moj svet

12.10.2008

Pečka

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 18:51

Pri nas danes kurimo na otroka. Sončece se je zbudilo z 38°C. Temperatura je vztrajno naraščala, zraven je bilo pa veliko joka in popolna mlahavost. Ker je Sončece sicer radosten otrok in ker je bolno hudo redko (beri: nikoli), sva jo kar napokala v avto, pa na Metelkovo.

Tam je imela že dobrih 39, otrok je bilo cel kup, ampak naše dete se zanje ni niti najmanj zanimalo. Ležala je v mojem naročju in potrpežljivo čakala, da bova na vrsti.

Pokličejo. Greva not. Povem, kakšno je stanje in pregled se začne. Sončece je tako mlahavo, da ne zmore niti sedeti in od zdravnice pade prva nestrpna: “Primite jo, ne je božat!”. Okej, primem močneje, dete se zvija, joka, jamra, skratka ne kaže nobenega interesa za sodelovanje. Zdravnica se loti pregleda ušes. Pri tem mi spet pove, da naj jo vendar primem, ne pa božam in mi spotoma namigne, da se mala res ne sme premikati. Aha, zaštekam, če bi jo prijela sestra ali celo zdravnica sama, pa bi se kaj premaknila in bi jo zato kakor koli poškodovali, bi bili krivi oni, zato je res pametneje reči mami, naj jo prime, pa če je še tako lesena!!!

“Kolikokrat je pa bolna?”
“Nikoli.”
“Aha, saj vidim, da je ne znate prijeti!”

Lahko bi rekla “o, fino” ali pa “o, a ste veliko na svežem zraku” ali pa “no, to je pa res lepo slišati”. Lahko bi rekla kaj takega, kar bi dejansko pohvalilo zdravje Sončka. Namesto tega sem izvedela, da je dobra mama tista, ki zna otroka trdno držati pri zdravniku.

Saj vem, da pretiravam, saj v resnici niti nisem tako hudo vzela. Ravno všeč mi pa vseeno ni bilo. Mi je že dovolj hudo gledati malega bolnika, ki se mu niti sedeti ne ljubi. Temperatura pa še naprej bega med 38 in 40. Vneto uho in tri štirice v napadu. Hiconcil in Paracetamol. Jupi!

  • Share/Bookmark

3.09.2008

Lunin festival

Zapisano pod: miks, sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 17:17

No, zdaj pa menda bo!

Upam, da ne bo spet ponagajalo vreme in da bo Sončece navdušeno.

http://www.luninportal.si/

  • Share/Bookmark

21.06.2008

Ima pa ideje!

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 23:13

p1010195.JPGVstane. Odhlača do košare, polne volnenih možicev. Skrbno izbere. Vzame izbranca in ga odnese v kuhinjo. Tam ga vrže na tla. Potem med posodo poišče plastičen Aventov lonček, ga vzame in se vrne k pajacu.
Potem se pol ure zabava tako, da ga stlači v lonček, strese ven, spet stlači not…
Včeraj je bil predmet zabave cof.
Da ne razlagam, kaj počne z dojenčkom…
13 mesecev! Tole Sončece nam bo še dalo vetra…

  • Share/Bookmark

14.06.2008

2. lunin festival

Zapisano pod: moje misli, sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 10:36

lunin-fest.jpg

Lunin festival, ki bi moral biti že prejšnji vikend in so ga prestavili na danes, je dokončno odpovedan. No, ne dokončno, prestavljen je na september. Škoda.

Smo se ga res veselili, najbolj pa sem bila željna štanta Hiše iger, kjer naj bi bile razstavljene vse njihove ige in igrače in bi se dalo iz prve roke videti, kaj je otrokom najbolj zanimivo in kaj se res splača kupiti.

No ja, bomo pač morali počakati, ampak v naših časih so nam starši rekli, da nismo iz cukra in naj se gremo igrat, tudi če je malo pršilo. Danes jih pa zavijajo1 v vatko in se potem čudijo, da so kar naprej bolni. Mi bomo po moje vseeno šli malo v Tivoli, da Sončece obriše tobogane in gugalnice!!

  1. v tem primeru res ne morem govoriti v prvi osebi [nazaj]
  • Share/Bookmark

15.05.2008

No, potem pa imej otroke!!!

Zapisano pod: bolji život, saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 22:35

… če se ustavi že pri tem, da ga po izteku dopusta za nego in varstvo ne moreš nikamor oddati za tistih nekaj ur, ko služiš narodu.

O težavah s sprejemom v vrtec sem se že razpisala, že en teden čakam gospoda župana, da mi prijazno odgovori na moje prijazno pismo, v katerem  se (prijazno?) sprašujem, kako mi je uspelo roditi eno leto starega otroka in bi ga zdaj na vso  silo rada stlačila v vrtec. Ker očitno se samo meni zdi, da je Sončece že eno leto prijavljeno v naši občini in vloga za sprejem v vrtec tam leži že od rojstva. Ker sem bila opozorjena, da so že leta težave in naj pohitim, da ne bo prepozno. Očitno bi  se morala javiti tam takrat, ko sva z možem razmišljala o razširitvi družine.

Ne, res, že ves teden mrzlično razmišljam, kaj mi je storiti. Ker tistih cca 400 evrčkov mesečno pa nimam, da bi se šla privat vrtec. Je pa potem vseeno, če se nekdo od naju zaposli za polovičko. Postajam besna, taka sem pa nevarna.

V ponedeljek grem na obisk k županu. S Sončecem in še nekaj podobno besnimi babnicami z njihovimi sončki. Mu jih bomo pustile v pisarni in šle mirno v službo. Se bo potem zganil? Naslednji ponedeljek jih nesemo gospe Škrinjar, čez 14 dni je na vrsti minister Zver. Vmes so pa seveda na razpolago vse mogoče oddaje informatinega značaja, ki že leta govorijo o zaskrbljujoče nizki rodnosti in zdaj ŽE dva meseca vedo, da je otrok “preveč”. Čez noč. Ma za popizdit!!!

  • Share/Bookmark

9.05.2008

Kaj bo z vrtci

Zapisano pod: bolji život, saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 10:27

pedenjped.jpgPo enem letu si človek res želi, da bi se s prijatelji in znanci lahko pogovarjal še o čem drugem, kot o plenicah, otroški hrani, izpuščajih in vročini in podobnih »starševskih« temah. Pa nekako ne gre. Vedno se najde nekaj, kar preprosto ne more mimo tebe in te najeda in razžira in je treba z vsakim, ki ga srečaš, reči par besed na to temo.

Pri nas se te dni vse vrti okoli vrtca. Sončece bo kmalu dopolnilo eno leto, porodniška se je iztekla in otroka bo treba nekam »vtaknit«. Že dolgo preden sem rodila, sem vedela, da je z vrtci zadnja leta problem. Ko se je patronažna prvič po rojstvu oglasila pri nas, je rekla: »Pa nikar preveč ne računajte na vrtec, sigurno ga ne boste dobili.« Ko je bilo detece staro teden ali dva, sva z možem izpolnila prijavnice za našega in tri okoliške vrtce. Nekje bomo pa ja dobili.

Včeraj smo dobili zadnjo odločbo. Negativno, kot vseh 12 pred to1. Zavrnila nas je naša občina, pa tri sosednje, Ljubljanska pa na celi črti. Letos je tako, da že samo zato, ker si Ljubljančan, dobiš 40 točk! Mi s periferije temu pač ne moremo konkurirati.

Pri nas so letos sprejeli 18 otrok od 92 prijavljenih. Če to ni katastrofa. Zato sem se odločila, da grem v akcijo. Za začetek sem pisala županu, v nedeljo bom spisala pritožbo za vrtec2, potem se bom oglasila pri gospe Škrinjar3, nazadnje se nadejam srečanja z gospodom Zverom4. Če nič drugega, sem se odločila dvigniti prah. Ker tako preprosto ne gre in neke vrste rešitev bo pač treba najti.

Pred dvema letoma (ali mogoče tremi?) se je takratni »socialni« minister Drobnič bahal z neverjetnimi idejami o tem, kako bi dvignil rodnost. Medtem so (mimo njega) rodile vse tiste 30-letnice, ki so si vzele čas za študij in iskanje službe in se je zaradi njih (nas) ustvarila nekakšna luknja v nataliteti. Ko ženska zanosi, traja približno 9 mesecev, preden rodi. Do takrat je vodena kot nosečnica. Pri ginekologu, če drugje ne. Potem gre na porodniško, čez 4 tedne rodi in preden potrebuje varstvo za svojega malčka, mine naslednjih 11 mesecev. V tem času otroka prijavi (takoj po rojstvu), zanj dobi državno enkratno pomoč ali nagrado ali kako se temu reče, pa ponekod še občinsko, pa patronažna služba jo obišče, pa vloži vlogo za prejemanje otroškega dodatka…

Težko me je torej prepričati, da za moje, sosedovo, tvoje in njeno Sončece niso vedeli takrat, ko je bil še čas nekaj narediti. Hočem reči tole: v moji ulici5 smo v roku dveh mesecev dobili tri otroke, v istem obdobju še štiri v sosednji ulici in tako naprej. Baby boom, kaj bi lepšali! Teh otrok nismo eno leto skrivali po kanalih, prijavili smo jih v vse mogoče evidence (Ciciklub mi še vedno vztrajno vsake tri mesece pošlje obrazec za včlanitev). Vendar so občinski možje kar stali in čakali, da se bo nekaj samo od sebe uredilo. Da jih bodo čuvale nonice ali sosedove študentke ali kdo ve, kdo. Pa so obnovili Občino (stavbo), pa izdali nekaj dovoljenj za gradnjo večstanovanjskih objektov in podobno. Niso pa storili ničesaer, da bi te otroke ob letu lahko nekam nastanili za čas, ko pridni starši v službi delajo za davke. Ki jih poberejo tudi taisti možje, mimogrede.

Skrb, kam z otrokom, se je spremenila v obup, ta se počasi (no, ne tako zelo počasi) spreminja v jezo, naslednja stopnja je bes, potem pa Sončece 1. septembra odnesem v pisarno prej omenjene direktorice ali ministra. Pa naj mu previjajo posrano rit in ga futrajo s kašicami, medtem ko jaz polnim proračunsko blagajno za njihove plače!!!

  1. ker sva videla, da kaže slabo, sva vložila prijavo še v nekaj ljubljanskih vrtcev [nazaj]
  2. tako ali tako bo to bob ob steno [nazaj]
  3. direktorica direktorata za vrtce in osnovne šole [nazaj]
  4. aktualni minister za šolstvo [nazaj]
  5. ki obsega približno 20 gospodinjstev [nazaj]
  • Share/Bookmark

11.04.2008

Očka na porodniški, 2.

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 22:08

baby-3.jpg

napisano  3. 3. 2008 

Ker sem si prejšnji teden dovolila veselje in se naslajala ob težavicah, na katereje naletel moj ljubi J, je prav, da ga danes malo pohvalim. Ker je res frajer in je kar pogumno zaplaval in mu gre, moram priznati, kar dobro. Nekaterih stvari pa prav ne gre pričakovati od moškega (in jih tudi ne). 

Tako sta šla torej danes po nakupih. Plenice, »nadaljevalne« žlice, igrače, dude, kašice in take reči, da ne bo pomote. In nabavila vse, brez napake. V HM pa še vseeno noče, pravi, da nekaj moškosti naj mu pa tudi ostane. Meni je prav. Še posebno po tem, ko je v soboto s Sončecem sam sedel pri zdravniku in se tudi vse zmenil, medtem ko sem jaz vsa v krčih sedela v čakalnici za odrasle. Je že tako, da sem bila eno leto praktično v izolaciji, saj je vsak, ki je prejšnji dan dvakrat kihnil ali sumljivo zakašljal, odpovedal svoj obisk. In tako sem povsem nepripravljena v ponedeljek vstopila v leglo bakterij, virusov, zajedalčkov in takih žverc, v osnovno šolo, natančneje v prvi razred. In potem je tisto, kar je v ponedeljek izgledalo kot nedolžen prehlad, v petek dobilo vse razsežnosti sinuzitisa s temperaturo, ki ni napovedovala prijetnega petkovega delavnika.

Kakšno uro pred službo sem imela dobrih 38°C in to ni ravno počutje za med dvajset (sicer prav prijetnih) nadebudnežev. Ni milosti. Ampak ker sem v ponedeljek šele začela, si preprosto nisem upala poklicati, da me ne bo. Ja, saj vem… 

Misel na službo mi je precej omililo dejstvo, da se mojima dragima doma godi prav lepo in da Sončece ne bo prav nič jokalo, ko bo mama spet zaprla vrata za sabo. Celo pomaha mi in se zraven prav veselo smeji. Najbrž gresta vsak dan na tortice ali kaj podobnega… 

Služba, torej… Naivna kot že dolgo ne sem torej priracala v šolo, nekako odpikala tiste štiri ure, otrokom celo nadvse doživeto prebrala pravljico in se nekako delala, da sem okej. Vmes pojedla 300 Lekadolov. Dočakala odrešilni zvonec, tekla domov v posteljo, vso noč sebi in Sončecu zbijala hudobnih 39°C in več in potem sobotno dopoldne preživela v zdravstvenem domu. Predvsem v upanju, da bom v ponedeljek usposobljena za delo. 

In sem bila. In doživela hladen tuš. Kot že ničkolikokrat prej. Pred porodniško. In ko sem se ravno dobro naučila, da so nekateri ljudje tudi zares grdi, sem ostala doma. Obkrožena z otročički in sijočimi mamicami, ki ne govorijo o drugem, kot o dojenju, plenicah, najlepših nasmehih…  in dihajo ena z drugo… 

Zdaj se na žalost spet spomnim. Babe so kače. Babe klepetajo. Babe so škodoželjne in noben dec ne udari tako močno, kot useka Baba.Ko sem se odpravljala v razred, me je ena  vsa presenečena ustavila na hodniku, kot bi preverjala, če sem to res jaz. Ker je slišala, da sem že od petka na bolniški in bo spet treba cele dneve nadomeščat, pa-komaj-se-je-vrnila!!! Revice. Spet so sedele na kavici. In se tolažile in utapljale svojo bedo v obrekovanju. Obrekovanju vseh, ki se jim ne ljubi sedeti z njimi tam in čakati, katera bo šla prva domov, da se je lotijo. Ker z Babami je že tako. Ko enkrat piješ z njimi kavico, ni pametno zapustiti omizja…

  • Share/Bookmark

Očka na porodniški

Zapisano pod: moje misli, sončece — polnaglava @ 20:36

baby-1.jpgnapisano 26. 2. 2008 

Danes pišem post tik pred odhodom v službo. Misli so pomešane, moje torej, take, kot sem jih vajena, hehe. A če jih ne dam ven takoj, me bodo mučile ves dan. Torej:

Proti koncu porodniške (dopust za nego in varstvo otroka) sem dobila ponudbo za službo, ki je preprosto nisem mogla zavrniti. Pa ne zaradi hudih denarjev, zgolj zaradi dejstva, da bi bila sicer v roku dveh mesecev brezposelna. In ker delam v šolstvu, bi na novo službo lahko upala šele septembra. Delo je popoldansko, dejansko bi Sončece “zapustila” za cca. 5 ur na dan.

In sem se kar na hitro odločila. Ljubega J sem dobesedno postavila pred dejstvo, da konec februarja za dva meseca prevzame porodniško. Lahko si mislite, da se ni nič upiral. Tudi on dobro ve, da bo z otrokom sam samo popoldne, v času, ko sta se tudi sicer veliko crkljala in skupaj lenarila. Niti malo me ni skrbelo, da jima ne bi šlo dobro ali da bi Sončece vseeno preveč pogrešalo mamo in jokalo ves popoldan.

Prvi delovni dan se je zaključil in zanimalo me je, kako sta se imela.
Vse okej, ampak, ko je pa ta otrok lačen, je pa histerija in cel hudič!!! AJA?! In sem seveda prišla na svoj račun, vse, česar zadnjih devet mesecev ni videl ali se mu ni zdelo tako zelo pomembno, se je začelo pred njim razkrivati kot razodetje. Malo mi je udarila ven hudobija, malo tiste sladke privoščljivosti, vse skupaj pa je bilo seveda obliž na ranico zaradi službe. In kaj je bilo s to hrano?

Preden sem odšla, sem mu povedala, kje je kaj, kdaj otrok je, kdaj je dobro iti na sprehod, kaj vse ima v torbi, ki naj jo ima vedno s sabo… In moj ljubi si je napisal na listek: “okoli 11h sadna kašica, okoli 2h mesno-zelenjavna. Med obroki cca. 3 ure.”

In Sončece je na sprehodu zaspalo. In je prespalo “uro za sadno kašico” in se zbudilo okoli 12.30. Seveda na smrt lačno. Onadva pa šele na pol poti domov. In v torbi samo sadna kašica!!!! Ta je bila na vrsti pred uro in pol! Zdaj je čas za zelenjavo!!!

In je revež norel proti domu, vmes poslušal neutolažljivo dretje ubogega lačnega otročička in tudi sam najbrž skoraj znorel… Kdo bi si vendar mislil, da v taki situaciji otrok lahko za kosilo poje tudi sadje ali pa samo tista dva piškotka, ki sta vedno v torbi za vsak slučaj. Red mora bit!

Medtem sem jaz “plavala” v službi. In priznam, da mi je bilo kar v zadoščenje videti, da sem vseeno pogrešljiva. Hkrati pa sem uspela dojeti tudi drugo stran “očeta na porodniški” – čez nekaj dni me ne bo več spraševal, v katerem predalu so nogavice, ko bom morala oditi kam za več dni, bom vedela, da zna skuhati otroku kosilo in poskrbeti, da je vse v redu. To je pa tudi veliko vredno.

  • Share/Bookmark

Spet na začetku

Zapisano pod: moje misli, sončece, življenje je šola — polnaglava @ 16:21

napisano 17. 2. 2008

In je šla mimo. Predzadnja nedelja. Pred zadnjim tednom. Teh deset mesecev je minilo, da še sama ne vem, kako in kdaj. Sončece čez en teden praznuje 9 mesecev, mama pa gre v službo. Če napišem, je težko. Če rečem na glas, imam cmok v grlu in solze na očeh.

Dokler nisi na tem, res ne veš, kako težko je za tistih nekaj ur zapustiti malo bitjece, ki je prilepljeno nate na vsakem koraku, in sprejeti, da mora življenje spet v stare tire. Stare nove.

Malo je tudi vznemirjenosti, tiste pozitivne. Spet med malčke, ki si vsak dan izmislijo kaj novega, spet v svet, med ženske, ki ne dojijo in se ne pogovarjajo samo o barvi in gostoti tistega, kar se je znašlo v plenici. Med ljudi. Nove naloge, obveznosti… Na nek način si prav želim spet tistega življenja. In če si prisežem, da ne bom govorila o mali, že vem, kako bo potekalo.

Vsaka me bo vprašala, kako je. Kaj je´, koliko spi, kako pa kaj zobki, a še dojiš, kaj pa oči pravi, o, revca, pa že delaš, a te nič ne pogreša, a že kaj kobaca, kaj, hodi da že skoraj?!

Če pogledam s te strani, mi ni nič do sveta, milijonkrat odgovoriti na isto vprašanje in prelamljati prisego, ki sem si jo dala. In potem bo tista najbolj zavistna govorila po vogalih, kako sploh ne znam več o ničemer drugem govoriti… Ne, ni lahka med samimi ženskami.

OK, scenarij imam. Zdaj se moram odločit, da bom preživela. Da bo preživelo Sončece. Da bo preživel mož, ki bo za dva meseca prevzel dopust za nego otroka. Da se ne bom zaradi občutkov krivde, ker nisem z malo, jezila za vsako zaflekano majico. Da je pač čas, dva meseca prej, ampak kaj je to proti neskončnosti…

Za začetek bo. Predvsem pa se moram potruditi tale teden maksimalno izkoristiti in pozabiti, da je zadnji…

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake