moj svet

7.10.2010

Vzgojni ukrep že v vrtcu?!

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 15:54

Big J je pripeljal Sončece št.1 iz vrtca in povedal, da je vzgojiteljica rekla, da jo fino trga. Menda je po celem vrtcu govorila otrokom, da jih bo razbila!!!!!

V tem trenutku mi je vse skupaj za znoret smešno, ker si jo prav predstavljam, kako je hodila naokrog in se važila z verzi, ki jih očitno niti ne razume dobro. Punca se je važnala in zabavala, izgledalo je pa, kot da bo pobila pol bajte! Naivče, bog ve, kolikokrat jih bo dobila po buči, da bo dojela, da ni lahko biti zabavljač.

Torej, vzamem jo v naročje in skušam na čim bolj netečen način izvleči iz nje, kaj je s tem razbijanjem. Brez uspeha. Potem rečem, da me niti ne zanima več, da bo pa zelo hudo, ko je otroci ne bodo marali in se je bodo bali in se ne bodo hoteli igrati z njo…. Šele zdaj mi je jasno, zakaj mi tega preprosto ni verjela. In ko sem jo izpustila iz primeža, je naredila par korakov naprej, se obrnila, se paglavsko nasmehnila in zarapala: “Jou, jou, ko grem domov, te bom  – razbila!”

Get it? “Jo-jo, ko grem domou, te bom razbou!”

Pesmico je očitno slišala od paglavca, ki ima (ugibam) starejšega brata. Bila je dovolj bistra, da jo je prevedla v ženski spol, a vseeno bogato prenaivna, da jo je veselo in na ves glas trosila po vrtcu.

In zdaj sem v resni dilemi – ali vzgojiteljici razodeti mojo teorijo, ali preprosto počakati, da pride iz vrtca z vzgojnim ukrepom???

  • Share/Bookmark

27.08.2010

Plenice, dojenje, premalo spanja in še kaj

Zapisano pod: bolji život, sončece — polnaglava @ 10:06

jeb…., res bi vas rada razveselila s kakšno novo sarkastično, cinično, pametnjakarsko ali vsaj smešno prigodo. Pa je žal te dni vse, kar mi gre po glavi, samo to, kdaj sem nazadnje dojila, a bi jo zdele previla ali malo kasneje, da ne bo vsega polila, a bi šla malo počivat ali bi raje kaj pospravila ipd…

Ampak čez deset dni gremo na dopust in upam, da se nam tam zgodi še kaj drugega. Ker ta trenutek resnično potrebujem kakšno dobro anekdoto, v kateri nastopa Veliko Sončece, sicer bom pozabila, zakaj smo hoteli otroka (in to kar dva) :(

  • Share/Bookmark

17.03.2010

Ambrakambra

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 09:32

Moji pevski poskusi segajo daleč v zgodnje otroštvo, ko sem najverjetneje zelo zabavala svoje domače. Mama pravi, da sem vedno pela. Spomin pa beleži predvsem tiste poskuse od osnovne šole naprej. In seveda vse spremembe besedil, če se milo izrazim.

Kot to počnejo vsi otroci, sem se tudi jaz igrala s pesmicami in jim menjala vsebino, pa ritem, melodijo… Zavestno, se razume. Ampak resnično se pa najbolj spomnim vseh tisith, ki so se “popravile” brez moje vednosti. Še vedno mi včasih uide “jaz pa pojdem, in z veseljem…”.

Kasneje, ko sem začela poslušati popevke, sem tudi tam kaj uredila. Tako je Neca Falk, naprimer, pela: ” vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo…” in resnično mi je šla na živce njena štajerščina, tisti “njekje živijo”!

Kaj vse sem v osnovki počela z angleškimi, francoskimi in nemškimi popevkami, pa raje niti ne razmišljam. Obvladala sem celo neko izraelsko z evrosonga!

In zdaj nas s svojimi pevskimi idejami zabava Sončece. In ker govori zelo dobro in razločno in fino obvlada tudi že R, je toliko bolj zabavno, ko slavljencu zapoje “vse najboljše za tek…!” ali ko “lovec pa na štoru sedi, na biku punčko v rok’ drži…”.

In tako je v ponedeljek zmagoslavno prijavila novo. Najbrž je bila celo prepričana, da poje v nekem zelo skrivnostnem tujem jeziku, vsaj po ponosni drži sodeč. Spod čela me je opazovala, ko je zelo važno zapela:
Ambrakambra sedem sedem
sedem sedem ambrakamb
(vsi so jedli, vsi so pili…)

Hm, šele zdaj vidim, da je v resnici pela dvojezično :P

  • Share/Bookmark

26.01.2010

Zakaj imamo ušesa

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:11

Big J je malemu Sončecu bral Miškolina za lahko noč. In Miškolin zdaj hodi že v šolo. Tam pa se učijo vse mogoče reči…

Pa oči vpraša hčerko: “No, Sončece, zakaj imamo ušesa?”
In Sončece zmagoslavno: “Za repo vrtat!”

  • Share/Bookmark

7.09.2009

Sirup za v vrtec

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:11

Ja, naše Sončece so letos končno sprejeli v vrtec in tako ponosna starša že en teden odkrivava povsem nov svet. Poudarek na starših, mali je namreč očitno vse jasno in tja hodi kot izkušena “vrtičkarica”.

Ko se mi je konec avgusta posvetilo, da vstop v ta velik vrtec komaj čaka, sem to dejstvo spretno izkoristila za vse drobnarije, ki se jim je Sončece skušalo izogniti.

Tako smo jedli zajtrk, pa kosilo, pa večerjo, pa sploh vse obroke popolnoma brez pregovarjanja, saj “kdor hoče v ta velik vrtec, mora vse pojesti sam, tam vzgojiteljice nimajo časa za pregovarjanje, se morajo igrati. Kdor ne zna jesti sam, gre pač k dojenčkom… Ta veliki se pa med tem igrajo…”. Tudi umivanje zob kar naenkrat ni bil več noben problem. “M že ne bo gledala otrok s škrbastimi zobmi”. Pa pospravljanje igrač, oblačenje hlačk po končanem opravilu na kahlici (ko mami obriše ritko), pa še in še (vsega niti ne upam napisati, se malo bojim fanatičnih beri-do-črtice-tako-kot-piše in njihovih komentarjev o mučenju dveletnika).

In tale zadnja mi je res uspela. Sončece popije absolutno premalo mleka oz. zaužije čisto premalo kalcija. In ker poleg tega prihajajo hladni dnevi in gripa in viroze in vsa ta j…, sem se odločila otroka malo opremiti z vitamini in minerali in vsem, kar spada zraven. Kupila sem sirup Kindervital, ki obljublja izredno učinkovitost in, kar je pomembneje, okusnost. Mala se je kar stresla, ko ga je dobila eno kapljico v usta. Zadeva je namreč tako sladka, da bi lažje pojedla lonec marmelade, kot žličko sirupa. Odločno se je uprla. Malo me je zaskrbelo, da trik s tavelikim vrtcem tokrat ne bo uspel, a sem vseeno poskusila. Z rahlo zaskrbljenim obrazom sem rekla:” Ne, saj ni treba, če ne moreš. Ti pač ne gre, ni problem. Boš šla pa drugo leto v ta velik vrtec…” Mala me je malo zmedeno pogledala, zato sem hitro dodala: “ja, otroci, ki hodijo v velik vrtec, se veliko igrajo in potrebujejo veliko energije in vitaminov, da bodo zdravi in se bodo…”
Preden bi napletla še kakšno neumnost, so bila njena usta široko odprta in skoraj nič se ni stresla, ko je pogumno pogoltnila 10ml tiste sladkobe (in to res ni malo!) in presrečno zaklicala “pa grem lahko v tavelik vrtec!!!”

Saj vem, da že malo pretiravam in da bo vsega lepega enkrat konec, ampak dokler traja, je pa sladko. Potem si bom pa izmislila novo finto in naprej veselo nategovala nič hudega sluteče malo bitjece. Hehehe

  • Share/Bookmark

25.07.2009

Zakaj ovčka joka?

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 19:21

-”Ker jo je strah.”
- “Zakaj jo je pa strah?”
- “Ker je sama”
- “Zakaj je ovčka sama?”
- “Ker se je izgubila.”
- “Zakaj se je izgubila?”
-”Ker ni ubogla ostalih ovčk in je šla po svoje.”
-”Zakaj pa ni ubogala?”
-”Ker je malo trmasta in neubogljiva.”
-”Zakaj pa zdaj ovčka joka?”

Uffff, spet smo na začetku, zakajem ni videti konca, poskusim z odgovori v drugo smer
-”Ker ji je dolgčas”
-”Zakaj ji je pa dolgčas?”
-”Ker nima prijateljev”
-”Zakaj nima ovčka prijateljev?”
- “Ker so vsi ušli, ker je ves čas spraševala, zakaj! Zdaj bo pa še malo jokala, potem bo pa gotovo spet našla prijatelje in bodo šli skupaj domov. Midve greva pa pod tuš in spat.”

Ovčka je potem še kakšno uro blejala nekje na hribu nad kampom, jaz pa sem bolj ali manj resno odgovarjala na naslednjih 1000 zakajev.

* pogovor o ubogi ovčki je zapisan v mnogo skrajšani različici

  • Share/Bookmark

29.06.2009

Umiri se

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:08

Te dni nas naša trmoglavka zabava s svojo rastočo domišljijo. Če v tem trenutku nastavimo nekaj kamer in začnemo z Velikim bratom, obogatimo čez noč. Kaj temu otroku dogaja…

Z očijem na postelji pojeta Mi se ‘mamo radi. Kmalu besedilo ni več zanimivo, zato da ukaz:”Konjčke ‘mamo radi!”. Oči se dela, da ne razume, kaj želi od njega in dalje rine svoj mi se ‘mamo, ona pa ga preseka:”Konjčke ‘mamo radi!” Ker se ta velik otrok ne da, jo skušam rešiti in začnem peti Konjčke ‘mamo radi, radi…
“Ne!” me ustavi z iztegnjeno desnico, ki naj bi pomenila skoraj grožnjo,”oči po zapel!” In očiju pač ne preostane drugega, kot da zapleše, kot mala žvižga.

Pri mizi se afna, po stanovanu hodi z dudo v ustih in govori “gugugu”, v smeti meče navidezne gosenice, ki jih pobira s knjige, na pručki z ovčko potuje z vlakom, mi prinese dojenčka z ukazom:”Potolaži ga!”…, skratka, sračka ga. Ampak danes zjutraj sem pa eksplodirala od smeha.

Če izpustim, da se nama je že malo mudilo v varstvo, ko se je odločila, da je njena kuhinja le malo preveč razmetana in jo je temeljito pospravila, jaz pa sem samo ”mirno” stala zraven in jo hvalila, da je pridna, da se bo ja še kdaj lotila tega opravila, sem bila ob osmih že malo sita njenih jutranjih afnarij. Na previjalni mizi sem ji skušala obleči majčko, medtem ko se je ona zvirala in spakovala. Bila je do konca “razstrelena”, skoraj nemogoče, da jo umiriš. Pa sem se še jaz začela spakovati. V trenutku se je zresnila, iztegnila roko proti mojim ustom in strogo rekla:” Umiri se!”

Ja no kaj, a bi se kdo od vas umiril?!

  • Share/Bookmark

9.05.2009

Jaz imam kolo, kolo, kolo, kolo…

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:04

Juhu, pa ga imamo.

Nisem verjela, da bomo tako dolgo iskali kolo-poganjalčka, torej kolo za najmlajše, ki bi po velikosti dejansko ustrezalo najmlajšim. Dvomim, da je naše Sončece tako zelo naprej z razvojem, kajti vsa taka kolesa (in ker sem naklonjena naravnim rečem, sem iskala leseno) so ji bila vsaj 5 cm previsoka.

Danes smo našli tega, plačali natanko še enkrat toliko, kot smo nameravali, tamauka je pa “prevozila” celo ulico trikrat in pol, potem smo jo pa prepričali, da je zdaj kolo že zelo utrujeno in mora počivati, ona pa pod tuš – ura je bila osem zvečer. Brez joka, jasno, ni šlo.

Vsem, ki jih je srečala, je razložila, da je kolo dobila za rojstni dan, ker bo stara dve leti. In seveda da bo tudi očko dobil kolo za rojstni dan, pa mami, pa babi…

Ko tole pišem, je Sončece v postelji, kolo pa počiva kakšen meter stran. Kaj vse bo pa danes sanjala, pa raje ne pomislim. Preden smo našli kolo, smo namreč končno kupili tudi “milko” za peskovnik.

Aja, še ena cvetka. Naši se je začela prebujati domišljija. Med vožnjo v avtu sem jo tako slišala, da nekaj govori, razumela pa nisem nič. Se obrnem in vprašam, kaj je rekla. Me na hitro pogleda, potem se obrne stran:”Ne, ne, nič. Lunici in sončku sem nekaj povedala.”  :shock:

  • Share/Bookmark

4.05.2009

Lesen poganjalček

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 18:27

Naše malo motovilo zdaj že eno leto hodi in čas je, da se nauči tudi kolesariti  ;) . In ker smo pri nas doma moderni, ne bomo zadovoljni s čisto navadnim kolesom na pomožna kolesca, o ne, to je pase´. Raje bomo naredili doktorat na poganjalčkih, lesenih kolesih brez pedal, no, temle.

Da je zadeva malo večji izziv, smo takole kolesce nazadnje videli pred pol leta v Millerju in ker je bila zima in je imelo Sončece pet cm manj, nam na misel ni hodilo kupovati. Zdaj jih nimajo več…

Torej, če imate kakšen pameten link, ga bom zelo vesela.

  • Share/Bookmark

27.11.2008

Barčica po morju plava…

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 10:03

Pri nas zadnje tedne rula Barčica. In ker tako lepo poje, nimam srca, da bi Sončecu razložila, da bi bila primernejša Zima, zima bela. Pevsko kariero je začrtala resno in ne bi bilo pametno posegati vmes, če želimo vsi imeti kaj od tega (plesanje ob drogu že obvlada, če bo še pela, bo kmalu pri kruhu. In pogači)

Začelo se je takole:
1. teden – Bačičaaaaaaaaaaaaaa                               bačičaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa            bačičaaaaaaaaaaa
2. teden – Bačičaaaaaaaa mo moju laua         bačičaaaaaaaaaaaa      bačičaaaaaaaaaaaaa
3. teden – Bačičaaaaa mo moju pauva memesese miiiiiilalala
ta teden – na koncu momljanja v stilu miiiiiiiiimalana   sem jasno slišala “le napej”

Vam rečem, še en teden in gre na teraso. Ali pa vsaj poleti, da odsluži valjanje na plaži. Sicer pa to ni edina pesem, zelo jo veseli tudi razbijanje na melodijo ŽIga, žaga, poje žaga in tudi Ole majole že obvlada. Mogoče bi jo prijavila na Upornike? A je še čas?

Predno počim od ponosa, povem še tole (na kar nisem niti malo ponosna) – prva beseda, ko se zbudi, je “Piki Jakot”, takoj naslednja pa “oči”. Mami pride na vrsto v besedni zvezi “mami, anta”1, kar v primeru, da jo ignoriram pospremi z “vstani, am, am!!!”

No prav, ko bo imela strto srce zaradi frajerja iz sosednje ulice, naj se kar obrne na očija in Pikija Jakoba! ;)

  1. pri čemer beseda anta seveda pomeni lačna [nazaj]
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake