moj svet

30.03.2015

Mobi ali pametni telefon? Upam, da še dolgo nič….

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 00:17

Zadnjič me je Sončica št. 1 vprašala, kdaj bo lahko dobila mobitel.  Seveda je imela v mislih takega, kot ga vidi pri mami in očetu, torej pametni telefon. In tudi to je jasno, da ga ne bi imela za neskončno dolge telefonijade s sošolkami, na to najbrž še pomisli ne. Moji otrokinji sta prepričani, da je bistvo telefona v igranju igric, fotografiranju, snemanju in poslušanju muzike na YouTubu.  In v resnici je to tisto, kar me navdaja z grozo in kar se mene tiče, telefona ne bosta dobili vsaj do srednje šole.  Upam, da mi uspe in da prepričam tudi Big J-a.

Vsak dan imam priložnost gledati mladino, ki brez majhne tablice v žepu sploh ne znajo več živeti.  Ves čas jim iz hlač odzvanja neka komaj prepoznavna glasba, pred šolo ali na igrišču sedijo tesno skupaj, a se en drugega sploh ne zavedajo, ker ves čas buljijo v majhne ekrančke in, namesto da bi se nerodno osvajali, lebdijo vsak v svojem mehurčki virtualnega.  Še bolj me zmrazi, ko vidim družino na kosilu v restavraciji, ko vsak na svojem ekranu čakajo, da jim natakar prinese naročeno.

Jasno je, da smo krivi mi, odrasli, starši. Sami smo ta svet zavrteli v to smer.  Mislimo, da smo si olajšali starševstvo, ker smo mladičke opremili z napravico, s pomočjo katere jih vedno lahko nadziramo.  Res lepo, otroka bom spustila v svet in ko me bo materinsko zaskrbelo, če je vse OK, ga bom poklicala in bom pomirjena. . .  Če se mi bo seveda oglasil. . .

V resnici mi bo mnogo težje.  Ker se mi ne bo oglasil tisto sekundo.  Ker je zunaj,  na svobodi, kjer se ima lepo in ne misli name.  In najverjetneje počne kaj vsaj delno prepovedanega.  In jaz, ki sem ga opremila z napravo, ne bom mirna, dokler  me ne pokliče in mi pove, kje je in kaj počne.  Ja,  seveda. . .

Lahko bom vesela, če ne bo odgovora, ker bo glasba preveč naglas in bodo divje plesali in se mečkali po kotih in počeli vse, kar smo počeli mi.  Ampak žal tega mladina ne počne več.  Zdaj pridno uporabljajo tehnologijo, ki smo jim jo tako navdušeno porinili v roke.  Ne izkušajo s telesom,  samo opazujejo slike na ekranu.  In to bi nas moralo zares skrbeti.  Pa pustimo debelost zaradi premalo gibanja,  pustimo težave pri novih socialnih situacijah, pustimo beg v virtualno.  Pomislimo, kaj vse jim nudijo pametni telefoni, kaj vse se lahko naučijo z njihovo pomočjo. . .

Za začetek v brskalnik, ki ga uporabljate na svojem pametnem mobilcu, odtipkajte besedo “porn”.  In izkusite, do česa mulci v cvetu pubertete dostopajo brez najmanjših ovir . In ne, to ni pornografija, kot so je bili deležni naši sošolci, ko so fotru sunili Vroči kaj, to je vse, za kar sem do pred kratkim verjela, da je prepovedano…  In otroci to lahko nemoteno gledajo, se učijo in nekoč prakticirajo kot edino normalno.  No, to pa me skrbi. . .

Za boljšo predstavo, kam to pelje, pa tole

porn on your brain

  • Share/Bookmark

16.03.2015

Elita

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 22:04

Zanimivo, kako si ljudje predstavljajo elito.

Gledam šov Big Brother, ki je zame edini pravi resničnostni šov. Ne gledam vsak dan, ravno toliko, da vem, kdo je kdo in v kaj se spreminja.
In se ne morem načuditi, kaj ljudem pomeni beseda “elita” in kaj “moč”. Zanimiva bi bila njihova definicija “svobode…

Človek je res najbolj nevarna žival na svetu…

  • Share/Bookmark

4.03.2015

Hvaležna, ker imam…

Zapisano pod: bolji život, moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 22:57

…svojo glavo!

Ves dan se že upiram debatiranju o noveli Zakona o zakonski zvezi… Pa prižgem TV, pa skočim na Facebook, pa prižgem radio… Ne, ne bom komentirala! Ker ni kaj komentirati! Ker smo končno dali zeleno luč nečemu, kar bi že zdavnaj moralo peljati!!!

Ura je pol enajstih, skrajni čas bi bil, da grem spat, pa na FB preberem komentar znanke v smislu, da bere, da od danes naprej ne bo več mama… Ja kaj pa boš, ljuba duša?!

Neverjetno, koliko dela da ljudem ena takale spremembica. Namesto mož in žena, bo napisano “dve osebi”. Poleg tradicionalne družine bo končno tudi na papirju še kakšna manj tradicionalna.
A je lahko kdo toliko omejen, da se boji, da bo matičar na poroki rekel “…vaju razglašam za dve osebi…”? Ali se ženska res upravičeno boji, da ji otrok ne bo smel več reči “mama”?! Prosim, no, malo spoštovanja do mojega želodca…

In potem prebiram, da bodo zdaj homoseksualci na veliko začeli posvajati otroke… Čigave??? Svoje oz. otroke svojih partnerjev. Da bodo lahko tudi legalno za njijh skrbeli… Vsak, ki se je kdaj soočil z idejo o posvojitvi, ve, kako dolgotrajni in zapleteni postopki so to. A homoseksualni pari jih bojo pa kar dobili, ko se jim bo zahotelo? Kar se mene tiče, tudi prav. Ampak dvomim, da vsi geji in lezbijke razmišljajo samo o tem, kako bi svet rešili pred sirotami…

O promoviranju homoseksualnosti ne bom izgubljala vesed. Se pa resno bojim, da pri pouku večkrat na leto reskiram odpoved, ko z otroki spregovorim tudi o tem. Kot o povsem normalnem delu človeške družbe.

In potem berem še o vrednotah družine… Ja? Vrednote moje družine so medsebojno spoštovanje, ljubezen, topli odnosi, poštenje, zaupanje… Ne razumem, kdo bi nam to lahko vzel. Ali je vrednota družine v resnici samo to, da otroka lahko naredita samo ata in mama, potem gre pa ata v gostilno, mama pa za šporget in tam tiho upa, da jih zvečer ali sredi noči ne bo fasala, ker bo stari preveč nabasan.  Mogoče se bo pa vrnil veseljaške volje in bo morala do jutra poslušati bifejske vice…

Strahovom ni konca, spet se lepo delimo na ene in druge, kopja se seveda lomijo na otrocih, ki smo jih pred tem po možnosti po riti, ker so z marmelado popackali novo jopico. Jutri bo nov dan, v parih tednih se bo poleglo, tako ali drugače, živeli bomo naprej in vsi še bolj glasno vpili, da nismo homofobi, ampak pri otrocih se pa konča… Ja, ali pa začne…

Vse tiste mame, ki so v noveli našle člen, ki jim je nagnal strah v kosti, da po novem ne bodo več “mame”, pa pozivam, da jutri takoj po službi tečejo v vrtce in šole po svoje otročiče in jim namenijo malo svojega časa… Da bodo res MAME…

  • Share/Bookmark

2.02.2015

Ameriški nogomet ali kdo je ta moški v moji dnevni sobi

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 22:34

Moj mož Američane samo trpi. Kar tako, generalno. Pač ni navdušen nad njimi, če se lepo izrazim. Zagotovo ne bi šel živet tja. Na živce mu gre ta njihova superiorna drža in občutek, da smo vsi lahko srečni, da obstajajo. Če nič drugega, bojo oni rešili svet pred napadom meteorjev. Da o boju proti terorizmu niti ne govorim… Moj mož pač ni navdušen nad ameriškim…
Moj mož tudi nikoli ne gleda nogometa. Sem ena tistih žensk, ki sploh ne ve, da je svetovno prvenstvo, ker ji je to k sreči prihranjeno. Se mi ni treba delati, da ga podpiram, ni mi treba kuhati mulo, ker je cele dneve pred televizorjem, ne pospravljam praznih piksen pira za njim… Moj mož pač ne gleda nogometa…

Ampak, ko se pa to dvoje poveže, ko nastane AMERIŠKI NOGOMET, takrat se pa moj mož spremeni v divjaka, 4 ure sedi na kavču in živčno trza vsakič, ko Sončici želita kaj od njega in ves čas ponavlja svojo mantro “sam tole pogledam, pol bo pa pol leta spet mir”. In jaz ga gledam in ne vem, ali bi mi bil smešen ali samo malo čuden, ampak ga tiho podpiram in čakam, da mine… In ko ga gledam, ko skače pred ekranom in vpije “to, to, jeeeee”, se samo zmedeno vprašam, kdo je ta moški, ki skače po moji dnevni sobi…

  • Share/Bookmark

22.04.2012

Najbrž je imela polno rit Persenov…

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 18:39

Včeraj sem se nekaj minut čez 8 odpravila na upravno enoto urediti nove dokumente za Sončece št.1. Osebna ji sicer poteče poleti, a ker sem pozabljiva, sem se navadila stvari urejati takoj, ko se spomnim. Da ni potem panike. Pa se vseeno vedno najde razlog za stres ;) .
Kot vsaka vas imamo tudi mi svoj urad, kjer lahko urejamo praktično vse. Čeprav imamo do Mačkove slabih 10 km. Lepo smo se navadili, da nam to pripada. Mi smo tisti, ki smo nekoč zahtevali ta urad in s tem posredno odprli še eno ali dve delovni mesti v javni upravi. Prebivalci, razvajeni potrošniki, če želite.
Stopila sem torej nekaj čez osmo v Urad, s Sončico št. 2 v naročju. In debelo pogledala, ko sem pred sabo v vrsti zagledala kakih deset ljudi. Dva sta bila pri okencu pri edini zaposleni. Stopim noter, se naslonim na zid in čakam. Tista dva sta še vedno pri okencu in na hitro je videti, kot da stojita tam, ženska za šalterjem pa gleda v računalnik in vsake toliko nekaj natipka. Ne premakne se nikamor.
In začnejo padati prve opazke.
“A misliš, da zanalašč dela tako počasi?”
” Po moje je tole izpad zaradi srede.”
“Gospa, bo treba dati v drugo prestavo!”
“A ne bi še ene poklicala za šalter, a ne vidiš, da je gužva?!” (mimogrede, ženska je bila sama, nobena ni zadaj pila kavice, nobenega smeha in klepeta ni bilo slišati nekje v ozadju. op.p.)
Pripombe o delovni vnemi so se še kar vrstile in počasi mi je vrela kri. Kako so lahko tako nekritični? Tako napumpani s strani velikih voditeljev? Take ovce? A nimajo svojih možganov? A ne znajo pogledati en meter naprej od svoje riti in oceniti stanja malce bolj objektivno?!
Moški v delavskem pajacu me je ves čas pogledoval s simpatijo, saj sem tam čepela z majhnim otročičkom v naročju in videti je bil prepričan, da mi gre vse pošteno na jetra. Ni bilo dolgo, ko me je ogovoril in pri tem seveda pričakoval, da mu bom pomagala razgreto ozračje še dodatno pogreti. Mirno sem ga pogledala, se zbrala in s karseda umirjenim in tihim glasom povedala, da imam občutek, da je delovno mesto opredeljeno na število prebivalcev in je bržkone res sama, ter da imam občutek, da ima težave z računalnikom in da za zastoj objektivno ni kriva sama. “Ampak nisem strokovnjak na tem področju in res samo ugibam. Sicer smo pa danes tukaj zato, ker bi še pred prazniki radi imeli nove dokumente in smo čakali do zadnjega…)
Moški je videl, da nisem pravi naslov za netenje požara, ljudje v vrsti so ob mojem “modrovanju” malo pogledali v tla, malo je vse potihnilo. Potem je prišel “garač v pajacu” na vrsto. Po nekaj sekundah je v roke vzel mobitel in poltiho zahteval: “…ja, dej povej tvoj EMŠO in davčno… kaj, 133… aha, okej…”. Delavka za šalterjem je mirno počakala, da je po telefonu pridobil vse, kar bi moral prinesti s sabo, potem je svoje delo nadaljevala. Hitro, počasi, ne vem, ne bom sodila.
Kmalu sem dojela, da še dolgo ne bom prišla na vrsto, odločila sem se, da grem domov, se pripravim za službo in kasneje, ko oddam tamauko privatni varuški, poskusim še enkrat, potem pa oddivjam v svoj popoldanski šiht.
Ob 10h je bilo stanje videti boljše, v vrsti pred mano dva moška in ena ženska. In en na šalterju, v obravnavi. Spet je trajalo, ampak tokrat sem bila bližje in slišala, kako so se nekajkrat zagnali windowsi. Torej ji res dela probleme računalnik. Kasneje sem izvedela, da ga je že vsaj desetkrat resetirala, pa ni pomagalo. Ja, najbolj spretna res ni bila…
Pa malo prisluhnem čakajočim. Moška (spet v zamazanih kombinezonih, morda avtomehanika ali kaj podobnega) sta besno razpravljala o tem, kako je lena, koliko plače bi si zaslužila, koliko dobi čistilka, ki dejansko gara, koga vse zajeda s tem, ko tam sedi in nič ne dela.
Prideta na vrsto. Nekaj ji rečeta, ona pa: ” Ja, tega pa ne dobita pri meni.”
“Kaj da ne, vedno smo to tukaj urejali!”
“Ne, jaz nimam teh obrazcev, to ima Avto moto zveza. Lahko vama samo overim, če kaj napišeta.”
“Kol’k to stane?!”
“Evro in pol.”
“Dej papir!”
Delavka za pultom jima da list papirja in svinčnik, tip začne pisati, ona pa se nagne proti vrsti “Kar en naj pride naprej…”
Tipu v kombinezonu se je utrgalo. Dobesedno. Zabrisal je kemik, zmečkal papir in ga vrgel v okence (drugače bi ga v njeno glavo), začel vpiti: “Prekleta prasica, a zdej boš pa naprej jemala!!!! Prasica! Niti 500€ nisi vredna!!!” Kompanjon je še nekaj zatulil z njim, potem sta zgrabila kljuko, vrata na “tresk” odprla in jih za sabo tudi na polno zaloputnila.
Ženska je sedela in vzela v obravnavo novo stranko. Potem se je spet zaslišal tisti znani napev ob izklopu računalnika in zagonu Windowsev. Ko sem prišla na vrsto, mi je povedala, da ni nujno, da bo uspel prenos in če ne potrebujem osebne tako zelo nujno, naj pridem raje v ponedeljek…
Res je, zelo spretna ni bila. Lahko bi že ob 8h na okence obesila listek s pojasnilom, da ima težave z računalniškim sistemom. Lahko bi vsem, ki niso imeli s sabo potrebnih stvari, povedala, kaj potrebujejo in jih odslovila, lahko bi se kakor koli postavila zase. Res pa je tudi, da so vsi, ki so v petek želeli vložiti vlogo za nov dokument, doplačali prioriteto, da bo gotovo še pred prazniki. Torej so vsi čakali do zadnjega. In bili zato malo živčni. In gotovo neobjektivni v svojih komentarjih, predvsem pa nekonstruktivni.
In še nekaj je res. Med osmo in deseto dopoldan so v čakalnici upravne enote stali garači v delavskih kombinezonih in ena družina s praktično odraslima otrokoma (mama, oče, sin in hči). Vsi so se deklarirali za prave delavce, za take, ki državi dejansko ustvarjajo dobiček. In prav vsi so imeli čas sedeti tam in čakati na dokumente, ki jih bodo za prvomajske praznike spravili čez mejo. Negovalka je medtem brisala rit v bližnjem domu za ostarele, pomočnica vzgojiteljice je takrat brisala ritko v bližnjem vrtcu, učiteljica solzice učencu tretjega razreda, ker za malico ni dobil evrokrema…

  • Share/Bookmark

12.04.2012

Preklete gnide zajedavske, a ne štekajo, da je kriza???!!!!

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 22:59

Štekajo, brez skrbi.
Plače imajo zamrznjene že n let.
Delovna uspešnost je že utonila v pozabo.
Napredovanja v nazive (za kar potrebuješ kar nekaj točk, ki jih dobiš z veliko dodatnega neplačanega dela) se ne plačuje več.

ŠOLNIKI NE BOMO STAVKALI ZARADI NAPOVEDANIH ZNIŽEVANJ PLAČ, NA TO, DA NISMO VREDNI VEČ KOT KVALIFICIRAN DELAVEC V FABRIKI, SMO SE ŽE NAVADILI.

STAVKALI BOMO ZATO, KER BI RADI DELALI.

Ker bi radi otroke nekaj naučili, jih vzgojili namesto njihovih vedno zaposlenih staršev, jim zraven vcepili še kakšne moralne vrednote.

VLADNE NAPOVEDI UKREPOV (danes so romale v državni zbor v potrditev):

- normativno povečanje števila učencev iz 28 na 30 (v razredih po 20 učencev ima pri nas 1-3 učenci odločbo o prilagojenem izvajanju programa)
- spremenjen normativ za knjižničarje in svetovalne delavce ( po novem bo en delavec za 480 učencev – posledično bodo v manjših šolah, kje imajo samo po 350 učencev, svetovalni delavci in knjižničarji zaposleni za cca 70%. Nekako dvomim, da bodo pri 350 učencih v resnici delali samo 70%)
- učna obveznost se učiteljem poveča za eno uro
- izvajanje interesnih dejavnosti, učne pomoči in jutranjega varstva se prenese v delovno obveznost
- pri prevozu na delo se namesto javnega prevoza povrne 4% cene bencina za km
- zniža se financiranje prehrane
- na službenih poteh znižanje kilometrine na 15% cene benzina in znižanje dnevnic za 20%
- ukinitev nivojskega pouka

Takole na hitro to pomeni, da bom drugo leto ob kakšnih 200€. Če bom obdržala 100% zaposlitev, kar pa je malo verjetno, če bo sreča, pridem na kakšnih 70% (se mi sploh ne ljubi računati, koliko plače bom dobila za to). Realno bo septembra na naši šoli vsaj 6 učiteljev viška. Ključ za odpuščanje je bil pred nekaj dnevi prikazan na eni od informativnih oddaj. Štela bo delovna doba, pa pridobljeni nazivi, socialno in zdravstveno stanje ne bo tako pomembno, bolj pomembno bo, da ja nimaš nikogar, ki bi te ob izgubi službe lahko preživljal, saj boš kljub temu, da si učitelj leta, na cesti prvi. Otroci ne štejejo, dejanska zavzetost za delo tudi ne. Dokončna smrt socialne države…

V istem razredu sta dva oddelka po 17 otrok. V vsakem sedita po dva otroka s posebnimi potrebami, dva odločbo čakata. Do poletja bodo starši dveh otrok izgubili zapolsitev in se bodo odselili s trebuhom za kruhom. En se bo prešolal, ker ima v drugi šoli najboljšega prijatelja. Septembra jih bo ostalo 31. Združili jih bodo v en razred, v katerem bodo sedeli vsaj 4 učenci s posebnimi potrebami. Ena učiteljica bo dobila odpoved. Druga jo bo dala in se “preselila” v Idrijo…

  • Share/Bookmark

11.04.2012

Letni fiktivni dohodek (in spet malo učiteljskega jamranja)

Zapisano pod: bolji život, moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 23:50

Juhuuuuu!!!
Končno sem ugotovila, kako bom drugo leto svoji skoraj obubožani družinici privoščila nekaj dni smučanja! Preprosto bom rezervirala hotelček, par dni smučarskih kart in učitelja za Sončici, potem se bomo pa imeli lepo. In kobo treba plačati, bom na blagajni pokazala najnovejši slovenski umotvor – odločbo o otroškem dodatku – in jih povabila, da si zahtevano vsoto vzamejo iz mojega letnega fiktivnega dohodka. Ker, jebiga, prišli so časi, ko bo treba vse dohodke do nule porabiti. In jaz se bom, prisežem, poslužila tudi tega.

Danes sem klicala na CSD. Zanimalo me je, zakaj so mi kot premoženje šteli tudi hišo, v kateri živimo, glede na to, da naše stanovanje meri dobrih 60 kvadratov, 4-članski družini pa po zakonu pritiče 130. In sem izvedela, da mi v resnici niso računali stanovanja, v katerem živim, ampak parcelo, na kateri je postavljena hiša (v kateri živim z možem in dvema otrokoma na 62m2). Da sem torej bistveno premožnejša od tiste družine, ki se v centru Ljubljane “stiska” na 130 kvadratih luksuza v večstanovanjski hiši (brez deleža na zelenici okoli nje). Popizdiš. To je pa res mogoče samo še pri nas. Nov avto na kredit in stanovanje v stari plesnivi hiši z vrtom. Bogatija brez primere!

Čez nekaj dni me bo vlada obrala še za tistih nekaj denarcev, ki jih dobim za to, da vsak dan opravim svoje vzgojno-izobraževalno delo. Odločba bo ostala nespremenjena…

Pa me pri vseh teh varčevalnih ukrepih znižanje plače niti ne boli tako zelo. Vsi moramo zategniti, vsi prispevati, se strinjam. Ampak čakam, da nekdo od novinarjev vendarle enkrat pove tudi to:
- plače imamo zamrznjene že več let
- Napredovanja imamo zamrznjena že nekaj časa, zdaj že pol leta tudi dokončno neizplačljiva, do nadaljnega
- delovno uspešnost imamo zamrznjeno že vsaj 4 leta
- od septembra nimamo več sofinanciranih strokovnih izpopolnjevanj (poslanci se še vedno lahko urijo v golfu, samo v manjšem obsegu)

Kljub temu še vedno delamo kot takrat, ko smo bili za presežke dejansko tudi plačani.

In se spomnim še kupa mitov o učiteljih, ki bi jih bilo dobro razbiti:
-DOPUST: tudi šolniki vsako leto prejmemo odločbo o dopustu, v kateri je jasno opredeljeno, koliko dni smo plačano odsotni z dela. Potem na prste preštejemo dni počitnic in izračunamo, koliko dni bo treba “prinesti noter” in koliko ur je to. In potem pridno beležimo nadomeščanja in še nekaj takih reči, zaradi katerih ljudem običajno zaigra nasmeh ne ustih ob pogledu na plačilno listo in upamo, da nam bo do konca šolskega leta uspelo večino počitnic spraviti pod streho. Ne, nadur nam ne izplačujejo, dejansko jih potrebujemo zato, da lahko julija in avgusta sanjamo o destinacijah, ki si jih ostala raja privošči sredi novembra….
- 8-URNA PRISOTNOST – z veseljem, če bi imela kabinet in dostop do računalnika. Ker tega ni in moram svoje intelektualno delo opravljati na domačem računalniku, ko mularija zaspi, si to mirno pišem v službeni rok. Ponavadi od 22h do 24h. Takoj zamenjam za dan, prisežem. Poleg tega bi veljalo opozoriti, da gre pred vsako ekskurzijo, izletom, športnim denvom, kulturnim… učitelj na ogled, da s eprepriča o primernosti in da se pripravi na kvalitetno izvedbo. Seveda se kdaj zgodi, da lena učiteljica biologije vse za ogled botaničnega vrta (naravoslovni dan) uredi na osebnem nedeljskem obisku tega prijetnega koščka zemlje. Tako se najprej malo pozabava in pouči svojega otroka, potem pa “izkoristi gužvo” in mirno najavi še prihod 50ih učencev za naslednji dan. Zajedavka! In potem je še na govorilni uri tako žleht, da ob petih ne zapre vrat pred nosovi staršev, ampak se z njimi pogovarja ure in ure, dokler staršem ne zmanjka pritožb in pripomb in se odvlečejo domov.
- DVIG NORMATIVA IZ 28 NA 30 UČENCEV 

  • Share/Bookmark

8.04.2011

Pojdem na ravno polje….

Zapisano pod: moje misli, pesmi — polnaglava @ 20:52

Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre, odpre!

In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da bom pri njej na sredi polja
žalost ne bo me našla.

(Tone Pavček)

  • Share/Bookmark

21.09.2010

Lahko noč, Piran (pa zbogom)

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 23:47
YouTube slika preogleda

Pesem mi je bila vedno všeč. Ena tistih redkih slovenskih, ki mi je postavila kocine pokonci. In Piran sem v resnici tako doživljala. Pred 15 in več leti…

V Piranu, Fiesi, Portorožu sem preživela nekaj prelepih poletnih dni v letih osamosvajanja in zgodnje odraslosti. Takrat, ko je bil ves svet moj, je bil moj tudi ta konec slovenske obale. Še vedno imam na ta čas lep spomin in če bi lahko, bi se z veseljem vrnila tja za nekaj dni.

Pa se je študij približal koncu in začela se je služba, našla sem (bodočega) moža, jah, odrasla sem. Prerasla mladostne žure na plaži. Prerasla sem Fieso in Piran. In ga nekaj let nisem obiskala. Ostal mi je v romantičnem spominu.

Bilo  je nekako logično, da se letos, ko smo si poletje polepšali s Sončecem št. 2, odpravimo na septembrski dopust. Nekam blizu, magari na slovensko obalo. In sem se prav brez velikih traum odločila za prelep Piran (sicer sem tako arogantna, da morja pred Zadrom – z izjemo Krka – ne priznavam). Piran, kraj, kjer je veliko možnosti za sprehode in ni prehudo, če vreme ne dopušča kopanja v morju. Pa še sindikalno stanovanje smo dobili, ki ni bilo pregrešno drago. Torej, 14 dni v najlepšem slovenskem obmorskem mestu.

HLADEN TUŠ!!!!!

To, da je Piran zaprt za promet, pozdravljam. Težko pa prebolim, da se tja naselim za 14 dni in se me obravnava kot dnevnega obiskovalca in od mene pričakuje, da bom avto pustila v parkirni hiši nad Bernardinom ali pri pokopališču (z dvema majhnima otrokoma) in za ta luksuz plačala 1€ na uro/ 12 na dan/60 na teden/ 90 na mesec!!!! A se mal hecajo?! Za en teden dopustovanja pri njih naj bi primaknili še 60 evrov zato, da avto stoji v garažni hiši na drugem koncu Slovenije?!?!?! Sem hitro izvohala neuradno parkirišče, kjer parkiranje ni prepovedano in glede na to, da septembra ni več prav veliko turistov, smo tam vedno našli prostor. Ampak si ne delam iluzij, 14 dni prej to ne bi bilo mogoče.

Zadovoljni, da bomo imeli avto tam zastonj, smo se odpravili na dolgo pot po neskončnih klancih in stopniščih do Tartinija. Ne, čez piranske ulice se ne pritožujem, je pa res, da z majhnim otrokom in dojenčkom ni ravno posebno veselje vsaj enkrat na dan, po možnosti v dežju, lezti v klanec do pokopališča. Najprej smo poiskali trgovino, da si potešimo žejo in najhujšo lakoto. O MOJ BOG! Pred mojimi očmi se je prelep Piran v septembrskem dežju v trenutku spremenil v mesto duhov. V trgovini je bilo pet moških. En med njimi je bil videti trezen. Saj vem, da ima Obala resne težave z narkomanijo, ampak tole… Poleti se porazgubijo med turisti, zdaj pa je na vsakem vogalu slonel pijanec ali džanki, topo zrl predse in čakal, da umre… Priznam, prva misel je bila, če mogoče vseeno ne bi požrla tistih 90 evrov in avto odpeljala v parkirno hišo. Druga pa, ali je pametno, da sem sem privlekla otroka in bom zdaj 14 dni gledala, kje bo stopila na kakšno iglo. Te potem kljub vsemu nisem videla niti ene, to je vsekakor ena točka za Piran. Ampak kaj, ko je toliko minusov, da tak posamezen plus ne pomeni prav nič.

Razen pijače in jedače namreč mesto Piran ne ponuja ničesar. Vsaj za družine ne. Bazena ni, niti pokritega niti odkritega. To sem sicer vedela, a vseeno. Plaže, primerne za majhne otroke, ni. Prvo spodobno igrišče je na avtobusni postaji v Luciji. Piran ne premore niti parka z dvema gugalnicama!! In v dveh tednih smo na famoznem Tartinijevem trgu ujeli en glasbeni dogodek, nastop združenega pihalnega orkestra glasbenih šol in Slovenj Gradca in Češkega Krumlova. Ta je bil sicer perfekten, a vseeno bi pričakovala, da se tam septembra zgodi še kaj več.

Vse skupaj totalno megleno. Tako zelo megleno, da je tudi mene pustilo čisto megleno in ko tole pišem, ugotavljam, da ni niti dovolj materiala za dober kriticizem. Samo brezveze. Tako zelo brez veze, da me to mesto naslednjih 15 let ne bo več videlo, še na kavico bom šla rajši kar v Koper, tam je ura parkiranja v centru 50 centov!

Eh, mogoče kasneje še kaj dopišem, me je tudi to minilo. Je pa škoda. Piran se mi je res vedno zdel super.

  • Share/Bookmark

16.07.2010

Rodila sem v bolnici Franja

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 00:38

Tako, za mano je še drugi in s tem tudi zadnji porod. Imamo krasno bitjece, Sončece št.2, pridno, zaspano, lepo bitje.

Na ta porod sem se želela pripraviti malo bolje kot na prvega, ki ni bil ravno najbolj prijetna izkušnja in se je končal z vakuumom. Sončecu je le-ta sicer očitno samo povečal IQ, ampak vseeno si nisem želela ponovitve. Zato sem se tudi tokrat udeležila nekaj predavanj Šole za starše in izvedela vse, kar sem še morala vedeti. Da je pametno imeti porodni načrt1, da gre v drugo običajno nekoliko hitreje, da se po novem dojenčku ne sme meriti temperature v ritki in, najpomembnejše, da je recesija resno udarila tudi v ljubljansko porodnišnico. To pomeni, da mora imeti ženska po novem s sabo celo potovalko Tosaminih izdelkov, ker ji v oskrbi pripada vsega en zavojček vložkov Vir 80. Niti pol litra Donata za lažje prvo odvajanje ne dobi več, “mož naj vam prinese…”.

OK; porodni načrt. Ta naj bo kratek, jedrnat, mož naj ga pozna, da bo lahko pomagal. Pa napišem na majhen listek:
- nova porodna postelja za sedeči položaj
- žoga za predihavanje popadkov
- maska z oxidulom, da bo večji žur
- Dianatal gel (ki ga imam seveda s sabo)

Se komu tole zdi pretiravanje? Vprašanje zgolj za tiste, ki so se kdaj udeležili poroda! Kajti postopno sem se morala odreči vsem točkam, razen maski. Takole…

Sestra se je odločila, da je počasi (po dveh urah čakanja v klistirnici) čas, da dobim posteljo v porodni sobi.
“A bi lahko dobila posteljo za sedeči položaj?”
” Gospa, polni smo.”
” Ja?”
” Ja polni smo,” ponovi ona nejevoljno.
” A to pomeni, da ni postelje za sedeći položaj?” Nisem navajena igranja igric in čez vse najbolj cenim odkrito komunikacijo. Ampak ona se ne da:” Gospa, polni smo!” S tem se pogovor o postelji 21. stoletja konča. Porine me v sobo, za katero sva bila z JJ-jem prepričana, da je nekakšna vmesna postaja, morda še ena pripravljalnica. V njej je bila namreč postelja iz časov bolnice Franje, taka najbolj navadna, ki si jo lahko predstavljate, tehtnica za otroka, na kateri je pisalo TOZD in še nekaj, vse potrebno za reanimacijo dojenčka in nekaj sanitetnega materiala. O žogah, maski, kavču in podobnih stvareh (ki se jih, mimogrede, spomnim od prvega poroda v Jankovičevi sobi) ni bilo ne duha ne sluha.

Ko je prišla babica, da se mi predstavi, sem ji hitro razložila, da nujno rabim plin, ker je sicer vseeno, če grem rodit domov, mi je povedala, da so v vsej porodnišnici tri take maske in da bo napela vse moči v to, da mi jo priskrbi. Ko jo je čez nekaj časa res pripeljala, mi jo je izročila z besedami;”Tukaj je, držite jo, čle bi vam jo kdo hotel vzeti, imate ravno najhujši popadek v življenju!” WTF?! Vzeti?!

Ok, bil je že čas, da ji povem, da imam s sabo Dianatal. Za vse, ki ne veste, je Dianatal porodni gel, ki za 1/3 skrajša čas poroda, olajša porod, ščiti medenično dno, bistveno zmanjša potrebo po rezanju presredka, skratka, prava mala revolucija v porajanju. Za krave baje nekaj podobnega uporabljajo že mnoga leta. Dianatal v Kranju menda uporabljajo že skoraj rutinsko. V Ljubljani pa… Pogledala me je in me z največjim možnim sarkazmom vprašala, čle mislim, da potem bom pa kar na hitro rodila.  Podobnega vprašanja sem bila deležna že na sprejemu, ko sem omenila, da imam gel s sabo in želela vedeti, kdaj in komu ga moram izročiti. V trenutku sem se mu odpovedala, saj se mi zdi popolnoma neproduktivno babici vsiljevati nekaj, v kar ne verjame in ji je očitno odveč. K sreči sem se v lekarni dogovorila, da ga lahko prinesem nazaj, če ga ne bom uporabila. Stane namreč nekaj čez 100€.

Zadovoljila sem se torej z masko, se pošteno zadela in rodila v eni uri. K sreči. Niti rezali me niso. Babica se je očitno odločila, da mi dokaže, da se da tudi brez trapastega gela stvar naresti hitro in učinkovito, za kar sem ji izredno hvaležna.

Potem pa nov šok na oddelku. Pred tremi leti sem tam že bila, zato lahko mirno trdim, da je standard tako zelo padel, da na momente nisem bila prepričana, da res ležim v porodnišnici v glavnem mestu države, članice EU. Preperele brisače, strgane rjuhe, ki ijh zamenjajo samo, če so krvave ali kako drugače umazane, ena WC školjka za šest žensk s čiščo in zašitimi ritmi, en tuš, en umivalnik. Še doboro, da je imela vsaka svojo posteljo!
Obleke za dojenčke ravno tako scufane, tetra pelnici dve na dan in “Donat naj vam prinese mož”.

Pa se res vprašam, ali Pahor posteljnino prinese s sabo, kadar mora na obisk v UKC? Da o klimi niti ne izgubljam besed…

  1. sicer se smatra, da želiš klasiko in te poležejo na posteljo, priklopijo na CTG in čakajo, kaj se bo zgodilo [nazaj]
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake