moj svet

17.09.2009

Dobrota je sirota

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 23:22

… dobrotnik pa siromak – dobesedno!

Že od nekdaj ne morem mimo tuje stiske in nekako čutim nezadržno željo, da naredim vse, kar je v moji moči, da sočloveku vsaj malo olajšam življenje. Kolikokrat me je to že udarilo po betici, ne bi niti razlagala, zakaj pa še vedno to počnem, pa ne vem. Pri najboljši volji. Tudi v najbolj iskrenih trenutkih do sebe. Sem pomislila tudi to, da hočem živeti od tuje neskončne hvaležnosti, ampak nekako vedno pridem do zaključka, da to ni to.

Eniwej, pred dnevi sem se spet šla samaritanko. Imam namreč sodelavko, ki se v službo vozi z mojega konca. Bistvena razlika je v tem, da se vozi z avtobusom, s sabo pa vleče tri mulce, dva v šolo in enega v vrtec. Nekako si jih predstavljam, kako počasi po osmih urah dela in učenja racajo proti mestu, kjer se najprej načakajo enega avtobusa, potem drugega in po kakšni uri in pol prikrevslajo domov. Zunaj se pa najbrž že malo temni… In jaz živim slab kilometer stran… In se domov pripeljem v pol ure… Sama… Z avtom…

Zadnjič sem jih tako opazovala, ko sem čakala na semaforju in imela res slabo vest (pa res ne vem zakaj, saj v resnici ne plačujejo oni mojega kredita za avto). Takoj zjutraj naslednjega dne sem stopila do nje in jo povabila, naj se vendar peljejo z mano.

In smo šli. Odložila sem jih pred vrati njihovega doma, hip zatem se je ulilo. Ko sem pripeljala na naše dvorišče, sem samo tekla pod streho, čez kake pol ure pa se je na mojih vratih pojavil tast z vprašanjem, ali namerno perem avto ali bi mogoče zaprla šipo. Mater!!!! Preklet mulc (tako ga ljubkovalno kliče njegova mati) je odprl šipo in jo tako tudi pustil!

Naslednji dan sem stopila do njega in mu povedala, kaj mi je ušpičil. Malo se je smejal; malo iz otročjosti, malo od sramu, a vseeno se mi je zdelo, da razume. Do popoldneva. Spet sem jih peljala. Že takoj je začel nekaj stegovati roke po ročkah na vratih, pa sem ga spomnila na dež in mu zabrusila, da naj vse lepo pusti pri miru in se nasloni nazaj in uživa. Zdelo se je, da je vse OK, ko pa sem pripeljala pred njihovo hišo, mulc ni prilezel iz avta in videla sem, da se nekaj muči in mi bo vsak hip odtrgal kljuko na vratih. Ko sem mu hotela vrata odpreti, sem ugotovila, da mu jih je uspelo nekako “zaskočiti”. Vrata se niso odprla niti od zunaj niti od znotraj!

Malo sem bila besna. Malo nanj, malo nase. Kaj se pa vtikam v tujo nesrečo!

Potem sem se danes odpeljala na Malgajev servis v upanju, da mi bo kak prijazen možak pokazal, kje se pride do teh zatičev in kljuko “odskočil” in jaz bom spet vesela. Jok brate, odpade.
“Tole bo treba tapete dol pobrat, pa pogledat, kaj je. Če ni nič polomljeno, ne bo taka sila, če pa je, zna bit pa malo dražje”. Naj prevedem: če bodo samo vrata razstavili, bo to cca 40€, če je šla ključavnica k vragu, bo 92€ + 40€. Na hitro izračunam, da sem ob 130 €!!! To je bilo preveč. Spomnim se, da sem obraz zakopala v dlani in imelo me je, da se tudi malo sesedem. Bes, žalost, nemoč, res sem bila čisto preč. Da se grem takole zaj… Delam usluge in jih kasiram kot po tekočem traku. Ampak tale pa zmaga. 150 evrov, ker sem hotela utrujeno familijo dostaviti do vrat! Pizda!!!!

Pa sem zbrala malo volje in vprašala, kako naj vrata razdrem sama. Če je samo zataknjeno, bom sama, žal vam ne zmorem dati 40€, če pa je res kaj uničeno, ga bom pa takoin tako nazaj sem pripeljala in me boste obrali do kosti. Pa mi reče tip, da tega mi pa ne more povedat, to so pa poslovne skrivnosti!!!!!!! Ne me jebat!!!!!! Jaz kreten samaritanski vozim naokoli do konca neposlušno mularijo, ti pa meni ne moreš povedati, kaj lahko poskusim narediti sama! Pa ti jokam tukaj in vidiš, da sem na koncu z živci!!!! Pa mi drkaš nekaj o poslovnih skrivnostih!

Ah, sem rekla, če je pa tako, je pa najbolje, da grem na parkirišče, avto dodobra namaham s kijem in potem uveljavim kasko! Sem se samo nemočno obrnila, se zahvalila za pomoč madeniču, ki sem se mu očitno res smilila in šla. Na vratih pa me je ustavil, češ, naj malo počakam, bo še enkrat pogledal, kaj se da narediti. Pa mi je namignil, kateri vijak naj odvijem, da pridem do tiste nesrečne kljukice za zaklep. Potem je sicer spet govoril o zablokiranem računalniku in  menjavi celotne ključavnice, jaz sem se mu zahvalila za pomoč in šla. Domov. Kjer sem se najprej do konca zjokala, potem je pa moj handy-man vzel v roke torks in po polurnem mučenju uspel “odtakniti” kljukico.

Jutri jih bom pa spet peljala. Ker jim ne zmorem povedati, da sta mi dve taki nevšečnosti dovolj za nekaj let. Ampak še razmišljam, ali naj rečem, da sem plačala tistih 132€ ali naj povem daljšo različico (resnično) s solzami in občutkom nemoči in izigranosti. Ne vem, kaj bo bolj zaleglo in bodo mulci končno začelo malo razmišljati…

  • Share/Bookmark

8 komentarjev »

  1. Ta pa je zgodba za blogirat….
    Resnična razlaga bo po moje bolj zalegla, taki otroci do denarja nimajo odnosa, tvoje solze pa se jim lahko vsaj malo usedejo na vest.

    mars — 18.09.2009 @ 11:34

  2. Kot bi sebe gledal v ogledalo.
    Tudi jaz sem jih zaradi dobrote že velikokrat dobil po p…i!
    Ampak iz svoje kože ven pa ne morem!

    pipi — 19.09.2009 @ 15:37

  3. ti, dobrota, a se ne bi raje zase brigala? jaz sem se tega v življenju težko naučila, ampak sem se – saj je prav, da si tenkočutna, ampak ne moreš porihtati življenja še vsem drugim …

    jackie — 22.09.2009 @ 14:14

  4. Jackie, dej recept!

    mars — 23.09.2009 @ 07:50

  5. Mal sm še razmišljala o tem, da je dobrota sirota, dobrotnik pa siromak….
    Bi obrnila: Siromak je dobrotnik. Ker bogataš ne ve, kako je, če si v stiski in zato nima te empatije, da bi nekomu pomagal.
    Ti pa veš, kako je, če nečesa nimaš, zato tvoje srce veleva, da pomagaš in …jebiga… se zakolješ.

    mars — 29.09.2009 @ 17:36

  6. Evo, priznam: jaz jih ne bi več peljala…
    In ti – si jih?
    Bi zelo rada slišala nadaljevanje zgodbe – ali bolje, kakšno lekcijo so dobili in kako so se odzvali….!

    *maxika — 7.10.2009 @ 11:28

  7. mah nič, še vedno jih vozim 2-3x na teden in vsakič sprot težim mulcu, naj pusti vse pr mir!

    polna glava — 7.10.2009 @ 21:45

  8. Ja, je res. Najbolj žalostno je takrat ko se tisti ki mu večkrat pomagaš na to že kar navadi, in ti na koncu začne še težiti….. Svet ni pošten. Na koncu ugotoviš da zdrav egoizem ne škoduje….

    edn — 1.08.2013 @ 15:12

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake