovati, je treba delati namesto njih, jih je treba zavijati v vato, da se ne razbijejo. So iz porcelana. So tudi ljubke, z njimi ni posebnega dela in če pod srcem nosiš punčko, devet mesecev poslušaš z vseh strani, kakšen blagoslov je, ker s punčkami je pa res lahko in lepo.

In potem se rodi princeska. Očka je zaljubljen, mama je vsa raznežena. In je veliko joka, ko mora v vrtec, pa ko pade in si razbije koleno, kaj šele, ko ji sosedov mulc reče, da se noće igrati z njo. Takrat je očka ves v krčih, mamico boli, da sama šepa, še babica bi nekako pomagala…

No, saj ni povsod tako. Obstajajo tudi tisti grozni starši, ki svojih deklic ne zavijajo v kokone in ki dopuščajo, da male avše plezajo po drevesih in se grejo s fantki ravbarje in žandarje. A o teh danes ne bom govorila (morda zato, ker se bolj vidim med njimi?). 

»Ljubka mora biti,
mora nas ljubiti,
brati naše želje,
da nam bo v veselje
in da se postavimo z njo…«   

                              (S.M.) 

»A ni vas ubogala?!« se je začudila. »Se bova doma pogovorili.« In sem vedela, da se bosta res. In da ne bo prehudo. Da bosta skupaj ugotovili, da je vse skupaj samo en velik nesporazum, da je bila revica od celega dneva že tako utrujena, da tiste naloge preprosto ni mogla narediti. In ne samo to. Bila je tako utrujena, da mi tega niti ni mogla pojasniti in me prositi, naj ji pustim, da malo počije. Ja, sta se pomenili. Se ne bo več zgodilo. Nikoli. Ima pa mama nekaj za učiteljico…

WTF?! Podkupnina?! V prvem?! Ne, v veliki kuverti lepo spravljena na listu lično izdelana naloga. In še ena za povrhu. Za učiteljico. Da bo vedela, da se je res potrudila, da ji je res hudo in se ne bo več zgodilo… Je mamica nesla v službo, da se ne bi pomečkalo in zdaj prinesla. Pa res bi se rada opravičila za včeraj… 

»Teci, punčka, teci,
življenje ima zate nabrušen nož,
teci, punčka, teci,
ušla mu tako ali tako ne boš….«  

                              (S. Makarovič)

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake