moj svet

6.03.2015

Eni res čisto vse delajo s stilom. . .

Zapisano pod: bolji život, šport in prosti čas — polnaglava @ 19:10

Je rekla, da je to zloraba podatkov javnega značaja, užaljeno dvignila nos in podala odstopno izjavo.

Če ne bi ravno danes z učenci debatirala o odgovornosti…

  • Share/Bookmark

2.02.2015

Ameriški nogomet ali kdo je ta moški v moji dnevni sobi

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 22:34

Moj mož Američane samo trpi. Kar tako, generalno. Pač ni navdušen nad njimi, če se lepo izrazim. Zagotovo ne bi šel živet tja. Na živce mu gre ta njihova superiorna drža in občutek, da smo vsi lahko srečni, da obstajajo. Če nič drugega, bojo oni rešili svet pred napadom meteorjev. Da o boju proti terorizmu niti ne govorim… Moj mož pač ni navdušen nad ameriškim…
Moj mož tudi nikoli ne gleda nogometa. Sem ena tistih žensk, ki sploh ne ve, da je svetovno prvenstvo, ker ji je to k sreči prihranjeno. Se mi ni treba delati, da ga podpiram, ni mi treba kuhati mulo, ker je cele dneve pred televizorjem, ne pospravljam praznih piksen pira za njim… Moj mož pač ne gleda nogometa…

Ampak, ko se pa to dvoje poveže, ko nastane AMERIŠKI NOGOMET, takrat se pa moj mož spremeni v divjaka, 4 ure sedi na kavču in živčno trza vsakič, ko Sončici želita kaj od njega in ves čas ponavlja svojo mantro “sam tole pogledam, pol bo pa pol leta spet mir”. In jaz ga gledam in ne vem, ali bi mi bil smešen ali samo malo čuden, ampak ga tiho podpiram in čakam, da mine… In ko ga gledam, ko skače pred ekranom in vpije “to, to, jeeeee”, se samo zmedeno vprašam, kdo je ta moški, ki skače po moji dnevni sobi…

  • Share/Bookmark

25.10.2009

14. ljubljanski maraton

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 17:41

Lep tek. Lep dan, optimalna temperatura kljub jutranjemu mrazu. Na koncu pa celo sonček in tistim na 42 bo še pošteno vroče. No, vsaj Kenijci nam ne bodo zmrznili.

Ljubljanski maraton sem do sedaj uspešno ignorirala, na živce mi je šel, pa ne znam niti povedati, zakaj. Preprosto ne maram množičnih prireditev. Na prigovarjanje moje tekaške soborke in idejo, da me sploh ne bo več spraševala, ampak mi bo za rojstni dan preprosto plačala štartnino, sem se morala vdati. Potem nama je štartnino plačal SVIZ, hvala. Tako da poleg maratona dobim še darilo ;) .

Štart. Samo minuta ali dve stopicanja na mestu, potem pa tek, ravno pravi tempo, super. Tako dobro se že dolgo nisem počutila (med tekom, da ne bo nesporazuma), nič me ni motilo, nič tiščalo, nič mi ni šlo na živce, nisem imela težkih nog, skratka, super. V primerjavi z DM-ovim tekom, kjer prva 2km hodiš in gledaš, kje bi vsaj koga prehitel in si izboril nekaj prostora zase (potem si pa že na prvem klancu in upaš, da jih bo polovica omagala), je šlo tukaj zelo gladko. S Šubičeve na Tivolsko, zavzeli smo jo po vsej širini in se lepo razporedili. In potem tako lepo gladko do konca.

Nekje na osmem kilometru sem prvič pomislila, da bi bilo počasi dovolj (moja dnevna trasa je dolga malo manj kot 8km), a sem se tudi takoj zavedla, da sem tako rekoč na cilju.

Po teku pa…

Tam so ga pa generalno pokronali. Garderoba je bila v OŠ Majde Vrhovnik in zelo slabo premišljeno organizirana. Nekaj tisoč glava množica je pritisnila na vhodna vrata, ki so bila “zabarikadirana” s šolskimi klopmi, notri pa je nekaj (bi rekla 10) mladenk in mladeničev iskalo željene številke na vrečah in tekačem vračalo njihovo imetje. Prevzem je bil nočna mora. Nekaj tisoč glava množica je bila tudi zelo prepotena, smrdljiva (nekateri očitno svojo tekaško opremo samo “luftajo”) in bilo je do konca ogabno stati med njimi (z glavo nekje med hrbti in prsi prešvicanih dvometrašev – bruh) in se hkrati riniti proti vhodu. Če me ni slabost obšla med tekom, me je v tej gneči skoraj dotolklo. Kakih 20 minut sem potrebovala za preboj. Seveda sem Murphyjevka, moj nahrbtnik so ponesreči stresli iz vreče in ga porinili v vrečo, ki je  na hodniku ležala brez vsebine. Moje ključe od avta, mobitel in seveda cunje za preobleči je tako dobila neka druga ženska. Hvalabogu! Ženske imamo nekaj vesti, se bojim, da sem tam danes videla veliko ljudi, za katere sem preprosto prepričana, da bi ob odkritju, da niso dobili pravega nahrbtnika, le-tega preprosto odožili na tla in šli zahtevat svojega. Ženska se je pojavila pri “barikadah” ravno v trenutku, ko sem že začela razmišljati, koga bom zadavila.

Ampak tek je bil pa krasen… :) .

  • Share/Bookmark

3.09.2009

Ko Slovencelj pride kampirat

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 09:32

Tole sem začela pisati po prihodu z morja, dopisala po 10-dnevnem kampiranju v Banovcih (kjer, upam, bodo kmalu sesuli “vlado” in izvolili novo) in končala danes, ko imam ravno malo časa. Pol stvari sem, tako kot vsako leto, do zdaj že pozabila, prebolela in predihala in grem drugo leto seveda spet kampirat. Mogoče pa preventivno tole preberem, preden polno naloženi zapustimo domače dvorišče…

Že leta opazujem, kako se ljudje, ki hodijo kampirati, vse bolj ločujejo v nekaj podzvrsteh. Po avtokampih vzdolž Jadrana se potikam že 34 let in vem, o čem govorim. Poleg tega sem v otroških letih pod šotorom prebila tudo po 6 tednov in sem se življenja v kampu zelo navadila in ga tudi zelo cenim. Toliko težje zato gledam, kaj se zadnjih 10, 15 let dogaja na tem področju. Torej, “kampisti”:

- “pavšalisti” – razen redkih izjem je to najhujša vrsta homocampingusa. Plača tistih 2000€ za pavšal in potem verjame, da je avtokamp pravzaprav njegov, vse nižje oblike taborečih pa so lahko samo vesele, da smejo svoj šotorček postaviti nekam na drugo stran njegovega rožmarina in čim bolj tiho in nemoteče tam čakati, da dopust mine. Na plaži je sicer jasno, da so prišli, so tam in so taglavni, si je pa praviloma ne lastijo, ker jim “tega ni treba”. Povsem drugače je namreč z morjem. Tam kraljujejo in čisto sam si kriv, če se nisi znal umakniti 90 konjski Hondi in ti je elisa odbila roko ali razmesarila glavo. Ker do pomola pač veslajo samo butci, poleg tega ima madam tanove Ipanemke in jih res ne bi rada zmočila… Zvečer so pavšalisti glasni, v bifeju na plaži še glasnejši, pri skupnih WC-jih pa jih, hvalabogu, ni, razen kadar pride najmlajši spraznit “kahlo”

- “hoteli so predragi” – malo manj težko je prenašati kampiste, ki so ugotovili, da za hotel in apartma nimajo, da pa bi se dalo stisniti kakšen teden, če koga “pozabijo” prijaviti in elektriko preprosto priklopijo, ko nihče ne gleda. Sposodijo si sosedov šotor in plinski gorilnik, zvečer prižgejo sveče in to je to. Seveda ponavadi nimajo pojma o AC navadah, o tem, kdaj se v klampu govori tiho in kdaj tišje (zelo glasno se pač nikoli ne govori, izjema je eventuelno večer pred odhodom, ko si že dokazal, da si povsem nemoteč sosed in se ga za konec fino nadelaš v bifeju na plaži s prijatelji, ki si jih pred dvema dnevoma spoznal na isti plaži in potem se, nažgan kot krava, pol ure preden greš spat hihitaš pred šotorom in si obljubljaš, da”se drugo leto spet vidimo”), kako se pomiva posoda (oz. kam se strese ostanke kosila), kaj pomeni, če je zjutraj na plaži prazna ležalka (pa ravno tam, kjer si hotel razgrniti svojo – ne, nihče je ni tam ponesreči pozabil) in, še pomembneje, kaj dela na praznem parkirnem mestu STOL?!?!
Letos sem imela kar nekaj dela sama s sabo, da nisem sesula starega Volva z MB registracijo, katerega lastnik je v naši odsotnosti hladnokrvno stol vrgel na rob in parkiral na “naše” mesto. Tip (in žena in petletni sine) je imel okoli vratu centimetrski zlatni lanac in na njem ogromen križ. Milo rečeno se mi ni zdelo, da bova prišla skupaj in sem mu samo povedal, kar mu gre. Naslednji dan je avto umaknil na drugo stran kampa in me potem še ves teden skušal prijazno gledati, kadar so se najine poti prekrižale. Trud je bil vzajemen, da ne bo pomote, nisem camping godzila.

- “nazaj k naravi” ali “bio eko modernizem” – so vrsta homonaturicus, ki ima praviloma polno blagajno in divjo idejo, da je treba dopust preživeti kar najbližje naravi (koliko imajo stika z naravo skozi leto, ko si polnijo blagajno, lahko samo cinično ugibam). Na dopust pride 4 članska familija s tamalim iglujem, namesto stolov in mize poiščejo štore in škatle, kuhajo na mini plinski bombici, ponoči pa po kampuz hodijo z rudarskimi svetilkami na glavah. V glavnem se zadržujejo v naturističnih kampih, kjer je seveda vse še bolj natur. Svoje eko Navare, Voyager-je, Pajere, Experte in podobne avtomobilčke parkirajo v senčko (če je potrebno, premaknejo kakšen stol, ki ga je nekdo pozabil tam) in potem teden ali dva verjamejo, da so tapravi Rbinzoni. Pri tem seveda tudi robinzonsko krulijo (jebiga, če si na prostem, si pač vsem na očeh – pardon, ušesih). In vsakič, ko gredo mimo običajnega šotorista, skušajo čim bolj zviška gledati njegove omarice, hladilnik, kompletno kuhinjo…

-”homo turistikus kampistikus” – so tisti pravi stari kampisti, ki življenja v hotelih nikoli niso priznavali. Ti se pripeljejo, poiščejo prostor za šotor, ga malo poravnajo in počasi začnejo vleči narazen svojo kramo. Vsako leto kakšna drobna izboljšava, vsakih 7-10 let nov šotor, manire pa iz dobrih starih časov, ko pač ni gledal vsak samo nase. Med zadnje seveda neskromno štejem tudi sebe. Hotelsko dopustovanje smo preizkusili, ko je imelo Sončece dobre 3 mesece in ga po moje ne bomo nikoli več. Za drugo leto smo že kupili nov šotor in nekaj malenkosti, ki smo jih dali na spisek letos. In ko tole končujem, se boleče zavedam, da je drugo leto še daleč…

  • Share/Bookmark

25.07.2009

Za prihodnje leto potrebujemo

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 19:12

- kanu
- PVC juta – 6×4m (1kom), 3×2m (2kom)
- nov jedilni pribor
- novo skledo za solato
- nove skodelice za kavo
(a ima kdo občutek, da sem letos razbijala posodo?)
- hammock
- 30m šotorske (najlon) vrvi
- še ena brunnerjeva omarica – nizka
- navadni stoli za kampirat
- pajki (elastike)

  • Share/Bookmark

2.07.2009

A res moram spakirat?

Zapisano pod: uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 23:03

V soboto začenjamo dopust. Prvič v življenju tako zgodaj. In poleg tega prvič, da pakiram v času, ko še nisem na dopustu. Vse mi gre narobe in ni mi jasno, zakaj vsako leto vržem stran seznam stvari, ki jih moram spakirati in ob katerem se mučim vsako leto znova. Zato ga bom tokrat napisala sem in se potem vsako leto znova vračala in ga le še posodabljala. Uf, sem pametna!

Torej, OBLEKA:
- spodnje perilo (gate, nogavice, modrci)
- hlače (kratke, dolge
- krila, poletne oblekce
- majice (kratki, dolgi rokav)
- jopica, pulover, flis
- pižama
- trenirka
- obuvala (japonke, teve, superge)
- obleka za tek

DODATKI ZA PLAŽO
- kopalke
- brisače, kopalni plašč
- plavalna očala
- plavutke, maske, obroč, krokodil
- knjige, križanke,

 ZA OTROKE:
- knjige
- igrače
- papir, barvice, material za ustvarjanje

TOALETNI PRIBOR:
- britje
- milo, šampon, balzam
- vatirane palčke
- zobne ščetke, krema
- lotioni, kreme ipd
- deodorant
- brisače

POTOVALNA LEKARNA:
- prva pomoč: obliži, povoj, gaze, bel trak, razkužilo
- repelent za komarje
- antihistaminiki (oboje!)
- tablete proti bolečinam in povišani temperaturi (lekadol, nalgesin)
- paracetamol za otroka
- termometer
- gel za pike in opekline
- zaščitni faktor
- mazila - bepanthen, tea tree, ribje, bivacyn, ognjič…

OČALA, LEČE, OPTI FREE, ZDRAVSTVENE IZKAZNICE

KAMP OPREMA:
- posteljica za Sončece
- šotor
- paviljon
- kuhinja
- pečica
- grelec za vodo
- hladilnik
- posoda (krožniki, kozarci, kozice, ponev, lonec, pribor za kuhanje, skodelice, skledice, skleda za solato, cedilo, deska za rezanje, NOŽI…)
- omara
- stoli in miza
- roll up (turbo maximus, whatever)
- kovtri (spalke), povštri
- viseča mreža
- posteljnina
- juta za pod šotor
- kladivo
- podaljšek
- adapter
- polnilci za mobitele, kamere ipd
- luč
- PVC juta,
- pajki, 30m šotorske vrvi in 10m debele vrvi

Upam, da je vse tole ta trenutek res v avtu (pa na prikolici in v “trugi”), ker me jutri ne bo od zore do mraka, v soboto pa pičimo. Adijo, lepo se imejte!

  • Share/Bookmark

25.06.2009

Dobri koncerti, počitnice in….. vreme?!

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 18:45

Poletje je končno tukaj, šola je otrokom zaprla vrata (učiteljem pač še ne), dopusti so tik pred vrati, v Ljubljani je skoraj vsak dan kak dober koncert, vse teče kot po maslu. Samo vreme ga resno svira in glede na to, da nam bo letos morda vseeno uspelo počitnikovati tri tedne in štartamo že čez dober teden, bi se žihr malo otoplilo. Ker morje brez sonca pač ni kakšno posebno doživetje. Še posebej v šotoru…

Je pa Ljubljana letos resno pozitivno presenetila s koncerti. En dober bend za drugim. Te dni bi rabila še en regres za kulturno udejstvovanje. Esma, Josipa, Simply Red, Tiesto( ki mene sicer ne gane), Bob Sinclair, Budimpeški Cigani, Morales, Gilberto Gil, Madonna, jeseni še Ramazzotti.
In ker drugega regresa ni, sem si (poleg pregrešno dragega frizerja) včeraj privoščila samo eno porcijo Micka  Huchnalla in njegovih Simply Red. Bili so fenomenalni, malo kratki, a res krasni. Videlo se je, da fantje na odru res uživajo in verjamejo v svojo muziko. In besedila… Ma res je bilo super. Evo, dodam en spotek za tiste, ki ne vedo, o čem govorim.

YouTube slika preogleda

Okej, zrihtimo še vreme, pa na morje!!

  • Share/Bookmark

1.06.2009

4. Dm-ov tek za ženske

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 11:07

Pa smo ga spet pretekle! Bilo nas je okoli 4000, babnice vseh starosti in dimenzij. Meni je bilo okej, ker na ta tek pridem pripravljena na gužvo in na to, da se bo na začetku bolj malo teklo. Ampak sem prejle preverila rezultate in glede na to, da sem tekla zgolj minuto manj kot lani, predvidevam, da je nekje napaka. Najbrž ni  neto čas ali pa kaj podobnega, saj vem, da sva s soborko tekli precej (torej vsaj 5 MINUT!) bolje kot lani! Briga me, meni je pomembno, da grem, sem tam, prispevam in se zabavam.

Letos sem prijavila tudi Sončece, saj je stara dve leti in je čas, da začne! Bolj za šalo, ker nisem bila prepričana, da se ji bo ljubilo. Pa je pogumno pretekla tistih 400m (kar za dveletnika sploh ni malo!), dobila medaljo in bila videti sila zadovoljna.

Imam pa vseeno nekaj pripomb nad organizacijo, zdaj moram samo še najti naslov, kamor jih lahko posredujem.
1. Glede na število prijav bi končno lahko ločili štart na 5 in 10 km
2. Štart bi bil mirno eno uro prej
3. Nimam pojma, zakaj so ukinili 15 km
4. Štart za Oskarje je pa absolutno prepozno. Letos je bil načrtovan ob 11.30, pa je bil prestavljen na 12.uro, kar je za majhne otroke res pozno. Ob 10h bi bilo ravno prav. Saj vem, prireditev…

Meni ni do Čukov, tamauka bo pa drugo leto gotovo že uživala in takrat mi bo čisto vseeno, kdaj je štart teka :) .

  • Share/Bookmark

9.05.2009

Jaz imam kolo, kolo, kolo, kolo…

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:04

Juhu, pa ga imamo.

Nisem verjela, da bomo tako dolgo iskali kolo-poganjalčka, torej kolo za najmlajše, ki bi po velikosti dejansko ustrezalo najmlajšim. Dvomim, da je naše Sončece tako zelo naprej z razvojem, kajti vsa taka kolesa (in ker sem naklonjena naravnim rečem, sem iskala leseno) so ji bila vsaj 5 cm previsoka.

Danes smo našli tega, plačali natanko še enkrat toliko, kot smo nameravali, tamauka je pa “prevozila” celo ulico trikrat in pol, potem smo jo pa prepričali, da je zdaj kolo že zelo utrujeno in mora počivati, ona pa pod tuš – ura je bila osem zvečer. Brez joka, jasno, ni šlo.

Vsem, ki jih je srečala, je razložila, da je kolo dobila za rojstni dan, ker bo stara dve leti. In seveda da bo tudi očko dobil kolo za rojstni dan, pa mami, pa babi…

Ko tole pišem, je Sončece v postelji, kolo pa počiva kakšen meter stran. Kaj vse bo pa danes sanjala, pa raje ne pomislim. Preden smo našli kolo, smo namreč končno kupili tudi “milko” za peskovnik.

Aja, še ena cvetka. Naši se je začela prebujati domišljija. Med vožnjo v avtu sem jo tako slišala, da nekaj govori, razumela pa nisem nič. Se obrnem in vprašam, kaj je rekla. Me na hitro pogleda, potem se obrne stran:”Ne, ne, nič. Lunici in sončku sem nekaj povedala.”  :shock:

  • Share/Bookmark

4.05.2009

Lesen poganjalček

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 18:27

Naše malo motovilo zdaj že eno leto hodi in čas je, da se nauči tudi kolesariti  ;) . In ker smo pri nas doma moderni, ne bomo zadovoljni s čisto navadnim kolesom na pomožna kolesca, o ne, to je pase´. Raje bomo naredili doktorat na poganjalčkih, lesenih kolesih brez pedal, no, temle.

Da je zadeva malo večji izziv, smo takole kolesce nazadnje videli pred pol leta v Millerju in ker je bila zima in je imelo Sončece pet cm manj, nam na misel ni hodilo kupovati. Zdaj jih nimajo več…

Torej, če imate kakšen pameten link, ga bom zelo vesela.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake