moj svet

3.09.2009

Štetje je huda znanost

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 09:35

Sončece: “ena, dve, štiri, pet, šest…”
Oči: “Pa kje imaš ti trojko, da jo vedno izpustiš?!”
Sončece: “V vrečki al’ pa v škatli!”

  • Share/Bookmark

Ko Slovencelj pride kampirat

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 09:32

Tole sem začela pisati po prihodu z morja, dopisala po 10-dnevnem kampiranju v Banovcih (kjer, upam, bodo kmalu sesuli “vlado” in izvolili novo) in končala danes, ko imam ravno malo časa. Pol stvari sem, tako kot vsako leto, do zdaj že pozabila, prebolela in predihala in grem drugo leto seveda spet kampirat. Mogoče pa preventivno tole preberem, preden polno naloženi zapustimo domače dvorišče…

Že leta opazujem, kako se ljudje, ki hodijo kampirati, vse bolj ločujejo v nekaj podzvrsteh. Po avtokampih vzdolž Jadrana se potikam že 34 let in vem, o čem govorim. Poleg tega sem v otroških letih pod šotorom prebila tudo po 6 tednov in sem se življenja v kampu zelo navadila in ga tudi zelo cenim. Toliko težje zato gledam, kaj se zadnjih 10, 15 let dogaja na tem področju. Torej, “kampisti”:

- “pavšalisti” – razen redkih izjem je to najhujša vrsta homocampingusa. Plača tistih 2000€ za pavšal in potem verjame, da je avtokamp pravzaprav njegov, vse nižje oblike taborečih pa so lahko samo vesele, da smejo svoj šotorček postaviti nekam na drugo stran njegovega rožmarina in čim bolj tiho in nemoteče tam čakati, da dopust mine. Na plaži je sicer jasno, da so prišli, so tam in so taglavni, si je pa praviloma ne lastijo, ker jim “tega ni treba”. Povsem drugače je namreč z morjem. Tam kraljujejo in čisto sam si kriv, če se nisi znal umakniti 90 konjski Hondi in ti je elisa odbila roko ali razmesarila glavo. Ker do pomola pač veslajo samo butci, poleg tega ima madam tanove Ipanemke in jih res ne bi rada zmočila… Zvečer so pavšalisti glasni, v bifeju na plaži še glasnejši, pri skupnih WC-jih pa jih, hvalabogu, ni, razen kadar pride najmlajši spraznit “kahlo”

- “hoteli so predragi” – malo manj težko je prenašati kampiste, ki so ugotovili, da za hotel in apartma nimajo, da pa bi se dalo stisniti kakšen teden, če koga “pozabijo” prijaviti in elektriko preprosto priklopijo, ko nihče ne gleda. Sposodijo si sosedov šotor in plinski gorilnik, zvečer prižgejo sveče in to je to. Seveda ponavadi nimajo pojma o AC navadah, o tem, kdaj se v klampu govori tiho in kdaj tišje (zelo glasno se pač nikoli ne govori, izjema je eventuelno večer pred odhodom, ko si že dokazal, da si povsem nemoteč sosed in se ga za konec fino nadelaš v bifeju na plaži s prijatelji, ki si jih pred dvema dnevoma spoznal na isti plaži in potem se, nažgan kot krava, pol ure preden greš spat hihitaš pred šotorom in si obljubljaš, da”se drugo leto spet vidimo”), kako se pomiva posoda (oz. kam se strese ostanke kosila), kaj pomeni, če je zjutraj na plaži prazna ležalka (pa ravno tam, kjer si hotel razgrniti svojo – ne, nihče je ni tam ponesreči pozabil) in, še pomembneje, kaj dela na praznem parkirnem mestu STOL?!?!
Letos sem imela kar nekaj dela sama s sabo, da nisem sesula starega Volva z MB registracijo, katerega lastnik je v naši odsotnosti hladnokrvno stol vrgel na rob in parkiral na “naše” mesto. Tip (in žena in petletni sine) je imel okoli vratu centimetrski zlatni lanac in na njem ogromen križ. Milo rečeno se mi ni zdelo, da bova prišla skupaj in sem mu samo povedal, kar mu gre. Naslednji dan je avto umaknil na drugo stran kampa in me potem še ves teden skušal prijazno gledati, kadar so se najine poti prekrižale. Trud je bil vzajemen, da ne bo pomote, nisem camping godzila.

- “nazaj k naravi” ali “bio eko modernizem” – so vrsta homonaturicus, ki ima praviloma polno blagajno in divjo idejo, da je treba dopust preživeti kar najbližje naravi (koliko imajo stika z naravo skozi leto, ko si polnijo blagajno, lahko samo cinično ugibam). Na dopust pride 4 članska familija s tamalim iglujem, namesto stolov in mize poiščejo štore in škatle, kuhajo na mini plinski bombici, ponoči pa po kampuz hodijo z rudarskimi svetilkami na glavah. V glavnem se zadržujejo v naturističnih kampih, kjer je seveda vse še bolj natur. Svoje eko Navare, Voyager-je, Pajere, Experte in podobne avtomobilčke parkirajo v senčko (če je potrebno, premaknejo kakšen stol, ki ga je nekdo pozabil tam) in potem teden ali dva verjamejo, da so tapravi Rbinzoni. Pri tem seveda tudi robinzonsko krulijo (jebiga, če si na prostem, si pač vsem na očeh – pardon, ušesih). In vsakič, ko gredo mimo običajnega šotorista, skušajo čim bolj zviška gledati njegove omarice, hladilnik, kompletno kuhinjo…

-”homo turistikus kampistikus” – so tisti pravi stari kampisti, ki življenja v hotelih nikoli niso priznavali. Ti se pripeljejo, poiščejo prostor za šotor, ga malo poravnajo in počasi začnejo vleči narazen svojo kramo. Vsako leto kakšna drobna izboljšava, vsakih 7-10 let nov šotor, manire pa iz dobrih starih časov, ko pač ni gledal vsak samo nase. Med zadnje seveda neskromno štejem tudi sebe. Hotelsko dopustovanje smo preizkusili, ko je imelo Sončece dobre 3 mesece in ga po moje ne bomo nikoli več. Za drugo leto smo že kupili nov šotor in nekaj malenkosti, ki smo jih dali na spisek letos. In ko tole končujem, se boleče zavedam, da je drugo leto še daleč…

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake