moj svet

1.10.2011

Kazen mora biti, kazen je vzgojna!

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 18:12

Citat, ki smo ga kot manjhni slišali vsakič, ko se je vrtela Zvezdica Zaspanka. Jaz sem verjela. In verjamem še danes.

V letih, kar delam v šoli, se vse pogosteje srečujem s problemom kaznovanja. Težko mi je vsakič, ko srečam starša, ki ne verjame, da je kazen za otroka dobra in nujna, ko pa izvem, da tako razmišlja tudi kakšna učiteljica ali vzgojiteljica, bi jo hitro poslala nazaj na faks ali vsaj hotela, da hitro še enkrat prebere “Slobodnu decu Samerhila” in razmisli, kam to pelje…

Glede kazni se v letih pri meni spreminja samo eno – vedno bolj mi je namreč jasno, kako zelo škodljivo je, če otroci odraščajo brez nje in vedno bolj se posvečam temu, kako skrbnim staršem to dopovedati na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli.

Te dni me je prijateljica prosila za nasvet. Njen šestletnik naj bi bil v šoli (v podaljšanem bivanju) neobvladljiv. Beseda, ki je ne smem slišati. V šoli je po mojem skromnem mnenju lahko neobvladljiv samo avtist, ki ni voden in ima večkrat na dan izbruhe (avto)agresije, vpitja, brcanja v prazno ipd. Za take predlagam čim hitrejši obisk v pediatrični ambulanti in napotitev k strokovnjakom. Sicer pa je po moje šestletnik  bitje, ki na najrazličnejše načine poskuša še naprej živeti kot majhen otročiček, okoli katerega se vrti ves svet ali vsaj vse sorodstvo. In tu ni nič nezdravega, nenormalnega, nič patološkega, če hočete.

Patološko postane, ko mu prijazna gospa mati ali vzgojiteljica reče, da tako se pa ne dela, to nam pa ni všeč, tititi, grdi fantek, lumpek ali kaj še bolj ogabnega, po možnosti v spakedrani “otroški govorici” in potem pričakuje, da bo mulc prišel k sebi in nehal z neumnostmi in se bosta lahko pomenila o črkah in številkah. Bljak! Prijateljica od učiteljice ni izvedela, kaj konkretno je pri fantu tako nemogočega, izvedela je samo za zadnjo neumnost, ki si jo je izmislil v kompaniji s sošolko in skoraj pobegnil iz šole. In ko je mati želela izvedeti, kako so ga v šoli kaznovali, ji je učiteljica skoraj malo zgroženo rekla :”Saj ste pedagoginja, saj veste, kaj si pedagogi mislimo o kazni!”. Seveda je bila rahlo v šoku, ni rekla nobene, ampak se je obrnila domov in se začela spraševati, kaj dela narobe, da je njen otrok tako zelo neobvladljiv. Na tem mestu je le treba povedati prijateljici v bran, da je sine doma povsem običajem otrok, ko si izmisli kaj zelo trapastega, jih pa “dobi po prstih”. Super dečko je! Bi pa najraje šla v šolo namesto nje jaz in vprašala šefico, KAJ je tisto, kar si pedagogi mislimo o kazni. Ker si očitno mislimo zelo različne stvari…

Težko delo, kako staršem in drugim vzgojiteljem povedati o krivici, ki jo s takim načinom vzgajanja dela otroku, je zdaj že kaka tri leta olajšano s perfektno knjigo, ki je nastala v sodelovanju med dr. Zoranom Milivojevićem in delavci Mladinskega doma Jarše. Mala knjiga za velike starše je skoraj dobesedno priročnik, saj ponuja odgovore, kako pravilno pohvaliti in grajati, kaj kazen je in kaj ni, razloči med kaznijo in nasiljem ipd. Toplo priporočam.

Na kratko o kazni, ki se začne na strani 56 z naslivom “Otrok se ne obnaša tako, kakor želimo starši”.  Kritiki vedenja naj sledi grožnja s kaznijo, tej pa (v primeru, da otroke ne naredi, kot je dogovorjeno) tudi konkretna kazen. Največkrat se namreč ustavi ravno tu. Do groženj še pridemo, ko pa je treba televizijo za nekaj dni ugasniti ali ukiniti vse sladkarije za en teden, pa sila vzgajanja usahne. In na koncu vztrajanje pri izrečeni kazni.

Ravno zaradi te zadnje stopnje je pomembno imeti načrt kaznovanja. Spomnim se namreč prijateljice, ki je v živalskem vrtu skoraj takoj po prihodu takrat dve letni hčerki, ki je s tal pobirala pesek in ga metala na vse strani, zagrozila nekako takole: “Če vržeš še en kamenček, bomo šli domov!” Ker je malčica to seveda storila, se je znašla v precepu – izvesti konkretno kazen in pri njej vztrajati, ali vzgajati enkrat drugič. Kazen je izvedla. Amapak na žalost kaznovala še sebe, saj sta morali domov…

Še ena stvar, zaradi katere je knjigo pametno vzeti v roke, je ta, da nas opomni na razlikovanje med potrebo in željo, torej na kaznovanje z odvzemom nujno potrebne stvari oz. odvzemom ugodnosti. Po razumevanju teh pojmov postane kaznovanje otrok mačji kašelj, skoraj zabavno, če sem malo zlobna :D .

Na kratko spregovori tudi o fizičnem kaznovanju, razjasni kako, kdaj, koliko, če že; poudari razliko med udarcem po riti in “mazanjem zaušnic”, razloži, zakaj ni enako udariti po riti dveletnika in premlatiti najstnika ipd. Vredno branja, človek razširi pogled in zelo verjetno malo spremeni mnenje.

Evo, moji  Sončici sta že malo nervozni, če se hočem izogniti temu, da bi naredili kaj, kar bi morala kaznovati, moram takoj nehati s pametovanjem in nadaljevati z zlaganjem kock. Mogoče pa še kaj dodam v komentarjih. Vaših bom pa tudi vesela, če le ne bodo žaljivi

  • Share/Bookmark

11 komentarjev »

  1. Presenetljivo, da so neuki ljudje kar po posluhu vzgajali otroke že tisočletja.Brez knjig, brez stroke.

    Stric Marč — 1.10.2011 @ 21:18

  2. Stric Marč. popolnoma se strinjam. In so jih včasih tudi čisto mirno čez rit (včasih celo s pasom), pa ni kasneje nihče zaradi tega pri Freudu na kavču ležal in travmiral. Ravno zato je knjiga za moje pojme neprecenljiva, ker demistificira kazen. Žal je že sama beseda kazen v našem koncu sveta že nekaj let tako zelo napačna, da imam včasih pol leta dela s starši, če si dovolim v šoli koga kaznovati. Za take ljudi, ki so popolnoma zignoriralio posluh za otroka, je taka knjiga obvezno čtivo.

    polna glava — 1.10.2011 @ 21:39

  3. Dober prispevek!

    Se pa dostikrat vprašam (kot mama), kje so meje. Tudi to dobro poznam, ko sem grenko razočarana nad učiteljem, ki bi kdaj morda le malo pristopil do otroka in ne samo zahteval in zahteval. Zakaj je moj otrok raje dobil cvek za pesmico, kot jo povedal, čeprav jo je znal zelo lepo povedati? Zato, ker je učiteljica čakala, da bi jo posebej prosil, če lahko pove. Zdi se mi, kot si se šla, kdo je močnejši, pametnejši in še kaj.
    Vsekakor je zmagala učiteljica, saj je otroku znižala oceno v spričevalu.

    Njena kazen ni bila vzgojna – po moje.

    ana — 2.10.2011 @ 09:55

  4. To, da so tisočletja vzgajali otroke brez knjige ne pove veliko. Kakšnega so tako tudi fentali. In že tri tisoč let nazaj so se zgražali nad “današnjo mladino”, ki da ne spoštuje staršev, se ne zna vesti, itd. Se pravi, da gre za stalno prisoten problem pri vseh generacijah. Mislim, da je bolj od vsega znanja pomembno prevladujoče vzdušje v družinah. Kaj vam pomaga, če veste kje delate napako, če pa v vas ni ne volje ne vzorca, ki bi prevagal, da bi napako odpravili. Če denimo sam vem, da bi bilo pametno in dobro, da bi se več ukvarjal s svojimi otroci ampak v resnici do tega čutim odpor, ker sem imel stalno odsotnega očeta, posledično pa pomanjkanje pozitivnih spominov in vzorcev, katere bi spontano prenesel na otroke. Če se posiljujem v tej smeri je vse skupaj bolj ena žalost kot pa ne.
    Kar se pa kazni tiče je pa že ime nekako napačno. Bolje bi jo bilo preimenovati v posledico ali kaj podobnega kar sloni na logiki; če storiš to in to se bo zgodilo to in to, pa ne zato, ker bi te želeli kaznovati ampak, ker je to posledica tistega kar narediš in s čimer se moraš sam ukvarjati, ker si to storil, da ne pričakuješ, da bo nekdo drug brisal za tabo, ker si ihtavo porinil krožnik na tla, itd.
    Pri tem se mi zdi zelo pomembno tudi to, da otroku vedno znova najprej povemo, da ga imamo radi in da o njem sicer mislimo pozitivno, ampak tole bo pa moral spremeniti, potrpeti, itd.
    Vidim otroke v osnovni šoli, ki so bili vzgajani brez soočanj s posledicami. Potem nekateri le priznajo, da tako ne bo šlo in jih pošiljajo na delo k hišniku. Posledično se ti otroci nenadoma začnejo vesti bolj sprejemljivo. Če le starši niso tistega tipa, ki otroke “ščitijo” pred grdim svetom, ker s tem kompenzirajo svoje zanemarjanje lastnega naraščaja, kar se jim bo maščevalo v času, ko bodo njihovi ljubi otroci komaj čakali, da se stari stegnejo, da bodo končno nekaj imeli od njih.

    Feniks — 2.10.2011 @ 14:11

  5. Ooooooooooooo, Polni glavi se je nabralo (malo pozno to ugotavljam). Krasen prispevek, krasna knjižica od Milivojevića, vse skupaj je res simple (no, dokler to niso moji otroci in moram domov z obiska, ker ne obuje copat, že še preden smo dobro prišli). In, Feniks, tale dodatek je češnjica na torto.
    Jp, kazni bi morali dati drugačno ime. A gremo predlagat pa zberemo 10000 podpisov na peticiji?

    mars — 14.10.2011 @ 21:18

  6. Bolnica.
    Kazen je najbolj neumno obvladovanje otroka.
    Bolniki ucite bolnike.
    Slepci vodite slepce.
    Brez obcutka.
    Kozlat grem.

    Bljak

    Peter — 29.06.2013 @ 14:51

  7. Da bo “šlo tudi brez kazni”, lahko misli seveda le tisti, ki otrok nima. (In pri tem nikakor ni mišljena fizična kazen.) Kazen seveda mora biti. Utemeljitelj in zagovornik permisivne vzgoje Benjamin Spock je že zdavnaj priznal svojo tragično zmoto in se celo opravičil — a na žalost se je medtem zgodilo kar nekaj izgubljenih in popolnoma zgrešenih generacij. (Med njimi statistično več alkoholikov, depresivcev, drogirancev, shizofrenikov ipd.) Težko je verjeti, da še danes nekateri vztrajajo pri tem; ljudje resnično nimajo več nobenih moralnih načel ter osebnostne integritete. Idiotske generacije permisivcev vzgajajo nadaljnje idiote. Neizpodbitno in dokazljivo dejstvo je, da so najbolj razvajeni in nepovratno uničeni otroci raznih “intelektualcev”, med njimi še posebej psihologov in pedagogov.

    filmoljub — 29.06.2013 @ 17:37

  8. Imam dva prekrasna otroka, torej nisem brez otrok.
    Benjamin Spock pa ni bog, da bi se lahko reklo, da celo on se je zmotil. Moti se vsak clovek. S kaznijo pa otroku nabijamo krivdo in krivda je tista, ki dela depresivce in zadrogirance.
    Je pa kazen res najhitrejsi in najbolj ucikovit nacin za hitro dosego zunanjih rezultatov.
    Notranja skoda cloveku,ki je obremenjen s tem kako bo nekaj izpadlo navzven ni pomembna.
    Vazno da je otrok priden in da lepo je ali da se ne mece v trgovini po tleh.
    Otroci naj bodo otroci. Odrasli vsepreveckrat pricakujemo, da bodo boljsi od nas.
    Se enkrat- ZA POKOZLAT.
    Druga stvar je posledica. Posledica ni kazen.
    NPR. Otrok unici igraco. Kazen je da ne bo smel gledati risanke. Risanka z igraco nima veze.
    Posledica je, da nima vec igrace. In ko se bo hotel igrati z njo je ne bo imel.
    Seveda bi pa vsak stars raje otroka zatrl s kaznijo, da mu dopove kaj je prav in kaj ne.
    Za POKOZLAT.

    Peter — 30.06.2013 @ 09:29

  9. Peter, večina staršev ima prekrasne otroke, kar vprašaj. :)
    Benjamin Spock seveda ni bog je pa o vzgoji kljub temu, da se je zmotil vedel več kot velika večina. Problem se pojavi takrat, ko v raziskavah na takšnih področjih prideš do točke, ko veš več kot ostali ampak premalo, da bi to bilo dovolj. Posledice so znane. Spljuvan in pokritiziran je bil dovolj. Če bi njegova teorija držala bi ga pa častili po božje. Seveda je takrat ogromno ljudi menilo, da ima prav. Toliko o njihovem znanju.
    Kar pa se tiče kazni in posledice pa ne vem, če si razumel kar sem hotel povedati. Določena dejanja imajo določene posledice. Če te otrok denimo udari (prekrasni otroci so seveda izključeni) je avtomatizem se pravi posledica, da ga udariš nazaj. Če tega ne storiš potem ga ne vzgajaš za ta svet. Lahko bo živel na Galapagosu pa še to le toliko časa dokler ne pridejo predatorji.
    Poleg tega nima vsak sreče, da bi sam sebe zaplodil, rodil in vzgojil v super starša. Velika večina staršev nosi travme prejšnjih generacij in so posledično slabi starši. Pomagala bi jim podpora okolice, če so jo seveda sposobni sprejeti. Komur gre pri tem na kozlanje takšne podpore ni sposoben nuditi. Nekdo gre kozlat tudi, če vidi kri. Takšen ne more delati v medicini.
    In tudi jaz svojih otrok ne tepem, kar ne pomeni, da se v določeni situaciji ne bi moglo zgoditi.
    Poznam pa nekaj “nezatrtih” otrok, ki tudi slučajno ne vedo kje je meja. Nadležni so učiteljem in ostalim učencem. Če vprašaš njihove starše so to krasni otroci.

    Feniks — 5.07.2013 @ 01:30

  10. Avtomatizem, da otroka udariš nazaj je zame le pokazatelj clovekoven nezmoznosti resevanja situacije.
    Torej bom s tem,ko ga bom udaril nazaj v pol sekunde dosegel, da mu pokazem mojo fizicno premoc in ga zraven se naucim vzorca, da je to nekaj normalnega.
    To, da otroka udaris ali nad njim izvajas kakrsnokoli fizicno ali pa psihicno nasilje je polplnoma nedopustno in je zame le pokazatelj, da je clovek popolnoma nesposoben stvari peljati drugace.
    Se pa strinjam , da se travme selijo in poglabljajo iz generacije v generacijo.
    Ker ljudje nimajo orodja tega prestopiti in ocistiti.
    Jaz ga hvalabogu imam in ga s pridom uporabljam pri obeh otrocih.
    Pa sta me oba v svoji trmi kdaj udarila in vseeno nisem
    udaril nazaj. Nikoli. Taksna vzgoja pa zahteva veliko potrpljenja in ucenja in spoznavanja sebe. Pa sta moja otroka zelo za ta svet.
    Pa ceprav bi na Galapagosu verjetno bilo lepse.
    Če otroku dovolis izraziti obcutke in jih primerno usmerjati (seveda najprej pri sebi) potem bo tak otrok slej kot prej pokazal rezultate in vzorce,ki so trajni.
    Tisto vedenje,ki ga pa pri otroku dosezemo z kaznijo, ki je le nabijanje krivde da nekaj ni prav je pa le vedenje iz strahu pred kaznijo. In travma je ustvarjena in se lahko nadaljuje.

    Peter — 5.07.2013 @ 17:24

  11. Avtomatsko vračanje udarcev ni pokazatelj nezmožnosti reševanja situacije je le pokazatelj kaj se zgodi, če si nasilen. Upam, da tvoji otroci tega ne bodo poskušali drugje. Znan je primer, ko je mladenič srečal psihopata in ga pošiljal nekam. Žal ni preživel. Eno je moj mali svet, drugo je zunanji svet. Neprilagojenim se v določenih situacijah lahko zmeša ali pa enostavno ne preživijo. Eno so želje, drugo je realnost. To so seveda skrajni primeri. Žal pa se prevečkrat zgodi, da tako nepripravljeni sami postanejo izvajalci nasilja, če se le znajdejo v superiornejšem položaju.
    Lahko bi rekli, da smo še včeraj imeli vojno. Kaj bi storil tvoj otrok, če bi kdo streljal nanj ali nate? Bi se poskušal pogovoriti? Nasilja se je dobro izogibati vendar je sestavni del naših značajev in je prav, da se z njim znamo soočiti.

    Feniks — 5.07.2013 @ 23:42

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake