moj svet

22.04.2012

Najbrž je imela polno rit Persenov…

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 18:39

Včeraj sem se nekaj minut čez 8 odpravila na upravno enoto urediti nove dokumente za Sončece št.1. Osebna ji sicer poteče poleti, a ker sem pozabljiva, sem se navadila stvari urejati takoj, ko se spomnim. Da ni potem panike. Pa se vseeno vedno najde razlog za stres ;) .
Kot vsaka vas imamo tudi mi svoj urad, kjer lahko urejamo praktično vse. Čeprav imamo do Mačkove slabih 10 km. Lepo smo se navadili, da nam to pripada. Mi smo tisti, ki smo nekoč zahtevali ta urad in s tem posredno odprli še eno ali dve delovni mesti v javni upravi. Prebivalci, razvajeni potrošniki, če želite.
Stopila sem torej nekaj čez osmo v Urad, s Sončico št. 2 v naročju. In debelo pogledala, ko sem pred sabo v vrsti zagledala kakih deset ljudi. Dva sta bila pri okencu pri edini zaposleni. Stopim noter, se naslonim na zid in čakam. Tista dva sta še vedno pri okencu in na hitro je videti, kot da stojita tam, ženska za šalterjem pa gleda v računalnik in vsake toliko nekaj natipka. Ne premakne se nikamor.
In začnejo padati prve opazke.
“A misliš, da zanalašč dela tako počasi?”
” Po moje je tole izpad zaradi srede.”
“Gospa, bo treba dati v drugo prestavo!”
“A ne bi še ene poklicala za šalter, a ne vidiš, da je gužva?!” (mimogrede, ženska je bila sama, nobena ni zadaj pila kavice, nobenega smeha in klepeta ni bilo slišati nekje v ozadju. op.p.)
Pripombe o delovni vnemi so se še kar vrstile in počasi mi je vrela kri. Kako so lahko tako nekritični? Tako napumpani s strani velikih voditeljev? Take ovce? A nimajo svojih možganov? A ne znajo pogledati en meter naprej od svoje riti in oceniti stanja malce bolj objektivno?!
Moški v delavskem pajacu me je ves čas pogledoval s simpatijo, saj sem tam čepela z majhnim otročičkom v naročju in videti je bil prepričan, da mi gre vse pošteno na jetra. Ni bilo dolgo, ko me je ogovoril in pri tem seveda pričakoval, da mu bom pomagala razgreto ozračje še dodatno pogreti. Mirno sem ga pogledala, se zbrala in s karseda umirjenim in tihim glasom povedala, da imam občutek, da je delovno mesto opredeljeno na število prebivalcev in je bržkone res sama, ter da imam občutek, da ima težave z računalnikom in da za zastoj objektivno ni kriva sama. “Ampak nisem strokovnjak na tem področju in res samo ugibam. Sicer smo pa danes tukaj zato, ker bi še pred prazniki radi imeli nove dokumente in smo čakali do zadnjega…)
Moški je videl, da nisem pravi naslov za netenje požara, ljudje v vrsti so ob mojem “modrovanju” malo pogledali v tla, malo je vse potihnilo. Potem je prišel “garač v pajacu” na vrsto. Po nekaj sekundah je v roke vzel mobitel in poltiho zahteval: “…ja, dej povej tvoj EMŠO in davčno… kaj, 133… aha, okej…”. Delavka za šalterjem je mirno počakala, da je po telefonu pridobil vse, kar bi moral prinesti s sabo, potem je svoje delo nadaljevala. Hitro, počasi, ne vem, ne bom sodila.
Kmalu sem dojela, da še dolgo ne bom prišla na vrsto, odločila sem se, da grem domov, se pripravim za službo in kasneje, ko oddam tamauko privatni varuški, poskusim še enkrat, potem pa oddivjam v svoj popoldanski šiht.
Ob 10h je bilo stanje videti boljše, v vrsti pred mano dva moška in ena ženska. In en na šalterju, v obravnavi. Spet je trajalo, ampak tokrat sem bila bližje in slišala, kako so se nekajkrat zagnali windowsi. Torej ji res dela probleme računalnik. Kasneje sem izvedela, da ga je že vsaj desetkrat resetirala, pa ni pomagalo. Ja, najbolj spretna res ni bila…
Pa malo prisluhnem čakajočim. Moška (spet v zamazanih kombinezonih, morda avtomehanika ali kaj podobnega) sta besno razpravljala o tem, kako je lena, koliko plače bi si zaslužila, koliko dobi čistilka, ki dejansko gara, koga vse zajeda s tem, ko tam sedi in nič ne dela.
Prideta na vrsto. Nekaj ji rečeta, ona pa: ” Ja, tega pa ne dobita pri meni.”
“Kaj da ne, vedno smo to tukaj urejali!”
“Ne, jaz nimam teh obrazcev, to ima Avto moto zveza. Lahko vama samo overim, če kaj napišeta.”
“Kol’k to stane?!”
“Evro in pol.”
“Dej papir!”
Delavka za pultom jima da list papirja in svinčnik, tip začne pisati, ona pa se nagne proti vrsti “Kar en naj pride naprej…”
Tipu v kombinezonu se je utrgalo. Dobesedno. Zabrisal je kemik, zmečkal papir in ga vrgel v okence (drugače bi ga v njeno glavo), začel vpiti: “Prekleta prasica, a zdej boš pa naprej jemala!!!! Prasica! Niti 500€ nisi vredna!!!” Kompanjon je še nekaj zatulil z njim, potem sta zgrabila kljuko, vrata na “tresk” odprla in jih za sabo tudi na polno zaloputnila.
Ženska je sedela in vzela v obravnavo novo stranko. Potem se je spet zaslišal tisti znani napev ob izklopu računalnika in zagonu Windowsev. Ko sem prišla na vrsto, mi je povedala, da ni nujno, da bo uspel prenos in če ne potrebujem osebne tako zelo nujno, naj pridem raje v ponedeljek…
Res je, zelo spretna ni bila. Lahko bi že ob 8h na okence obesila listek s pojasnilom, da ima težave z računalniškim sistemom. Lahko bi vsem, ki niso imeli s sabo potrebnih stvari, povedala, kaj potrebujejo in jih odslovila, lahko bi se kakor koli postavila zase. Res pa je tudi, da so vsi, ki so v petek želeli vložiti vlogo za nov dokument, doplačali prioriteto, da bo gotovo še pred prazniki. Torej so vsi čakali do zadnjega. In bili zato malo živčni. In gotovo neobjektivni v svojih komentarjih, predvsem pa nekonstruktivni.
In še nekaj je res. Med osmo in deseto dopoldan so v čakalnici upravne enote stali garači v delavskih kombinezonih in ena družina s praktično odraslima otrokoma (mama, oče, sin in hči). Vsi so se deklarirali za prave delavce, za take, ki državi dejansko ustvarjajo dobiček. In prav vsi so imeli čas sedeti tam in čakati na dokumente, ki jih bodo za prvomajske praznike spravili čez mejo. Negovalka je medtem brisala rit v bližnjem domu za ostarele, pomočnica vzgojiteljice je takrat brisala ritko v bližnjem vrtcu, učiteljica solzice učencu tretjega razreda, ker za malico ni dobil evrokrema…

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake