moj svet

22.04.2012

Najbrž je imela polno rit Persenov…

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 18:39

Včeraj sem se nekaj minut čez 8 odpravila na upravno enoto urediti nove dokumente za Sončece št.1. Osebna ji sicer poteče poleti, a ker sem pozabljiva, sem se navadila stvari urejati takoj, ko se spomnim. Da ni potem panike. Pa se vseeno vedno najde razlog za stres ;) .
Kot vsaka vas imamo tudi mi svoj urad, kjer lahko urejamo praktično vse. Čeprav imamo do Mačkove slabih 10 km. Lepo smo se navadili, da nam to pripada. Mi smo tisti, ki smo nekoč zahtevali ta urad in s tem posredno odprli še eno ali dve delovni mesti v javni upravi. Prebivalci, razvajeni potrošniki, če želite.
Stopila sem torej nekaj čez osmo v Urad, s Sončico št. 2 v naročju. In debelo pogledala, ko sem pred sabo v vrsti zagledala kakih deset ljudi. Dva sta bila pri okencu pri edini zaposleni. Stopim noter, se naslonim na zid in čakam. Tista dva sta še vedno pri okencu in na hitro je videti, kot da stojita tam, ženska za šalterjem pa gleda v računalnik in vsake toliko nekaj natipka. Ne premakne se nikamor.
In začnejo padati prve opazke.
“A misliš, da zanalašč dela tako počasi?”
” Po moje je tole izpad zaradi srede.”
“Gospa, bo treba dati v drugo prestavo!”
“A ne bi še ene poklicala za šalter, a ne vidiš, da je gužva?!” (mimogrede, ženska je bila sama, nobena ni zadaj pila kavice, nobenega smeha in klepeta ni bilo slišati nekje v ozadju. op.p.)
Pripombe o delovni vnemi so se še kar vrstile in počasi mi je vrela kri. Kako so lahko tako nekritični? Tako napumpani s strani velikih voditeljev? Take ovce? A nimajo svojih možganov? A ne znajo pogledati en meter naprej od svoje riti in oceniti stanja malce bolj objektivno?!
Moški v delavskem pajacu me je ves čas pogledoval s simpatijo, saj sem tam čepela z majhnim otročičkom v naročju in videti je bil prepričan, da mi gre vse pošteno na jetra. Ni bilo dolgo, ko me je ogovoril in pri tem seveda pričakoval, da mu bom pomagala razgreto ozračje še dodatno pogreti. Mirno sem ga pogledala, se zbrala in s karseda umirjenim in tihim glasom povedala, da imam občutek, da je delovno mesto opredeljeno na število prebivalcev in je bržkone res sama, ter da imam občutek, da ima težave z računalnikom in da za zastoj objektivno ni kriva sama. “Ampak nisem strokovnjak na tem področju in res samo ugibam. Sicer smo pa danes tukaj zato, ker bi še pred prazniki radi imeli nove dokumente in smo čakali do zadnjega…)
Moški je videl, da nisem pravi naslov za netenje požara, ljudje v vrsti so ob mojem “modrovanju” malo pogledali v tla, malo je vse potihnilo. Potem je prišel “garač v pajacu” na vrsto. Po nekaj sekundah je v roke vzel mobitel in poltiho zahteval: “…ja, dej povej tvoj EMŠO in davčno… kaj, 133… aha, okej…”. Delavka za šalterjem je mirno počakala, da je po telefonu pridobil vse, kar bi moral prinesti s sabo, potem je svoje delo nadaljevala. Hitro, počasi, ne vem, ne bom sodila.
Kmalu sem dojela, da še dolgo ne bom prišla na vrsto, odločila sem se, da grem domov, se pripravim za službo in kasneje, ko oddam tamauko privatni varuški, poskusim še enkrat, potem pa oddivjam v svoj popoldanski šiht.
Ob 10h je bilo stanje videti boljše, v vrsti pred mano dva moška in ena ženska. In en na šalterju, v obravnavi. Spet je trajalo, ampak tokrat sem bila bližje in slišala, kako so se nekajkrat zagnali windowsi. Torej ji res dela probleme računalnik. Kasneje sem izvedela, da ga je že vsaj desetkrat resetirala, pa ni pomagalo. Ja, najbolj spretna res ni bila…
Pa malo prisluhnem čakajočim. Moška (spet v zamazanih kombinezonih, morda avtomehanika ali kaj podobnega) sta besno razpravljala o tem, kako je lena, koliko plače bi si zaslužila, koliko dobi čistilka, ki dejansko gara, koga vse zajeda s tem, ko tam sedi in nič ne dela.
Prideta na vrsto. Nekaj ji rečeta, ona pa: ” Ja, tega pa ne dobita pri meni.”
“Kaj da ne, vedno smo to tukaj urejali!”
“Ne, jaz nimam teh obrazcev, to ima Avto moto zveza. Lahko vama samo overim, če kaj napišeta.”
“Kol’k to stane?!”
“Evro in pol.”
“Dej papir!”
Delavka za pultom jima da list papirja in svinčnik, tip začne pisati, ona pa se nagne proti vrsti “Kar en naj pride naprej…”
Tipu v kombinezonu se je utrgalo. Dobesedno. Zabrisal je kemik, zmečkal papir in ga vrgel v okence (drugače bi ga v njeno glavo), začel vpiti: “Prekleta prasica, a zdej boš pa naprej jemala!!!! Prasica! Niti 500€ nisi vredna!!!” Kompanjon je še nekaj zatulil z njim, potem sta zgrabila kljuko, vrata na “tresk” odprla in jih za sabo tudi na polno zaloputnila.
Ženska je sedela in vzela v obravnavo novo stranko. Potem se je spet zaslišal tisti znani napev ob izklopu računalnika in zagonu Windowsev. Ko sem prišla na vrsto, mi je povedala, da ni nujno, da bo uspel prenos in če ne potrebujem osebne tako zelo nujno, naj pridem raje v ponedeljek…
Res je, zelo spretna ni bila. Lahko bi že ob 8h na okence obesila listek s pojasnilom, da ima težave z računalniškim sistemom. Lahko bi vsem, ki niso imeli s sabo potrebnih stvari, povedala, kaj potrebujejo in jih odslovila, lahko bi se kakor koli postavila zase. Res pa je tudi, da so vsi, ki so v petek želeli vložiti vlogo za nov dokument, doplačali prioriteto, da bo gotovo še pred prazniki. Torej so vsi čakali do zadnjega. In bili zato malo živčni. In gotovo neobjektivni v svojih komentarjih, predvsem pa nekonstruktivni.
In še nekaj je res. Med osmo in deseto dopoldan so v čakalnici upravne enote stali garači v delavskih kombinezonih in ena družina s praktično odraslima otrokoma (mama, oče, sin in hči). Vsi so se deklarirali za prave delavce, za take, ki državi dejansko ustvarjajo dobiček. In prav vsi so imeli čas sedeti tam in čakati na dokumente, ki jih bodo za prvomajske praznike spravili čez mejo. Negovalka je medtem brisala rit v bližnjem domu za ostarele, pomočnica vzgojiteljice je takrat brisala ritko v bližnjem vrtcu, učiteljica solzice učencu tretjega razreda, ker za malico ni dobil evrokrema…

  • Share/Bookmark

12.04.2012

Preklete gnide zajedavske, a ne štekajo, da je kriza???!!!!

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 22:59

Štekajo, brez skrbi.
Plače imajo zamrznjene že n let.
Delovna uspešnost je že utonila v pozabo.
Napredovanja v nazive (za kar potrebuješ kar nekaj točk, ki jih dobiš z veliko dodatnega neplačanega dela) se ne plačuje več.

ŠOLNIKI NE BOMO STAVKALI ZARADI NAPOVEDANIH ZNIŽEVANJ PLAČ, NA TO, DA NISMO VREDNI VEČ KOT KVALIFICIRAN DELAVEC V FABRIKI, SMO SE ŽE NAVADILI.

STAVKALI BOMO ZATO, KER BI RADI DELALI.

Ker bi radi otroke nekaj naučili, jih vzgojili namesto njihovih vedno zaposlenih staršev, jim zraven vcepili še kakšne moralne vrednote.

VLADNE NAPOVEDI UKREPOV (danes so romale v državni zbor v potrditev):

- normativno povečanje števila učencev iz 28 na 30 (v razredih po 20 učencev ima pri nas 1-3 učenci odločbo o prilagojenem izvajanju programa)
- spremenjen normativ za knjižničarje in svetovalne delavce ( po novem bo en delavec za 480 učencev – posledično bodo v manjših šolah, kje imajo samo po 350 učencev, svetovalni delavci in knjižničarji zaposleni za cca 70%. Nekako dvomim, da bodo pri 350 učencih v resnici delali samo 70%)
- učna obveznost se učiteljem poveča za eno uro
- izvajanje interesnih dejavnosti, učne pomoči in jutranjega varstva se prenese v delovno obveznost
- pri prevozu na delo se namesto javnega prevoza povrne 4% cene bencina za km
- zniža se financiranje prehrane
- na službenih poteh znižanje kilometrine na 15% cene benzina in znižanje dnevnic za 20%
- ukinitev nivojskega pouka

Takole na hitro to pomeni, da bom drugo leto ob kakšnih 200€. Če bom obdržala 100% zaposlitev, kar pa je malo verjetno, če bo sreča, pridem na kakšnih 70% (se mi sploh ne ljubi računati, koliko plače bom dobila za to). Realno bo septembra na naši šoli vsaj 6 učiteljev viška. Ključ za odpuščanje je bil pred nekaj dnevi prikazan na eni od informativnih oddaj. Štela bo delovna doba, pa pridobljeni nazivi, socialno in zdravstveno stanje ne bo tako pomembno, bolj pomembno bo, da ja nimaš nikogar, ki bi te ob izgubi službe lahko preživljal, saj boš kljub temu, da si učitelj leta, na cesti prvi. Otroci ne štejejo, dejanska zavzetost za delo tudi ne. Dokončna smrt socialne države…

V istem razredu sta dva oddelka po 17 otrok. V vsakem sedita po dva otroka s posebnimi potrebami, dva odločbo čakata. Do poletja bodo starši dveh otrok izgubili zapolsitev in se bodo odselili s trebuhom za kruhom. En se bo prešolal, ker ima v drugi šoli najboljšega prijatelja. Septembra jih bo ostalo 31. Združili jih bodo v en razred, v katerem bodo sedeli vsaj 4 učenci s posebnimi potrebami. Ena učiteljica bo dobila odpoved. Druga jo bo dala in se “preselila” v Idrijo…

  • Share/Bookmark

11.04.2012

Letni fiktivni dohodek (in spet malo učiteljskega jamranja)

Zapisano pod: bolji život, moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 23:50

Juhuuuuu!!!
Končno sem ugotovila, kako bom drugo leto svoji skoraj obubožani družinici privoščila nekaj dni smučanja! Preprosto bom rezervirala hotelček, par dni smučarskih kart in učitelja za Sončici, potem se bomo pa imeli lepo. In kobo treba plačati, bom na blagajni pokazala najnovejši slovenski umotvor – odločbo o otroškem dodatku – in jih povabila, da si zahtevano vsoto vzamejo iz mojega letnega fiktivnega dohodka. Ker, jebiga, prišli so časi, ko bo treba vse dohodke do nule porabiti. In jaz se bom, prisežem, poslužila tudi tega.

Danes sem klicala na CSD. Zanimalo me je, zakaj so mi kot premoženje šteli tudi hišo, v kateri živimo, glede na to, da naše stanovanje meri dobrih 60 kvadratov, 4-članski družini pa po zakonu pritiče 130. In sem izvedela, da mi v resnici niso računali stanovanja, v katerem živim, ampak parcelo, na kateri je postavljena hiša (v kateri živim z možem in dvema otrokoma na 62m2). Da sem torej bistveno premožnejša od tiste družine, ki se v centru Ljubljane “stiska” na 130 kvadratih luksuza v večstanovanjski hiši (brez deleža na zelenici okoli nje). Popizdiš. To je pa res mogoče samo še pri nas. Nov avto na kredit in stanovanje v stari plesnivi hiši z vrtom. Bogatija brez primere!

Čez nekaj dni me bo vlada obrala še za tistih nekaj denarcev, ki jih dobim za to, da vsak dan opravim svoje vzgojno-izobraževalno delo. Odločba bo ostala nespremenjena…

Pa me pri vseh teh varčevalnih ukrepih znižanje plače niti ne boli tako zelo. Vsi moramo zategniti, vsi prispevati, se strinjam. Ampak čakam, da nekdo od novinarjev vendarle enkrat pove tudi to:
- plače imamo zamrznjene že več let
- Napredovanja imamo zamrznjena že nekaj časa, zdaj že pol leta tudi dokončno neizplačljiva, do nadaljnega
- delovno uspešnost imamo zamrznjeno že vsaj 4 leta
- od septembra nimamo več sofinanciranih strokovnih izpopolnjevanj (poslanci se še vedno lahko urijo v golfu, samo v manjšem obsegu)

Kljub temu še vedno delamo kot takrat, ko smo bili za presežke dejansko tudi plačani.

In se spomnim še kupa mitov o učiteljih, ki bi jih bilo dobro razbiti:
-DOPUST: tudi šolniki vsako leto prejmemo odločbo o dopustu, v kateri je jasno opredeljeno, koliko dni smo plačano odsotni z dela. Potem na prste preštejemo dni počitnic in izračunamo, koliko dni bo treba “prinesti noter” in koliko ur je to. In potem pridno beležimo nadomeščanja in še nekaj takih reči, zaradi katerih ljudem običajno zaigra nasmeh ne ustih ob pogledu na plačilno listo in upamo, da nam bo do konca šolskega leta uspelo večino počitnic spraviti pod streho. Ne, nadur nam ne izplačujejo, dejansko jih potrebujemo zato, da lahko julija in avgusta sanjamo o destinacijah, ki si jih ostala raja privošči sredi novembra….
- 8-URNA PRISOTNOST – z veseljem, če bi imela kabinet in dostop do računalnika. Ker tega ni in moram svoje intelektualno delo opravljati na domačem računalniku, ko mularija zaspi, si to mirno pišem v službeni rok. Ponavadi od 22h do 24h. Takoj zamenjam za dan, prisežem. Poleg tega bi veljalo opozoriti, da gre pred vsako ekskurzijo, izletom, športnim denvom, kulturnim… učitelj na ogled, da s eprepriča o primernosti in da se pripravi na kvalitetno izvedbo. Seveda se kdaj zgodi, da lena učiteljica biologije vse za ogled botaničnega vrta (naravoslovni dan) uredi na osebnem nedeljskem obisku tega prijetnega koščka zemlje. Tako se najprej malo pozabava in pouči svojega otroka, potem pa “izkoristi gužvo” in mirno najavi še prihod 50ih učencev za naslednji dan. Zajedavka! In potem je še na govorilni uri tako žleht, da ob petih ne zapre vrat pred nosovi staršev, ampak se z njimi pogovarja ure in ure, dokler staršem ne zmanjka pritožb in pripomb in se odvlečejo domov.
- DVIG NORMATIVA IZ 28 NA 30 UČENCEV 

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake