moj svet

1.05.2009

Kolonhidroterapija

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:17

Če rečem, da se že vse življenje bolj ali manj uspešno borim s svojimi kilami in obliko telesa, vam bom v misli priklicala sliko debeluške, ki s skledo čipsa sedi pred televizijo, gleda svojo najljubšo limonado in si prigovarja, da je v Mehiki še hujše. Tam so poleg vsega še vsi spletkarji!
Ne, nikoli nisem bila takšna, a se kljub vsemu ves čas ukvarjam s tem. Ponavadi ne priznam, včasih mi celo zares uspe za leto ali dve odmisliti, pa še takrat v resnici precej dobro vem, kaj in koliko sem ta dan pojedla in koliko km sem ta teden pretekla.

Do pubertete sem bila najbolj drobno bitje v razredu, potem pa čez noč… Boki, rit, joške, nadlahti, podbradek, kaj vem, kaj še vse. V svojem odraslem obdobju sem zaigrala harmoniko v razponu 68 – 54, kar niti ni mačji kašelj. Potem sem se nekako ustalila pri malo manj kot 60 in si bila že skoraj malo všeč :oops: .

Vse govoričenje o nepravilni prehrani dajem v koš, saj zase vem, da nikoli nisem jedla čipsa, nikoli za božič in veliko noč natepavala potice, kaj šele špehar’ce, od salamenskih svinjarij uživam zgolj v kuhanem pršutu (cca 5xletno), francoska solata se mi gabi, piškotov in tort ne kupujem. Moja edina (zelo) šibka točka je čokolada. Pa še za to sem z leti ugotovila, da mi temna prav nič ne škodi, če je le ne pojem vsak dan 100g. Mene nese, če nimam časa ali volje za šport in če jem takrat, ko gredo drugi spat!

Pred leti sem torej uspela ujeti kilažo, ki mi resnično odgovarja. S tistih 54, ko sem se počutila kot Dahavec (pa še zdaleč nisem bila suha) sem prilezla na “mojih” 58 in se počutila dobro. In takrat sem uspela končno malo zadihati in se osredotočiti še na kakšen drug del telesa, kakšen tak, ki se ga ne vidi. Takrat sem (po naključju?) zasledila članek, ki je govoril o kolonhidroterapiji.
Zdelo se mi je grozno. Da se nekdo prostovoljno odloči, da si bo pustil napolniti čreva s 50 litri vode?! Da bo ležal na boku s cevko v anusu in mirno gledal, kako nekdo drug opazuje, kakšni stoletni ostanki tečejo iz njega po drugi cevki?!
Ampak je že moralo biti nekaj mazohističnega v meni, da mi je ideja postajala vse bolj zanimiva in kmalu mi ni dala spati. Izbrskala sem številko zdravnice, ki se je s tem ukvarjala v Ljubljani, poklicala, se prijavila in…

Pismo, ne morem povedati, kako čudovito lahkotno sem se počutila tisto pomlad in poletje. Tekla sem kot za šalo, v službi sem bila polna energije, bila sem pametna, kaj pametna, MODRA, svet je bil popoln. Hkrati sem izvedela, da v meni niti ni bilo tako zelo veliko odplak, da bi morala začeti kakšen 70 dvnevni post ali kaj podobnega, gospa doktor so mi rekli, da bo dovolj, če se pridem “umit” enkrat na leto.

Seveda sem naslednje leto pozabila, še naslednje je minilo tako hitro, da sem se spomnila šele konec poletja, kakšen teden preden sem izvedela, da sem noseča. Torej je spet odpadlo. Potem sem v nosečnosti brez odpovedovanja (pa tudi brez nažiranja, da ne bo pomote) pridelala 24 kil(c). Vse do zadnjih 5 so izginile, tele moreče packe nemarne, ki vzdržujejo dvomestno število s šestico na začetku, pa nočejo nikamor. Fitnes, tek, omejena hrana, skoraj nič sladkega (brez čokolade se pa lahko tud kar ustrelim); nič jih ne odžene. In sem se seveda spomnila na hidrokolon. In izvedela, da tale dr.K ne izvaja več te dejavnosti, vsaj v Ljubljani ne. V Šmarješke se mi pa ne da. In zdaj (seveda med prazniki, ko nimaš kam poklicat) vneto iščem nekloga, ki bi mi malo prečistil črevesje, medtem pa se zadovoljujem z rižem in sadjem. In čisto majcenim koščkom čokolade vsak drugi dan.

Mogoče kak naslov ali telefon nekoga, ki izvaja hidrokolon v Ljubljani?

  • Share/Bookmark

23.03.2009

Joga, tretjič

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:27

No, takole, družba. Z jogo sem do septembra zaključila, takrat jo pa začnem na začetku, tako,  kot se spodobi. Bi pa že rada vsaj čakre znala našteti in vsaj pozdrav soncu izvesti zares prav.

Malo sem razmišljala in ugotovila, da je pri meni pogosto tako. Najprej dolgo časa o eni stvari razmišljam, potem se pa čez noč odločim in naredim najbolj narobe. K sreči se vsaj zavedam, da je narobe in potem potrpežljivo začnem na začetku…
Tudi s kremo proti celulitu je bilo tako. Najprej sem nihala med verjeti-ne verjeti, potem sem se vendarle odločila in kupila najdražjo. Shiseido. Seveda v treh tednih nisem bila rešena pomarančne kože, sem se pa končno odločila, da me ne bo konec, če enkrat na dan (po telovadbi) dobro premasiram stegna s (skoraj) najcenejšo afroditino žavbo in tako naredim nekaj za mikrocirkulacijo.

okej, nazaj k jogi. Moji bi me zdaj že vprašali, kaj je bilo za kosilo. Vprašanje ima izvor v srednji šoli, ko je sošolka pravila štorijo o nekem posebnem kosilu, pri tem pa povedala vse o tem, kako dolgo so potovali k sorodnikom, koliko jajc je znesla kokoš tisti dan, kako je deda lovil tista jajca in jih skoraj ubil, kaj je bilo s traktorjem… Vsake toliko smo jo vrnili v realnost z vprašanjem “Kaj je bilo za kosilo” in po dolgih mukah dobili odgovor. Zdaj vsakič, ko kdo kaj maratonsko nalaga, govor prekinemo z vprašanjem o kosilu.

Kaj je bilo za kosilo?

Joga. Malo sem se pogovorila z B, ki se na jogo kar precej spozna in me tudi že nekaj let snubi, naj se pridružim njenemu tečaju. Prišli sva do zaključka, da v fitnesu Moj fit izvajajo kria jogo, kjer gre predvsem za dihalne vaje. Dihalne vaje pa so v bistvu stvar, ki jo moraš res najbolje obvladati, če želiš delati prav in ne hiperventilirati. V šali je komentirala, da sem jaz taka faca, da kar iz nič preskočim na (sam bog ve katero) stopnjo. Šla sem še enkrat, spet se mi je fino vrtelo. Vodji sem po koncu to tudi povedala in izrazila dvom v pametnost nadaljnega obiskovanja. Mi je takoj pokazala vajo Žaba, ker naj bi bil problem v nizkem pritisku, ki ga bom korigirala z izvajanjem te vaje (26 ponovitev). Na koncu me je še vprašala, če imam majhne otroke in ko sem ji potrdila, mi je s pomenljivim pogledom povedala, da je to to. Ne, sigurno se  mi ne vrti zaradi neprimernosti vaj. Treba je vztrajati…

Kakor koli, po moje sem s kria jogo zaključila. B sem pa že povedala, naj me septembra zbrca v svojo začetno skupino, da ne bom slučajno spet imela kakšnega izgovora…

  • Share/Bookmark

12.03.2009

Joga – kdo bo koga?

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 12:13

Jaz moj hrbet ali moj hrbet mene.

Danes sem bila drugič na jogi in ugotovila, da je stanje moje prožnosti bistveno slabše, kot sem (precej pesimistično) predvidevala. Ko se mi je že zdelo, da se z ravnim hrbtom prepogibam precej nizko do iztegnjenih nog (v sedečem položaju), sem se pogledala v ogledalo. In se zgrozila nad sliko starke, ki se z usločeno hrbtenico maje gor in dol!

Je pa danes uro vodila ena druga jogistka, taka, ki ima celo drugo ime, kot ji najbrž piše na osebni, vsa v tistih širokih hlačah in zavita v rute, skratka, taprava. Le da mnogo bolj prijazno gleda v svet in celo razloži, kaj določeni izrazi pomenijo.

Težko rečem, da po drugem obisku v jogi uživam, ampak nekako teram dalje. Čakam sončne dneve in mojo staro tekaško traso. Do takrat sem prisiljena kondicijo in prožnost nabirati v dvorani s kombinacijo aerobike in joge, se prepričevati, da mi to v resnici tudi ustreza in upati, da bo tudi delovalo v taki meri, kot si glede na vztrajnost zaslužim! A ne?! 

 

                                                              

  • Share/Bookmark

10.03.2009

Joga, slovenski nacionalni šport

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:36

Danes sem šla na jogo. Prvič v življenju, če verjamete, ali ne. In zdaj je večer in s tem čas, da zberem misli in vtise in se odločim, kako naprej.

Na jogo se odpravljam že nekaj let. Vmes sem poskusila s pilatesom in ugotovila, da še ni pravi čas. Spet sta se odvrteli dve leti in zdaj se je nekaj dejavnikov ravno tako “poklopilo”, da preprosto nisem imela več izgovora.

Prvi vtisi so pa hudo mešani. Ker vem, da preprosto moram najti protiutež za moj “ogenj”, gasilno sredstvo, ki naj bi moje življenje vračalo v ravnovesje, vem, da je joga gotovo prava stvar. Zdaj moram samo še stisniti zobe in počakati, da mi postane všeč.

Torej, prvi vtisi:
- dober dan, a ste se vsi logirali?1
- Ne? Ja, pa se morate. Takoj. Tako je pravilo.2
- Smrtno resen, ledeno hladen, rusko obarvan glas mi pove, da moram to storiti zdaj in nima smisla ugovarjati. To ona zahteva. Saj ni pomembno, kdo plača. A sem šla na jogo, da me bo nekdo že pred začetkom teroriziral in me silil v neko “štempljanje”, pred katerim sem ravnokar pobegnila?!
- vaje delam kot jih pač razumem. Pri tem se mi ne sanja, kje je tretje oko in kako naj z njim gledam svoje telo in gibanje le-tega. Nimam pojma, ali delam prav ali narobe, vsakič, ko odprem oči in preverim, kako vajo izvajajo drugi, prestrežem srep pogled in samo čakam, da me bo zaradi špeganja vrgla ven.
- diham, sopiham, malo mi je vroče, malo me zebe, še vedno iščem tretje oko in zraven razmišljam, ali gledanje navzgor in navznoter z zaprtimi očmi ni škiljenje, ki mi bo pustilo trajne posledice. Edina vaja, za katero sem prepričana, da jo izvajam prav, je stiskanje mišic medeničnega dna.
- opazujte se s tretjim očesom, osredotočite se na …(nekaj – nisem razumela, sem preglasno dihala ali pa kaj podobnega)

Nekje sredi vaje za (zdi se mi) grleno čakro, ko sem že tridesetič s čelom tresnila ob tla in zraven dahnila svoj ram (ali mogoče kaj drugega), sem se čisto resno vprašala, za kaj je tole dobro in kako mi koristi. Pa sem se kar zibala naprej, dihala, om-ala, ram-ala in počela vse ostalo zapovedano brez pravega razumevanja, kaj počnem in ali to res delam prav. Počasi je minilo, prišel je čas za sprostitev, ulegla sem se na hrbet in poslušala glasbo.

Prisežem, da sem hotela čutiti vsak prst posebej, da sem želela pomigati z levim uhljem in sprostiti mišico mezinca desne noge. A se mi zdi, da sem v resnici samo ležala in si dopovedovala, da je to res tisto, kar rabim. Ker je joga ja moderna stvar in danes nisi niti na nivoju, kaj šele malo nad vsemi, če nisi vsaj “včasih” hodil na jogo. Če jo pa izvajaš vsak dan doma, ti je pa itak vse jasno in življenje zate nima več presenečenj in vprašanj.

Šla sem v garderobo in med preoblačenjem razmišljala, kaj naj zdaj počnem s to izkušnjo. Mora mi biti dobro! Mora mi biti super, to je tisto no, joga!!! Pa moram priznati, da me ni nič pritegnilo. Saj bom šla še, obljubim, v četrtek bom spet dihala in momljala, resnično upam, da čim prej z vsaj malo veselja.

Edini plus danes: ugotovila sem, zakaj mi ni “potegnil” pilates in zakaj mi tudi tale joga ne diši preveč: zaradi individualizma. Jaz sem človek, ki za življenje potrebuje komunikacijo ( pa ne klepet, kot je to razumela kolegica v garderobi) in skupinsko energijo. Občutek, da se skupaj zabavamo, mučimo, dihamo, potimo… Da en drugega opazimo in začutimo, da skupaj rinemo naprej. Pri tejle jogi pa je bistvo, da končno najdem tisto prekleto tretje oko in začnem gledati samo nase, sebe, “mind my own business”. Ja, saj vem, v resnici je to natančno tista protiutež, ki jo rabim in iščem že toliko časa…

  1. logirati pomeni, da zapestnico, s katero si odpiraš vrata fitnes centra, dovolj dolgo držiš na senzorju pred vrati, da slišiš pisk in se na tabli nad vrati številka premakne za eno naprej. Tako se ve, koliko ljudi je prišlo na vadbo. Ker prešteti se jih ne da?! [nazaj]
  2. zapestnico sem pozabila v garderobi, zaklenjeno v omarico, deset stopnic in dvoje vrat in nekaj metrov hodnika stran od dvorane in blazine, na kateri sedim. A res moram. A lahko po koncu vadbe? [nazaj]
  • Share/Bookmark

26.02.2009

Gremo gledat kita

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 21:38

Tri generacije babnic smo včeraj soglasno sprejele, da gremo danes na lastne oči preveriti, kaj dela kit grbavec v Piranskem zalivu.

Kita smo videle, pomahal nam je s plavutjo, špricnil tisti curek iz glave in na njem je (razločno sem videla) v polsedečem položaju orada pila limonado, potem je pokazal še rit (brez hlač) in se šel pokazat še bratom Hrvatom.

Ampak uboge sardelice (ups, a so mogoče sardine?)…

Te so pa ležale na obali, plavale hrbtno, hlastale za zrakom in nihče ni prišel in jih vsaj pobral, če jih že odrešiti ne more. Z mamo sva čisto naivno pokomentirali, da bi bila tole enkratna donacija za ljubljanski ZOO, pa bodo raje pustili, da uboge podhlajenke zasmrdijo, privabijo roje muh (že danes se jih ni več dalo prešteti) in zaznamujejo predsezono slovenske obale. Ker ga ni bilo sprehajalca, ki ne bi naredil posnetka ali dveh…

  • Share/Bookmark

18.02.2009

Dost mam, smučat grem!

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 21:27

Madona, celo večnost že nisem smučala. Najprej je bilo par zim bolj sušnih v denarnici, potem se je stanje delno izboljšalo in sva z najdražjim kupila novo opremo in še isto leto sem čudežno zanosila. Pa so šle dilce spet za dve leti v kot.

Letošnja zima je pa naravnost “rajcig” za vse aktivne in latentene smučoljubce in zadnji teden mi je res težko hoditi v službo. V avtu, s pogledom na zasnežene vrhove, nad mano pa sonce in nebo brez oblačka. Sranje, jaz pa v službo. Ampak zdaj pa resnično ne zdržim več in v soboto bom vstala s petelini, napokala potrebno opremo in zbežala v hribe. Avstrijske. Z domačimi je žal tako, da me za vikende ne vidijo več, vsaj kar se smučišč tiče ne.

Ne razumem, zakaj se narod tako navdušuje nad štiri in šest-sedami, preprosto mi ne gre v glavo. Ko prideš na vrh, je smučišče še vedno široko pet in dogo dvesto metrov. Samo da sta se včasih po tej silni progi zapodila hkrati dva ali naveč štirje, zdaj pa dvanajst smučarjev. V vrsti res ne stojiš več pred vlečnico, pač pa to počneš na vrhu hriba, ko čakaš, kdaj bo najbolj pametno jurišati, preden te odnese gruča najstniških borderjev brez vsakega občutka za sočloveka. Ne, to ni več zame, v tem pogledu sem pa res že stara…

Zato bom šla tja, kjer je dovolj prostora za vse. Denar bom pustila sosedom, naši me pa spet vidijo, ko bom zadela sedmico, se predčasno upokojila in kupila sezonsko za Krvavec ;)

  • Share/Bookmark

20.12.2008

Na večerji pri Jankoviću

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 18:48

Sve u svemu – hrana okej, pijače (kar se mene tiče) dovolj, raje, željne žura, polne hale. Glasbeni gosti… Zoranovi.
Danijela me ne navdušuje. Sem se res potrudila in pri prvi pesmi celo napela glasilke. Zovem te jaaaaa a a a a a a aaaa… Pa se nisem mogla prisilit in sem pri našem omizju raje poslušala Čuke. Ali bolje – opazovala. Naše itak niso vedele, kdo za vraga je Jernej Tozon, potem pa je ena le uspela ugotoviti, da je to tisti čeden fant, ki nekako ne paše v zasedbo in ima tole gotovo samo za odskočno desko. In dobro žepnino. Taista je opazila, da poba takole zviška gleda vso to rajo, ki je pripravljena “plavati” po zraku in oblačiti “sam kopalke bomo še rabil”. Tudi meni se je zdelo tako. Da jih gleda in si ne more kaj, da se ne bi počutil vsaj 300m nad njimi. In sva jih gledali tudi midve s piedistala in se nisva mogli načuditi nesmrtnosti “vlakcev”. Nekaj sto javnih uslužbencev se v koloni drži drug drugega za rame in vijejo kačo, medtem ko Jože prepeva “Hugo, s tabo smo, ne boj se nč več!”. Res so carji, tele Čukci, čreda jim sledi, pa tudi če odraslim prepevajo petnajst let stare hite za otroke…

Po prvih dveh nastopih sem bila resnično zadovoljna, da Zoki prijateljuje tudi z Bajago. EJ, vsi hiti izpred dvajsetih let so še vedno zažigali, folk je plesal, končno žur. Medtem je na drugi strani poskrbel za pravo mrtvilo Petar Grašo in ko me po Momčilu ni uspel nihče več obdržati na nogah (Jan, mogoče bi bilo bolje, če bi na takile žurki otvoril s Sobo 102 in za trenutek pozabil, kaj je bilo Sedem let nazaj), sem ob pol enih ugotovila, da me je Sončece s svojim virusnim infektom le preveč izčrpalo in bo najbolje, če se poberem domov…

Nisem privrženka velikih sindikalnih žurk v ogromnih halah z gasilskimi mizami in klopmi, ampak moram priznati, da zna ljubljanski župan tudi to popeljati v čisto nove dimenzije. Bilo je okej, meni pač ni bilo super, bi bila pa nehvaležna mrha, če bi rekla, da je bila polomija in ne grem nikoli več. Zoki, hvala za večerjo!

  • Share/Bookmark

14.10.2008

Brat bratu Svingerski Sosed. Na Kmetiji…

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 15:37

Ta teden sem torej na bolniški. Ker Sončece izgleda že dosti bolje, sem si precej oddahnila,  sprostila in odločila, da si preberem Žorževe Razvajence in zadnji dve od od Jesperja Juula. Mimogrede bi pa še kaj zabavnega na TV pogledala.
Knjige imam, to lahko začnem, razvedrilni program na TV pa…

Prvi in drugi del Brat bratu sem zavestno zamudila, tretjega včeraj ponesreči, ko sem dala priložnost Kmetiji in Lepo je biti sosed. Prebrala pa sem “bratsko” kritiko Crnkoviča in moram reči, da mu povsem verjamem, da ni za gledat. Vseeno se bom naslednji teden potrudila, da ne kritiziram kar tako, ker je to pač slovensko, “domače”. Sem si pa ogledala Svingerje in to, kar sem videla, presega vse meje moje domišljije. Sem mislila, da bolj abotno ne more biti…

Pa vzamem v roke Vikend in malo prelistam. Koncentriram se nekako na 20. in 22. uro…

Ponedeljek: Brat bratu. Studio City. Kmetija. Lepo je biti sosed. Šakal. Torej Studio C., ostalo je ali neprebavljivo, ali stotič ponovljeno.
Torek: Piramida. Muzikajeto. Kmetija. Preverjeno.
Svingerji.  Bom pogledala, kaj je s tole muziko, ki pa (žal) traja samo pol ure.
Sreda: Stalin II. Elda Viler v Piranu. Smrtonosna prevara.
Trenutki pred katastrofo. Bom pogledala, kaj je s temle Stalinom in vmes malo poslušala Eldo, katastrof in tretjerazrednih kriminalk imam v vsakdanjem življenju dovolj.
Četrtek: Tednik. Goljufi.  Kmetija. Trenja. Umori na podeželju. Svingerji. Gledala bom umore, potem pa knjiga.
Petek: Na zdravje. Stari Rim… Kmetija. Misija nemogoče 3. 100 bejb. Film je že v napovedniku označen z dvema zvezdicama, kar napoveduje katastrofo. Misija je stotič ponovljena. O drugem ne bi izgubljala besed.
Sobota: Ne imejte me za norca. Nogomet.  Vzemi ali pusti. Otroci na posojo Torej dva neznana filma. Mogoče bo pa vseeno kaj za pogledat!!!
Nedelja: Zvezde pojejo.
Pogled z neba. Ä’s ti tud not padu? Skrivni partner Spet dva neznana filma in oddaja, ki zna biti gledljiva in na trenutke celo smešna, vendar je vse odvisno od gosta. (da ne bo pomote, prvo sezono sem Zrneca in Bizovičarja rada gledala in se veliko smejala. Ampak sem se bala, da jima bo zmanjkalo zaleta in zadnje čase ju res rešujejo samo zanimivi gosti)

Legenda: no go! če ni drugega. ne poznam, poskusimo. uporabno. dobro

Sem se zelo potrudila in sem napisala res skoraj vse, kar se dogaja na naših najbolj gledanih TV-jih zvečer. Vsak dan torej nekaj vsaj delno uporabnega. Ampak niti en dan ni tak, da bi se morala odločati ali celo vleči slamico. Konkurenčnost?!
Seveda je to vse samo moj subjektivni pogled, ampak moram reči, da sem vesela za kabelsko, da lahko vsaj kakšen živlaski dokumentarec pogledam ali vidim kakšen nov videospot. Vmes pa čakam, da iz arhiva potegnjo Košnikovo gostilno ali  Križkraž ali kakšno drugo, nekoč izjemno popularno oddajo. Ker prav ne vidim kakšne bistvene razlike med tistim in, naprimer, Na zdravje(m). Šank humor in namigovanje na seks. A nas res nič drugega ne nasmeje?

  • Share/Bookmark

3.09.2008

Lunin festival

Zapisano pod: miks, sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 17:17

No, zdaj pa menda bo!

Upam, da ne bo spet ponagajalo vreme in da bo Sončece navdušeno.

http://www.luninportal.si/

  • Share/Bookmark

9.07.2008

Virtualni svetovi

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 23:32

Včeraj zvečer sem se odločila, da malo skočim na svoj Facebook. Zadevo sem aktivirala po povabilu prijateljice, potem pa nekako nisem vedela, kaj naj s tem počnem. Mi sploh ni bilo zanimivo, hkrati pa nič jasno, tako da mi je jemalo čas, ki ga nimam, ko sem hotela kaj najti oz. ugotoviti, za kaj gre, pa nisem bila prav nič uspešna. Do včeraj…

Včeraj sem se namreč odločila, da spet malo pogledam svoj profil. Iin spet ne vidim nič zanimivega. Dr. Phill’s test, pa nekaj o filmih, kar sem nekoč ponesreči odprla, dva posta na “the wall” in to je vse. Potem pa povsem slučajno kliknem na besedico “home”. Nič zanimivega. Pogledam še enkrat in takrat opazim, da poleg nekih besed stojijo v oklepajih neke številke. kliknem…

O, mater, kaj me je tukaj čakalo. Vsa mogoča povabila in zahtevki. Objem od M., čokolada, drevo, živalica od L., jajce od še ene M., še en L. me je kupil za hišnega ljubljenčka…

Po moje niti ne vem, kaj vse se mi je odprlo. Porabila sem kakšno uro, da sem odreagirala na vse zahtevke, nekaj sem jih tudi ignorirala, večino pa takoj dodala v svoj profil in širila naprej kot kugo. To me bo vesela moja M, ko bo končno odkrila “home” in tisto številko v oklepaju in videla, kako sem ji zasvinjala računalnik. Povem vam, tale FB je hujši od vseh verižnih mejlov…

 jajce.png

Najbolj pa so me prevzela tale jajca. Ker stvar je taka,  da ti jih vsake toliko podtaknejo in če jajce najdeš, ga hitro spraviš v košaro. Vsake toliko se najde kakšno oplojeno in potem se iz njega nekaj izleže ali nekako tako. Še nisem vsega dojela. Sem pa dojela, da lahko jajca iščeš tudi v profilih drugih ljudi in jim jih izmakneš. In to me je prav obsedlo. V 24 urah mi je uspelo ukrasti cca. 20 jajc. Zraven pa sprejeti dva obiska, zabavati Sončece, skuhati kosilo, urediti bazen in še in še.

Zdajle, ko neham s tem pisanjem, grem še na hitro pogledat, če me kje čaka kakšen pirh. Potem pa spat. Jutri pa zbrišem to aplikacijo, preden me do konca zasvoji…

Kaj sem že hotela napisati?

jajca.png

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake