moj svet

4.07.2008

Nije žvaka za seljaka

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, šport in prosti čas — polnaglava @ 17:59

Ko bom velika, bom imela hišo z bazenom.

Zdaj sem velika.

Poročila sem se v hišo. Staro, jo ves čas obnavljamo, jama brez dna.

Postavili smo bazen. Premer 3,66m. Dovolj.

V petek smo ga postavili. Je bilo pol ure po otvoritvi neurje s točo.

Prejle sem si rekla: “Je tako lep sonček, grem mal počofotat in se zleknit na ležalnik.” Sem se ulegla, pa so prišli oblaki…

  • Share/Bookmark

23.06.2008

39. tabor pevskih zborov

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 23:15

sticna.jpg 

Je bilo spet lepo, Janša je spet pretiraval1, vreme je bilo spet krasno2, spet se je čutilo čisto veselje do petja. Maestro Švara pa nasmejan in strpen kot vedno.

  1. upam, da je bil vsaj originalen [nazaj]
  2. precej vroče [nazaj]
  • Share/Bookmark

14.06.2008

2. lunin festival

Zapisano pod: moje misli, sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 10:36

lunin-fest.jpg

Lunin festival, ki bi moral biti že prejšnji vikend in so ga prestavili na danes, je dokončno odpovedan. No, ne dokončno, prestavljen je na september. Škoda.

Smo se ga res veselili, najbolj pa sem bila željna štanta Hiše iger, kjer naj bi bile razstavljene vse njihove ige in igrače in bi se dalo iz prve roke videti, kaj je otrokom najbolj zanimivo in kaj se res splača kupiti.

No ja, bomo pač morali počakati, ampak v naših časih so nam starši rekli, da nismo iz cukra in naj se gremo igrat, tudi če je malo pršilo. Danes jih pa zavijajo1 v vatko in se potem čudijo, da so kar naprej bolni. Mi bomo po moje vseeno šli malo v Tivoli, da Sončece obriše tobogane in gugalnice!!

  1. v tem primeru res ne morem govoriti v prvi osebi [nazaj]
  • Share/Bookmark

7.06.2008

3. dm tek za ženske

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 21:48

te3.jpg

Okej, kar se mene tiče, sem zmagala. Eno leto po porodu, po slabih dveh mesecih zelo nerednih priprav1 sem pretekla tista dva kroga po Tivoliju, 10 km v cca. 1 uri in 5 minut! Sem si kar čestitala in bom še par dni ponosna.

DM-jev tek je dobrodelne narave, tečejo samo ženske in to vseh velikost, od S do XXL. Bom šla še, drugo leto morda celo naskočim 15km, na kakšno drugo masovko pa ne grem, je že preveč profijev.

Me je pa zelo presenetilo, da nisem pri dnevniku zasledila nobene novičke o teku (mogoče sem jo pa zgrešila?), na internetu pa tudi ni še nič objav. Hmm….

  1. povprečno 2,5x na teden po 7 km [nazaj]
  • Share/Bookmark

6.05.2008

tastara ‘ma pa lukn(j)o

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:56

Je bil spet en ženski večer, čeprav je torek, ampak se bliža revija in je treba malo dodelati komade. In pevske brez vica so kot riba brez bicikla. Ampak tale… Tega pa moram deliti, čeprav so mi rekle, da sem še premlada za take vice. Vi pa niste, torej:

Tastar na smrtni postelji narekuje oporoko: “Sinu hišo, vnuki nej si svet razdelijo, tastara ‘ma pa lukno do smrt!”

  • Share/Bookmark

11.04.2008

Otvoritev sezone

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:49

tek.jpg

napisano 6. 4. 2008 

Prvo tapravo pomladansko sonce je včeraj kar klicalo k otvoritvi sezone. Mož je otvoril motoristično, jaz tekaško. In medtem, ko je on doživljal orgazme na svoji Hondi, sem jaz trpela muke ježeve v skrbno očiščenih supergicah.

Ja, je že tako, da je minilo skoraj dve leti, odkar sem v teku uživala. Potem se je zgodila nosečnost, pa porod in vse, kar paše zraven. In ker nisem več našla pravih izgovorov, ko je sonce dodobra ogrelo mojo povečano rit, sem se stlačila v športne cunjice (ki so bile včasih zelo komot), obula prej omenjene supergice in krenila.

Nekje pri drugi hiši sem se začela spraševati, če mi je res tega treba. Če ne bi imela ob sebi moje ljube P., bi pri tretji gotovo obrnila domov. Tako pa sem vztrajala.  Izpuščena sezona in pol je začela kazati svoje zobe nekje na drugem kilometru. Najprej začutim sapo, potem me zaboli v rami (ne vem, zakaj me pri teku ob slabih dnevih vedno boli rama), po treh km že dobro čutim koleno.

 Seveda nisem do konca nora, niti čisto obsedena, zato sem se lotila intervalov, kar pomeni, da sem od tistih 5 km kakšno tretjino prehodila. In pri tej hoji se začne.

Najprej si priznam, da nisem več v taki formi, kot sem bila. Potem začnem racionalizirati – ja, skoraj dve sezoni, pa nosečnost, pa 24 kilc gor, pa dojenje, pa utrujenost… Po nekaj metrih ponovnega poskusa teka, si vse to v mislih odpojem še enkrat, potem vsaj še dvakrat mantro odrecitiram P. Pa zakaj? Saj tečem zase, za kondicijo, za boljšo psihično formo, za eno uro samo zase, za…

Ja ne, ni popolnoma res. Malo tečem tudi za B., da v službi ne bo videla samo moje odebeljene zadnjice, pa za A., da ne bo govorila, kako se »ene« ženske po porodu zapustijo, pa za tistega gradbinca, da se mu bo še zdelo vredno požvižgat za mano, ko bo stal na odru in pleskal fasado. Malo pač tečem zato, da sem v okvirih družbeno sprejemljivega oziroma odobrenega. Pa če hočem ali nočem priznati. 
Malo nečimrnosti mi pa pri mojih letih tudi že pripada!

No, sezona je odprta. Danes sem tekla v mukah včerajšnjega in današnjega dne. Zdaj bom dan ali dva počivala, potem se začne zares. Čez dva meseca moram v kopalke. In ne mislim kupovati novih. Ali bolje, da malo prikrijem nečimrnost: čez dva meseca je tek žensk v Tivoliju. Tam se pa spodobi biti.

  • Share/Bookmark

Četrtek je ženski večer

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 22:24

napisano 18. 3. 2008 

Četrtkove večere imam zase. Kadar se kaj pripravlja, tudi torkove. Za svojo dušico, za skupinico žensk vseh starosti, ki jih druži veselje do petja.

Nekaj let sem že čutila, da mi nekaj manjka. Da je še nek del mene, ki ostaja neizpolnjen, nekako nepotešen. Zamenjala sem nekaj ljubimcev, v najbolj kriznem obdobju tudi nekaj na teden, začela obiskovati fitnes, hodila v mesto vsak večer, brez kakšne pametne zavore kadila travo in pila vodko, spet začela s fitnesom, pa tekom, vsakodnevnim plavanjem, aerobiko …Potem se mi je le posvetilo, da imam športa dovolj, da sem ljubezen svojega življenja našla, da se profesionalno dovolj udejstvujem. Prešinilo me je, da je edina stvar, ki se mi v zadnjih letih vse bolj izmika, glasba. Vedno sem menila, da bi se, če bi izgubila sluh, moje življenje ustavilo, pa sploh nisem opazila, kdaj sem muziko v kakršni koli obliki skoraj popolnoma izkoreninila.

V tretjem razredu sem začela igrati violino, kot samouk sem si marsikak dan skrajšala s flavto, v puberteti sem odkrila kitaro. Vmes sem pela v pevskih zborih, na žurih, ob vsaki priložnosti. In rekli so, da dobro pojem…

Pa sem spoznala R. Če dobro pomislim, sva se zbližala ravno zaradi veselja do glasbe. Nekaj prepirov in ljubosumnih izpadov kasneje je v glasbi užival samo še on. Jaz sem morala skoraj omedlevati ob njegovi virtuoznosti, on je meni vsakič, ko sem napela glasilke, rekel: »Eeeeeej, intonacija!«  Ja me je moralo miniti. Dovolj je bil en grozljivo slab partnerski odnos, da  sem  začela verjeti, da za glasbo v resnici nimam nobenega talenta. Glas je zamrl, z njim tudi želja. A očitno le zavestno, saj je ves čas nekje tlela.

Po štirih letih mrcvarjenja se mi je dokončno uspelo izviti iz objema posesivneža. Veliko sem se naučila o sebi. Ampak glasilke so ostale pri miru. Spet so bili žuri, spet je bila kitara, jaz pa sem nekje v ozadju malo čivkala zraven. Kmalu me nihče več ni vabil, naj zapojem kakšno sama, kmalu nihče več ni rekel, da imam glas, da znam.

Pa sem si, tako potiho, še vedno želela.

Prva je pevski zbor omenila moja draga M., potem še druga M., obe sta ukrepali in šli na avdicijo. Jaz pa sem še kar molčala. Tako zelo sem se pustila prepričati, da je tole moje petje eno samo mučenje občinstva, da mi še na misel ni hodilo, da bi se preizkusila pred strokovnjaki z absolutnim posluhom, ki slišijo, če udariš četrtinko mimo! Ampak, kar je prej tlelo, je začelo žareti in odločila sem se, da poiščem učitelja solo petja in preverim, kako je v resnici z mano.

Ravno takrat pa sva s P. med tekom  začeli nekaj na to temo in vprašala me je, zakaj nočem peti v pevskem zboru. Pa saj v bistvu ni, da nočem. V bistvu celo hočem.Že po nekaj vajah sem se prepričala, da je to tisto, kar mi je ves čas manjkalo. In tako sem si vzela četrtke.

»Četrtek je fantovski večer« smo nekoč govorili in žurali vsi po vrsti, glavno, da smo imeli razlog. Zdaj je četrtek ženski večer. Petje, pogosto zraven še kakšen kozarček (z žensko zmernostjo), včasih litrček ali štirje v bližnji gostilni, kjer nihče ne zavija z očmi, ko zapojemo Slovenija, odkod lepote tvoje ali Žabjo svatbo. Nam raje prinesejo še enega na hišo in pritegnejo zraven. Me pa pozabimo, da imamo doma kupe umazanih cunj in goro posode in smo vsaj dve uri na teden vse popolnoma sproščene in zadovoljne. Četrtek je ženski večer! (pa še kakšen torek si vzamemo ;) )

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake