moj svet

25.01.2010

Zamenjati moram desetletje, če ne stoletje

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 15:52

Dear, dear diary…

Ma ne vem, če je to še normalno. Vedno bolj pa imam občutek, da bi morala zamenjati vsaj desetletje, če ne kar stoletje.

Fantek, 6 let, 1.razred: Med umivanjem rok si zmoči oba rokava (dolga) do pazduhe;

Fantek, 7 let, 2. razred: obleče se v športno opremo. Medtem mu pripravim malico – kosmiče z mlekom v PVC kozarček. Obleko zbaše v torbo, jaz se z njim ne ukvarjam več. Vidim, da na športno aktivnost odhaja s torbo, brez malice. Vprašam, kje ima lonček z mlekom in kosmiči. “Pospravil sem v torbo.”  A mi še sledite?! Nežno in previdno primem torbo, jo odprem, mleka v lončku seveda ni več. Je pa na majici, hlačah… Ljubi starši, ali pričakujete od učiteljice v drugem razredu, da bo kaj takega preprečila???? Oziroma predvidela, da se lahko zgodi? Niti v najbolj norih sanjah.

Deklica, 6 let, 1.razred: V košaro za malico (nakupovalno košaro) postavi odprto mleko brez pokrovčka, vse skupaj na hitro dvigne, mleko se prevrne… Get the picture? Ona me pa nesrečno gleda, stoji nepremično, mleko pa teče, teče, teče…

In to vse v pol ure.

Jaz dajem odpoved!

Moje Sončece pri dveh in pol bi vsaj reagiralo…

PS: Ljubi starši! Vzemite si vsake toliko pol ure rezerve in dovolite svojim predšolskim otrokom, da kaj naredijo sami. Ker je res nerodno, da si v prvem razredu ne znajo zavezati čevljev, da ne vedo, kaj naj počnejo z neolupljenim kivijem, da ne znajo odpreti paštete (niti je namazati na kruh), da se jim niti sanja ne, zakaj je na svetu nož, kadar je za kosilo zrezek, da si ne znajo prej kot v pol ure obleči zimskega kombinezona… Žal bi lahko naštevala še eno uro, pa se mi mudi v zbornico na redovalno konferenco.

  • Share/Bookmark

42 komentarjev »

  1. Oj profesorca a veš da se jaz dostikrat vprašam, kako bo moja prvorojenka vse to pošlihtala v šoli. V štartu je zasanjana. Že doma ji vse pomagamo narediti, ker drugače se ona sama ne bi nikamor oblekla in bi bili samo doma. Že doma, da se preobleče iz pižame v oblačila je cela umetnost. Ona je bla decembra 5 let in septembra naj bi šla v šolo. Ona sproti za svoje stvari ne ve več kje so. Groza me je. In ja verjetno sem si sama kriva- samo jaz ne vem kako naj pristopim. V vrtcu je vedno zadnja In resno razmišljam kaj naj naredim.

    libra — 25.01.2010 @ 18:05

  2. hehe, si me spomnila na kolonijo na morju – fantje, stari devet let, so se sicer znali obleč in sleč, niso pa se znali umivat pod tušem. Tako da sem prvi večer držala tuš nad njihovimi glavami, obrnjena stran od njih sem govorila: “V roke si zlij malo gela za tuširanje, potem pa ….” Naslednji dan je bilo že boljše. Eh, starši :D

    Špelca — 25.01.2010 @ 18:24

  3. Ja dragi starši, mal manj trave kadit pa bo tut otrok mn zmeden…

    Moje Sranje — 25.01.2010 @ 18:29

  4. Pa sem mislila, da se to dogaja samo v vrtcu.(sem študentka predšolske vzgoje) Še ko sm bla na praksi (3-6 let) so si vsi 4letni otroci znali zavihat rokave preden so si umili roke.
    Po mojem mneju so ti otroci totalno zmedeni, ker jih starši filajo z vsemi mogočimi dejavnostmi, o osnovnih stavreh pa niti besede.

    0keti0 — 25.01.2010 @ 19:21

  5. Glavno da vidiš takega otroka že v 1.razredu z najnovejšim mobitelom v roki,a čevljev si ne ve zavezat.
    To je res potem dodatno delo učiteljev,za kaj bi morali poskrbeti že starši.

    Lump — 25.01.2010 @ 19:52

  6. Zabavna ironija vsega skupaj pa je, da se naj bi šoli reklo tudi izobraževalna ustanova – učitelji pa seveda tarnajo že pri izpolnjevanju osnovnih obveznosti. Pri šetih letih-, se mi zdi, da tudi sam nisem bil sposoben vsega, kar znam sedaj…

    Morda pa si zgrešila poklic? Če delaš z otroki, bi morala že a priori take stvari vzeti v zakup – še več! Taki majhni, nepomembni doživljajčki bi ti morali lepšati dan, ne pa da z njimi trapiš svet.

    Lp B!

    polnaglavaAnonimnež — 25.01.2010 @ 21:56

  7. hmmm no ja… po eni strani se strinjam s tabo, ampak na drugi strani… Anonimnež ima prav, da sem jaz na tvojem mestu bi se temu smejala kot zmešana :D pač… verjamem, da si pod stresom, sm tut sama v tem poklicu, samo s starejšimi, samo to vzem kot majhne pripretljaje, ki popestrijo dneve.:)

    Digitalka — 25.01.2010 @ 22:21

  8. Osnovna naloga šole pač ni otroku rit obrisat. Mogoče to starši pričakujejo od vrtca, pa še tam to ni njihova osnovna naloga. Oprosti, Anonimnež, “izobraževanje” ne vljučuje osnovnih življenjskih spretnosti, kot so umivanje in oblačenje. Je pa za starše očitno res najlažje, da si stvari interpretirajo tako.

    @libra: seveda obstajajo otroci, ki so bolj spretni in tisti, ki so manj. Pa tudi bolj in manj radovedni, vedoželjni, trmasti… Razlike so in prav je tako. Je pa tudi prav, da starši vstanemo kakšno uro prej, da je dovolj časa za počasnelice in da tako planiramo tudi druge aktivnosti, ki zahtevajo otrokovo soudeležbo. Jaz, recimo, v vrtcu hči slečem, sezujem in obujem v copate izključno ob ponedeljkih in torkih, ko se mi zelo mudi. Ostale dneve prideva malo prej, potem ima pa tudi 10 minut za bundico in čevlje. Več pa res ne rabi…
    Otroci po naravi uživajo v samostojnosti, ena prvih besed je “sam!”, odrasli pa smo tisti, ki otroke naučimo, da je bolj komot, če se pustijo pedenat.
    Če je otrok rojen decembra, se pa šolanje lahko tudi odloži, ne bo nikogar konec, mala bo pa še malo dozorela. Jaz moje, če bi bila decembrska, gotovo ne bi silila v šolo, če bi se mi zdelo, da ni zrela.

    polna glava — 25.01.2010 @ 22:25

  9. Jp, vsak dan en je res še malo zabaven. Trije hkrati pa niti ne več toliko. Ob upoštevanju da so v razredu 20-ih otrok trije s posebnimi potrebami in da se “pripetljajček” ni zgodil nobenemu od njih…
    Eh, grem spat, da bom jutri spet lahko brisala za njimi, jim lupila sadje in zavezovala čevlje…

    polnaglavapolnaglava — 25.01.2010 @ 22:34

  10. ourajti! končno ena na blogu o cvetki, s katero se ukvarjam zadnjih 6 mesecev!
    se jutri javim, ko bom bolj pri stvari…

    noč noč od prfokse

    anna — 25.01.2010 @ 23:17

  11. Pričujoči dogodki so odraz dejastva, da otroci nimajo lastnih izkustev, ker vse namesto njih naredimo odrasli, potem pa pričakujemo, da bodo samostojno opravljali osnovne dejavnosti kot so umivanje rok, zavezovanje vezalk itd. Današnji način življenja je resda stresen, ves čas se nam nekam mudi, ampak potrebno se je ustaviti in si vzeti čas za naše malčke in jim s potrpežljivostjo dati možnost, da se sami naučijo odrezati kos kruha, sicer bomo imeli čez nekaj let invalide.

    Gospod anonimnež takšnih veščin ni navedenih v učnem načrtu in tudi ni naloga učiteljice, da jih uči osnovnih življenjskih veščin, šola ne more nadomestiti staršev in prevzemati odgovornosti v tem pogledu.

    April — 25.01.2010 @ 23:18

  12. obupno!!!

    v glavnem bi dejal: “popolno pomanjkanje topline, sočutja, človečnosti, čuta ”
    In to do otrok. Spoštovana, ali mislite da je vaš NAMEN in BISTVO, da se skozi delo realizirate zgolj v produciranju novih perspektivnih ….. , ma ne vem kaj, ne najdem pravega izraza za te REVEŽE, ki prihajajo iz šol.

    Prav smilijo se mi ti otroki. Resnično! Si vas kar predstavljam kakšna ste navznoter, v svojih čustvih in z mislimi, ko je punčki mleko pa kar teklo in teklo.!?!? Reveži. Kdo jih vzgaja, izobražuje, jim s svojo prisotnostjo daje vzgled, usmeritev, polaga temelje, nazorno kaže kako reagirati in kakšen odnos gojiti do drugačnega, nedoraslega, zaspanega, počasnega ….. Groza!!!!!!
    Spoštovana, resno vam polagam na srce, da se globoko, kolikor le zmorete zamislite nad samo seboj, da o tem premišljujete dlje časa, ker to potrebujete, menim da imate ne tem področju vaše osebnosti praznino, ki jo na pamet rečeno ni lahko zapolniti. Ne želim vas žaliti, niti ne razvrednotiti vaših preostalih kvalitet, toda, prosim lepo, v dobro otrok, ne gojite več takega odnosa do ljudi, ki še niso povsem samostojni, poleg tega pa imajo še to “smolo”, da njihovi starši morda res niso popolni.

    Enostavno, RADI JIH IMEJTE TAKŠNE KOT SO, kakor so omenjali že v predhodnjih komentarjih in jih BREZPOGOJNO SPREJEMAJTE.
    Predvidevam, da tudi vi niste v vsem suvereni in nasploh najboljši, pa si kljub temu za sebe želite, recimo temu srečo in zdravje, pa da bi vas ljudje imeli radi in nasplošno ne-prizadevali, da vam pomagajo in vas spoštujejo. Verjemite, tudi če boste zanikali, v podzavesti si popolnoma vsak želi vse dobro zase, v najslabšem primeru se to izkaže tedaj ko “nam ne gre”.

    Lepo prosim, nikar več tako naprej, razumite vendar. Pa da ne bo pomote, sem eden navade dec, pomalem smotan, tudi nerazgledan, skratka…

    lp., Puščavnik iz sončne oaze, :)

    puščavnik — 26.01.2010 @ 00:28

  13. g. Puščavnik, očitno niti približno niste dojeli zgornjega teksta.pametujete (še več vsiljujete in ocenjujete človeka,ki ga verjetno ne poznate) o čustvih in toplini,hkrati pa ste jo sami pokazali še veliko manj. otroci res niso krivi,so pa starši in kolikor jaz razumem tekst,je to tudi point le tega.Mene so starši naučili zavezati čevlje,ne pa da bi mi jih zavezovali do 12ega leta,oz. bi mi jih v šoli morala učiteljica!!!in reveži,ki prihajajo iz šol,niso reveži zato,ker jih je učiteljica grdo pogledala,ko so se polili z vodo,ampak zaradi staršev,ki vse prelagajo na učitelje,doma pa razvajajo svoje otroke in jim ne dovolijo normalnega razvoja. in če se učitelj čudi nad nesamostojnostjo otrok,kje piše,da jih zato nima rad,oz. jih ne sprejema!?!?po vaše bi verjetno bilo najbolje,da se jih ujčka do onemoglosti in jim pri 35ih mogoče že dovoliti oditi na svoje!?!?

    karkol — 26.01.2010 @ 02:17

  14. Otrokom je najbrž treba malce pomagati, da razvijejo sposobnost predividevanja. Razložiti povezavo med vzrokom in posledico in o tem, da je potreben premislek.
    Prav tako je motnja kocentracije lahko velik problem in neko oblačenje traja in traja… Poskusiti je treba z pozitivno motivacijo.
    Dejstvo je, da vsi otroci ne razvijajo svojih sposobnosti vzporedno in jih je potrebno obravnavati malce bolj individualno.
    Verjamem, da je to zelo naporno in veliko zahteva od človeka. Staršev in učiteljev.

    nevenkanevenka — 26.01.2010 @ 07:28

  15. Me pa res zanima kam plove ta svet?

    pipi — 26.01.2010 @ 11:06

  16. Ja, meni je predvsem zanimivo videti, kako berete eni in kako drugi. in verjamem, da je tudi branje odvisno od izkušenj. Nikjer nisem napisala, da sem fantka z mokrimi rokavi postavila na mraz, da sem tistemu s politim mlekom v torbi vse skupaj vrgla v glavo in da sem ubogo nebogljenko, ki je mleko polivala po tleh uporabila namesto cunje!
    Vedno, kadar dobim take komentarje na mojo osebnost, sem malo užaljena, ker vsako tako prigodo kljub vsemu skušam napisati skozi humor ali vsaj ironijo in cinizem. In, kot je napisal/a Karkol, je graja letela na starše. Otroke sem pa menda ja porihtala in tudi pol litra mleka na tleh sem pobrisala jaz…
    Čisto vsaka kritika (tudi otrok) pa res ni izraz in odraz sovraštva do njih!

    polna glava — 26.01.2010 @ 21:05

  17. spet se na kratko javljam, še pride daljši odg :) ampak za zdaj samo na kratko:

    eden izmed vzrokov za obupne vedenjske in druge težave s tamali je uvedba 9-letke. današnji otroci in to 6-letniki v večini primerov niso primerni za 1.razred…
    vrtci jih obupno pripravljajo na šolo, staršev pa ni od nikoder…

    to stanje bo potrebno sprejet…druga nam ne preostane, ampak sprejet pomeni, da bomo našli nove koncepte poučevanja in predvsem vzgajanja za te generacije, ki niso več deležne normalnega odraščanja…

    kaj več pa res v drugem delu dneva :D

    anna — 27.01.2010 @ 08:50

  18. Ta ping pong med učitelji in starši mi gre že pošteno na živce. Naš mali hodi v prvi razred in si še ne zna zavezati vezalk. Joj, kaj zdaj! Ta starejši si jih znal zavezati pri štirih, drugega smo začeli učiti pri istih letih, kot prvega in mu nikakor ne gre. Prvi je v vrtcu risal človečke z vratom, telesom, rokami nogami itd., drugi še v prvem razredu riše glavonožce, je zelo hiperaktiven in zaradi tega dostikrat neroden, je pa pri treh letih poznal že vse črke in številke ter znal računati do dvajset.
    In kaj zdaj, sem zaradi tega slaba mama, se premalo ukvarjam s svojim otrokom. Ne, še zdaleč ne. Vsak otrok je individum, mar tega kot prosvetna svetnica ne veste?
    Si vas kar predstavljam, kako med odmorom stojite s sodelavkami na šolskem igrišču in kokodakate, otroci pa kot bikci norijo naokoli brez kontrole. A ne, kako lahko je na nekoga lepiti etiketo, slab starš ali slab učitelj.
    Aja še nekaj, mogoče se je deklica, ki je polila mleko in ni odreagirala, ustrašila vaše reakcije, vašega srepega pogleda …. in je otrpnila. A na to pa niste pomislila, prosvetna svetnica?!

    Abba — 28.01.2010 @ 12:08

  19. Tudi moj je MORAL v šolo s petimi leti (zakon, pač) in si seveda še ne zna zavezati čevljev ali razrezati zrezka. Menda bo slej ko prej to znanje osvojil (še skoraj vsak je…) Mi pa ni vseeno, če pri tem ob njem ne stoji učiteljica, ki bi morala razumet, kaj pomeni bit star pet ali šest let.

    Biba — 28.01.2010 @ 12:43

  20. Ampak etikete vendar lepite vi…
    Jaz sem samo napisala, kaj bi bilo bolje narediti,oz. kako zelo narobe je, če starši svoje otroke servisirajo (te) od spredaj in zadaj. Žal mi je, če ste to vzeli, kot da se tiče ravno vas; mora pa že biti kaj na tem, a ne? Še za nikogar nisem rekla, da je slab starš, za marsikoga pa, seveda, da določene stvari dela narobe. In če bi se malo poglobili, bi videli, da prav tako še nikoli nisem trdila, da sama delam vse prav in da vse vem. Izražam pa lahko svoje menje in pri tem, za razliko od vas (Puščavnik in Abba), nisem sovražna in žaljiva.
    Seveda so individualne razlike, ker pa delam že nekaj časa, pa tudi vem, da so velike razlike tudi v generacijah. Vsako leto so otroci slabše opremljeni z znanjem socialnih veščin in z obvladovanjem nalog, ki jih zahteva vsakodnevno življenje. To ne govorim kar tako, ampak iz izkušenj. In ker sem se tudi sama pred dvema letoma ujela v ta “servis” in otrokom v prvem razredu lupila sadje. Zdaj jih raje že septembra naučim, kako naj ga olupijo sami. Škoda pa je, da večini staršev to ne pride na misel. In res nikomur nisem rekla, da je zaradi tega slab starš. Je pa pretirano zaščitniški in servilen…
    Nič posebnega ni, če si otrok ne zna zavezati čevljev. Če pa si hkrati taisti otrok ne zna umiti rok, namazati kruha, naliti kozarca mleka, prijeti v roke vilice… je pa že druga zgodba.
    Škoda, da se vaše branje ni končalo tam, kjer se je končalo moje pisanje – z apelom staršem, naj vendar malo bolj zaupajo v sposobnosti svojih malčkov. In tudi to govorim iz lastne izkušnje.

    @Biba: zakon je res tak, vendar pa daje možnost staršem, da sami odločijo, ali je otrok dovolj zrel, ali ne. Žal mi je, da vam tega ni nihče povedal. Marsikomu bi bilo marsikaj prihranjeno, če bi vedel, da ima prav vsak pravico odložiti šolanje za eno leto. Poznam celo nekaj staršev, ki so se konec septembra odločili, da otrok še ni za šolo in so ga vrnili v vrtec. Mogoče se sliši preveč radikalno, v resnici pa ni v tem prav nobene škode, kvečjemu korist (za vso družino). In če starš, ki meni, da otrok ni dovolj zrel, pride kdaj na govorilno uro in se o tem odkrito pogovori, je tudi vse skupaj malo drugače…

    OK; zdaj pa res nimam več kaj povedati. Kdor je hotel razumeti, je razumel. Srečno!

    polna glava — 28.01.2010 @ 23:31

  21. Kj vem, morda nekateri starši čakajo, da se bo otrok s posnemanjem odraslih vsega sam naučil in mu pri tem ne pomagajo. Kakšne reči je pač treba prav vaditi, če želiš, da otrok osvoji kakšno spretnost.
    Prehitevati normalnega razvoja otroka se pa ne sme. Za otroka bi utegnilo biti prestresno in bi bil nesrečen.
    Z raznimi sodbami na to temo se ne pride daleč.
    Samo s trudom.

    nevenkanevenka — 29.01.2010 @ 05:53

  22. Nevenka, večina današnjih otrok nima priložnosti jih posnemat, ker jih pač ni od nikoder ali pa so za slabi dve uri in še tisto eno morajo preležat, da se spočijejo od dela, v drugi ga nahranijo in preverijo, če ma kaj za nalogo in potem morajo spat.
    začaran svet 21.stol

    anna — 29.01.2010 @ 08:50

  23. Ja, res je Anna. Življenje je naporno za vse.
    Na žalost se to pozna na otrocih.
    Ritem življenja se je strašno spremenil in občutka varnosti človek nima skoraj nikjer. Tudi odrasli ga potrebujejo, da bi lahko bili, kar naj bi bili.

    nevenkanevenka — 29.01.2010 @ 10:28

  24. Ja, draga Polna glava… Popolnoma se strinjam in vem, da se tudi tebi otroci mnogi smilijo (in ne da si – kot so očitno nekateri razumeli – jezna na njih). Starši so razlog, zaradi katerega sem si premislila okrog tega, da si želim poučevati v šoli. Pa čeprav so tudi sami prvič starši in je vzgoja res težka naloga. Pot do uspeha pa je v takšnem primeru za moje živce preprosto predolga. Pa verjetno precej nemogoča, ker redki starši želijo sodelovati z učiteljem (kot so nekoč), raje se apriori postavijo na stran otroka. Zmaga (skupna) je torej nemogoča.

    mars — 29.01.2010 @ 14:57

  25. Anna in Abba, tako žaljivega komentarja pa še ne. če bi bila avtorica bloga, bi ga mirno zbrisala, vama pa onemogočila branje bloga.

    renata — 31.01.2010 @ 13:57

  26. Polna glava: Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, pa še prej v vrtec (pre 40.leti)… je moja mama delala v trgovini, mojega očeta pa sploh videla nisem. Do mojega desetega leta ga sploh ni bilo doma. Problemi v mojem življenju so se začeli, ko so bili starši v istem prostoru z mano. Po tem času – veliko se ukvarjam z duhovnostjo in zakaj sem kaj naredila itd, kaj so bile moje “napake” – sem spoznala, da sem se imela odličino in udobno samo takrat, ko sem bila sama doma. Jaz sem čepela doma in brala knjige. Šolo in glasbeno in v športu, kjer sem bila, sem naredila z levo roko, zraven pa še pazila na mlajšo sestro. Nikoli in nikdar mi ni bilo dolgčas, nikoli in nikdar nisem imela v šoli probleme, nikoli in nikdar ni bilo stvari, ki je ne bi znala narediti. Problemi pa so se vedno pojavili, ko je mama prišla domov in začela: “Tega nisi naredila, to si naredila narobe, zakaj si to naredila tako, namesto tako… Iz tebe nikoli ne bo nič (bila sem najboljša na šoli)… itd itd.

    In moji otroci… v šoli se imajo fantastično. Trpijo pa doma, če jih kdo kritizira samo tako… iz dolgčasa ali zato, ker mora nekaj reči ali ker se spodobi itd. Naredijo pa vse z lahkoto in povsod so odlični. Ni pomembno to KOLIKO ČASA JE STARŠ SKUPAJ Z OTROKOM – jaz svojega očeta skoraj nisem videla v otroštvu – pa to ne pomeni, da sem imela občutek, da živim brez očeta. Samo takrat, ko je moja mama jamrala, da mojega očeta ni in kako da so otroci bogi zaradi tega. To ni bilo res! ;)

    Dajana — 31.01.2010 @ 14:18

  27. Da ne bo kdo napačno razumel. Očeta sem imela, vendar je bil v oddaljenem mestu na šolanju in je prišel samo nekajkrat na leto – za praznik na obisk. Nikoli nisem imela občutka, da očeta premalo vidim. Zoprno mi je bilo, ko je moja mama govorila, da ga pogrešam. Jaz ga nisem pogrešala. Ko je bil tam, sem bila z njim, drugače pa ga pač ni bilo doma. Pika. Nobene drame zaradi tega. Vse to, koliko časa bi moral biti otrok s svojim staršem so sami fiksne ideje… Aja, moj Tamauček si tudi ne zna zavezati šnirenc. In? Kje pa naj se tega nauči, če so vsi čevlji brez šnirenc? A je zaradi tega kaj z njim narobe????

    Dajana — 31.01.2010 @ 14:22

  28. @Dajana: sori, nimam pojma, komu je namenjen ta komentar, meni očitno ne, ker nisem nič govorila o prisotnosti staršev, sploh ne o časovni. Pod komentarji so vedno imena, priporočam, da jih prebereš, da boš vedela, komu komentiraš.
    Edini čas , o katerem sem govorila, je tistih 10 minut, ki si jih je fino vzeti pred aktivnostjo, da se ti ne mudi in ima otrok možnost kaj poskusiti naresti sam, čeprav bo to delal 10x dlje kot mama ali oče (npr. čevlji)
    Vezalke se da integrirati tudi v igračo (Sončece se že dva tedna intenzivno ukvarja z gumbi, ki so na jopici lutke). Sem pa tudi napisala, da ni nobena huda reč, če ne zna zavezovati, če obvladuje kakšno drugo finomotorično spretnost. Če pa nobene, je pa hudič.
    @Renata: Take komentarje puščam ravno zato, da tudi drugi vidite, kako ljudje komuniciramo. Do zdaj sem izbrisala samo Katarino, ki je šla res predaleč (in si dovoli svoj blog imenovati “starševstvo +”)

    polna glava — 31.01.2010 @ 19:19

  29. Moj komentar je splošen, polna glava. Nisem v šoli in ni mi treba odgovarjat po pravilih. Če pa imaš ti občutek, da so komentarotji tvoji učenci, katere je treba usmerjat, kaj lahko komentirajo in kaj ne… potem imaš ti sama problem. ;) Ne vem… od kje imate te vezalke? A je to kakšen dokaz inteligence otroka? Kje naj se otrok nauči zavezovanja vezalk, če ni čevljev z vezalkami??? In… če zna otrok narediti vozel pri gasilcih in si ne zna zavezati čevljev (ker nima kje trenirat), a to šteje?

    ;)

    Dajana — 31.01.2010 @ 19:34

  30. Dajana, vidim, da se hočeš kregat. Če bi hotela brati in razumeti, bi razumela, kaj sem napisala (tudi o vezalkah, ki so, btw, trn v petah učiteljic, ki jih moramo zavezovati 10-letnikom, ko gredo na nogomet)
    Za komentar sem te vprašala zato, ker se začne s “Polna glava:…”, torej je namenjen meni.
    Če se želiš kregati in ne podajati svojih mnenj in videnj, se, prosim, ne oglasi več. Komentarji so za večjo bogatost prispevka, ne za iskanje besednih zvez, ki ti mogoče ne pašejo. Toliko besede pa že lahko imam na svojem blogu, se ti ne zdi? ;) ;) ;)

    polna glava — 31.01.2010 @ 19:46

  31. Anna in Abba, tako žaljivega komentarja pa še ne. če bi bila avtorica bloga, bi ga mirno zbrisala, vama pa onemogočila branje bloga.

    renata

    Ga. Renata, potrebujem ARGUMENTIRANJE. Če ga ni, le besedičite in nimate vpogleda v to, kar sem imela priložnost jaz.
    Zgrožena sem nad starši, ki SVOJIM OTROKOM KRATIJO PRAVICO DO BITI.
    IN DO RAZVIJATI SE V HUMANEGA, SOCIALIZIRANEGA ČLOVEKA!
    ZGROŽENA SEM NAD NJIHOVO PUHLOGLAVOSTJO IN ZASLEPLJENOSTJO, DA OTROKOM NE DELAJO ŠKODE, MEDTEM KO SE TA ŠKODA KAŽE VSAK DAN PRED MOJIMI OČMI!!!!!

    Govorila sem o starših, vSEEEH tistih, ki so to pokazali in dokazujejo iz dneva v dan.

    anna — 31.01.2010 @ 20:49

  32. @Renata: Take komentarje puščam ravno zato, da tudi drugi vidite, kako ljudje komuniciramo. Do zdaj sem izbrisala samo Katarino, ki je šla res predaleč (in si dovoli svoj blog imenovati “starševstvo +”)

    polna glava

    Polnaglava, poskušam razumeti ta komentar na moje pisanje. Zanimivo bi bilo vedeti, in dobiti feedback s tvoje strani, le kaj je v tem žaljivega?
    In le kaj je za nekoga ITI PREDALEČ? Voham zlagan moralizem.
    Pri teh temah je večini zelo težko dat karte na mizo in odgovorit odkrito, surovo. Posebej se mi zdi, da se radi oglasijo uporniško ter zgroženo tisti, ki se tiho čutijo krive za nezaslišano vzgojo ali tisti, ki si ne morejo priznati, da je tega okoli nas vedno več. Hudo preveč.

    anna — 31.01.2010 @ 20:55

  33. Polnaglava, poskušam razumeti ta komentar na moje pisanje. Zanimivo bi bilo vedeti, in dobiti feedback s tvoje strani, le kaj je v tem žaljivega?
    In le kaj je za nekoga ITI PREDALEČ? Voham zlagan moralizem.

    Anna se strinjam. Ne vem, zakaj nekateri sploh pišejo bloge in dovolijo komentarje.

    Polna glava: Nočem se kregat, samo komentiram blog na temo, v kateri imam TRI otroke. Nočeš slišat? Pol pa si zapri usta, ušesa in oči in zapri ta ferdamtni blog! :roll:

    Dajana — 31.01.2010 @ 20:58

  34. Glede vsebine posta pa:

    - kar se tiče nas, učiteljev, bo treba to stanje sprejet. Nismo še prišli k sebi. Ker je vse še zelo sveže: generacije otrok s povsem drugačno vzgojo, ki težko funkcionira, težko živi v okolju kot je šola.
    Stanje je alarmantno in v to imamo najboljši vpogled ljudje, ki na kakršen koli način poučujemo otroke. Ampak to drugi zelo težko razumejo in ni mi jasno, zakaj se tako pomembno repenčijo in na vso silo želijo zanikati nekaj, kar je več kot očitno in kar doživljajo v praksi vsakodnevno tisti, ki so v stiku z otroki na drugih koncih – pač ne doma.

    Seveda se nasmejim simpatičnim nerodnostim otrok, ampak ne smejim pa se tedaj, ko je zares v otroku “odrasla” oseba, ki naivno in nemočno, pa tudi nevedno, dela, kar pač dela…vse tisto, kar doživim v razredu.

    Toliko kot je vedenjskih in učnih težav dandanes, tega učitelji ne pomnimo.
    In nerada se spuščam v debate, da je to bilo tudi nekoč pred časi, samo, da se je spregledalo. Seveda je bilo, ampak v porastu in tako močno kot danes, pač ne.

    Govorimo torej o generacijah, otrocih, ki so zaostali v razvijanju socialne odgovornosti in socialnih veščin. Tega nimajo. Omenjene pa se začnejo razvijati že v predšolskem obdobju.
    Otrok je postal samoumeven.

    Dovolj je že en primer, kaj pa celo trije na eno skupino otrok, ki doživjajo od staršev iz dneva v dan teror pred očmi vseh nas.
    Ampak to je en vidik, potem je ogromno takih (na konferenci smo bili priče drug drugemu s poročanji konkretnih primerov), kjer starši negirajo učno težavo, ko se jih obvesti, nato si upajo pasti v velik konflikt in se postavit v vlogo žrtve ter na koncu, kar je najhuje, zanikajo OBRAVNAVO!

    Glede konkretno navedenih primerov v postu polneglave pa: ena izmed reakcij staršev v mojih izkušnjah je ta, da staršu ni in ni jasno, kako tega njegov otrok ne zna in ga nadira in ga obrekuje in je agresiven na vse možne načine: pred našimi očmi. Le kaj se dogaja doma?

    GA. RENATA: v kolikor nimate težav z vašim otrokom, pomeni, da STE DOBER STARŠ.
    V čem je torej problem? Če ne verjamete pričanjem in dejstvom in ugotovitvam, potem je to vaš problem, ne moj.

    Sita sem napada staršev, ki se čutijo ob takih temah ogroženi in samo bevskajo. TO JE ODRAZ IZRAZITE NEZRELOSTI, ODMIKANJE OD HUDEGA PROBLEMA, IZRAZ NEODGOVORNOSTI.
    Torej že pri temeljih a priori odpovedo in jih sploh nič ne zanima, kaj se dogaja okoli njih.
    Če pa pade 2jka ali če se otrok udari v omaro ali če ga kdo brcne v tazadno – OPAAAA, TO PA BO HUD PROBLEM! Učitelj se je neodgovorno vedel, ni izpolnjeval svojih kompetenc, je grešil in je KRIVEC za navedeno…grozljivka.

    Tule ne omenjam slabih učiteljev, in prav to je, da radi starši mešajo hruške, kivije in jajca in še kaj….

    Zavedati se je treba LASTNE ODGOVORNOSTI, vsak, vsak akter. Toda v tem primeru je problem ta, ker majo starši zgrešen pojem o tem, KDO JE STARŠ, KAJ POMENI BITI STARŠ, KAJ SO NALOGE ŠOLE, KOMPETENCE ter DOLŽNOSTI UČITELJA.

    anna — 31.01.2010 @ 21:18

  35. še nekaj glede —> GA. RENATA: v kolikor nimate težav z vašim otrokom, pomeni, da STE DOBER STARŠ. – ne vem kako to razumete, ampak, če ima starš resne težave z otrokom, ni nujno, da je slab v vseh pogledih. Ne gre se za tovrstno stigmatizacijo, ampak za prevzemanje odgovornosti za vzgojo lastnega otroka. Vzgoja ni dana, ni prirojena, in za vzgled otrok potrebuje nekoga.
    Dobrost oz. slabost starševstva se održa predvsem v zavedanju starša, da je v prvi vrsti on razlog za probleme in težave otroka.

    anna — 31.01.2010 @ 21:24

  36. Ojej, ojej, koliko hude krvi…
    Post sem napisala zato, ker so se zgodile tri tako neverjetne stvari v roku pol ure, da sem preprosto morala deliti. Potem pa plaz. Predvsem tistih, ki so narobe prebrali, da sem nestrpna in agresivna do otrok. Meni se je zdelo, da jim s prispevkom hočem dati pravico do “zmorem sam!”. Res mi je žal, če je kdo prebral drugače, ampak ponavadi nas najbolj boli tisto, kar nam je na nek način najbolj blizu. Jaz pa res ne bom sodila, kdo od vas je dober starš in kdo ne, to pa ja veste sami. Ali vsaj slutite.
    @Anna, tudi meni ni bilo povsem jasno, zakaj je Renata napisala, da sta bila nesramni ti in Abba. Po moje sta bila res nesramna Abba in Puščavnik in je prišlo do napake. In nekako sem predvidela, da ste tako razumeli tudi drugi. Vem pa ne, ampak res ne vidim smisla v komentiranju vsakega komentarja. Tvojega vprašanja pa sploh še nisem komentirala, ker si nekajkrat napisala, da se javljaš na hitro in da boš kaj več napisala kasneje. In sem čakala, kaj imaš povedati. Zdaj si napisala, jaz te totalno štekam in bi rekla, da pihava v isti rog. Bi rekla, da nam bodo vsem zelo prav prišle zimske počitnice, ker so nekateri odzivi na anonimno pisanje neke sitne učiteljice čisto preveč burni ;) .
    Kar se tiče Dajane, še vedno nisem prepričana, da stojiva na nasprotnih bregovih, bolj se mi zdi, da sva dober meter narazen in je med nama grmovje, ki nama ne dovoli dovolj dobro videti ena druge. Lahko se pa tudi motim…
    Kaj čem, včasih mi uspe napisati kaj takega, kar vrže na noge pol prosvete in tretjino (običajno dobrih) staršev, mene zamika, da bi post umaknila, a mi vedno znova uspe zdržati. Te vabim, da si prebereš Otrokove pravice, mislim, da je med “meni ljubimi zgodbami”. Potem pa za malo sprostitve priporočam Tulipane gospe G, pri čemer je nujna vizualizacija (drugače ni učinka ;) ).
    Zdaj pa se malo umaknimo od te zgodbe in jo vsi skupaj poonovno preberimo čez 14 dni, ko se prah malo poleže. Sem prepričana, da bo čisto drugače izzvenela.

    polna glava — 1.02.2010 @ 21:10

  37. Ja zgrozila sem se ob vašem zapisu, zato ker ste omenjala otroke v starostnem obdobju 6 in 7 let. To je po starem šolskem zakonu mala šola in prvi razred. Zgrozila sem se, ker sem ob vašem zapisu začutila nepotrpežjivost in hladnost, ki jo čedalje več opažam med učitelji. Zdi se mi, da ta naša prosveta že prav posiljuje malčke, da bi čimprej odrasli. Odrasli v tem pomenu, da bi se morali že sami spedenati od nog do glave, da ja ne bi imeli tolko dela z njimi. Pa ja ne boste rekla, da si vseh dvajset ne zna olupiti sadja, ne zna zavezati vezalk, ne zna držati noža, ne zna obleči kombinezona v petih minutah?
    Ne morem verjet, kako vas lahko take banalne nerodnosti, ki so se dogajale trideset let nazaj in se še bodo, tako vržejo iz tira. V tem starostnem obdobju bi morala take nerodnosti vzeti v zakup. Več kot trideset let nazaj, ko še ni bilo buma z raznoraznimi mobiteli, računalniškimi igricami, ko so starši še delali od 6h do 14h in so bili veliko več doma z otroki, pa si ravno tako vsi malčki niso znali zavezati vezalk, umivati rok, držati noža, lupiti sadja ….
    Se opravičujem, če se vam je zdel moj prvi zapis nesramen, mogoče ste se v njem prepoznala tudi sama.

    Abba — 3.02.2010 @ 11:33

  38. Anna, jaz o starševstvu v svojem komentarju nisem niti pisala, tako da ne vem, na kaj se nanaša ta komentar:
    Ga. Renata, potrebujem ARGUMENTIRANJE. Če ga ni, le besedičite in nimate vpogleda v to, kar sem imela priložnost jaz.
    Zgrožena sem nad starši, ki SVOJIM OTROKOM KRATIJO PRAVICO DO BITI.
    Tako ne vem, niti kaj bi naj odgovorila, moj edini komentar je bil, da so komnetarji žaljivi. In tukaj je pika. To je moje mnenje in o ničemer drugem nisem pisala.
    V prihodnje pa vas prosim, da pustit komentare v malih tiskanih črkah, seveda, če pravopis ne zahteva velike začetnice. Brati namreč znam, vsi pa vemo, kaj pomenijo velike tiskane črke med tekstom ;)

    polnaglavaAnonimnež — 4.02.2010 @ 18:35

  39. ga. kdorkoli, mislim, da je za vse probleme potrebno uvideti DVE PLATI, ni samo ena.
    ZGRAŽAM SE NAD TEM, DA SE HKRATI OTROKE PONEUMLJA IN PODCENJUJE.
    Govorila sem na podlagi izkušenj…zgražam pa se nad tem, da spretnosti, ki bi jih otroci že naj usvojili pri 6, kaj šele pri 7 letih, nimajo usvojenih in so revčki tako zgubljeni!

    SKORAJ VES RAZRED PRVOŠOLCEV ne razume zakaj se igrače ne uničujejo (to počnejo mimo grede), med tem ko je njihov spomin izredno dober: znajo mi našteti vsa pravila glede reda v razredu.

    Ne znajo našteti dnevov v tednu!!! SEVEDA ŠOLA UČI, ampak kaj delate starši oz. kaj delajo starši z otroki, ko odraščajo!?! Sploh do obdobja osnovne šole?! Jih učijo o svetu, ki jih obdaja, na kakšen način in o čem se pogovarjajo, koliko?! Kdaj so jim za v vzgled?! Koliko jih vključujejo v vsakodnevna hišna opravila…!?!

    Tu so manjki.
    In več kot jasno nam je, da je otrok individuum, so odstopanja, ampak prosim vas lepo: niso upravičeno kolektivno, za določeno stopnjo, nezreli.

    Med tem ko učni načrti (učbeniki predvsem) tamale poneumljajo, podcenjujejo: poglejte si, kdaj se pričnejo naučiti šteti do 10 in usvojijo količinske odnose…

    sem zadnja hladna oseba na tem planetu. slabo ocenjujete. je pa težko oceniti, seveda, preko parih vrstic.

    pomembno vlogo imajo tudi vrtci, ki so pri usvajanju spretnosti nujni za lahkoten vstop v šolo.
    delala sem tudi v vrtcih – imela fino priložnost izkusiti različne pristope že na tej stopnji in vam povem, kako se razlikujejo: nekje že 5-letniki znajo pravilno držati vilice in nož, vedo, da obstaja red in dogovor…

    torej, dandanes se pojavljajo gromozanske razlike…otroci nimajo ustreznih življenjskih predznanj in to NAS, UČITELJE, zelo!! OVIRA PRI USVAJANJU OBVEZNEGA ZNANJA.

    pišem z veliko, ker poudarjam alarmantne zadeve…

    anna — 6.02.2010 @ 21:52

  40. @Anna: Bojim se, da je vsaj v nekem segmentu krivo tudi to, da so starši tako presneto zaščitniški. Že njihov odziv na takle anekdotski zapis (ki, še vedno verjamem, v nobenem delu ne izkazuje jeze ali celo mržnje do otrok) je pokazatelj stanja naše družbe. Moji letošnji otroci so zelo prisrčni, nekaj jih je resnično precej divjih, ampak so mi takšni ljubši kot tisti, ki sedijo v kotu in čakajo navodila. Je pa res, da imam med dvajsetimi dva avtista in je delo vseeno malo bolj komplicirano in me njihove nerodnosti (ki so posledica neopremljenosti za ta svet) ne zabavajo vedno.
    Že nekajkrat je bila pri meni mama, ki toži, da otrok joka, ko mora v šolo. Seveda je vzrok iskala v drugih otrocih, prikrito pa najbrž tudi v meni. Pozorneje sem ga začela spremljati. In sem ji po tednu ali dveh morala povedati, da je žal razvajen. Ne vedenjsko problematičen, saj je načeloma “ubogljiv”, razvajen glede skrbi zase. Pojma nima, kako naj odpre pašteto, kaj šele, kako naj jo namaže na kruh, ko je žejen, mi prinese kozarec in reče “mleko”. Noža ne zna niti držati. Pri malici gleda kivi in me sprašuje, kako naj ga poje. Drug dan mi prinese malo ogriženo jabolko in mi zgroženo kaže, da ima jabolko pod lupino rjavo piko (obtolčeno je bilo), tretji dan pa mi ves nesrečen kaže hruško, ki da ima “luknjo” (posledica tiščanja hruške ob pecelj druge hruške). Malo mi je vzelo sapo, ne vem, če to res pomeni, da nimam občutka in čustvene topline zanje. Ravno zato. Fant joka, ker ve, da večina njegovih sošolcev take situacije vseeno nekako obvladuje, on pa nima pojma, kako naj se jih loti. In nikoli nisem trdila, da so vsi taki, jih je pa vsako leto več. In ko starši pojamrajo, pričakujejo samo tolažbo, zelo slabo pa sprejemajo kritiko, četudi zelo nežno povedano in opremljeno z možnimi rešitvami. A se ti zdi normalno, da mama svojemu sedemletniku jabolko olupi, nareže na krhlje, odstrani peške in mu ga servira na krožniku?! Jaz moji dveinpol letnici tega ne počnem. Pri kosilu pa ji dam v roke (top) nož, da si nareže korenček. Ker si ga želi sama narezati…
    Ampak, nekaj se bo moralo prelomiti, da bodo ti starši (ki sicer po moje še vedno niso v večini, so pa blizu), opustili ameriške priročnike za vzgojo in začeli delati po zdravi pameti. Upanje nam pa (učiteljem) vseeno ostane. Do takrat bomo pa žal morali poslušati sodbe o brezsrčnosti in zgrešenem poklicu…
    Anna, lepo bodi, jaz verjamem, da delaš dobro in da ti ni vseeno!

    polna glava — 7.02.2010 @ 19:17

  41. se strinjam in te seveda razumem. imamo podobne in enake probleme.
    jaz npr. ko me prosijo, da jim razrežem jabolko, tega ne naredim, ampak rečem, da so njihovi zobki trdi bolj, kot si mislijo. ni se še zgodilo, da bi se mi kdo jokal, zmrdoval ali pustil neogriženo jabolko.
    ugotovila sem (tadaaa!, heh), da je beseda prosim zanje NEVARNA. Čim jih PROSIM, je učinek mojega navodila ničev. Tudi moj močan, prodorni glas nima efekta v mnogih primerih…torej danes je tako, da moraš pri vsakem koraku, ki želiš, da ga opravijo, stopit k njim in jih VODIT, sicer v 4urah pouka ne pridem nikamor. Vodit pri vsakem koraku in navodila ponovit več kot 2 krat ter prit k vsakemu posebej razlagat postopke – NIMAJO ČUTA, SAMOINCIATIVE, osnovnse skrbi, da bi poskusili ali preprosto sami prišli do rešitve. In enako se dogaja v socialnih vsakodnevnih situacijah. Če je to kolektivni problem, moram pač posegat vmes, da pridemo do konca, optimalno.
    Hujše težave v mojem razredu so tudi zaradi pomanjkanja oz. odsotnosti odgovornosti, ne poslušnosti, kot so včasih želeli v šolah (to je sicer novo poglavje za današnje otroke in učitelje, in je osrednje glede uspešnega razvoja ter dela. To bo potrebno doseči). Odgovornost seveda ni prirojena, ampak se tako kot ostale “stvari”, usvjaja postopoma in sicer s prvimi uspešnimi koraki doma, ves čas doma in vzporedno nato v vrtcu, nadgrajuje pa v šoli.
    To, da danes mimo grede domače naloge ne naredijo, KER PREPROSTO POZABIJO (in ker jim doma nihče ne govori, zakaj je dobro delat domače naloge, in kere z njimi doma v zvezi s šolo delajo extra malo ali nič), 6-letnik pa si zapomni in opomni, da mobitelov ne smemo nositi v šolo, med tem, ko me vidi, da ga imam v roki, ker čakam na klic mame deklice s sladkorno (ker sva na vezi ves čas) – dobim tragikomičen nasmeh.

    Hud problem je tudi, ko ne opravljajo svojih dolžnosti. Dolžnosti 6-letnika, 7-letnika…In jaz se večino časa ukvarjam s tem, da jih vsaj delno opravijo, izvršijo, sicer ne morem delat naprej, ali zaradi nenehnega hudega nereda v razredu ali zaradi zaostajajnja v usvajanju znanja.
    In ko nastopi trenutek, da jih podučim ali okregam…in iščem pravi, učinkovit pristop reakcije se moram spomnit, da so to popolnoma druga človeška bitja, kot so/smo bile generacije nekoč. Zares, resnično drugačni ljudje – s katerimi moraš ubrati povsem nove pristope, kajti v primeru kazni, v primeru, ko bi naj po naravni poti začutili, da so naredili narobe in da na mojem obrazu (govorici telesa, mimiki) že razberejo jezo ali razočaranje…ME GLEDAJO NEBOGLJENO, zrejo skozi mene, nič ne pride do njihove srčike, nič se jih ne dotakne, vse sprejmejo indiferentno.

    ob vsem tem navajanju problematik se hitro uvidi, da je odnos šole z učenci in starši komplexen problem, ker so težave povezane tudi s formalnimi določili – zakoni, pravilniki, ki so neposlušni do dejanskih, realnih stanj in situacij v šolskem okolju. Nas, učitelje omejujejo, učencem ne dajo možnosti, da postajajo duševno in mentalno močni, da se nadgrajujejo in gradijo svojo integriteto.

    no, tako…še malo sem se izpisala. o tem se tako premalo govori.
    in ja, upanje je, samo kolektivna zavest o boljšem in dejansko delovanje v drugačno, napredno smer se morata zgoditi, pa bo…

    eno mojo izkušnjo bi samo še omenila, ki zares deluje dopoldan in v OPB: otroci so zelo raztreseni in tudi pri igri nimajo nikakršnih okvirov, postajo hitro divje živalce, kot nekdo, ki bi odrasel sam na ulici in se ne zaveda, da ni sam v okolju…no in ko jih je treba prizemljiti, jih umiriti in sprostiti, brez napovedi prekinem njihovo kaotično obnašanje s klasično glasbo. Kar sama začnem naprimer izvajat določene gibe ali se uležem na tla in poiščem vsaj s parimi očesni stik – kaj hitro mi pričenjo vsi slediti, dobijo zanimanje, kaj se dogaja. Nazadnje smo (to je bilo takoj po kosilu) ležali dobre pol ure na blazinicah, vmes sem jim govorila aspiracije, doživljajsko opisovala nove predstave ob raznovrstni klasični glasbi. Tako jim je prijalo, nekateri so celo zaspali, potem sem tudi vsakega božala po hrbtu v krožnih gibih. Preostanek dneva je bil čaroben :) Izvedli smo tudi največji, najmočnejši otroški objem na svetu in s tem smo gradili skupno pripadnost. Odzivi so me zares ganli.
    Kako nam je na dlani marsikaj, kar se dogaja pri njih doma: npr. več kot očitno in žalostno dejstvo, da jim manjka topline in dotika, osnovnega občutka varnosti in srčnosti.

    okej, baaaj :)
    enako želim tudi tebi – dobro in pogumno naprej!

    anna — 8.02.2010 @ 09:29

  42. So pa simpatični ti naši otroci…sem se nasmejala do solz!!!
    Sicer pa, a ni bilo vedno tako? Samo mi smo bili na drugi strani katedra…

    plotka — 3.04.2010 @ 23:15

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake