moj svet

4.03.2015

Hvaležna, ker imam…

Zapisano pod: bolji život, moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 22:57

…svojo glavo!

Ves dan se že upiram debatiranju o noveli Zakona o zakonski zvezi… Pa prižgem TV, pa skočim na Facebook, pa prižgem radio… Ne, ne bom komentirala! Ker ni kaj komentirati! Ker smo končno dali zeleno luč nečemu, kar bi že zdavnaj moralo peljati!!!

Ura je pol enajstih, skrajni čas bi bil, da grem spat, pa na FB preberem komentar znanke v smislu, da bere, da od danes naprej ne bo več mama… Ja kaj pa boš, ljuba duša?!

Neverjetno, koliko dela da ljudem ena takale spremembica. Namesto mož in žena, bo napisano “dve osebi”. Poleg tradicionalne družine bo končno tudi na papirju še kakšna manj tradicionalna.
A je lahko kdo toliko omejen, da se boji, da bo matičar na poroki rekel “…vaju razglašam za dve osebi…”? Ali se ženska res upravičeno boji, da ji otrok ne bo smel več reči “mama”?! Prosim, no, malo spoštovanja do mojega želodca…

In potem prebiram, da bodo zdaj homoseksualci na veliko začeli posvajati otroke… Čigave??? Svoje oz. otroke svojih partnerjev. Da bodo lahko tudi legalno za njijh skrbeli… Vsak, ki se je kdaj soočil z idejo o posvojitvi, ve, kako dolgotrajni in zapleteni postopki so to. A homoseksualni pari jih bojo pa kar dobili, ko se jim bo zahotelo? Kar se mene tiče, tudi prav. Ampak dvomim, da vsi geji in lezbijke razmišljajo samo o tem, kako bi svet rešili pred sirotami…

O promoviranju homoseksualnosti ne bom izgubljala vesed. Se pa resno bojim, da pri pouku večkrat na leto reskiram odpoved, ko z otroki spregovorim tudi o tem. Kot o povsem normalnem delu človeške družbe.

In potem berem še o vrednotah družine… Ja? Vrednote moje družine so medsebojno spoštovanje, ljubezen, topli odnosi, poštenje, zaupanje… Ne razumem, kdo bi nam to lahko vzel. Ali je vrednota družine v resnici samo to, da otroka lahko naredita samo ata in mama, potem gre pa ata v gostilno, mama pa za šporget in tam tiho upa, da jih zvečer ali sredi noči ne bo fasala, ker bo stari preveč nabasan.  Mogoče se bo pa vrnil veseljaške volje in bo morala do jutra poslušati bifejske vice…

Strahovom ni konca, spet se lepo delimo na ene in druge, kopja se seveda lomijo na otrocih, ki smo jih pred tem po možnosti po riti, ker so z marmelado popackali novo jopico. Jutri bo nov dan, v parih tednih se bo poleglo, tako ali drugače, živeli bomo naprej in vsi še bolj glasno vpili, da nismo homofobi, ampak pri otrocih se pa konča… Ja, ali pa začne…

Vse tiste mame, ki so v noveli našle člen, ki jim je nagnal strah v kosti, da po novem ne bodo več “mame”, pa pozivam, da jutri takoj po službi tečejo v vrtce in šole po svoje otročiče in jim namenijo malo svojega časa… Da bodo res MAME…

  • Share/Bookmark

29.10.2011

Še ena o kazni

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 20:05

Zdi se, da se moj svet te dni vrti samo še okoli kaznovanja ubogih malih nebogljenih bitjec. Pred dnevi sem imela izredni roditeljski sestanek na temo kaznovanja, razločevanja med otrokovo željo in potrebo, nudenja podpore in pretiranem ščitenju otroka ipd, kot po naključju pa mi je v četrtek v vrtcu v roke prišel brezplačnik Moj otrok in vrtec. Ker sem imela po oddaji Sončeca 1 v skupino še nekaj malega časa, sem se odločila, da revijo na hitro prelistam kar tam. Takoj mi je na naslovnici v oči skočil članek Ali je kazen potrebna, ki ga je podpisala sama urednica. Pena mi je šla na usta. Najprej sem pomislila, da bodo revijo, v dobri veri, da prebirajo večletna dognanja strokovnjakov, prelistali predvsem starši, ki niso pedagoško izobraženi in take članke pojedo za malico, potem sem imela pred očmi starše, ki sem jim samo nekaj dni prej skušala dopovedati, kako zelo napačno je misliti, da njihov otrok, vsakič, ko potoči solzico, v resnici zelo trpi, potem me je spreletelo, da se vzgojiteljice v našem vrtcu morda s takimi traparijami strinjajo in bo moje že tako malce divje dete v njihovi oskrbi do konca podivjalo. No, okej, priznam, da me to v resnici ni zaskrbelo ;) .

V članku namreč v manj kot tisoč znakih avtorica oznani, da je kazen nasilje nad otrokom, da si starši izmišljamo kazni, ker smo vzgojno nemočni in jezni in da bomo zaradi udarca po ritki kmalu morali v zapor. Vsekakor priporočam, da si veleum preberete in potem sami presodite, koliko strokovnega znanja in svojih otrok ima dotična gospa. Za poslastico pa nekaj ljubkih citatov:

“Starši kazni največkrat izrekamo, ker čutimo nemoč.”
“… otrokom je v normalnih okoliščinah vedno v interesu… da dan poteka čim bolj mirno.”
“Če starši nimamo dovolj potrpljenja zanje in začnemo še z izrekanjem kazni, se takšen dan nikoli ne konča dobro.”
“Veliko bolje je ponuditi sodelovanje… kadar je otrok zvečer utrujen, se z njim pogovorimo: “Poglej, kako si utrujen. Kaj bova zdaj storila?”  ” (tale stavek je včeraj moj mož celo preizkusil, o rezultatu pa ne bi, me še vedno lomi od smeha, ko pomislim na to.)

Saj v bistvu mi je sedaj, ko ga berem že tretjič, že kar malo smešno. Dokler ne pomislim na tistih 20% staršev, ki bodo odgovorni urednici verjeli…

  • Share/Bookmark

7.10.2010

Vzgojni ukrep že v vrtcu?!

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 15:54

Big J je pripeljal Sončece št.1 iz vrtca in povedal, da je vzgojiteljica rekla, da jo fino trga. Menda je po celem vrtcu govorila otrokom, da jih bo razbila!!!!!

V tem trenutku mi je vse skupaj za znoret smešno, ker si jo prav predstavljam, kako je hodila naokrog in se važila z verzi, ki jih očitno niti ne razume dobro. Punca se je važnala in zabavala, izgledalo je pa, kot da bo pobila pol bajte! Naivče, bog ve, kolikokrat jih bo dobila po buči, da bo dojela, da ni lahko biti zabavljač.

Torej, vzamem jo v naročje in skušam na čim bolj netečen način izvleči iz nje, kaj je s tem razbijanjem. Brez uspeha. Potem rečem, da me niti ne zanima več, da bo pa zelo hudo, ko je otroci ne bodo marali in se je bodo bali in se ne bodo hoteli igrati z njo…. Šele zdaj mi je jasno, zakaj mi tega preprosto ni verjela. In ko sem jo izpustila iz primeža, je naredila par korakov naprej, se obrnila, se paglavsko nasmehnila in zarapala: “Jou, jou, ko grem domov, te bom  – razbila!”

Get it? “Jo-jo, ko grem domou, te bom razbou!”

Pesmico je očitno slišala od paglavca, ki ima (ugibam) starejšega brata. Bila je dovolj bistra, da jo je prevedla v ženski spol, a vseeno bogato prenaivna, da jo je veselo in na ves glas trosila po vrtcu.

In zdaj sem v resni dilemi – ali vzgojiteljici razodeti mojo teorijo, ali preprosto počakati, da pride iz vrtca z vzgojnim ukrepom???

  • Share/Bookmark

16.07.2010

Rodila sem v bolnici Franja

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 00:38

Tako, za mano je še drugi in s tem tudi zadnji porod. Imamo krasno bitjece, Sončece št.2, pridno, zaspano, lepo bitje.

Na ta porod sem se želela pripraviti malo bolje kot na prvega, ki ni bil ravno najbolj prijetna izkušnja in se je končal z vakuumom. Sončecu je le-ta sicer očitno samo povečal IQ, ampak vseeno si nisem želela ponovitve. Zato sem se tudi tokrat udeležila nekaj predavanj Šole za starše in izvedela vse, kar sem še morala vedeti. Da je pametno imeti porodni načrt1, da gre v drugo običajno nekoliko hitreje, da se po novem dojenčku ne sme meriti temperature v ritki in, najpomembnejše, da je recesija resno udarila tudi v ljubljansko porodnišnico. To pomeni, da mora imeti ženska po novem s sabo celo potovalko Tosaminih izdelkov, ker ji v oskrbi pripada vsega en zavojček vložkov Vir 80. Niti pol litra Donata za lažje prvo odvajanje ne dobi več, “mož naj vam prinese…”.

OK; porodni načrt. Ta naj bo kratek, jedrnat, mož naj ga pozna, da bo lahko pomagal. Pa napišem na majhen listek:
- nova porodna postelja za sedeči položaj
- žoga za predihavanje popadkov
- maska z oxidulom, da bo večji žur
- Dianatal gel (ki ga imam seveda s sabo)

Se komu tole zdi pretiravanje? Vprašanje zgolj za tiste, ki so se kdaj udeležili poroda! Kajti postopno sem se morala odreči vsem točkam, razen maski. Takole…

Sestra se je odločila, da je počasi (po dveh urah čakanja v klistirnici) čas, da dobim posteljo v porodni sobi.
“A bi lahko dobila posteljo za sedeči položaj?”
” Gospa, polni smo.”
” Ja?”
” Ja polni smo,” ponovi ona nejevoljno.
” A to pomeni, da ni postelje za sedeći položaj?” Nisem navajena igranja igric in čez vse najbolj cenim odkrito komunikacijo. Ampak ona se ne da:” Gospa, polni smo!” S tem se pogovor o postelji 21. stoletja konča. Porine me v sobo, za katero sva bila z JJ-jem prepričana, da je nekakšna vmesna postaja, morda še ena pripravljalnica. V njej je bila namreč postelja iz časov bolnice Franje, taka najbolj navadna, ki si jo lahko predstavljate, tehtnica za otroka, na kateri je pisalo TOZD in še nekaj, vse potrebno za reanimacijo dojenčka in nekaj sanitetnega materiala. O žogah, maski, kavču in podobnih stvareh (ki se jih, mimogrede, spomnim od prvega poroda v Jankovičevi sobi) ni bilo ne duha ne sluha.

Ko je prišla babica, da se mi predstavi, sem ji hitro razložila, da nujno rabim plin, ker je sicer vseeno, če grem rodit domov, mi je povedala, da so v vsej porodnišnici tri take maske in da bo napela vse moči v to, da mi jo priskrbi. Ko jo je čez nekaj časa res pripeljala, mi jo je izročila z besedami;”Tukaj je, držite jo, čle bi vam jo kdo hotel vzeti, imate ravno najhujši popadek v življenju!” WTF?! Vzeti?!

Ok, bil je že čas, da ji povem, da imam s sabo Dianatal. Za vse, ki ne veste, je Dianatal porodni gel, ki za 1/3 skrajša čas poroda, olajša porod, ščiti medenično dno, bistveno zmanjša potrebo po rezanju presredka, skratka, prava mala revolucija v porajanju. Za krave baje nekaj podobnega uporabljajo že mnoga leta. Dianatal v Kranju menda uporabljajo že skoraj rutinsko. V Ljubljani pa… Pogledala me je in me z največjim možnim sarkazmom vprašala, čle mislim, da potem bom pa kar na hitro rodila.  Podobnega vprašanja sem bila deležna že na sprejemu, ko sem omenila, da imam gel s sabo in želela vedeti, kdaj in komu ga moram izročiti. V trenutku sem se mu odpovedala, saj se mi zdi popolnoma neproduktivno babici vsiljevati nekaj, v kar ne verjame in ji je očitno odveč. K sreči sem se v lekarni dogovorila, da ga lahko prinesem nazaj, če ga ne bom uporabila. Stane namreč nekaj čez 100€.

Zadovoljila sem se torej z masko, se pošteno zadela in rodila v eni uri. K sreči. Niti rezali me niso. Babica se je očitno odločila, da mi dokaže, da se da tudi brez trapastega gela stvar naresti hitro in učinkovito, za kar sem ji izredno hvaležna.

Potem pa nov šok na oddelku. Pred tremi leti sem tam že bila, zato lahko mirno trdim, da je standard tako zelo padel, da na momente nisem bila prepričana, da res ležim v porodnišnici v glavnem mestu države, članice EU. Preperele brisače, strgane rjuhe, ki ijh zamenjajo samo, če so krvave ali kako drugače umazane, ena WC školjka za šest žensk s čiščo in zašitimi ritmi, en tuš, en umivalnik. Še doboro, da je imela vsaka svojo posteljo!
Obleke za dojenčke ravno tako scufane, tetra pelnici dve na dan in “Donat naj vam prinese mož”.

Pa se res vprašam, ali Pahor posteljnino prinese s sabo, kadar mora na obisk v UKC? Da o klimi niti ne izgubljam besed…

  1. sicer se smatra, da želiš klasiko in te poležejo na posteljo, priklopijo na CTG in čakajo, kaj se bo zgodilo [nazaj]
  • Share/Bookmark

25.01.2010

Zamenjati moram desetletje, če ne stoletje

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 15:52

Dear, dear diary…

Ma ne vem, če je to še normalno. Vedno bolj pa imam občutek, da bi morala zamenjati vsaj desetletje, če ne kar stoletje.

Fantek, 6 let, 1.razred: Med umivanjem rok si zmoči oba rokava (dolga) do pazduhe;

Fantek, 7 let, 2. razred: obleče se v športno opremo. Medtem mu pripravim malico – kosmiče z mlekom v PVC kozarček. Obleko zbaše v torbo, jaz se z njim ne ukvarjam več. Vidim, da na športno aktivnost odhaja s torbo, brez malice. Vprašam, kje ima lonček z mlekom in kosmiči. “Pospravil sem v torbo.”  A mi še sledite?! Nežno in previdno primem torbo, jo odprem, mleka v lončku seveda ni več. Je pa na majici, hlačah… Ljubi starši, ali pričakujete od učiteljice v drugem razredu, da bo kaj takega preprečila???? Oziroma predvidela, da se lahko zgodi? Niti v najbolj norih sanjah.

Deklica, 6 let, 1.razred: V košaro za malico (nakupovalno košaro) postavi odprto mleko brez pokrovčka, vse skupaj na hitro dvigne, mleko se prevrne… Get the picture? Ona me pa nesrečno gleda, stoji nepremično, mleko pa teče, teče, teče…

In to vse v pol ure.

Jaz dajem odpoved!

Moje Sončece pri dveh in pol bi vsaj reagiralo…

PS: Ljubi starši! Vzemite si vsake toliko pol ure rezerve in dovolite svojim predšolskim otrokom, da kaj naredijo sami. Ker je res nerodno, da si v prvem razredu ne znajo zavezati čevljev, da ne vedo, kaj naj počnejo z neolupljenim kivijem, da ne znajo odpreti paštete (niti je namazati na kruh), da se jim niti sanja ne, zakaj je na svetu nož, kadar je za kosilo zrezek, da si ne znajo prej kot v pol ure obleči zimskega kombinezona… Žal bi lahko naštevala še eno uro, pa se mi mudi v zbornico na redovalno konferenco.

  • Share/Bookmark

29.09.2009

riblja čorba in ŽPZ Brezovica – Križanke

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 10:00
YouTube slika preogleda

Tkole, Pogledaj dom svoj anđele pa žal nimam

  • Share/Bookmark

26.09.2009

Riblja čorba in ŽPZ Brezovica

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sanjam — polnaglava @ 19:29

Se pa res moram pohvaliti, ker se pač ne zgodi vsak dan, da te en tak bend povabi na koncert. Z njimi smo odpele dva komada, baje se je Kada padne noć slišala bolj švoh, smo pa sigurno zažgale z uvodom v Pogledaj dom svoj anđele in potem divje nažigale refrene do konca.

Moram povedati po pravici, da mi je, ko smo stopile na oder, srce nabijalo v tako divjem ritmu, da me je malo zaskrbelo, da bom doživela infarkt in sem si v tistih parih sekundah skušala priklicati v možgane vse glavne zapovedi avtogenih treningov, joge in še česa. Ampak ko so zadoneli bobni in je kitarist udaril svoj dvojni intro, je bilo samo še d’best!

Na sliki smo pevke ŽPZ Brezovica dan pred koncertom, ko se je na naši vaji ustavil sam Bora Majstore in se prepričal, da smo vredne povabila…

PS: baje bo konec novembra še en koncert RČ v Celju in takrat bi nas tudi rad imel zraven…

  • Share/Bookmark

17.09.2009

Dobrota je sirota

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 23:22

… dobrotnik pa siromak – dobesedno!

Že od nekdaj ne morem mimo tuje stiske in nekako čutim nezadržno željo, da naredim vse, kar je v moji moči, da sočloveku vsaj malo olajšam življenje. Kolikokrat me je to že udarilo po betici, ne bi niti razlagala, zakaj pa še vedno to počnem, pa ne vem. Pri najboljši volji. Tudi v najbolj iskrenih trenutkih do sebe. Sem pomislila tudi to, da hočem živeti od tuje neskončne hvaležnosti, ampak nekako vedno pridem do zaključka, da to ni to.

Eniwej, pred dnevi sem se spet šla samaritanko. Imam namreč sodelavko, ki se v službo vozi z mojega konca. Bistvena razlika je v tem, da se vozi z avtobusom, s sabo pa vleče tri mulce, dva v šolo in enega v vrtec. Nekako si jih predstavljam, kako počasi po osmih urah dela in učenja racajo proti mestu, kjer se najprej načakajo enega avtobusa, potem drugega in po kakšni uri in pol prikrevslajo domov. Zunaj se pa najbrž že malo temni… In jaz živim slab kilometer stran… In se domov pripeljem v pol ure… Sama… Z avtom…

Zadnjič sem jih tako opazovala, ko sem čakala na semaforju in imela res slabo vest (pa res ne vem zakaj, saj v resnici ne plačujejo oni mojega kredita za avto). Takoj zjutraj naslednjega dne sem stopila do nje in jo povabila, naj se vendar peljejo z mano.

In smo šli. Odložila sem jih pred vrati njihovega doma, hip zatem se je ulilo. Ko sem pripeljala na naše dvorišče, sem samo tekla pod streho, čez kake pol ure pa se je na mojih vratih pojavil tast z vprašanjem, ali namerno perem avto ali bi mogoče zaprla šipo. Mater!!!! Preklet mulc (tako ga ljubkovalno kliče njegova mati) je odprl šipo in jo tako tudi pustil!

Naslednji dan sem stopila do njega in mu povedala, kaj mi je ušpičil. Malo se je smejal; malo iz otročjosti, malo od sramu, a vseeno se mi je zdelo, da razume. Do popoldneva. Spet sem jih peljala. Že takoj je začel nekaj stegovati roke po ročkah na vratih, pa sem ga spomnila na dež in mu zabrusila, da naj vse lepo pusti pri miru in se nasloni nazaj in uživa. Zdelo se je, da je vse OK, ko pa sem pripeljala pred njihovo hišo, mulc ni prilezel iz avta in videla sem, da se nekaj muči in mi bo vsak hip odtrgal kljuko na vratih. Ko sem mu hotela vrata odpreti, sem ugotovila, da mu jih je uspelo nekako “zaskočiti”. Vrata se niso odprla niti od zunaj niti od znotraj!

Malo sem bila besna. Malo nanj, malo nase. Kaj se pa vtikam v tujo nesrečo!

Potem sem se danes odpeljala na Malgajev servis v upanju, da mi bo kak prijazen možak pokazal, kje se pride do teh zatičev in kljuko “odskočil” in jaz bom spet vesela. Jok brate, odpade.
“Tole bo treba tapete dol pobrat, pa pogledat, kaj je. Če ni nič polomljeno, ne bo taka sila, če pa je, zna bit pa malo dražje”. Naj prevedem: če bodo samo vrata razstavili, bo to cca 40€, če je šla ključavnica k vragu, bo 92€ + 40€. Na hitro izračunam, da sem ob 130 €!!! To je bilo preveč. Spomnim se, da sem obraz zakopala v dlani in imelo me je, da se tudi malo sesedem. Bes, žalost, nemoč, res sem bila čisto preč. Da se grem takole zaj… Delam usluge in jih kasiram kot po tekočem traku. Ampak tale pa zmaga. 150 evrov, ker sem hotela utrujeno familijo dostaviti do vrat! Pizda!!!!

Pa sem zbrala malo volje in vprašala, kako naj vrata razdrem sama. Če je samo zataknjeno, bom sama, žal vam ne zmorem dati 40€, če pa je res kaj uničeno, ga bom pa takoin tako nazaj sem pripeljala in me boste obrali do kosti. Pa mi reče tip, da tega mi pa ne more povedat, to so pa poslovne skrivnosti!!!!!!! Ne me jebat!!!!!! Jaz kreten samaritanski vozim naokoli do konca neposlušno mularijo, ti pa meni ne moreš povedati, kaj lahko poskusim narediti sama! Pa ti jokam tukaj in vidiš, da sem na koncu z živci!!!! Pa mi drkaš nekaj o poslovnih skrivnostih!

Ah, sem rekla, če je pa tako, je pa najbolje, da grem na parkirišče, avto dodobra namaham s kijem in potem uveljavim kasko! Sem se samo nemočno obrnila, se zahvalila za pomoč madeniču, ki sem se mu očitno res smilila in šla. Na vratih pa me je ustavil, češ, naj malo počakam, bo še enkrat pogledal, kaj se da narediti. Pa mi je namignil, kateri vijak naj odvijem, da pridem do tiste nesrečne kljukice za zaklep. Potem je sicer spet govoril o zablokiranem računalniku in  menjavi celotne ključavnice, jaz sem se mu zahvalila za pomoč in šla. Domov. Kjer sem se najprej do konca zjokala, potem je pa moj handy-man vzel v roke torks in po polurnem mučenju uspel “odtakniti” kljukico.

Jutri jih bom pa spet peljala. Ker jim ne zmorem povedati, da sta mi dve taki nevšečnosti dovolj za nekaj let. Ampak še razmišljam, ali naj rečem, da sem plačala tistih 132€ ali naj povem daljšo različico (resnično) s solzami in občutkom nemoči in izigranosti. Ne vem, kaj bo bolj zaleglo in bodo mulci končno začelo malo razmišljati…

  • Share/Bookmark

25.07.2009

Zakaj ovčka joka?

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 19:21

-”Ker jo je strah.”
- “Zakaj jo je pa strah?”
- “Ker je sama”
- “Zakaj je ovčka sama?”
- “Ker se je izgubila.”
- “Zakaj se je izgubila?”
-”Ker ni ubogla ostalih ovčk in je šla po svoje.”
-”Zakaj pa ni ubogala?”
-”Ker je malo trmasta in neubogljiva.”
-”Zakaj pa zdaj ovčka joka?”

Uffff, spet smo na začetku, zakajem ni videti konca, poskusim z odgovori v drugo smer
-”Ker ji je dolgčas”
-”Zakaj ji je pa dolgčas?”
-”Ker nima prijateljev”
-”Zakaj nima ovčka prijateljev?”
- “Ker so vsi ušli, ker je ves čas spraševala, zakaj! Zdaj bo pa še malo jokala, potem bo pa gotovo spet našla prijatelje in bodo šli skupaj domov. Midve greva pa pod tuš in spat.”

Ovčka je potem še kakšno uro blejala nekje na hribu nad kampom, jaz pa sem bolj ali manj resno odgovarjala na naslednjih 1000 zakajev.

* pogovor o ubogi ovčki je zapisan v mnogo skrajšani različici

  • Share/Bookmark

14.05.2009

Nasveti za hujšanje

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 21:23

- samo trebušnjake je treba delati, vsak dan 100, pa trebuha ni več!
- šport, to je to, najbolšje je plavanje!
- z dojenjem gre vse dol, tamali te kar “požre”
- Ah, s kolesom v službo, pa bo
- ti povem, po sedmi zvečer nič več pojesti, pa kar zgine
- ha, ti jaz posodim moja dva tamala, se boš kar stopila
- ločevalna dieta, to je to, ne moreš zgrešit!

Ja, ko se začne, jih ni konca. Babnic z vseh strani, ki svojo teorijo o hujšanju prodajajo kot zakon in so prepričane, da mi morajo res nujno svetovati, kako naj se znebim tehle 5 kilc še pred smrtno posteljo! In ponavadi so to ženske, ki resnici na ljubo same nikoli niso imele več kot kakšno deko preveč. Na jeziku!

Danes sem spet morala poslušati, kako se stvari streže. In to vse zaradi miniaturne pripombe, da napolitanke pa, hvala, res ne bi, ker sem se že s tisto feto pri kosilu pregrešila. Sem takoj dobila lekcijo o tem, kako bi rabila dva nadebudneža, ki bi me kar posušila. Kot da ne pridem vsak dan domov, fliknem torbo na stol in tečem ven lovit Sončece na njenem novem biciklu. kot da potem ne pomijem, pospravim, operem, obesim, zložim, posesam in še kaj skuham v naslednje pol ure!

Zadnjič sem na Facebooku prebrala recept prijateljice, ki je pozimi rodila. Samo enega fajn lačnega moraš imeti, pa se salo kar samo topi. Kot da nisem dojila 13 mesecev! Ah, najbrž bi morala vztrajati do 15. leta! Ali pa moja pač ni bila DOVOLJ lačna!

Kakšno leto nazaj sem poslušala o športu. Trebušnjaki in tek, to je to. A tistih cca 30km na teden tudi šteje?!?! In tisoč trebušnih, ki sem jih v navalu mazohizma delala pred leti in si za vedno dokazala, da so eno figo vredni (kar se izgleda tiče, saj mišice so bile, tudi zelo uporabne, ampak salo, ki jih je ščitilo, je pa tudi ostalo tam… Pa tudi plavala sem, 4km na dan, pa se na kilaži ni veliko poznalo. Na kondiciji pač.

Trenutno sem malo histerična, ker se že kakšne tri tedne nisem pošteno najedla, na tehtnici še ni zabeležene spremembe, nasveti se pa kar vrstijo in vrstijo. Tudi če nič ne prosim zanje…

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake