moj svet

25.10.2009

14. ljubljanski maraton

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 17:41

Lep tek. Lep dan, optimalna temperatura kljub jutranjemu mrazu. Na koncu pa celo sonček in tistim na 42 bo še pošteno vroče. No, vsaj Kenijci nam ne bodo zmrznili.

Ljubljanski maraton sem do sedaj uspešno ignorirala, na živce mi je šel, pa ne znam niti povedati, zakaj. Preprosto ne maram množičnih prireditev. Na prigovarjanje moje tekaške soborke in idejo, da me sploh ne bo več spraševala, ampak mi bo za rojstni dan preprosto plačala štartnino, sem se morala vdati. Potem nama je štartnino plačal SVIZ, hvala. Tako da poleg maratona dobim še darilo ;) .

Štart. Samo minuta ali dve stopicanja na mestu, potem pa tek, ravno pravi tempo, super. Tako dobro se že dolgo nisem počutila (med tekom, da ne bo nesporazuma), nič me ni motilo, nič tiščalo, nič mi ni šlo na živce, nisem imela težkih nog, skratka, super. V primerjavi z DM-ovim tekom, kjer prva 2km hodiš in gledaš, kje bi vsaj koga prehitel in si izboril nekaj prostora zase (potem si pa že na prvem klancu in upaš, da jih bo polovica omagala), je šlo tukaj zelo gladko. S Šubičeve na Tivolsko, zavzeli smo jo po vsej širini in se lepo razporedili. In potem tako lepo gladko do konca.

Nekje na osmem kilometru sem prvič pomislila, da bi bilo počasi dovolj (moja dnevna trasa je dolga malo manj kot 8km), a sem se tudi takoj zavedla, da sem tako rekoč na cilju.

Po teku pa…

Tam so ga pa generalno pokronali. Garderoba je bila v OŠ Majde Vrhovnik in zelo slabo premišljeno organizirana. Nekaj tisoč glava množica je pritisnila na vhodna vrata, ki so bila “zabarikadirana” s šolskimi klopmi, notri pa je nekaj (bi rekla 10) mladenk in mladeničev iskalo željene številke na vrečah in tekačem vračalo njihovo imetje. Prevzem je bil nočna mora. Nekaj tisoč glava množica je bila tudi zelo prepotena, smrdljiva (nekateri očitno svojo tekaško opremo samo “luftajo”) in bilo je do konca ogabno stati med njimi (z glavo nekje med hrbti in prsi prešvicanih dvometrašev – bruh) in se hkrati riniti proti vhodu. Če me ni slabost obšla med tekom, me je v tej gneči skoraj dotolklo. Kakih 20 minut sem potrebovala za preboj. Seveda sem Murphyjevka, moj nahrbtnik so ponesreči stresli iz vreče in ga porinili v vrečo, ki je  na hodniku ležala brez vsebine. Moje ključe od avta, mobitel in seveda cunje za preobleči je tako dobila neka druga ženska. Hvalabogu! Ženske imamo nekaj vesti, se bojim, da sem tam danes videla veliko ljudi, za katere sem preprosto prepričana, da bi ob odkritju, da niso dobili pravega nahrbtnika, le-tega preprosto odožili na tla in šli zahtevat svojega. Ženska se je pojavila pri “barikadah” ravno v trenutku, ko sem že začela razmišljati, koga bom zadavila.

Ampak tek je bil pa krasen… :) .

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake