moj svet

30.03.2015

Mobi ali pametni telefon? Upam, da še dolgo nič….

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 00:17

Zadnjič me je Sončica št. 1 vprašala, kdaj bo lahko dobila mobitel.  Seveda je imela v mislih takega, kot ga vidi pri mami in očetu, torej pametni telefon. In tudi to je jasno, da ga ne bi imela za neskončno dolge telefonijade s sošolkami, na to najbrž še pomisli ne. Moji otrokinji sta prepričani, da je bistvo telefona v igranju igric, fotografiranju, snemanju in poslušanju muzike na YouTubu.  In v resnici je to tisto, kar me navdaja z grozo in kar se mene tiče, telefona ne bosta dobili vsaj do srednje šole.  Upam, da mi uspe in da prepričam tudi Big J-a.

Vsak dan imam priložnost gledati mladino, ki brez majhne tablice v žepu sploh ne znajo več živeti.  Ves čas jim iz hlač odzvanja neka komaj prepoznavna glasba, pred šolo ali na igrišču sedijo tesno skupaj, a se en drugega sploh ne zavedajo, ker ves čas buljijo v majhne ekrančke in, namesto da bi se nerodno osvajali, lebdijo vsak v svojem mehurčki virtualnega.  Še bolj me zmrazi, ko vidim družino na kosilu v restavraciji, ko vsak na svojem ekranu čakajo, da jim natakar prinese naročeno.

Jasno je, da smo krivi mi, odrasli, starši. Sami smo ta svet zavrteli v to smer.  Mislimo, da smo si olajšali starševstvo, ker smo mladičke opremili z napravico, s pomočjo katere jih vedno lahko nadziramo.  Res lepo, otroka bom spustila v svet in ko me bo materinsko zaskrbelo, če je vse OK, ga bom poklicala in bom pomirjena. . .  Če se mi bo seveda oglasil. . .

V resnici mi bo mnogo težje.  Ker se mi ne bo oglasil tisto sekundo.  Ker je zunaj,  na svobodi, kjer se ima lepo in ne misli name.  In najverjetneje počne kaj vsaj delno prepovedanega.  In jaz, ki sem ga opremila z napravo, ne bom mirna, dokler  me ne pokliče in mi pove, kje je in kaj počne.  Ja,  seveda. . .

Lahko bom vesela, če ne bo odgovora, ker bo glasba preveč naglas in bodo divje plesali in se mečkali po kotih in počeli vse, kar smo počeli mi.  Ampak žal tega mladina ne počne več.  Zdaj pridno uporabljajo tehnologijo, ki smo jim jo tako navdušeno porinili v roke.  Ne izkušajo s telesom,  samo opazujejo slike na ekranu.  In to bi nas moralo zares skrbeti.  Pa pustimo debelost zaradi premalo gibanja,  pustimo težave pri novih socialnih situacijah, pustimo beg v virtualno.  Pomislimo, kaj vse jim nudijo pametni telefoni, kaj vse se lahko naučijo z njihovo pomočjo. . .

Za začetek v brskalnik, ki ga uporabljate na svojem pametnem mobilcu, odtipkajte besedo “porn”.  In izkusite, do česa mulci v cvetu pubertete dostopajo brez najmanjših ovir . In ne, to ni pornografija, kot so je bili deležni naši sošolci, ko so fotru sunili Vroči kaj, to je vse, za kar sem do pred kratkim verjela, da je prepovedano…  In otroci to lahko nemoteno gledajo, se učijo in nekoč prakticirajo kot edino normalno.  No, to pa me skrbi. . .

Za boljšo predstavo, kam to pelje, pa tole

porn on your brain

  • Share/Bookmark

16.03.2015

Elita

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:04

Zanimivo, kako si ljudje predstavljajo elito.

Gledam šov Big Brother, ki je zame edini pravi resničnostni šov. Ne gledam vsak dan, ravno toliko, da vem, kdo je kdo in v kaj se spreminja.
In se ne morem načuditi, kaj ljudem pomeni beseda “elita” in kaj “moč”. Zanimiva bi bila njihova definicija “svobode…

Človek je res najbolj nevarna žival na svetu…

  • Share/Bookmark

29.10.2011

Še ena o kazni

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 20:05

Zdi se, da se moj svet te dni vrti samo še okoli kaznovanja ubogih malih nebogljenih bitjec. Pred dnevi sem imela izredni roditeljski sestanek na temo kaznovanja, razločevanja med otrokovo željo in potrebo, nudenja podpore in pretiranem ščitenju otroka ipd, kot po naključju pa mi je v četrtek v vrtcu v roke prišel brezplačnik Moj otrok in vrtec. Ker sem imela po oddaji Sončeca 1 v skupino še nekaj malega časa, sem se odločila, da revijo na hitro prelistam kar tam. Takoj mi je na naslovnici v oči skočil članek Ali je kazen potrebna, ki ga je podpisala sama urednica. Pena mi je šla na usta. Najprej sem pomislila, da bodo revijo, v dobri veri, da prebirajo večletna dognanja strokovnjakov, prelistali predvsem starši, ki niso pedagoško izobraženi in take članke pojedo za malico, potem sem imela pred očmi starše, ki sem jim samo nekaj dni prej skušala dopovedati, kako zelo napačno je misliti, da njihov otrok, vsakič, ko potoči solzico, v resnici zelo trpi, potem me je spreletelo, da se vzgojiteljice v našem vrtcu morda s takimi traparijami strinjajo in bo moje že tako malce divje dete v njihovi oskrbi do konca podivjalo. No, okej, priznam, da me to v resnici ni zaskrbelo ;) .

V članku namreč v manj kot tisoč znakih avtorica oznani, da je kazen nasilje nad otrokom, da si starši izmišljamo kazni, ker smo vzgojno nemočni in jezni in da bomo zaradi udarca po ritki kmalu morali v zapor. Vsekakor priporočam, da si veleum preberete in potem sami presodite, koliko strokovnega znanja in svojih otrok ima dotična gospa. Za poslastico pa nekaj ljubkih citatov:

“Starši kazni največkrat izrekamo, ker čutimo nemoč.”
“… otrokom je v normalnih okoliščinah vedno v interesu… da dan poteka čim bolj mirno.”
“Če starši nimamo dovolj potrpljenja zanje in začnemo še z izrekanjem kazni, se takšen dan nikoli ne konča dobro.”
“Veliko bolje je ponuditi sodelovanje… kadar je otrok zvečer utrujen, se z njim pogovorimo: “Poglej, kako si utrujen. Kaj bova zdaj storila?”  ” (tale stavek je včeraj moj mož celo preizkusil, o rezultatu pa ne bi, me še vedno lomi od smeha, ko pomislim na to.)

Saj v bistvu mi je sedaj, ko ga berem že tretjič, že kar malo smešno. Dokler ne pomislim na tistih 20% staršev, ki bodo odgovorni urednici verjeli…

  • Share/Bookmark

1.10.2011

Kazen mora biti, kazen je vzgojna!

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 18:12

Citat, ki smo ga kot manjhni slišali vsakič, ko se je vrtela Zvezdica Zaspanka. Jaz sem verjela. In verjamem še danes.

V letih, kar delam v šoli, se vse pogosteje srečujem s problemom kaznovanja. Težko mi je vsakič, ko srečam starša, ki ne verjame, da je kazen za otroka dobra in nujna, ko pa izvem, da tako razmišlja tudi kakšna učiteljica ali vzgojiteljica, bi jo hitro poslala nazaj na faks ali vsaj hotela, da hitro še enkrat prebere “Slobodnu decu Samerhila” in razmisli, kam to pelje…

Glede kazni se v letih pri meni spreminja samo eno – vedno bolj mi je namreč jasno, kako zelo škodljivo je, če otroci odraščajo brez nje in vedno bolj se posvečam temu, kako skrbnim staršem to dopovedati na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli.

Te dni me je prijateljica prosila za nasvet. Njen šestletnik naj bi bil v šoli (v podaljšanem bivanju) neobvladljiv. Beseda, ki je ne smem slišati. V šoli je po mojem skromnem mnenju lahko neobvladljiv samo avtist, ki ni voden in ima večkrat na dan izbruhe (avto)agresije, vpitja, brcanja v prazno ipd. Za take predlagam čim hitrejši obisk v pediatrični ambulanti in napotitev k strokovnjakom. Sicer pa je po moje šestletnik  bitje, ki na najrazličnejše načine poskuša še naprej živeti kot majhen otročiček, okoli katerega se vrti ves svet ali vsaj vse sorodstvo. In tu ni nič nezdravega, nenormalnega, nič patološkega, če hočete.

Patološko postane, ko mu prijazna gospa mati ali vzgojiteljica reče, da tako se pa ne dela, to nam pa ni všeč, tititi, grdi fantek, lumpek ali kaj še bolj ogabnega, po možnosti v spakedrani “otroški govorici” in potem pričakuje, da bo mulc prišel k sebi in nehal z neumnostmi in se bosta lahko pomenila o črkah in številkah. Bljak! Prijateljica od učiteljice ni izvedela, kaj konkretno je pri fantu tako nemogočega, izvedela je samo za zadnjo neumnost, ki si jo je izmislil v kompaniji s sošolko in skoraj pobegnil iz šole. In ko je mati želela izvedeti, kako so ga v šoli kaznovali, ji je učiteljica skoraj malo zgroženo rekla :”Saj ste pedagoginja, saj veste, kaj si pedagogi mislimo o kazni!”. Seveda je bila rahlo v šoku, ni rekla nobene, ampak se je obrnila domov in se začela spraševati, kaj dela narobe, da je njen otrok tako zelo neobvladljiv. Na tem mestu je le treba povedati prijateljici v bran, da je sine doma povsem običajem otrok, ko si izmisli kaj zelo trapastega, jih pa “dobi po prstih”. Super dečko je! Bi pa najraje šla v šolo namesto nje jaz in vprašala šefico, KAJ je tisto, kar si pedagogi mislimo o kazni. Ker si očitno mislimo zelo različne stvari…

Težko delo, kako staršem in drugim vzgojiteljem povedati o krivici, ki jo s takim načinom vzgajanja dela otroku, je zdaj že kaka tri leta olajšano s perfektno knjigo, ki je nastala v sodelovanju med dr. Zoranom Milivojevićem in delavci Mladinskega doma Jarše. Mala knjiga za velike starše je skoraj dobesedno priročnik, saj ponuja odgovore, kako pravilno pohvaliti in grajati, kaj kazen je in kaj ni, razloči med kaznijo in nasiljem ipd. Toplo priporočam.

Na kratko o kazni, ki se začne na strani 56 z naslivom “Otrok se ne obnaša tako, kakor želimo starši”.  Kritiki vedenja naj sledi grožnja s kaznijo, tej pa (v primeru, da otroke ne naredi, kot je dogovorjeno) tudi konkretna kazen. Največkrat se namreč ustavi ravno tu. Do groženj še pridemo, ko pa je treba televizijo za nekaj dni ugasniti ali ukiniti vse sladkarije za en teden, pa sila vzgajanja usahne. In na koncu vztrajanje pri izrečeni kazni.

Ravno zaradi te zadnje stopnje je pomembno imeti načrt kaznovanja. Spomnim se namreč prijateljice, ki je v živalskem vrtu skoraj takoj po prihodu takrat dve letni hčerki, ki je s tal pobirala pesek in ga metala na vse strani, zagrozila nekako takole: “Če vržeš še en kamenček, bomo šli domov!” Ker je malčica to seveda storila, se je znašla v precepu – izvesti konkretno kazen in pri njej vztrajati, ali vzgajati enkrat drugič. Kazen je izvedla. Amapak na žalost kaznovala še sebe, saj sta morali domov…

Še ena stvar, zaradi katere je knjigo pametno vzeti v roke, je ta, da nas opomni na razlikovanje med potrebo in željo, torej na kaznovanje z odvzemom nujno potrebne stvari oz. odvzemom ugodnosti. Po razumevanju teh pojmov postane kaznovanje otrok mačji kašelj, skoraj zabavno, če sem malo zlobna :D .

Na kratko spregovori tudi o fizičnem kaznovanju, razjasni kako, kdaj, koliko, če že; poudari razliko med udarcem po riti in “mazanjem zaušnic”, razloži, zakaj ni enako udariti po riti dveletnika in premlatiti najstnika ipd. Vredno branja, človek razširi pogled in zelo verjetno malo spremeni mnenje.

Evo, moji  Sončici sta že malo nervozni, če se hočem izogniti temu, da bi naredili kaj, kar bi morala kaznovati, moram takoj nehati s pametovanjem in nadaljevati z zlaganjem kock. Mogoče pa še kaj dodam v komentarjih. Vaših bom pa tudi vesela, če le ne bodo žaljivi

  • Share/Bookmark

28.09.2010

Ti že veš…

Zapisano pod: kabernejček s P, uf, sem pametna! — polnaglava @ 23:10

“Mami, jaz grem zdaj malo na zrak, ko pridem nazaj, se bom pa še malo za izpit učila!”
“Ti že veš…”

Prepričana sem, da ima vsak (no ja, mogoče pa res ne čisto vsak) svojo “ti že veš” zgodbo. In se je najbrž niti ne zaveda. Nekako nejevoljno se jo navadi sprejeti in nikoli ne pomisli, kaj v resnici pomeni  in zakaj mu gre tako zelo na živce.

“Ti že veš” začnejo mame (in včasih, redko,  tudi očetje) uporabljati, ko njihov “problematični” najstnik odraste. Takrat mu skoraj ne smejo več čisto za vsako stvar soliti pameti, kaj šele prepovedovati. In po moje niti sami ne vedo, kaj v resnici prenašajo s sporočilom, saj so ga najverjetneje ”copy-paste-ali” od svojih staršev.

A sporočilo sploh ni tako nedolžno, saj je že na prvi pogled jasno, da do prejemnika prihaja na dveh nivojih. Na socialnem, ki govori:” Odrasel si, dobro sem te vzgojil, odgovoren si, verjamem, da veš, kaj delaš.”  in na psihološkem, ki v bistvu govori ravno nasprotno:”Jasno je, da nimaš pojma, kako zelo napačna je tvoja odločitev, ampak žal si “odrasel” in ti jaz ne smem več postavljati ovir. Naj te izuči, pa boš ZARES vedel!”

In zdaj še enkrat k prvemu dialogu
Hči: “Mami, jaz grem zdaj malo na zrak, ko pridem nazaj, se bom pa še malo za izpit učila!” (ne morem več buljiti v knjige, moram malo odklopiti, izpit bo zaj… in rabim malo sprostitve)
Mati: “Ti že veš…” ( pet minut se je učila, zdaj gre pa ven, bogve, kdaj bo prišla nazaj, a jasno je, da bo šla naravnost v posteljo. Jutri bo pa na izpitu padla. Prav, kar naj, bo vsaj videla, da življenje ni šala!!!”

Danes sem po dolgem času spila malo kabernejčka, z mojo P sva bili spet pametni. Če bo še kaj kabernejčjkov v naslednjih tednih, mogoče odprem novo kategorijo (ah, klinc, jo bom kar zdaj!). In ko zdaj pogledam na “ti že veš” s te strani, postane prav zabavno, pri čem vse nas skušajo naši starši diskreditirati. Zato tokrat pozivam, da v komentarju napišete svojo “ti že veš” zgodbo, da se v zbirki starševskih kiksov vsi skupaj malo nasmejimo in jim vsaj pol odpustimo!

  • Share/Bookmark

3.09.2009

Ko Slovencelj pride kampirat

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 09:32

Tole sem začela pisati po prihodu z morja, dopisala po 10-dnevnem kampiranju v Banovcih (kjer, upam, bodo kmalu sesuli “vlado” in izvolili novo) in končala danes, ko imam ravno malo časa. Pol stvari sem, tako kot vsako leto, do zdaj že pozabila, prebolela in predihala in grem drugo leto seveda spet kampirat. Mogoče pa preventivno tole preberem, preden polno naloženi zapustimo domače dvorišče…

Že leta opazujem, kako se ljudje, ki hodijo kampirati, vse bolj ločujejo v nekaj podzvrsteh. Po avtokampih vzdolž Jadrana se potikam že 34 let in vem, o čem govorim. Poleg tega sem v otroških letih pod šotorom prebila tudo po 6 tednov in sem se življenja v kampu zelo navadila in ga tudi zelo cenim. Toliko težje zato gledam, kaj se zadnjih 10, 15 let dogaja na tem področju. Torej, “kampisti”:

- “pavšalisti” – razen redkih izjem je to najhujša vrsta homocampingusa. Plača tistih 2000€ za pavšal in potem verjame, da je avtokamp pravzaprav njegov, vse nižje oblike taborečih pa so lahko samo vesele, da smejo svoj šotorček postaviti nekam na drugo stran njegovega rožmarina in čim bolj tiho in nemoteče tam čakati, da dopust mine. Na plaži je sicer jasno, da so prišli, so tam in so taglavni, si je pa praviloma ne lastijo, ker jim “tega ni treba”. Povsem drugače je namreč z morjem. Tam kraljujejo in čisto sam si kriv, če se nisi znal umakniti 90 konjski Hondi in ti je elisa odbila roko ali razmesarila glavo. Ker do pomola pač veslajo samo butci, poleg tega ima madam tanove Ipanemke in jih res ne bi rada zmočila… Zvečer so pavšalisti glasni, v bifeju na plaži še glasnejši, pri skupnih WC-jih pa jih, hvalabogu, ni, razen kadar pride najmlajši spraznit “kahlo”

- “hoteli so predragi” – malo manj težko je prenašati kampiste, ki so ugotovili, da za hotel in apartma nimajo, da pa bi se dalo stisniti kakšen teden, če koga “pozabijo” prijaviti in elektriko preprosto priklopijo, ko nihče ne gleda. Sposodijo si sosedov šotor in plinski gorilnik, zvečer prižgejo sveče in to je to. Seveda ponavadi nimajo pojma o AC navadah, o tem, kdaj se v klampu govori tiho in kdaj tišje (zelo glasno se pač nikoli ne govori, izjema je eventuelno večer pred odhodom, ko si že dokazal, da si povsem nemoteč sosed in se ga za konec fino nadelaš v bifeju na plaži s prijatelji, ki si jih pred dvema dnevoma spoznal na isti plaži in potem se, nažgan kot krava, pol ure preden greš spat hihitaš pred šotorom in si obljubljaš, da”se drugo leto spet vidimo”), kako se pomiva posoda (oz. kam se strese ostanke kosila), kaj pomeni, če je zjutraj na plaži prazna ležalka (pa ravno tam, kjer si hotel razgrniti svojo – ne, nihče je ni tam ponesreči pozabil) in, še pomembneje, kaj dela na praznem parkirnem mestu STOL?!?!
Letos sem imela kar nekaj dela sama s sabo, da nisem sesula starega Volva z MB registracijo, katerega lastnik je v naši odsotnosti hladnokrvno stol vrgel na rob in parkiral na “naše” mesto. Tip (in žena in petletni sine) je imel okoli vratu centimetrski zlatni lanac in na njem ogromen križ. Milo rečeno se mi ni zdelo, da bova prišla skupaj in sem mu samo povedal, kar mu gre. Naslednji dan je avto umaknil na drugo stran kampa in me potem še ves teden skušal prijazno gledati, kadar so se najine poti prekrižale. Trud je bil vzajemen, da ne bo pomote, nisem camping godzila.

- “nazaj k naravi” ali “bio eko modernizem” – so vrsta homonaturicus, ki ima praviloma polno blagajno in divjo idejo, da je treba dopust preživeti kar najbližje naravi (koliko imajo stika z naravo skozi leto, ko si polnijo blagajno, lahko samo cinično ugibam). Na dopust pride 4 članska familija s tamalim iglujem, namesto stolov in mize poiščejo štore in škatle, kuhajo na mini plinski bombici, ponoči pa po kampuz hodijo z rudarskimi svetilkami na glavah. V glavnem se zadržujejo v naturističnih kampih, kjer je seveda vse še bolj natur. Svoje eko Navare, Voyager-je, Pajere, Experte in podobne avtomobilčke parkirajo v senčko (če je potrebno, premaknejo kakšen stol, ki ga je nekdo pozabil tam) in potem teden ali dva verjamejo, da so tapravi Rbinzoni. Pri tem seveda tudi robinzonsko krulijo (jebiga, če si na prostem, si pač vsem na očeh – pardon, ušesih). In vsakič, ko gredo mimo običajnega šotorista, skušajo čim bolj zviška gledati njegove omarice, hladilnik, kompletno kuhinjo…

-”homo turistikus kampistikus” – so tisti pravi stari kampisti, ki življenja v hotelih nikoli niso priznavali. Ti se pripeljejo, poiščejo prostor za šotor, ga malo poravnajo in počasi začnejo vleči narazen svojo kramo. Vsako leto kakšna drobna izboljšava, vsakih 7-10 let nov šotor, manire pa iz dobrih starih časov, ko pač ni gledal vsak samo nase. Med zadnje seveda neskromno štejem tudi sebe. Hotelsko dopustovanje smo preizkusili, ko je imelo Sončece dobre 3 mesece in ga po moje ne bomo nikoli več. Za drugo leto smo že kupili nov šotor in nekaj malenkosti, ki smo jih dali na spisek letos. In ko tole končujem, se boleče zavedam, da je drugo leto še daleč…

  • Share/Bookmark

2.07.2009

A res moram spakirat?

Zapisano pod: uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 23:03

V soboto začenjamo dopust. Prvič v življenju tako zgodaj. In poleg tega prvič, da pakiram v času, ko še nisem na dopustu. Vse mi gre narobe in ni mi jasno, zakaj vsako leto vržem stran seznam stvari, ki jih moram spakirati in ob katerem se mučim vsako leto znova. Zato ga bom tokrat napisala sem in se potem vsako leto znova vračala in ga le še posodabljala. Uf, sem pametna!

Torej, OBLEKA:
- spodnje perilo (gate, nogavice, modrci)
- hlače (kratke, dolge
- krila, poletne oblekce
- majice (kratki, dolgi rokav)
- jopica, pulover, flis
- pižama
- trenirka
- obuvala (japonke, teve, superge)
- obleka za tek

DODATKI ZA PLAŽO
- kopalke
- brisače, kopalni plašč
- plavalna očala
- plavutke, maske, obroč, krokodil
- knjige, križanke,

 ZA OTROKE:
- knjige
- igrače
- papir, barvice, material za ustvarjanje

TOALETNI PRIBOR:
- britje
- milo, šampon, balzam
- vatirane palčke
- zobne ščetke, krema
- lotioni, kreme ipd
- deodorant
- brisače

POTOVALNA LEKARNA:
- prva pomoč: obliži, povoj, gaze, bel trak, razkužilo
- repelent za komarje
- antihistaminiki (oboje!)
- tablete proti bolečinam in povišani temperaturi (lekadol, nalgesin)
- paracetamol za otroka
- termometer
- gel za pike in opekline
- zaščitni faktor
- mazila - bepanthen, tea tree, ribje, bivacyn, ognjič…

OČALA, LEČE, OPTI FREE, ZDRAVSTVENE IZKAZNICE

KAMP OPREMA:
- posteljica za Sončece
- šotor
- paviljon
- kuhinja
- pečica
- grelec za vodo
- hladilnik
- posoda (krožniki, kozarci, kozice, ponev, lonec, pribor za kuhanje, skodelice, skledice, skleda za solato, cedilo, deska za rezanje, NOŽI…)
- omara
- stoli in miza
- roll up (turbo maximus, whatever)
- kovtri (spalke), povštri
- viseča mreža
- posteljnina
- juta za pod šotor
- kladivo
- podaljšek
- adapter
- polnilci za mobitele, kamere ipd
- luč
- PVC juta,
- pajki, 30m šotorske vrvi in 10m debele vrvi

Upam, da je vse tole ta trenutek res v avtu (pa na prikolici in v “trugi”), ker me jutri ne bo od zore do mraka, v soboto pa pičimo. Adijo, lepo se imejte!

  • Share/Bookmark

6.12.2008

Kdo bo jutri taglavni?

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 21:58

“Kaj boš pa po osnovni šoli?”
“Še ne vem:”
“Kako, devetarček si, ne se hecat, si pa ja že kaj razmišljal.”
“Ne vem, kdo bo takrat, ko bom velik, pomemben, bogat.”

Sliši se kot šala, pa ni.

Včasih smo si poklice izbirali glede na tri dejavnike:
1. kaj me zanima, veseli dovolj, da bi to počel vse življenje
2.  kam se s svojimi šolskimi rezultati lahko vpišem
3. kaj mi bo prineslo največ denarja in ugleda

Ste se našli v eni od treh točk, kajne?

Že nekaj let se pojavlja trend t.i. podaljšanega otroštva in z leti samo še narašča. Prav nič nenavadnega ni, da tridesetletnik živi pri svojih starših, si počasi išče prvo zaposlitev, denarce pa bolj ali manj zapravlja za lifestyle “seks v mestu”. Tja do zrelih dvajsetih se taki osebki obnašajo kot najbolj ranljivi mladički in to tudi dejansko so. Ker tako v resnici živijo. Zato se jim pri rosnih 14-ih še sanja ne, kaj bi radi počeli v življenju. To je bilo težko tudi nam. Prva točka torej odpade.

Hm, šolski uspeh. Malo me bega, kaj bo zdaj, ko ne bo več splošnega uspeha. Gotovo se bo kako pretvoril in na koncu vseeno dal neko številko. To z uspehom je tako ali tako postalo skoraj smešno, saj ima vsak, ki zna vsaj malo poskrbeti zase oziroma v to prepričati starše (če je en tistih redkih, katerih starši niso dovolj ambiciozni, da bi že od pleničk mislili samo na to), na koncu devetletke dovolj točk in vsega drugega za vpis na gimnazijo. Tam pa preživi ali pa ne…
Pred par leti mi je o tem dovolj zgovorno potarnal znanec, ki ni vedel, kaj naj stori s svojim sinom. Naj ga prešola na šolo, ki ima zelo nizek standard in zahteve in temu vsled visoke rezultate, ali naj ga pusti na zahtevni šoli, kjer bo dobil veliko znanja in gotovo nekoliko nižje ocene. Dilema niti ni tako smešna, ko se poglobiš vanjo, je naravnost strašljiva. Če izbere šolo, od katere ne bo imel nič znanja in petice, se lahko vpiše, kamor želi. In potem tam pogori. Če ostane na zahtevni, dobi dobro doto znanja in premalo točk za vpis na željeno šolo. In pogori še prej… Črtamo drugo točko?

In potem smo tam. Kaj mi bo prineslo največ ugleda in denarja?
Včasih niti ni bilo težko. Če si se za šolanje odločil na osnovi želje po prestižu, je bila izbira sledeča: pravnik, zdravnik, ekonomist. Mislim, da nisem spustila nič pomembnega. Kasneje se je kot pameten izbor pojavilo še računalništvo. Ti bodo vedno imeli dovolj za ljubi kruhek. Pa zdaj?

Prihajamo v čas, ko je znanj ogromno. Otroci se že pred vstopom v šolo seznanijo z računalnikom, v prvem razredu jih zanimajo dinozavri in jih naštevajo kot najljubše igračke, nekateri znajo povedati celo geološko dobo, v kateri so živeli. V drugem razredu jim pot sonca razlagamo z modelom sončnega sistema, v četrtem se igramo s svetlobo in sencami. Ne znanje, znanj je veliko, učimo se vse mogoče reči, v resnici pa sploh ne vemo, katera bodo v prihodnosti pomembna za življenje. Bomo sploh še pisali? Govoreči kompjuterji, telefoni, dlančniki in podobno niso več nobena pravljica. Bomo potrebovali seštevanje in poštevanko? Nas bo še moralo zanimati, kako pridobivamo premog? Ali drugače – bo pametneje študirati agronomijo, medicino ali teologijo?

Pismo, svet se res vrti hitreje. Bolj kot pretiravam, bolj se bojim, da v resnici sploh ne. Dejstvo je, da je prihodnost tokrat mogoče najbolj negotova in da se bomo morali na to kar navaditi, se sprijazniti. Ste se že? Ja, vem, grdo pretiravam….                        Pa res?

  • Share/Bookmark

1.12.2008

Druga stran medalje

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 17:43

Otroci s posebnimi potrebami so mi od nekdaj izziv. Predvsem so me vedno pritegnili tisti z motnjami vedenja in osebnosti, čustveno, socialno in še kako ogroženi in prikrajšani. Letos imam takih po dolgem času spet malo več okoli sebe in priznam, da sem malo “padla ven”. Vsake toliko pride dan, ko ne vem, ali sploh kaj delam prav. Ampak ne bom pisala o tem, ker se pri takih vedno vse uredi (sploh če mi starši sproti ne vežejo rok) in po vpitju in užaljenih obrazih in solzah besa (pri tamaucih) se na koncu vedno “pogodimo”. Danes sem imela polne roke dela s tremi, a so mi vsak posebej na nek način tako zelo blizu, da vem, da sem res naredila vse, da bi skupaj preživeli lep dan. A včasih dan pač ni lep… ;)

Ne, v mislih imam posebne potrebe nasploh. Zakon pravi:
“Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.”

 Spomnim se, da sem jih morala na strokovnem izpitu znati našteti po vrsti, kot so zapisani v zakonu, še danes ne vem, zakaj.

Kot študentka sem kar naprej poslušala o integraciji. To je ravno takrat postala taka sveta reč, da na vprašanje “za” ali “proti” ni bilo debate. Če nisi rekel za, nisi imel prav. Ne spomnim se, da bi kaj dosti debatirali o slabih in dobrih straneh integracije, vse je bilo samo prima in kako-da-se-tega-niso-spomnili-že-prej?!  Prva je dvom v moje misli naselila moja mama, ki je delala z otroki s težjo motnjo v duševnem razvoju. Oni so bili seveda prvi, ki so pri svojem delu trčili ob oviro, ki jo je predstavljala drugačna (prava ali napačna, presodite sami) obravnava teh otrok.

Takoj moram poudariti, da moj namen nikakor ni postaviti sodbe, da integracija, inkluzija in vse ostale “in” zadevice niso v redu. Moj namen je spustiti na plano tisto senco dvoma, ki se tiphotapi po meni že deset let in še vedno ne vem čisto dobro, kaj narediti z njo. Nikogar torej v nič ne prepričujem in tudi sama nisem v nič (več) trdno prepričana. Samo bolj ali manj glasno razmišljam (tipkam).

- Otroci z motnjami vedenja in osebnosti – zame ni dileme. Sodijo v redno OŠ, kjer jim je treba dvigati samozavest, jih imeti rad, jih sprejemati z vsemi napakami in jih za neprimerno vedenje primerno kaznovati.
- Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja – spet ni dileme. Skupaj z njimi najti uspešne metode učenja, učne stile, vse mogoče oblčike pomoči na poti do usvojitve znanja. Ni preprosto, je pa zelo nagrajujoče, ko si enkrat na cilju.
- Dolgotrajno bolni otroci – ja, ob tem pa računam na veliko angažiranost staršev in na nesebično pomoč sošolcev. Verjamem, da se le-ti ob takem sošolcu naučijo tovarištva (ki ga danes tako kronično primanjkuje)
- gibalno ovirani – tukaj po mojem res ne sme biti nikakršne dileme, pa se običajno ustavi pri čisto navadni klančini ali dvigalu. Pri Patriji se ni ustavilo. Vsaj ne pravi čas. Pri falconu tudi ne tako zelo…
- Slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, o.z govorno-jezikovnimi motnjami – Tukaj se znajo pojaviti že večje ovire. Moje mnenje je, da se da vse lepo izpeljati, če se starši in učitelji dovolj angažirajo in če otrok seveda v popoldanskem času obiskuje treninge veščin, ki jih zaradi svoje oviranosti mora obvladati (znakovni jezik, Braillova pisava idr.
- otroci z motnjami v duševnem razvoju – namerno sem začela zadaj, ker sem želela, da se mi zatakne na koncu. Ker tu se mi pa, povsem iskreno, res zatakne. Motnje v duševnem razvoju namreč ločimo na zmerno, težjo in težko. In vse pogosteje se srečujemo z vključevanjem otrok s težjo motnjo v duševnem razvoju v redno OŠ. Tu se trudim vedno govoriti in razmišljati samo o pozitivnih stvareh, ki jih taka odločitev prinese. Otrok je sprejet v družbo vrstnikov, ti pa se učijo strpnosti do drugačnosti. Pa se res? Se mogoče v resnici ne bodo čez leta spominjali, kako jim je en sošolec vztrajno jemal pozornost učiteljice in jih vse prikrajšal? Ne vem, jih bomo vprašali čez dvajset let…

Šolski strokovni delavci kar tekmujemo v dokazovanju strpnosti in sprejemanja. Vsi smo za, ko je treba dvigniti roko, vsi smo tako zelo “osveščeni”, “moderni”, “strokovni”. Izšolani? Po vogalih se rado sliši tudi o drugi strani medalje. Pa zakaj samo po vogalih in naskrivaj?

Vprašam se, če je za otroka z Downovim sindromom res dobro, da se zabava v prvem razredu, dolgočasi v drugem in muči v tretjem, morda še v četrtem. Potem ne zmore več. Potem mora poskusiti še malo v OŠ s prilagojenim programom, ko tudi tam ne uspe zadovoljivo napredovati, pristane v zavodu, ki je bil zanj ustanovljen. Kjer delajo strokovnjaki, ki so se zanj šolali in izpopolnjevali. Ko je star 13 let in izmučen od šolskih zahtev, tak otrok pogosto povsem po nepotrebnem razvije poleg duševnih še hude vedenjske motnje. In se ni pripravljen naučiti niti tistega več, kar bi v resnici zmogel in s čimer bi bil v odraslosti lahko zaposlen.

Ne vem. Mogoče mi bo kdo očital, da tako razmišljam, ker nisem starš otroka z motnjo v duševnem razvoju. Mogoče bo kdo očital kaj drugega. Morda tudi gredega. Prav. Naj v svoj zagovor še enkrat poudarim, da (tokrat) ničesar ne trdim, samo dvomim in se sprašujem…

In se sprašujem tudi to, zakaj se mi vse bolj zdi, da je v naši državi vse samo belo ali samo črno (no, ja, za nekatere pa še vedno vse rdeče ;) ). Zakaj vedno v ekstreme? Ob to sem se že spotaknila pri otrokovih pravicah (ki jim jih nikakor ne odrekam, v zdravi meri in z okusom). In se bom zagotovo v prihodnje še pri kašni temi…

PS: Zapis tokrat ni posledica kakšne frustracije na delovnem mestu, niti nima neposredne povezave z mojim delom in delom na naši šoli. Je posledica klepeta med učiteljicami in defektologinjami, zaposlenimi na različnih šolah in zavodih.

  • Share/Bookmark

26.10.2008

Edi Pucer

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 22:12

mi gre s svojim nepoznavanjem slovenskega jezika že pošteno na živce. To, da ne zna pravilno naglaševati, je eno, da pa kompletu skodelic s čajnikom reče servis s poudarkom na (širokem) e, je pa tu mač. In potem, kot velik frajer in guru novinarstva, ki mu ni treba paziti na nič, ker je tako oh in sploh, mirno zapleta jezik ob besedah, kot so npr. “motociklisti”. Ob tem se je ta teden že vsaj tretjič lomil v zadrževanem smehu. Enkrat je simpatično, dvakrat spodrsljaj, trikrat pa že precej neprofesionalno.

In ker me je dec danes bogato razjezil s svojimi nedeljskimi samčevskimi motorističnimi scenariji, tudi Ediju ne odpuščam več. Nekje se pa moram zlajat, a ne?!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake