moj svet

29.10.2011

Še ena o kazni

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 20:05

Zdi se, da se moj svet te dni vrti samo še okoli kaznovanja ubogih malih nebogljenih bitjec. Pred dnevi sem imela izredni roditeljski sestanek na temo kaznovanja, razločevanja med otrokovo željo in potrebo, nudenja podpore in pretiranem ščitenju otroka ipd, kot po naključju pa mi je v četrtek v vrtcu v roke prišel brezplačnik Moj otrok in vrtec. Ker sem imela po oddaji Sončeca 1 v skupino še nekaj malega časa, sem se odločila, da revijo na hitro prelistam kar tam. Takoj mi je na naslovnici v oči skočil članek Ali je kazen potrebna, ki ga je podpisala sama urednica. Pena mi je šla na usta. Najprej sem pomislila, da bodo revijo, v dobri veri, da prebirajo večletna dognanja strokovnjakov, prelistali predvsem starši, ki niso pedagoško izobraženi in take članke pojedo za malico, potem sem imela pred očmi starše, ki sem jim samo nekaj dni prej skušala dopovedati, kako zelo napačno je misliti, da njihov otrok, vsakič, ko potoči solzico, v resnici zelo trpi, potem me je spreletelo, da se vzgojiteljice v našem vrtcu morda s takimi traparijami strinjajo in bo moje že tako malce divje dete v njihovi oskrbi do konca podivjalo. No, okej, priznam, da me to v resnici ni zaskrbelo ;) .

V članku namreč v manj kot tisoč znakih avtorica oznani, da je kazen nasilje nad otrokom, da si starši izmišljamo kazni, ker smo vzgojno nemočni in jezni in da bomo zaradi udarca po ritki kmalu morali v zapor. Vsekakor priporočam, da si veleum preberete in potem sami presodite, koliko strokovnega znanja in svojih otrok ima dotična gospa. Za poslastico pa nekaj ljubkih citatov:

“Starši kazni največkrat izrekamo, ker čutimo nemoč.”
“… otrokom je v normalnih okoliščinah vedno v interesu… da dan poteka čim bolj mirno.”
“Če starši nimamo dovolj potrpljenja zanje in začnemo še z izrekanjem kazni, se takšen dan nikoli ne konča dobro.”
“Veliko bolje je ponuditi sodelovanje… kadar je otrok zvečer utrujen, se z njim pogovorimo: “Poglej, kako si utrujen. Kaj bova zdaj storila?”  ” (tale stavek je včeraj moj mož celo preizkusil, o rezultatu pa ne bi, me še vedno lomi od smeha, ko pomislim na to.)

Saj v bistvu mi je sedaj, ko ga berem že tretjič, že kar malo smešno. Dokler ne pomislim na tistih 20% staršev, ki bodo odgovorni urednici verjeli…

  • Share/Bookmark

2 komentarjev »

  1. Hahaahaahaha, dobra. Tale stavek moram pa tudi jaz sprobat. Če me ne bo po tem lasten otrok imel za norca, pa tud nič nočem!!

    mars — 5.11.2011 @ 21:33

  2. A lahko dodam še moje izkušnje oz. nasvet? Ne poslušaj tašče!!!! Joj, koliko sem jih jaz poslušala v vseh teh letih od starejših in “modrejših” ljudi! Vse tri otroke sem dojila vsaj eno leto vsakega in to do sedmega meseca polno brez dodatkov, in to izključno na otrokovo željo. To jesploh pri prvem zgledalo tako, da sem jo imela prvih par mesecev dobesedno ves čas na joški. Poslušaj še to: Dokler so se dojili, jih nikoli nisem uspavala drugače kot na joški, tudi spali so ves čas z mano. In ko so se nehali dojiti, sem jih prestavila v svojo sobo (na začetku je bilo par burnih noči, a smo jih z ljubeznijo in vztrajnostjo prebrodili, tako da so se naučili sami zaspati) in čisto vsi od svojega prvega leta spijo v svoji sobi (vsi so skupaj)! Nobeden ni nikoli imel ne dude in ne flaške, dobil pa je od mene ogromno ljubezni in bližine in tolažbe, zato so vsi zadovoljni otroci in če bom imela še kakšnega, ga bom dojila vsaj eno leto in tako pogosto, kolikor bo želel. Tašče in mame pa ne poslušam več. :) No, drugače vam je pa itak že gospa Vozel zelo lepo vse razložila.

    Elbert R. Burton — 8.05.2013 @ 12:19

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake