moj svet

29.10.2011

Še ena o kazni

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 20:05

Zdi se, da se moj svet te dni vrti samo še okoli kaznovanja ubogih malih nebogljenih bitjec. Pred dnevi sem imela izredni roditeljski sestanek na temo kaznovanja, razločevanja med otrokovo željo in potrebo, nudenja podpore in pretiranem ščitenju otroka ipd, kot po naključju pa mi je v četrtek v vrtcu v roke prišel brezplačnik Moj otrok in vrtec. Ker sem imela po oddaji Sončeca 1 v skupino še nekaj malega časa, sem se odločila, da revijo na hitro prelistam kar tam. Takoj mi je na naslovnici v oči skočil članek Ali je kazen potrebna, ki ga je podpisala sama urednica. Pena mi je šla na usta. Najprej sem pomislila, da bodo revijo, v dobri veri, da prebirajo večletna dognanja strokovnjakov, prelistali predvsem starši, ki niso pedagoško izobraženi in take članke pojedo za malico, potem sem imela pred očmi starše, ki sem jim samo nekaj dni prej skušala dopovedati, kako zelo napačno je misliti, da njihov otrok, vsakič, ko potoči solzico, v resnici zelo trpi, potem me je spreletelo, da se vzgojiteljice v našem vrtcu morda s takimi traparijami strinjajo in bo moje že tako malce divje dete v njihovi oskrbi do konca podivjalo. No, okej, priznam, da me to v resnici ni zaskrbelo ;) .

V članku namreč v manj kot tisoč znakih avtorica oznani, da je kazen nasilje nad otrokom, da si starši izmišljamo kazni, ker smo vzgojno nemočni in jezni in da bomo zaradi udarca po ritki kmalu morali v zapor. Vsekakor priporočam, da si veleum preberete in potem sami presodite, koliko strokovnega znanja in svojih otrok ima dotična gospa. Za poslastico pa nekaj ljubkih citatov:

“Starši kazni največkrat izrekamo, ker čutimo nemoč.”
“… otrokom je v normalnih okoliščinah vedno v interesu… da dan poteka čim bolj mirno.”
“Če starši nimamo dovolj potrpljenja zanje in začnemo še z izrekanjem kazni, se takšen dan nikoli ne konča dobro.”
“Veliko bolje je ponuditi sodelovanje… kadar je otrok zvečer utrujen, se z njim pogovorimo: “Poglej, kako si utrujen. Kaj bova zdaj storila?”  ” (tale stavek je včeraj moj mož celo preizkusil, o rezultatu pa ne bi, me še vedno lomi od smeha, ko pomislim na to.)

Saj v bistvu mi je sedaj, ko ga berem že tretjič, že kar malo smešno. Dokler ne pomislim na tistih 20% staršev, ki bodo odgovorni urednici verjeli…

  • Share/Bookmark

1.10.2011

Kazen mora biti, kazen je vzgojna!

Zapisano pod: uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 18:12

Citat, ki smo ga kot manjhni slišali vsakič, ko se je vrtela Zvezdica Zaspanka. Jaz sem verjela. In verjamem še danes.

V letih, kar delam v šoli, se vse pogosteje srečujem s problemom kaznovanja. Težko mi je vsakič, ko srečam starša, ki ne verjame, da je kazen za otroka dobra in nujna, ko pa izvem, da tako razmišlja tudi kakšna učiteljica ali vzgojiteljica, bi jo hitro poslala nazaj na faks ali vsaj hotela, da hitro še enkrat prebere “Slobodnu decu Samerhila” in razmisli, kam to pelje…

Glede kazni se v letih pri meni spreminja samo eno – vedno bolj mi je namreč jasno, kako zelo škodljivo je, če otroci odraščajo brez nje in vedno bolj se posvečam temu, kako skrbnim staršem to dopovedati na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli.

Te dni me je prijateljica prosila za nasvet. Njen šestletnik naj bi bil v šoli (v podaljšanem bivanju) neobvladljiv. Beseda, ki je ne smem slišati. V šoli je po mojem skromnem mnenju lahko neobvladljiv samo avtist, ki ni voden in ima večkrat na dan izbruhe (avto)agresije, vpitja, brcanja v prazno ipd. Za take predlagam čim hitrejši obisk v pediatrični ambulanti in napotitev k strokovnjakom. Sicer pa je po moje šestletnik  bitje, ki na najrazličnejše načine poskuša še naprej živeti kot majhen otročiček, okoli katerega se vrti ves svet ali vsaj vse sorodstvo. In tu ni nič nezdravega, nenormalnega, nič patološkega, če hočete.

Patološko postane, ko mu prijazna gospa mati ali vzgojiteljica reče, da tako se pa ne dela, to nam pa ni všeč, tititi, grdi fantek, lumpek ali kaj še bolj ogabnega, po možnosti v spakedrani “otroški govorici” in potem pričakuje, da bo mulc prišel k sebi in nehal z neumnostmi in se bosta lahko pomenila o črkah in številkah. Bljak! Prijateljica od učiteljice ni izvedela, kaj konkretno je pri fantu tako nemogočega, izvedela je samo za zadnjo neumnost, ki si jo je izmislil v kompaniji s sošolko in skoraj pobegnil iz šole. In ko je mati želela izvedeti, kako so ga v šoli kaznovali, ji je učiteljica skoraj malo zgroženo rekla :”Saj ste pedagoginja, saj veste, kaj si pedagogi mislimo o kazni!”. Seveda je bila rahlo v šoku, ni rekla nobene, ampak se je obrnila domov in se začela spraševati, kaj dela narobe, da je njen otrok tako zelo neobvladljiv. Na tem mestu je le treba povedati prijateljici v bran, da je sine doma povsem običajem otrok, ko si izmisli kaj zelo trapastega, jih pa “dobi po prstih”. Super dečko je! Bi pa najraje šla v šolo namesto nje jaz in vprašala šefico, KAJ je tisto, kar si pedagogi mislimo o kazni. Ker si očitno mislimo zelo različne stvari…

Težko delo, kako staršem in drugim vzgojiteljem povedati o krivici, ki jo s takim načinom vzgajanja dela otroku, je zdaj že kaka tri leta olajšano s perfektno knjigo, ki je nastala v sodelovanju med dr. Zoranom Milivojevićem in delavci Mladinskega doma Jarše. Mala knjiga za velike starše je skoraj dobesedno priročnik, saj ponuja odgovore, kako pravilno pohvaliti in grajati, kaj kazen je in kaj ni, razloči med kaznijo in nasiljem ipd. Toplo priporočam.

Na kratko o kazni, ki se začne na strani 56 z naslivom “Otrok se ne obnaša tako, kakor želimo starši”.  Kritiki vedenja naj sledi grožnja s kaznijo, tej pa (v primeru, da otroke ne naredi, kot je dogovorjeno) tudi konkretna kazen. Največkrat se namreč ustavi ravno tu. Do groženj še pridemo, ko pa je treba televizijo za nekaj dni ugasniti ali ukiniti vse sladkarije za en teden, pa sila vzgajanja usahne. In na koncu vztrajanje pri izrečeni kazni.

Ravno zaradi te zadnje stopnje je pomembno imeti načrt kaznovanja. Spomnim se namreč prijateljice, ki je v živalskem vrtu skoraj takoj po prihodu takrat dve letni hčerki, ki je s tal pobirala pesek in ga metala na vse strani, zagrozila nekako takole: “Če vržeš še en kamenček, bomo šli domov!” Ker je malčica to seveda storila, se je znašla v precepu – izvesti konkretno kazen in pri njej vztrajati, ali vzgajati enkrat drugič. Kazen je izvedla. Amapak na žalost kaznovala še sebe, saj sta morali domov…

Še ena stvar, zaradi katere je knjigo pametno vzeti v roke, je ta, da nas opomni na razlikovanje med potrebo in željo, torej na kaznovanje z odvzemom nujno potrebne stvari oz. odvzemom ugodnosti. Po razumevanju teh pojmov postane kaznovanje otrok mačji kašelj, skoraj zabavno, če sem malo zlobna :D .

Na kratko spregovori tudi o fizičnem kaznovanju, razjasni kako, kdaj, koliko, če že; poudari razliko med udarcem po riti in “mazanjem zaušnic”, razloži, zakaj ni enako udariti po riti dveletnika in premlatiti najstnika ipd. Vredno branja, človek razširi pogled in zelo verjetno malo spremeni mnenje.

Evo, moji  Sončici sta že malo nervozni, če se hočem izogniti temu, da bi naredili kaj, kar bi morala kaznovati, moram takoj nehati s pametovanjem in nadaljevati z zlaganjem kock. Mogoče pa še kaj dodam v komentarjih. Vaših bom pa tudi vesela, če le ne bodo žaljivi

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake