moj svet

21.04.2010

Nova Agata Schwarzkobler

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 15:47

Bravo, ga. Katarina Kresal!

Prvič sem z vso resnostjo gledala prenos iz Državnega zbora in se trudila slišati vse, tudi tisto, kar ni izrečeno. Zagovor ge. Kresal od prve do zadnje besede.
In čestitam za prav vsako. In držim pesti, da ji, pa naj se zgodi kar koli, ne zmanjka energije, vere vase,  zaupanja v pravno državo in poštene ljudi…

  • Share/Bookmark

2.01.2010

Srečno novoletno kosilo

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 17:39

Za prihodnje leto si želim samo eno – da be se vsaj en spomnil in mi v voščilu zaželel “Srečno novoletno kosilo!”. Ker od vsega takoj po Silvestrovem nujno rabim samo to.

Včeraj smo, kot vsako leto, pri mojih imeli prvo novoletno kosilo. Mama in oče sta, hvalabogu, ločena, torej ena tempirana bomba manj. Žal pa nisva ločena midva z bratom in kljub temu, da se vidiva praktično samo dvakrat na leto, se vedno uspeva skregati. Včeraj je že kazalo, da nama bo uspelo brez teženja, prebili smo se že do sladice, ko je počilo.

Res sem bila prepričana, da je klepet o predšolski mulariji dovolj varna tema, daleč od politike, države in ostalih kurb. Jok, brate, odpade! Z otrok smo mimogrede prišli na vrtce, od tam pa z vso silo na šole. Konkretno na mojemu bratu najbližjo šolo, ki jo obiskuje tudi mula njegovega šefa. Informacije iz PRVE ROKE, torej. In je padalo in padalo in padalo…

Skušala sem držati distanco v zavedanju, da gre za mnenje enega eksperta (brez otrok), podkrepljeno z mnenjem drugega eksperta (z dvema mulcema), ki o šoli in šolski zakonodaji sicer ne vesta nič, pa tudi ni potrebno kaj vedeti, ker onadva VESTA vse!

In sem poslušala nonsense o tem, kdo naj bi v šoli prevzel jutranje varstvo, koliko je učiteljev, ki delajo samo 4 ure in prejemajo plačo za poln delavnik, koliko se jih “šverca” in ne delajo nič… Vmes sem sicer nekajkrat zelo strpno pripomnila, da tole pa ne bo držalo, malo omenila, kako je z zakoni, spotoma siknila, da v javni ustanovi, kot je šola, pač ni mogoče, da bi bil nekdo dodeljen na polovično delavno mesto in prejemal celotno plačo (btw: kar sem v šoli, se, kot vsi učitelji, vsako leto ukvarjam s tem, kje bi izbrskala še kakšno uro za pol delavnik, zato pač vem, o čem govorim), ni se mi pa dalo razlagati, da se je sistem in učni program v zadnjih letih tako spremenil, da tudi učiteljice z 20 let delovne dobe ne morejo poučevati na osnovi petnajst let starih priprav… Vse to v sila spravljivem tonu in samo na mestih, kjer res nisem mogla biti tiho. Brat pa je bil vedno glasnejši, že malo zaripel, koje dodal zadnjo cvetko – dolžino dopusta.

“In dvakrat več dopusta imajo kot jaz!!!”

Pa začnem spet mirno razlagati, da tole, ko sem jaz ta teden doma, ni dopust, ampak koriščenje nikoli izplačanih nadur, a se ni dal. Hotel je vedeti, koliko dopusta imam (jaz, ki imam 10 let manj delovne dobe!). In sem povedala, ker pač nimam kaj skrivati. Lahko celo prepišem specifikacijo z odločbe in obrazložim vsak dan, ki mi pripada. Vključno z dnevi za otroke in dve stopnji višjo izobrazbo!!!

Res mi je prekipelo! In njega je moj odgovor razburil ravno toliko, kot mene njegove pripombe. Ampak ko mi tehnik, ki se mu ni ljubilo študirati, pa je imel vse možnosti (za študij je vedno govoril, da je za kretene in nesposobneže), začne metati naprej tistih nekaj navideznih privilegijev, ki jih imam (da sem tako zelo učena, da se smem dnevno v razredu 20-ih otrok zajebavati z dvema avtistoma in vedenjcem), mi pa res poči! A je kdo namesto mene dodatna 4 leta gulil klopi, se tresel na izpitih in na koncu spisal diplomsko delo?! Najbrž sem malo dvignila krilo in mi je diploma sama padla v roke! Še zdaj sem besna!

Ampak se mi niti ni več dalo. V resnici sem bila in sem še vedno predvsem žalostna, da tudi moj brat sodi v trop tistih primitivcev, ki o šolnikih vedo vse in imajo o vsem svoj prav, čeprav se nikoli v nič ne prepričajo.

Čeprav me po drugi strani vsakič zamika, da bi ga spomnila na vse ponedeljke in torke, ki jih pozimi presmuča na praznih smučiščih s cenejšimi vozovnicami, medtem ko sem jaz obsojena na počitniško gnečo in ogabno zasoljene cene. Da bi mu spet enkrat povedala, da jaz pač ne morem novembra na Tasmanijo, čeprav je takrat tam lepo, ker je moj letni dopust vezan na visoko sezono od sredine julija do sredine avgusta. Da kljub temu, da mi na urniku piše, da npr. ob ponedeljkih delam od 12h do 15.30, v resnici začnem ob pol osmih in končam okoli 19h (ker sestanki, aktivi, timi, roditeljski, izobraževnja in taka vsakodnevna učiteljska jajca pač niso zapisana v urniku), da…

Ne, ne, nam je samo lepo. 4 ure na dan sedimo v razredu, vmes najbrž malo štrikamo, vsakega 5. v mesecu dobimo masten ček, pa še vse počitnice smo doma!!!

Khm… Koliko je pa znašala vaša letošnja “božičnica”, “13.plača” ali “boniteta”? Jaz sem se za svojo že zdavnaj obrisala pod nosom!

  • Share/Bookmark

24.11.2009

Kaj zdej, a se bomo cepili ali ne?!

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 15:04

V teh časih, ko se svet trese pred pandemsko gripo, je naše Sončece zbolelo za – angino. Resnici na ljubo sem si kar malo oddahnila, ker je bila mala prvi dan izbruha simptomov povožena do konca in ni počela drugega kot jokala in kuhala.

Ravno ta dan sem z znancem spet opravljala najljubši klepet teh dni – ceppiti ali ne cepiti/ nevarna ali nič posebnega / zbolevajo zdravi ali kronični bolniki ipd, zato sem se počutila toliko bolj trapasto, ko sem ob prvih znakih ne-zdravja najprej pomislila na gripo.

Sama nikoli ne zbolim, ne vem, če sem sploh že kdaj  imela gripo, zato me cepljenje nikoli ni zanimalo. Imam pa kar nekaj znancev in prijateljev, ki so se cepili proti sezonski gripi in potem ravno tisto leto zboleli kot še nikoli. Ravno tako vem, da za posledicami običajne gripe umre vsako leto kar nekaj ljudi tudi pri nas, zato do sedaj nisem delala razlik med sezonsko, pandemsko, pričjo, prašičjo, špansko, mehiško… Gripa je nekaj zoprnega, kar mine v enem tednu in potem gre življenje naprej.

Pa sem pred nekaj tedni ugotovila, da sem postala del rizične skupine in me je zadeva začela malo bolj skrbeti. Povprašala sem ginekologinjo, ki me je debelo pogledala, češ, a se še nisi cepila?! Proti obema?!, potem sem poprosila za mnenje osebno zdravnico, ki je ravno tako divje reagirala z “absolutno odsvetujem!!!” in jaz sem se znašla med dvema ognjema.

Glede na to, da se mi cepljenje zdi nepotrebno, ker nikoli ne zbolim in glede na to, da imamao pri nas cepivo t.i. prve generacije, je odločitev proti logična.
Glede na to, da se bom kmalu precej razširila okoli trebuha in da delam v OŠ, v razredu dvajsetih 6 in 7 letnikov, je odločitev za ravno tako zelo logična.

In glede na to, da slišim povsod samo žolčno zagovarjanje ene ali druge strani in nobenih pravih argumentov, bom stvari najverjetneje prepustila naravi in preživela eno najbolj nervoznih zim :S .

  • Share/Bookmark

17.09.2009

Dobrota je sirota

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 23:22

… dobrotnik pa siromak – dobesedno!

Že od nekdaj ne morem mimo tuje stiske in nekako čutim nezadržno željo, da naredim vse, kar je v moji moči, da sočloveku vsaj malo olajšam življenje. Kolikokrat me je to že udarilo po betici, ne bi niti razlagala, zakaj pa še vedno to počnem, pa ne vem. Pri najboljši volji. Tudi v najbolj iskrenih trenutkih do sebe. Sem pomislila tudi to, da hočem živeti od tuje neskončne hvaležnosti, ampak nekako vedno pridem do zaključka, da to ni to.

Eniwej, pred dnevi sem se spet šla samaritanko. Imam namreč sodelavko, ki se v službo vozi z mojega konca. Bistvena razlika je v tem, da se vozi z avtobusom, s sabo pa vleče tri mulce, dva v šolo in enega v vrtec. Nekako si jih predstavljam, kako počasi po osmih urah dela in učenja racajo proti mestu, kjer se najprej načakajo enega avtobusa, potem drugega in po kakšni uri in pol prikrevslajo domov. Zunaj se pa najbrž že malo temni… In jaz živim slab kilometer stran… In se domov pripeljem v pol ure… Sama… Z avtom…

Zadnjič sem jih tako opazovala, ko sem čakala na semaforju in imela res slabo vest (pa res ne vem zakaj, saj v resnici ne plačujejo oni mojega kredita za avto). Takoj zjutraj naslednjega dne sem stopila do nje in jo povabila, naj se vendar peljejo z mano.

In smo šli. Odložila sem jih pred vrati njihovega doma, hip zatem se je ulilo. Ko sem pripeljala na naše dvorišče, sem samo tekla pod streho, čez kake pol ure pa se je na mojih vratih pojavil tast z vprašanjem, ali namerno perem avto ali bi mogoče zaprla šipo. Mater!!!! Preklet mulc (tako ga ljubkovalno kliče njegova mati) je odprl šipo in jo tako tudi pustil!

Naslednji dan sem stopila do njega in mu povedala, kaj mi je ušpičil. Malo se je smejal; malo iz otročjosti, malo od sramu, a vseeno se mi je zdelo, da razume. Do popoldneva. Spet sem jih peljala. Že takoj je začel nekaj stegovati roke po ročkah na vratih, pa sem ga spomnila na dež in mu zabrusila, da naj vse lepo pusti pri miru in se nasloni nazaj in uživa. Zdelo se je, da je vse OK, ko pa sem pripeljala pred njihovo hišo, mulc ni prilezel iz avta in videla sem, da se nekaj muči in mi bo vsak hip odtrgal kljuko na vratih. Ko sem mu hotela vrata odpreti, sem ugotovila, da mu jih je uspelo nekako “zaskočiti”. Vrata se niso odprla niti od zunaj niti od znotraj!

Malo sem bila besna. Malo nanj, malo nase. Kaj se pa vtikam v tujo nesrečo!

Potem sem se danes odpeljala na Malgajev servis v upanju, da mi bo kak prijazen možak pokazal, kje se pride do teh zatičev in kljuko “odskočil” in jaz bom spet vesela. Jok brate, odpade.
“Tole bo treba tapete dol pobrat, pa pogledat, kaj je. Če ni nič polomljeno, ne bo taka sila, če pa je, zna bit pa malo dražje”. Naj prevedem: če bodo samo vrata razstavili, bo to cca 40€, če je šla ključavnica k vragu, bo 92€ + 40€. Na hitro izračunam, da sem ob 130 €!!! To je bilo preveč. Spomnim se, da sem obraz zakopala v dlani in imelo me je, da se tudi malo sesedem. Bes, žalost, nemoč, res sem bila čisto preč. Da se grem takole zaj… Delam usluge in jih kasiram kot po tekočem traku. Ampak tale pa zmaga. 150 evrov, ker sem hotela utrujeno familijo dostaviti do vrat! Pizda!!!!

Pa sem zbrala malo volje in vprašala, kako naj vrata razdrem sama. Če je samo zataknjeno, bom sama, žal vam ne zmorem dati 40€, če pa je res kaj uničeno, ga bom pa takoin tako nazaj sem pripeljala in me boste obrali do kosti. Pa mi reče tip, da tega mi pa ne more povedat, to so pa poslovne skrivnosti!!!!!!! Ne me jebat!!!!!! Jaz kreten samaritanski vozim naokoli do konca neposlušno mularijo, ti pa meni ne moreš povedati, kaj lahko poskusim narediti sama! Pa ti jokam tukaj in vidiš, da sem na koncu z živci!!!! Pa mi drkaš nekaj o poslovnih skrivnostih!

Ah, sem rekla, če je pa tako, je pa najbolje, da grem na parkirišče, avto dodobra namaham s kijem in potem uveljavim kasko! Sem se samo nemočno obrnila, se zahvalila za pomoč madeniču, ki sem se mu očitno res smilila in šla. Na vratih pa me je ustavil, češ, naj malo počakam, bo še enkrat pogledal, kaj se da narediti. Pa mi je namignil, kateri vijak naj odvijem, da pridem do tiste nesrečne kljukice za zaklep. Potem je sicer spet govoril o zablokiranem računalniku in  menjavi celotne ključavnice, jaz sem se mu zahvalila za pomoč in šla. Domov. Kjer sem se najprej do konca zjokala, potem je pa moj handy-man vzel v roke torks in po polurnem mučenju uspel “odtakniti” kljukico.

Jutri jih bom pa spet peljala. Ker jim ne zmorem povedati, da sta mi dve taki nevšečnosti dovolj za nekaj let. Ampak še razmišljam, ali naj rečem, da sem plačala tistih 132€ ali naj povem daljšo različico (resnično) s solzami in občutkom nemoči in izigranosti. Ne vem, kaj bo bolj zaleglo in bodo mulci končno začelo malo razmišljati…

  • Share/Bookmark

So najlepše pesmi že napisane…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 22:40

In tudi odpete. Tokrat (kot seveda že veste) v izvedbi Alenke Godec, ki je res dobra!

Včeraj sem šla v Križanke nekako srednje razpoložena, odšla pa nasmejana, vesela, polna novih moči, energije. Doma sem ob polnoči barvala vrata, spat sem se spravila okoli dveh. Nastop Alenke je bil vrhunski, energija, ki so jo oddajali vsi nastopajoči, pa nalezljiva. Niti za sekundo nisem dobila občutka, da ne uživajo v tem, kar počnejo, bili so lepi, sexi, ooohhhh! Trkaj ravno prav trčen, Alenka preprosto svoja, Tvoja pa mi je spet zlezla pod kožo in me namravljinčila za naslednjih par let. Se mi zdi, da jo zapoje vsakič bolj doživeto, ali pa jo jaz vsako leto bolj “čutim”.

Skratka, neponovljivo!

  • Share/Bookmark

3.09.2009

Ko Slovencelj pride kampirat

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 09:32

Tole sem začela pisati po prihodu z morja, dopisala po 10-dnevnem kampiranju v Banovcih (kjer, upam, bodo kmalu sesuli “vlado” in izvolili novo) in končala danes, ko imam ravno malo časa. Pol stvari sem, tako kot vsako leto, do zdaj že pozabila, prebolela in predihala in grem drugo leto seveda spet kampirat. Mogoče pa preventivno tole preberem, preden polno naloženi zapustimo domače dvorišče…

Že leta opazujem, kako se ljudje, ki hodijo kampirati, vse bolj ločujejo v nekaj podzvrsteh. Po avtokampih vzdolž Jadrana se potikam že 34 let in vem, o čem govorim. Poleg tega sem v otroških letih pod šotorom prebila tudo po 6 tednov in sem se življenja v kampu zelo navadila in ga tudi zelo cenim. Toliko težje zato gledam, kaj se zadnjih 10, 15 let dogaja na tem področju. Torej, “kampisti”:

- “pavšalisti” – razen redkih izjem je to najhujša vrsta homocampingusa. Plača tistih 2000€ za pavšal in potem verjame, da je avtokamp pravzaprav njegov, vse nižje oblike taborečih pa so lahko samo vesele, da smejo svoj šotorček postaviti nekam na drugo stran njegovega rožmarina in čim bolj tiho in nemoteče tam čakati, da dopust mine. Na plaži je sicer jasno, da so prišli, so tam in so taglavni, si je pa praviloma ne lastijo, ker jim “tega ni treba”. Povsem drugače je namreč z morjem. Tam kraljujejo in čisto sam si kriv, če se nisi znal umakniti 90 konjski Hondi in ti je elisa odbila roko ali razmesarila glavo. Ker do pomola pač veslajo samo butci, poleg tega ima madam tanove Ipanemke in jih res ne bi rada zmočila… Zvečer so pavšalisti glasni, v bifeju na plaži še glasnejši, pri skupnih WC-jih pa jih, hvalabogu, ni, razen kadar pride najmlajši spraznit “kahlo”

- “hoteli so predragi” – malo manj težko je prenašati kampiste, ki so ugotovili, da za hotel in apartma nimajo, da pa bi se dalo stisniti kakšen teden, če koga “pozabijo” prijaviti in elektriko preprosto priklopijo, ko nihče ne gleda. Sposodijo si sosedov šotor in plinski gorilnik, zvečer prižgejo sveče in to je to. Seveda ponavadi nimajo pojma o AC navadah, o tem, kdaj se v klampu govori tiho in kdaj tišje (zelo glasno se pač nikoli ne govori, izjema je eventuelno večer pred odhodom, ko si že dokazal, da si povsem nemoteč sosed in se ga za konec fino nadelaš v bifeju na plaži s prijatelji, ki si jih pred dvema dnevoma spoznal na isti plaži in potem se, nažgan kot krava, pol ure preden greš spat hihitaš pred šotorom in si obljubljaš, da”se drugo leto spet vidimo”), kako se pomiva posoda (oz. kam se strese ostanke kosila), kaj pomeni, če je zjutraj na plaži prazna ležalka (pa ravno tam, kjer si hotel razgrniti svojo – ne, nihče je ni tam ponesreči pozabil) in, še pomembneje, kaj dela na praznem parkirnem mestu STOL?!?!
Letos sem imela kar nekaj dela sama s sabo, da nisem sesula starega Volva z MB registracijo, katerega lastnik je v naši odsotnosti hladnokrvno stol vrgel na rob in parkiral na “naše” mesto. Tip (in žena in petletni sine) je imel okoli vratu centimetrski zlatni lanac in na njem ogromen križ. Milo rečeno se mi ni zdelo, da bova prišla skupaj in sem mu samo povedal, kar mu gre. Naslednji dan je avto umaknil na drugo stran kampa in me potem še ves teden skušal prijazno gledati, kadar so se najine poti prekrižale. Trud je bil vzajemen, da ne bo pomote, nisem camping godzila.

- “nazaj k naravi” ali “bio eko modernizem” – so vrsta homonaturicus, ki ima praviloma polno blagajno in divjo idejo, da je treba dopust preživeti kar najbližje naravi (koliko imajo stika z naravo skozi leto, ko si polnijo blagajno, lahko samo cinično ugibam). Na dopust pride 4 članska familija s tamalim iglujem, namesto stolov in mize poiščejo štore in škatle, kuhajo na mini plinski bombici, ponoči pa po kampuz hodijo z rudarskimi svetilkami na glavah. V glavnem se zadržujejo v naturističnih kampih, kjer je seveda vse še bolj natur. Svoje eko Navare, Voyager-je, Pajere, Experte in podobne avtomobilčke parkirajo v senčko (če je potrebno, premaknejo kakšen stol, ki ga je nekdo pozabil tam) in potem teden ali dva verjamejo, da so tapravi Rbinzoni. Pri tem seveda tudi robinzonsko krulijo (jebiga, če si na prostem, si pač vsem na očeh – pardon, ušesih). In vsakič, ko gredo mimo običajnega šotorista, skušajo čim bolj zviška gledati njegove omarice, hladilnik, kompletno kuhinjo…

-”homo turistikus kampistikus” – so tisti pravi stari kampisti, ki življenja v hotelih nikoli niso priznavali. Ti se pripeljejo, poiščejo prostor za šotor, ga malo poravnajo in počasi začnejo vleči narazen svojo kramo. Vsako leto kakšna drobna izboljšava, vsakih 7-10 let nov šotor, manire pa iz dobrih starih časov, ko pač ni gledal vsak samo nase. Med zadnje seveda neskromno štejem tudi sebe. Hotelsko dopustovanje smo preizkusili, ko je imelo Sončece dobre 3 mesece in ga po moje ne bomo nikoli več. Za drugo leto smo že kupili nov šotor in nekaj malenkosti, ki smo jih dali na spisek letos. In ko tole končujem, se boleče zavedam, da je drugo leto še daleč…

  • Share/Bookmark

27.06.2009

Kako je Irena Preda očarala mojega moža

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 19:37

In, roko na srce, moj mož bolj malo ve o klasični glasbi in operi, ravno toliko o argentinskem tangu. Kaj dlje od rocka in popa njegovo poznavanje ne seže, pa tudi tam ni svetovni kritik. Glasba gre nekako mimo njega, sem in tja mu je kdo tako dober, da si z interneta pobere prav vse njegove štiklce, jih potem petnajstkrat posluša in je stvar zaključena. Saj ne, da ne pozna glasbe, precej večji del dneva kot jaz posluša radio, ampak če bi ga pa vprašali, katera zvrst mu je najbolj všeč, bi vas pa zabodeno gledal.

Ko sem ga pred kakšnimi tremi tedni poprosila, da bi šel z mano na koncert Simply Red, mi je zelo nezainteresirano povedal, naj si poskusim najti koga drugega, če pa res nikogar ne bo, bo pa šel z mano. Saj on tudi mene ne vleče v kino gledat akcijo!

Toliko bolj razumljivo naj bo zato dejstvo, da mu včeraj nisem povedala, kam pravzaprav greva. Ko sva oddala otroka, je bilo tako že precej vseeno, saj sem vedela, da bova na koncert, ki se je začel ob 19.30, zamudila. K sreči je šlo za dogodek odprtega tipa v atriju Mestnega muzeja, a vseeno se nisem počutila najbolje, ko sva prišla nekje na sredi.

Irena Preda, izvrstna slovenska sopranistka, pred tem pa moja znanka in nekaj časa celo sodelavka v sladolednem vrtu, mi je na Facebook poslala vabilo na koncert. In ker si jo že dolgo želim slišati v živo (ko sem jo nazadnje slišala, smo skupaj prepevali ob CD-jih Whitney Houston – in, roko na srce, pogosto utihnili in ji pustili, da poje sama, ker je bila božanska), se mi ni dalo pregovarjati, zato sem se preprosto naredila neumno, vodila korak proti Mestnemu muzeju in šele pred vrati povedala, da poje Irena in da bi jo rada slišala. Pa če tudi samo en komad!

Prišla sva tik po odmoru, tako sva prvo arijo poslušala za steklenimi vrati. Med aplavzom pa sva smuknila not in se usedla kar na stopnice. Mine prva, mož ploska, mine druga, pa se obrne k meni:
“Ti, kje ‘ma pa mikrofon?”
“???????”
“Kje je mikrofon in zvočniki, a ma v obleki skrito, al kva?”
Jasno sem najprej mislila, da gre za nesramno norčevanje in mi posredno sporoča, da sta bili dve ariji več kot dovolj. Potem sem dojela, da se ne heca in res išče nesrečni ojačevalnik glasu!
“Ne, stari moj, to je ona, to je glas, to je akustika, to je…”

Potem sem do konca gledala oba. Ireno, ki je bila z vsakim komadom boljša in moža, ki se ni mogel načuditi in je bil vidno očaran. Ko je zaključila s tisto znano arijo iz Carmen, sva oba kar malo zadeta zapustila atrij, šla do avta in zaključila večer. Niti na misel mu ni hodilo, da za zaključek še kaj manjka. Po poti pa je premleval, kako lepo bi bilo tole še kdaj slišati in zakaj za vraga nima koncerta v Filharmoniji ali kar v Cankarjevem domu.

Morda je pa še upanje za naše Sončece, da bomo šli kdaj družinsko pogledat kakšno dobro operno predstavo…

  • Share/Bookmark

15.05.2009

Vsi moji prvi fantje

Zapisano pod: mladost je norost, moje misli — polnaglava @ 21:08

Zadnjič sem v nekoliko “rahlem” klepetu med proslavljanjem v Bratislavi ugotovila, da termin “moj prvi fant” niti ni tako zelo enostavno pojasljiv pojem. Teh prvih sem namreč naštela kar nekaj, pač glede na to, o čem je v zvezi z moškimi tekla debata. Zanimivo, noben od njih ni ustrezal oznaki “moj prvi”, kot je v splošni rabi1.

Moj prvi fant je bil nežen, prijeten, pošten, prijazen, malo me je poljubljal, veliko držal za roko, kaj več si pa ni drznil. Kasneje se je le odločil, da so mu nekoliko bolj kot ženske všeč moški, meni pa se je malo odvalil kamen od srca2. In v Bratislavi sem v svoji “rahlosti” glasno razmišljala, da res ne vem, ali se je ob meni odločil, da ženske niso zanj, ali sem mu bila všeč, ker sem bolj dec kot baba ;) .

Šele kakšno leto po tem se je zgodil moj “prvi”. Ta res ni omembe vreden, zato na tem mestu ne bom izgubljala besed za tistih pet minut. Ga niti ne smatram za “prvega”, čeprav ga po teoretični strani ne morem zanikati. Se zgodi, takrat smo bili vsi malo več kot “rahli”. In svobodni. In stari ravno dovolj, da se nam je zdelo, da če zdaj ne, je pa vse zamujeno in se sploh nima smisla več kazati v družbi “zrelejših” vrstnikov.

Še isto poletje se je zgodil moj Prvi fant. Tak z vsemi sestavinami, z najbolj noro zaljubljenostjo in slepoto za vse slabo na čelu , tak, ko veš, da nič ni prav in je ravno zato vse tako sladko in krasno in zanimivo in… Metuljčki, utrip srca, čisto topilo… Prvi fant, ki mi je zlezel pod kožo in preprosto ni več načina, da zleze ven. Najina zveza niti slučajno ni bila “resna”, moji niso vedeli zanj, njegova mati je rekla, da “te male lajdre ne bo gledala v hiši!”, dobivala sva se v družbi in iskala intimne kotičke.3 To je tisti “prvi”, ki se ga spomniš, pa se kar nasmehneš in zasanjaš in si res zaželiš, da bi se samo za tisith par trenutkov lahko vrnil v času… Poba se je že takrat spogledoval z opojem, meni ni bilo preveč všeč, ker sem vedela, da gre predaleč…

Potem je tu še prvi “pravi” fant, tisti, ki ga predstaviš mami in si skupaj veliko časa, veliko sta sama, gresta na morje, na trgatev, na bratovo poroko, kjer že vsi planirajo tudi vajino, potem se zaveš, da je kljub vsemu prvi, da sta prišla do točke, kjer se želje in cilji preveč razhajajo in greš narazen.

In potem pridejo vsi “drugi” fantje ( meni je bil drugi gej prihranjen; mogoče sem izgubila moškega v sebi, ali pa so takrat vsi že imeli fante).

Potem se pojavi prvi resen kandidat in prvi mož. In iskreno upam, da tukaj ne pridem do drugega.

Ampak tisti Prvi, tista prva divja zaljubljenost, tisti ostane do konca. Vsaj v meni je. Nekajkrat sem ga kasneje še srečala, nekaj časa je celo hodil z mojo dobro prijateljico. Takrat se z drogami ni več samo spogledoval, takrat je bil že precej “zdelan” in tudi zapor je že videl od znotraj. Meni je vseeno uspelo obdržati spomin na tisti čas, ko je bil njegov nasmeh samo malo nagajiv in je bil …. ah, najbrž je bil lump, ampak meni se je zdel najbolj prisrčen mucek na svetu.

Včeraj me je babji firbec gnal na Google. V glavo mi je padlo, da včasih tam odtipkaš kakšno davno pozabljeno ime in izveš, kaj se z njim dogaja ves ta čas. Prvo davno pozabljeno ime je bilo Njegovo. In prvi zadetek društvo, v katerem je igral harmoniko:
Z žalostno vestjo pa sporočamo, da nas je mnogo prezgodaj zapustil naš član XX
Zraven pa fotografija veselega “mojega prvega”, ki je nedvomno potrjevala, da je to on in edino on. Kar sedela sem tam pred ekranom kot kup nesreče in popolnoma brez misli samo čutila, kako se mi nabirajo solze. Ker je bil prvi. Ker mi je zlezel pod kožo. Ker zdaj ni več upanja, da ga bom nekoč spet srečala sredi Ljubljane in bom še dva dni vsa v “luftu”, ker bova spregovorila tistih par besed. Sem res prav žalostna… 

  1. saj razumete, čebelice in rožice pa te reči :oops: [nazaj]
  2. ni tako zelo enostavno biti najstnica, imeti prvega fanta, ta pa ni čisto nor nate in kar trd že ob misli na to, da bosta lahko 5 minut sama v temi [nazaj]
  3. Kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja, sta se skrila k zvezdam za en “ljubim te”… – Dekle iz Zlate ladjice [nazaj]
  • Share/Bookmark

14.05.2009

Nasveti za hujšanje

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 21:23

- samo trebušnjake je treba delati, vsak dan 100, pa trebuha ni več!
- šport, to je to, najbolšje je plavanje!
- z dojenjem gre vse dol, tamali te kar “požre”
- Ah, s kolesom v službo, pa bo
- ti povem, po sedmi zvečer nič več pojesti, pa kar zgine
- ha, ti jaz posodim moja dva tamala, se boš kar stopila
- ločevalna dieta, to je to, ne moreš zgrešit!

Ja, ko se začne, jih ni konca. Babnic z vseh strani, ki svojo teorijo o hujšanju prodajajo kot zakon in so prepričane, da mi morajo res nujno svetovati, kako naj se znebim tehle 5 kilc še pred smrtno posteljo! In ponavadi so to ženske, ki resnici na ljubo same nikoli niso imele več kot kakšno deko preveč. Na jeziku!

Danes sem spet morala poslušati, kako se stvari streže. In to vse zaradi miniaturne pripombe, da napolitanke pa, hvala, res ne bi, ker sem se že s tisto feto pri kosilu pregrešila. Sem takoj dobila lekcijo o tem, kako bi rabila dva nadebudneža, ki bi me kar posušila. Kot da ne pridem vsak dan domov, fliknem torbo na stol in tečem ven lovit Sončece na njenem novem biciklu. kot da potem ne pomijem, pospravim, operem, obesim, zložim, posesam in še kaj skuham v naslednje pol ure!

Zadnjič sem na Facebooku prebrala recept prijateljice, ki je pozimi rodila. Samo enega fajn lačnega moraš imeti, pa se salo kar samo topi. Kot da nisem dojila 13 mesecev! Ah, najbrž bi morala vztrajati do 15. leta! Ali pa moja pač ni bila DOVOLJ lačna!

Kakšno leto nazaj sem poslušala o športu. Trebušnjaki in tek, to je to. A tistih cca 30km na teden tudi šteje?!?! In tisoč trebušnih, ki sem jih v navalu mazohizma delala pred leti in si za vedno dokazala, da so eno figo vredni (kar se izgleda tiče, saj mišice so bile, tudi zelo uporabne, ampak salo, ki jih je ščitilo, je pa tudi ostalo tam… Pa tudi plavala sem, 4km na dan, pa se na kilaži ni veliko poznalo. Na kondiciji pač.

Trenutno sem malo histerična, ker se že kakšne tri tedne nisem pošteno najedla, na tehtnici še ni zabeležene spremembe, nasveti se pa kar vrstijo in vrstijo. Tudi če nič ne prosim zanje…

  • Share/Bookmark

1.05.2009

Kolonhidroterapija

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:17

Če rečem, da se že vse življenje bolj ali manj uspešno borim s svojimi kilami in obliko telesa, vam bom v misli priklicala sliko debeluške, ki s skledo čipsa sedi pred televizijo, gleda svojo najljubšo limonado in si prigovarja, da je v Mehiki še hujše. Tam so poleg vsega še vsi spletkarji!
Ne, nikoli nisem bila takšna, a se kljub vsemu ves čas ukvarjam s tem. Ponavadi ne priznam, včasih mi celo zares uspe za leto ali dve odmisliti, pa še takrat v resnici precej dobro vem, kaj in koliko sem ta dan pojedla in koliko km sem ta teden pretekla.

Do pubertete sem bila najbolj drobno bitje v razredu, potem pa čez noč… Boki, rit, joške, nadlahti, podbradek, kaj vem, kaj še vse. V svojem odraslem obdobju sem zaigrala harmoniko v razponu 68 – 54, kar niti ni mačji kašelj. Potem sem se nekako ustalila pri malo manj kot 60 in si bila že skoraj malo všeč :oops: .

Vse govoričenje o nepravilni prehrani dajem v koš, saj zase vem, da nikoli nisem jedla čipsa, nikoli za božič in veliko noč natepavala potice, kaj šele špehar’ce, od salamenskih svinjarij uživam zgolj v kuhanem pršutu (cca 5xletno), francoska solata se mi gabi, piškotov in tort ne kupujem. Moja edina (zelo) šibka točka je čokolada. Pa še za to sem z leti ugotovila, da mi temna prav nič ne škodi, če je le ne pojem vsak dan 100g. Mene nese, če nimam časa ali volje za šport in če jem takrat, ko gredo drugi spat!

Pred leti sem torej uspela ujeti kilažo, ki mi resnično odgovarja. S tistih 54, ko sem se počutila kot Dahavec (pa še zdaleč nisem bila suha) sem prilezla na “mojih” 58 in se počutila dobro. In takrat sem uspela končno malo zadihati in se osredotočiti še na kakšen drug del telesa, kakšen tak, ki se ga ne vidi. Takrat sem (po naključju?) zasledila članek, ki je govoril o kolonhidroterapiji.
Zdelo se mi je grozno. Da se nekdo prostovoljno odloči, da si bo pustil napolniti čreva s 50 litri vode?! Da bo ležal na boku s cevko v anusu in mirno gledal, kako nekdo drug opazuje, kakšni stoletni ostanki tečejo iz njega po drugi cevki?!
Ampak je že moralo biti nekaj mazohističnega v meni, da mi je ideja postajala vse bolj zanimiva in kmalu mi ni dala spati. Izbrskala sem številko zdravnice, ki se je s tem ukvarjala v Ljubljani, poklicala, se prijavila in…

Pismo, ne morem povedati, kako čudovito lahkotno sem se počutila tisto pomlad in poletje. Tekla sem kot za šalo, v službi sem bila polna energije, bila sem pametna, kaj pametna, MODRA, svet je bil popoln. Hkrati sem izvedela, da v meni niti ni bilo tako zelo veliko odplak, da bi morala začeti kakšen 70 dvnevni post ali kaj podobnega, gospa doktor so mi rekli, da bo dovolj, če se pridem “umit” enkrat na leto.

Seveda sem naslednje leto pozabila, še naslednje je minilo tako hitro, da sem se spomnila šele konec poletja, kakšen teden preden sem izvedela, da sem noseča. Torej je spet odpadlo. Potem sem v nosečnosti brez odpovedovanja (pa tudi brez nažiranja, da ne bo pomote) pridelala 24 kil(c). Vse do zadnjih 5 so izginile, tele moreče packe nemarne, ki vzdržujejo dvomestno število s šestico na začetku, pa nočejo nikamor. Fitnes, tek, omejena hrana, skoraj nič sladkega (brez čokolade se pa lahko tud kar ustrelim); nič jih ne odžene. In sem se seveda spomnila na hidrokolon. In izvedela, da tale dr.K ne izvaja več te dejavnosti, vsaj v Ljubljani ne. V Šmarješke se mi pa ne da. In zdaj (seveda med prazniki, ko nimaš kam poklicat) vneto iščem nekloga, ki bi mi malo prečistil črevesje, medtem pa se zadovoljujem z rižem in sadjem. In čisto majcenim koščkom čokolade vsak drugi dan.

Mogoče kak naslov ali telefon nekoga, ki izvaja hidrokolon v Ljubljani?

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake