moj svet

15.11.2008

Podari nasmeh

Zapisano pod: bolji život, miks — polnaglava @ 12:34

Za vse, ki imate igrače, ki so jih vaši otroci prerasli, pa ne veste, kam z njimi1, je tu akcija Petrola in Rdečega križa. Igrače zbirajo na Petrolovih servisih – menda na vseh - do 30. novembra.

Podarite nasmeh!

  1. in so ohranjene in jih je škoda vreči v smeti [nazaj]
  • Share/Bookmark

18.10.2008

Krediti, pufi, obročno odplačevanje…

Zapisano pod: bolji život — polnaglava @ 22:32

Zveni znano? Midva sva kreditna genija, bi rekla, da v stanovanju ni stvari, ki bi bila kupljena na keš. Aja, lustri so, je bila nekoč v Merkurju taka akcija, da ni bilo za ignorirat.

Ta teden sva dobila reklamo iz Harvyja. 24 mesečni brezobrestni kredit. Brez vpletanja banke, delodajalca in vseh, ki jim ne bi rad povedal, da imaš res tako malo, da ni za živet, bi pa vseeno rad imel malo več. Samo zadnji izpisek iz banke in plačilno listo.

Ker bo Sončece počasi potrebovalo svojo sobo, sva se lotila prenove stanovanja. Izselila se bova midva, rabiva novo posteljo, manjšo pisalno mizo, tanek monitor, nekaj popravkov in dodatkov za garderobno omaro, kino, LCD, novo posteljnino in brisače, dva lepa gvanta… Okej, malo me je zaneslo, priznam.

Šla sva torej v HN in pregledala postelje. Vmes sem na skrivaj metala oči tudi na omare, a me je resnično fascinirala samo ena. Cena me je tudi fascinirala. 2000€. V ikei za ta denar kompletno opremim spalnico, otroško sobo, predsobo in še kakšen tepih in luster si privoščim!

Našla posteljo. Cca 200€. Cca 7€ na mesec. Življenje je lepo!!! In me je takoj prijelo, pa sem začela gledati posteljnino, pa dekor za na okna in stene, pa… me je spet malo zaneslo, a ne? 

Ampak ker je priložnost res huda in ker v resnici rabiva, sva našla še primeren monitorček. 22 inčni, tanek kot lizika! Za kino je hvalabogu zmanjkalo časa.

Midva sva pa res carja, kadar je v vprašanju brezobrestni kredit!

  • Share/Bookmark

10.09.2008

Nove plače, roditeljski sestanek, viroza…mogoće še kej?!

Zapisano pod: bolji život, moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 15:17

Ko sem že mislila, da bom kaj krepkega napisala o rezultatu DOOOOLGO trajajočih pogajanj, me je vse skupaj tako zbegalo, da ne vem niti, kje začeti. Šolniki naj bi (med ostalimi javnimi uslužbenci) končno dobili tisto, kar si zaslužimo, torej dvig plač in poračun za nazaj, za odpravo vseh nepravilnosti. Pa nam je država jasno pokazala, kaj meni, da zaslužimo. Ne bom se spuščala v podrobnosti, razdelala, kaj pravzaprav so večini odbili, odvzeli, ne-izplačali, je pa nekaj hudo narobe, če v vsaki šoli, vrtcu in zavodu pol zbornice topo gleda v plačilno listo in se sprašuje, kaj je šlo narobe.

Sama sem sicer med tisto manjšino, ki je dobila več. Tudi če odštejem poračun in povečan/pomanjšan obseg dela, imam več, celo cca 80€ več. Mesečno. Jutri grem k računovodji, da še enkrat preveriva, če to res vse štima. Meni so namreč pred časom že dali preveč. Potem so mi pa pol leta dosledno trgali in nazaj vzeli vse in še več (ko sem dobila preveč, sem plačala tudi preveč davka, tega mi seveda nihče ni vračal). Potem sem spet napredovala, pa so mi dali premalo. Za en mesec so se pač ušteli1. In so mi izplačali pri naslednji plači. Tako so mi dva meseca zapored navidezno dvignili plačni razred, davek sem plačala dvakrat, tega spet nihče ni zaznal. Po preračunavanju sva z našo računovodkinjo ugotovili, da so me oškodovali za cca 30.000 takratnih tolarjev. To ni bilo malo denarja…

Tako zdaj v strahu čakam, da bodo ugotovili, da so tole z zvišano plačo tudi zame samo sanje…

Prah okoli plač se seveda še ni polegel (in se, upam, še dolgo ne bo), ko je prišel čas za prvi roditeljski sestanek. Tržnica. Prodajamo vse, samo zeljnih glav ne. Staršem v roke tlačimo soglasja, jih prepričujemo v pomembnost plačevanja nadstandarda, po dolgem in počez delamo reklamo za vse projekte, v katere smo se vključili in bodo pomembno izboljšali življenje in delo naše šole, se drug drugemu smehljamo in kažemo res najlepšo sliko zgledne moderne šole.

In our family portrait we look pretty happy, let’s play pretend, act like it goes naturally.

Pri tem požiramo težke besede vsevednih staršev, se branimo na način, ki ne daje vtisa, da hočemo zmagati, ker bi mogoče s tem lahko koga izgubili, saj veste:” Ga (jo) bomo pa prešolali, če boste še naprej tako delali!” in se pri tem trudimo obdržati vsaj malo dostojanstva. Sama še vedno spadam v tisto peščico, ki staršem na prvem sestanku pove, kaj je red in disciplina in kakšni bodo ukrepi za “neposlušnost”, a potem tudi vedno znova dobivam bolj ali MANJ prijazne nasvete, kako naj discipliniram in vzgajam njihove cukrčke. “A se vam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi pobrisal prah s police, namesto da mu date za kazen deset računov?!” Ne, cenjena gospa, ne zdi se mi. Lahko pa za en teden zamenjava, pa se potem zmeniva, kaj je bolj prav!!!2

Po dve-in-pol urnem roditeljskem sestanku pridem domov, hočem nekaj pojesti, pa mi želodec ne dovoli. Čez tri ure že čepim pred straniščem in izločam tisti jogurt, jabolko in dva piškota, ki mi jih je uspelo pojesti čez dan. In potem tako vso noč. Zjutraj se pridruži še driska in zalotim se, da razmišljam, kako bom preživela med mularijo.

Ne, ne za ta…. denar? Ne, ne gre za denar, gre za spoštovanje poklica, spoštovanje vseh, ki ga vsak dan opravljamo in se smehljamo otrokom in njihovim staršem tudi takrat, ko bi jih vsi drugi že odslovili, če že ne poslali v tri… Niti slučajno se ne bom odvlekla v službo. In tudi jutri ne, ko bo najhuje mimo. Morda tretji dan, ko bom vsaj približno prišla k sebi.

V tej državi je žal postalo tako, da poštenost in pridnost pač nista več cenjeni vrlini. Štejejo samo še komolci, poznanstva, egocentrizem. In dobro je, če nosiš začetnici J.J.

Enkrat sem že vprašala, ko sem se obregnila čez vinjete, zdaj vprašam še enkrat : BOSTE RES ŠE ENKRAT VOLILI ISTO VLADO???

  1. na tem mestu moram poudariti, da za take napake ni kriva računovodkinja, ampak neposredno ministrstvo [nazaj]
  2. tega sevda ne rečem naglas, v resnici se pogajam in pristanem na to, da bo njen pač brisal prah. Na njen način ga bo moral brisati vse leto, pri meni bi računal samo tri tedne, potem bi mu postalo jasno… [nazaj]
  • Share/Bookmark

10.06.2008

Na tržnico po solato, na Metelkovo po…

Zapisano pod: bolji život, moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 21:08

dank.jpgMalo sem listala po meni ljubih blogih in se seveda ustavila tudi pri Jackie4Grace. To rada berem. Ampak zadnji zapis me je pa prav razjezil. Pa ne zaradi avtoričine netolerantnosti do marginalcev, ampak zato, ker ima še kako prav.

Zadnjič sem se namreč s Sončecem pojavila na vratih zdravstvenega doma Metelkova, ker je bilo treba preveriti, kako kaj z ušesi. In tam pred vrati cvet slovenske mladine. S sončnimi očali, razcapani, zasmrajeni, mastnolasi, škrbasti… Stisnila sem Sončece močno k sebi in skoraj tekla mimo njih in upala, da se ne bova česa nalezli. Zraven pa sem se počutila skoraj malo grdo, da tako nazadnjaško razmišljam in ravnam.

Pred leti sem delala v organizaciji, ki se ukvarja z zasvojenci. Visokopražni program, kar pomeni, da morajo mulci najprej nakrizirati, potem pa s štih probami dokazovati abstinenco, če hočejo nadaljevati program in doseči “ozdravitev”. In zraven vse skupaj ravno prav drago plačati. Tile metadonci pa veselo živijo na naš račun in še socialna pomoč jim teče. Vsake toliko pa zaprosijo za enkratno posebno pomoč, ker jim pač pripada in potem grejo v Bosno nabavit cunje, ki jih potem tukaj preprodajajo in živijo še lepše.

Saj ne mislim, da je življenje džankijev v resnici lepo, vseeno pa grejo tudi meni dlake pokonci, ko pošteno polnim državno blagajno, zraven pa plačujem zdravstvene storitve, ki jih zavarovalnica ne krije. Oni pa z mojih žuljev srkajo zastonj metadon…

Je na tržnici kaj zastonj solate? Pa če jo RES rabim?

  • Share/Bookmark

15.05.2008

No, potem pa imej otroke!!!

Zapisano pod: bolji život, saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 22:35

… če se ustavi že pri tem, da ga po izteku dopusta za nego in varstvo ne moreš nikamor oddati za tistih nekaj ur, ko služiš narodu.

O težavah s sprejemom v vrtec sem se že razpisala, že en teden čakam gospoda župana, da mi prijazno odgovori na moje prijazno pismo, v katerem  se (prijazno?) sprašujem, kako mi je uspelo roditi eno leto starega otroka in bi ga zdaj na vso  silo rada stlačila v vrtec. Ker očitno se samo meni zdi, da je Sončece že eno leto prijavljeno v naši občini in vloga za sprejem v vrtec tam leži že od rojstva. Ker sem bila opozorjena, da so že leta težave in naj pohitim, da ne bo prepozno. Očitno bi  se morala javiti tam takrat, ko sva z možem razmišljala o razširitvi družine.

Ne, res, že ves teden mrzlično razmišljam, kaj mi je storiti. Ker tistih cca 400 evrčkov mesečno pa nimam, da bi se šla privat vrtec. Je pa potem vseeno, če se nekdo od naju zaposli za polovičko. Postajam besna, taka sem pa nevarna.

V ponedeljek grem na obisk k županu. S Sončecem in še nekaj podobno besnimi babnicami z njihovimi sončki. Mu jih bomo pustile v pisarni in šle mirno v službo. Se bo potem zganil? Naslednji ponedeljek jih nesemo gospe Škrinjar, čez 14 dni je na vrsti minister Zver. Vmes so pa seveda na razpolago vse mogoče oddaje informatinega značaja, ki že leta govorijo o zaskrbljujoče nizki rodnosti in zdaj ŽE dva meseca vedo, da je otrok “preveč”. Čez noč. Ma za popizdit!!!

  • Share/Bookmark

9.05.2008

Kaj bo z vrtci

Zapisano pod: bolji život, saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 10:27

pedenjped.jpgPo enem letu si človek res želi, da bi se s prijatelji in znanci lahko pogovarjal še o čem drugem, kot o plenicah, otroški hrani, izpuščajih in vročini in podobnih »starševskih« temah. Pa nekako ne gre. Vedno se najde nekaj, kar preprosto ne more mimo tebe in te najeda in razžira in je treba z vsakim, ki ga srečaš, reči par besed na to temo.

Pri nas se te dni vse vrti okoli vrtca. Sončece bo kmalu dopolnilo eno leto, porodniška se je iztekla in otroka bo treba nekam »vtaknit«. Že dolgo preden sem rodila, sem vedela, da je z vrtci zadnja leta problem. Ko se je patronažna prvič po rojstvu oglasila pri nas, je rekla: »Pa nikar preveč ne računajte na vrtec, sigurno ga ne boste dobili.« Ko je bilo detece staro teden ali dva, sva z možem izpolnila prijavnice za našega in tri okoliške vrtce. Nekje bomo pa ja dobili.

Včeraj smo dobili zadnjo odločbo. Negativno, kot vseh 12 pred to1. Zavrnila nas je naša občina, pa tri sosednje, Ljubljanska pa na celi črti. Letos je tako, da že samo zato, ker si Ljubljančan, dobiš 40 točk! Mi s periferije temu pač ne moremo konkurirati.

Pri nas so letos sprejeli 18 otrok od 92 prijavljenih. Če to ni katastrofa. Zato sem se odločila, da grem v akcijo. Za začetek sem pisala županu, v nedeljo bom spisala pritožbo za vrtec2, potem se bom oglasila pri gospe Škrinjar3, nazadnje se nadejam srečanja z gospodom Zverom4. Če nič drugega, sem se odločila dvigniti prah. Ker tako preprosto ne gre in neke vrste rešitev bo pač treba najti.

Pred dvema letoma (ali mogoče tremi?) se je takratni »socialni« minister Drobnič bahal z neverjetnimi idejami o tem, kako bi dvignil rodnost. Medtem so (mimo njega) rodile vse tiste 30-letnice, ki so si vzele čas za študij in iskanje službe in se je zaradi njih (nas) ustvarila nekakšna luknja v nataliteti. Ko ženska zanosi, traja približno 9 mesecev, preden rodi. Do takrat je vodena kot nosečnica. Pri ginekologu, če drugje ne. Potem gre na porodniško, čez 4 tedne rodi in preden potrebuje varstvo za svojega malčka, mine naslednjih 11 mesecev. V tem času otroka prijavi (takoj po rojstvu), zanj dobi državno enkratno pomoč ali nagrado ali kako se temu reče, pa ponekod še občinsko, pa patronažna služba jo obišče, pa vloži vlogo za prejemanje otroškega dodatka…

Težko me je torej prepričati, da za moje, sosedovo, tvoje in njeno Sončece niso vedeli takrat, ko je bil še čas nekaj narediti. Hočem reči tole: v moji ulici5 smo v roku dveh mesecev dobili tri otroke, v istem obdobju še štiri v sosednji ulici in tako naprej. Baby boom, kaj bi lepšali! Teh otrok nismo eno leto skrivali po kanalih, prijavili smo jih v vse mogoče evidence (Ciciklub mi še vedno vztrajno vsake tri mesece pošlje obrazec za včlanitev). Vendar so občinski možje kar stali in čakali, da se bo nekaj samo od sebe uredilo. Da jih bodo čuvale nonice ali sosedove študentke ali kdo ve, kdo. Pa so obnovili Občino (stavbo), pa izdali nekaj dovoljenj za gradnjo večstanovanjskih objektov in podobno. Niso pa storili ničesaer, da bi te otroke ob letu lahko nekam nastanili za čas, ko pridni starši v službi delajo za davke. Ki jih poberejo tudi taisti možje, mimogrede.

Skrb, kam z otrokom, se je spremenila v obup, ta se počasi (no, ne tako zelo počasi) spreminja v jezo, naslednja stopnja je bes, potem pa Sončece 1. septembra odnesem v pisarno prej omenjene direktorice ali ministra. Pa naj mu previjajo posrano rit in ga futrajo s kašicami, medtem ko jaz polnim proračunsko blagajno za njihove plače!!!

  1. ker sva videla, da kaže slabo, sva vložila prijavo še v nekaj ljubljanskih vrtcev [nazaj]
  2. tako ali tako bo to bob ob steno [nazaj]
  3. direktorica direktorata za vrtce in osnovne šole [nazaj]
  4. aktualni minister za šolstvo [nazaj]
  5. ki obsega približno 20 gospodinjstev [nazaj]
  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake