moj svet

15.05.2009

Vsi moji prvi fantje

Zapisano pod: mladost je norost, moje misli — polnaglava @ 21:08

Zadnjič sem v nekoliko “rahlem” klepetu med proslavljanjem v Bratislavi ugotovila, da termin “moj prvi fant” niti ni tako zelo enostavno pojasljiv pojem. Teh prvih sem namreč naštela kar nekaj, pač glede na to, o čem je v zvezi z moškimi tekla debata. Zanimivo, noben od njih ni ustrezal oznaki “moj prvi”, kot je v splošni rabi1.

Moj prvi fant je bil nežen, prijeten, pošten, prijazen, malo me je poljubljal, veliko držal za roko, kaj več si pa ni drznil. Kasneje se je le odločil, da so mu nekoliko bolj kot ženske všeč moški, meni pa se je malo odvalil kamen od srca2. In v Bratislavi sem v svoji “rahlosti” glasno razmišljala, da res ne vem, ali se je ob meni odločil, da ženske niso zanj, ali sem mu bila všeč, ker sem bolj dec kot baba ;) .

Šele kakšno leto po tem se je zgodil moj “prvi”. Ta res ni omembe vreden, zato na tem mestu ne bom izgubljala besed za tistih pet minut. Ga niti ne smatram za “prvega”, čeprav ga po teoretični strani ne morem zanikati. Se zgodi, takrat smo bili vsi malo več kot “rahli”. In svobodni. In stari ravno dovolj, da se nam je zdelo, da če zdaj ne, je pa vse zamujeno in se sploh nima smisla več kazati v družbi “zrelejših” vrstnikov.

Še isto poletje se je zgodil moj Prvi fant. Tak z vsemi sestavinami, z najbolj noro zaljubljenostjo in slepoto za vse slabo na čelu , tak, ko veš, da nič ni prav in je ravno zato vse tako sladko in krasno in zanimivo in… Metuljčki, utrip srca, čisto topilo… Prvi fant, ki mi je zlezel pod kožo in preprosto ni več načina, da zleze ven. Najina zveza niti slučajno ni bila “resna”, moji niso vedeli zanj, njegova mati je rekla, da “te male lajdre ne bo gledala v hiši!”, dobivala sva se v družbi in iskala intimne kotičke.3 To je tisti “prvi”, ki se ga spomniš, pa se kar nasmehneš in zasanjaš in si res zaželiš, da bi se samo za tisith par trenutkov lahko vrnil v času… Poba se je že takrat spogledoval z opojem, meni ni bilo preveč všeč, ker sem vedela, da gre predaleč…

Potem je tu še prvi “pravi” fant, tisti, ki ga predstaviš mami in si skupaj veliko časa, veliko sta sama, gresta na morje, na trgatev, na bratovo poroko, kjer že vsi planirajo tudi vajino, potem se zaveš, da je kljub vsemu prvi, da sta prišla do točke, kjer se želje in cilji preveč razhajajo in greš narazen.

In potem pridejo vsi “drugi” fantje ( meni je bil drugi gej prihranjen; mogoče sem izgubila moškega v sebi, ali pa so takrat vsi že imeli fante).

Potem se pojavi prvi resen kandidat in prvi mož. In iskreno upam, da tukaj ne pridem do drugega.

Ampak tisti Prvi, tista prva divja zaljubljenost, tisti ostane do konca. Vsaj v meni je. Nekajkrat sem ga kasneje še srečala, nekaj časa je celo hodil z mojo dobro prijateljico. Takrat se z drogami ni več samo spogledoval, takrat je bil že precej “zdelan” in tudi zapor je že videl od znotraj. Meni je vseeno uspelo obdržati spomin na tisti čas, ko je bil njegov nasmeh samo malo nagajiv in je bil …. ah, najbrž je bil lump, ampak meni se je zdel najbolj prisrčen mucek na svetu.

Včeraj me je babji firbec gnal na Google. V glavo mi je padlo, da včasih tam odtipkaš kakšno davno pozabljeno ime in izveš, kaj se z njim dogaja ves ta čas. Prvo davno pozabljeno ime je bilo Njegovo. In prvi zadetek društvo, v katerem je igral harmoniko:
Z žalostno vestjo pa sporočamo, da nas je mnogo prezgodaj zapustil naš član XX
Zraven pa fotografija veselega “mojega prvega”, ki je nedvomno potrjevala, da je to on in edino on. Kar sedela sem tam pred ekranom kot kup nesreče in popolnoma brez misli samo čutila, kako se mi nabirajo solze. Ker je bil prvi. Ker mi je zlezel pod kožo. Ker zdaj ni več upanja, da ga bom nekoč spet srečala sredi Ljubljane in bom še dva dni vsa v “luftu”, ker bova spregovorila tistih par besed. Sem res prav žalostna… 

  1. saj razumete, čebelice in rožice pa te reči :oops: [nazaj]
  2. ni tako zelo enostavno biti najstnica, imeti prvega fanta, ta pa ni čisto nor nate in kar trd že ob misli na to, da bosta lahko 5 minut sama v temi [nazaj]
  3. Kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja, sta se skrila k zvezdam za en “ljubim te”… – Dekle iz Zlate ladjice [nazaj]
  • Share/Bookmark

24.10.2008

Neučakanost

Zapisano pod: mladost je norost, življenje je šola — polnaglava @ 10:27

…je lahko tudi ZELO simpatična.

Po prebrani pravljici rečem mojim tamaucem, da se bomo šli igrico…
“Ja, jst že vem, smo se jo šli tud na plesnih!!!”
Debelo pogledam, poskusim znova
“Igrica gre takole…”
“Ja, ti boš izbrala dva otroka, potem bosta pa neki pokazala, mi bomo pa ugibal, pol bomo pa…”

Ja, meni je žal, ampak prekinila sem jo s smehom, ki ga preprosto nisem mogla zadržat. Je bila tako prepričana, tako zelo v svojem filmu, da se je kar tresla od navdušenja. In ji sploh ni bilo nič jasno, ko sem dala navodila za čisto drugačno igrico. Skomignila je z rameni, nekaj zamrmrala, potem pa ravno tako navdušeno sprejela moj film…

  • Share/Bookmark

17.10.2008

V znamenju čarovnice

Zapisano pod: mladost je norost — polnaglava @ 20:58

Ja, rojena sem v znamenju čarovnice. In ker se bliža moj čas, sem se spomnila na prigodo izpred 100 let, ko sem praznovala svoj 20. rojstni dan.

Praznovala je seveda zelo pretiran izraz, kajti v pravem pomenu nisem praznovala tako rekoč nikoli. Ponavadi sem na tortico in obložene kruhke povabila tisti dve sošolki in sosedo, ki niso imele umrlih zakopanih po vsej Sloveniji in so bile 1. novembra in vse dni okoli tega datuma doma. Prave prijateljice so po dekretu staršev, ki vedo, kaj je prav, morale dati prednost pradedkom in stricom po tretjem kolenu nekje na štajerskih in dolenjskih pokopališčih. Nekako se potem nisem naučila ceniti dne, ko sem privekala na svet in sem končno lekcijo dobila šele za 18. rojstni dan, ko se pač nikomur ni zdelo iti v Palmo, ker je bil Turist tisti hip bolj zanimiv zaradi lepega natakarja in sem šla žurat sama. Z vsemi površnimi znanci smo v Palmi praznovali kar tri rojstne dneve in sem se imela še najlepše. O tem mogoče drugič.

Torej 20. Nič nisem pričakovala, nič niti hotela, šla sem na Metelkovo kot kateri koli drug dan in upala, da bo vsaj dobra muzika. Pa se je zgodilo, da sta se prijateljici spomnili, kateri datum se piše. Nista bili to kakšni zelo dobri prijateljici, me pa, zanimivo, nanju vežejo spomini na nekaj najbolj norih odisejad moje precej utrgane mladosti.

Za začetek smo se zbasale v avto in se odpeljale. Niti same nismo vedele, kam. Po postanku na viškem Petrolu smo tik pred Dolgim mostom zagledale mladega avtoštoparja, obrnjenega v Ljubljano. Mladega pomeni mlajšega od nas, dvomim, da je bil polnoleten. Peljale smo mimo, potem pa sredi ceste divje obrnile, se ustavile pred njim in ga pobarale, kam jo maha. Videti je bilo, da ni čisto prepričan, ali naj prisede, pa smo ga pomirile in ga zvabile v avto.

Ne spomnim se več, kam je hotel, vem pa, da smo mu obljubile, da ga dostavimo prav do vrat, prej pa samo še nekam skočimo. Z voznico sva se hitro zmenili, da je naslednja postaja ljubljansko pokopališče, tista zadaj pa je medtem brezsramno zapeljevala ubogega mladička. Vmes je nekajkrat omenila, da roba ni preveč dobra in naj vseeno pogledava, če je kje še kakšna tabletka, zadovoljna bo pa tudi z jointom. Ker jo je tisti  policaj res fino znerviral in je lahko vesel, da jo je tako poceni odnesel. Pa naj še kdo reče, da punce ne znajo z noži…

Pogovor je nakazoval najmanj tri morilke na begu, fant zadaj je postajal vedno bolj bled, ko smo se ustavili pred novim delom Žal. Stopimo iz avta. Nas bo kar tukaj počakal, bo enega prižgal vmes, me naj kar opravimo svoje. O, ne, bratec, to pa ne gre. Ti si naš častni gost, zabava se šele začenja, ne bit taka kislica, saj veš, da je ta dan v letu vedno najboljši žur. Samo malo moraš biti previden…

Seveda smo v silnem zanosu začele bogato pretiravati in mladec je v olajšanju ugotovil, da smo si ga privoščile. A smo se borile naprej. Zdaj se je počasi začelo razodevati, da smo prave čarovnice in ker smo na svojem terenu, ni več umika. Fant je postajal vedno bolj pogumen, me pa smo se oklepale vseh mogočih neumnosti, da bi ga še malo držale v strahu.

Med grobovi zašumi. Šit, opazili so nas! Kdo? Matr, to je lahko samo on! A misliš? Pa ne stric Polde! Ja, sigurno je!!!

Okej, bilo je res bizarno do konca, poba se je začel smejat na ves glas in povedal, da smo trapaste, če mislimo, da nam kaj verjame.
“Kaj pa je bilo s Poldetom?”
” Ja kaj, v žabo so ga spremenili!”
“Hahahahahaahha, v žabo!”
“Ja, pa pejd pogledat, kaj tam šumi, če ne verjameš in si tako pogumen.”

Bemtiš, šlo je k vragu. Pa smo bile na dobri poti. Ja, pretiravati ni nikoli dobro…

Čisto kratek krikec je zarezal v temo. Mladec je otrpnil. Mimo njega je prav počasi priskakljala žaba…

Vsi smo jo ucvrli proti izhodu, babe v avto, mali pa je tekel, tekel… Ko smo ga dohitele, smo ga skušale prepričati, da smo se hecale. Ne, ne, sej je kul, sej gre samo tjale čez cesto, pa bo doma…

A od kje tista žaba?  Sem rekla, da sem rojena v znamenju čarovnice…

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake