moj svet

29.09.2009

riblja čorba in ŽPZ Brezovica – Križanke

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 10:00
YouTube slika preogleda

Tkole, Pogledaj dom svoj anđele pa žal nimam

  • Share/Bookmark

26.09.2009

Riblja čorba in ŽPZ Brezovica

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!!, sanjam — polnaglava @ 19:29

Se pa res moram pohvaliti, ker se pač ne zgodi vsak dan, da te en tak bend povabi na koncert. Z njimi smo odpele dva komada, baje se je Kada padne noć slišala bolj švoh, smo pa sigurno zažgale z uvodom v Pogledaj dom svoj anđele in potem divje nažigale refrene do konca.

Moram povedati po pravici, da mi je, ko smo stopile na oder, srce nabijalo v tako divjem ritmu, da me je malo zaskrbelo, da bom doživela infarkt in sem si v tistih parih sekundah skušala priklicati v možgane vse glavne zapovedi avtogenih treningov, joge in še česa. Ampak ko so zadoneli bobni in je kitarist udaril svoj dvojni intro, je bilo samo še d’best!

Na sliki smo pevke ŽPZ Brezovica dan pred koncertom, ko se je na naši vaji ustavil sam Bora Majstore in se prepričal, da smo vredne povabila…

PS: baje bo konec novembra še en koncert RČ v Celju in takrat bi nas tudi rad imel zraven…

  • Share/Bookmark

17.09.2009

Dobrota je sirota

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 23:22

… dobrotnik pa siromak – dobesedno!

Že od nekdaj ne morem mimo tuje stiske in nekako čutim nezadržno željo, da naredim vse, kar je v moji moči, da sočloveku vsaj malo olajšam življenje. Kolikokrat me je to že udarilo po betici, ne bi niti razlagala, zakaj pa še vedno to počnem, pa ne vem. Pri najboljši volji. Tudi v najbolj iskrenih trenutkih do sebe. Sem pomislila tudi to, da hočem živeti od tuje neskončne hvaležnosti, ampak nekako vedno pridem do zaključka, da to ni to.

Eniwej, pred dnevi sem se spet šla samaritanko. Imam namreč sodelavko, ki se v službo vozi z mojega konca. Bistvena razlika je v tem, da se vozi z avtobusom, s sabo pa vleče tri mulce, dva v šolo in enega v vrtec. Nekako si jih predstavljam, kako počasi po osmih urah dela in učenja racajo proti mestu, kjer se najprej načakajo enega avtobusa, potem drugega in po kakšni uri in pol prikrevslajo domov. Zunaj se pa najbrž že malo temni… In jaz živim slab kilometer stran… In se domov pripeljem v pol ure… Sama… Z avtom…

Zadnjič sem jih tako opazovala, ko sem čakala na semaforju in imela res slabo vest (pa res ne vem zakaj, saj v resnici ne plačujejo oni mojega kredita za avto). Takoj zjutraj naslednjega dne sem stopila do nje in jo povabila, naj se vendar peljejo z mano.

In smo šli. Odložila sem jih pred vrati njihovega doma, hip zatem se je ulilo. Ko sem pripeljala na naše dvorišče, sem samo tekla pod streho, čez kake pol ure pa se je na mojih vratih pojavil tast z vprašanjem, ali namerno perem avto ali bi mogoče zaprla šipo. Mater!!!! Preklet mulc (tako ga ljubkovalno kliče njegova mati) je odprl šipo in jo tako tudi pustil!

Naslednji dan sem stopila do njega in mu povedala, kaj mi je ušpičil. Malo se je smejal; malo iz otročjosti, malo od sramu, a vseeno se mi je zdelo, da razume. Do popoldneva. Spet sem jih peljala. Že takoj je začel nekaj stegovati roke po ročkah na vratih, pa sem ga spomnila na dež in mu zabrusila, da naj vse lepo pusti pri miru in se nasloni nazaj in uživa. Zdelo se je, da je vse OK, ko pa sem pripeljala pred njihovo hišo, mulc ni prilezel iz avta in videla sem, da se nekaj muči in mi bo vsak hip odtrgal kljuko na vratih. Ko sem mu hotela vrata odpreti, sem ugotovila, da mu jih je uspelo nekako “zaskočiti”. Vrata se niso odprla niti od zunaj niti od znotraj!

Malo sem bila besna. Malo nanj, malo nase. Kaj se pa vtikam v tujo nesrečo!

Potem sem se danes odpeljala na Malgajev servis v upanju, da mi bo kak prijazen možak pokazal, kje se pride do teh zatičev in kljuko “odskočil” in jaz bom spet vesela. Jok brate, odpade.
“Tole bo treba tapete dol pobrat, pa pogledat, kaj je. Če ni nič polomljeno, ne bo taka sila, če pa je, zna bit pa malo dražje”. Naj prevedem: če bodo samo vrata razstavili, bo to cca 40€, če je šla ključavnica k vragu, bo 92€ + 40€. Na hitro izračunam, da sem ob 130 €!!! To je bilo preveč. Spomnim se, da sem obraz zakopala v dlani in imelo me je, da se tudi malo sesedem. Bes, žalost, nemoč, res sem bila čisto preč. Da se grem takole zaj… Delam usluge in jih kasiram kot po tekočem traku. Ampak tale pa zmaga. 150 evrov, ker sem hotela utrujeno familijo dostaviti do vrat! Pizda!!!!

Pa sem zbrala malo volje in vprašala, kako naj vrata razdrem sama. Če je samo zataknjeno, bom sama, žal vam ne zmorem dati 40€, če pa je res kaj uničeno, ga bom pa takoin tako nazaj sem pripeljala in me boste obrali do kosti. Pa mi reče tip, da tega mi pa ne more povedat, to so pa poslovne skrivnosti!!!!!!! Ne me jebat!!!!!! Jaz kreten samaritanski vozim naokoli do konca neposlušno mularijo, ti pa meni ne moreš povedati, kaj lahko poskusim narediti sama! Pa ti jokam tukaj in vidiš, da sem na koncu z živci!!!! Pa mi drkaš nekaj o poslovnih skrivnostih!

Ah, sem rekla, če je pa tako, je pa najbolje, da grem na parkirišče, avto dodobra namaham s kijem in potem uveljavim kasko! Sem se samo nemočno obrnila, se zahvalila za pomoč madeniču, ki sem se mu očitno res smilila in šla. Na vratih pa me je ustavil, češ, naj malo počakam, bo še enkrat pogledal, kaj se da narediti. Pa mi je namignil, kateri vijak naj odvijem, da pridem do tiste nesrečne kljukice za zaklep. Potem je sicer spet govoril o zablokiranem računalniku in  menjavi celotne ključavnice, jaz sem se mu zahvalila za pomoč in šla. Domov. Kjer sem se najprej do konca zjokala, potem je pa moj handy-man vzel v roke torks in po polurnem mučenju uspel “odtakniti” kljukico.

Jutri jih bom pa spet peljala. Ker jim ne zmorem povedati, da sta mi dve taki nevšečnosti dovolj za nekaj let. Ampak še razmišljam, ali naj rečem, da sem plačala tistih 132€ ali naj povem daljšo različico (resnično) s solzami in občutkom nemoči in izigranosti. Ne vem, kaj bo bolj zaleglo in bodo mulci končno začelo malo razmišljati…

  • Share/Bookmark

So najlepše pesmi že napisane…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 22:40

In tudi odpete. Tokrat (kot seveda že veste) v izvedbi Alenke Godec, ki je res dobra!

Včeraj sem šla v Križanke nekako srednje razpoložena, odšla pa nasmejana, vesela, polna novih moči, energije. Doma sem ob polnoči barvala vrata, spat sem se spravila okoli dveh. Nastop Alenke je bil vrhunski, energija, ki so jo oddajali vsi nastopajoči, pa nalezljiva. Niti za sekundo nisem dobila občutka, da ne uživajo v tem, kar počnejo, bili so lepi, sexi, ooohhhh! Trkaj ravno prav trčen, Alenka preprosto svoja, Tvoja pa mi je spet zlezla pod kožo in me namravljinčila za naslednjih par let. Se mi zdi, da jo zapoje vsakič bolj doživeto, ali pa jo jaz vsako leto bolj “čutim”.

Skratka, neponovljivo!

  • Share/Bookmark

10.09.2009

Volitve v razredu – svoboda govora

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 09:31

Svoboda govora za vas, draga gospoda, najprej pa si preberite zadnji post, katerega pobudnica je bila blogerka Maxika, ki si po moje želi še mnenje koga drugega, ki mogoče nima tako “polne glave” šolskih zdrah in stvari gleda bolj z meta pozicije. Tudi sama vam bom hvaležna, če boste pokazali kaj zanimanja za razredno politiko in napisali kaj o tem.

  • Share/Bookmark

8.09.2009

Volitve v razredu

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 20:45

Maxika me je opomnila, da je šola tudi politični prostor, ki vsako leto znova razpiše volitve. Gre za funkcije, ki v resnici ne pomenijo nič, jih pa mnogi otroci, kot tudi njih starši, smatrajo za prestiž, ki ga ne gre izpustiti iz rok. In ker Slovenci radi gledamo ameriške filme in skušamo kar največ stvari iz  tam prenesti tudi v naš prostor, so volitve za razredne funkcije postale bolj vroča tema. Sama vsako leto malo pogledujem po hodnikih in čakam, če se bodo to leto pa vendarle pojavili plakati “vol’te mene!”.

Ker se pri nas letos obetajo bolj resne volitve, sem na ta štos malo pozabila, zdaj pa sem na Maxikino pobudo odprla tale post, tokrat malo drugače. Želim, da ji dovolite, da predstavi svojo dilemo in se potem tudi sami razpišite o tem, kakšno mnenje imate o volitvah med učenci devetletke vi. Lahko ste tudi zelo obširni, podprite svoje argumente z izkušnjami vaših otrok.

P.S. Naj povem, da se zdaj voli za predsednike razreda in predstavnika v šolskem parlamentu, blagajničarje so ukinili, zato tudi moje tovrstne izkušnje iz šolskih dni nič  ne koristijo :sad:

  • Share/Bookmark

7.09.2009

Sirup za v vrtec

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:11

Ja, naše Sončece so letos končno sprejeli v vrtec in tako ponosna starša že en teden odkrivava povsem nov svet. Poudarek na starših, mali je namreč očitno vse jasno in tja hodi kot izkušena “vrtičkarica”.

Ko se mi je konec avgusta posvetilo, da vstop v ta velik vrtec komaj čaka, sem to dejstvo spretno izkoristila za vse drobnarije, ki se jim je Sončece skušalo izogniti.

Tako smo jedli zajtrk, pa kosilo, pa večerjo, pa sploh vse obroke popolnoma brez pregovarjanja, saj “kdor hoče v ta velik vrtec, mora vse pojesti sam, tam vzgojiteljice nimajo časa za pregovarjanje, se morajo igrati. Kdor ne zna jesti sam, gre pač k dojenčkom… Ta veliki se pa med tem igrajo…”. Tudi umivanje zob kar naenkrat ni bil več noben problem. “M že ne bo gledala otrok s škrbastimi zobmi”. Pa pospravljanje igrač, oblačenje hlačk po končanem opravilu na kahlici (ko mami obriše ritko), pa še in še (vsega niti ne upam napisati, se malo bojim fanatičnih beri-do-črtice-tako-kot-piše in njihovih komentarjev o mučenju dveletnika).

In tale zadnja mi je res uspela. Sončece popije absolutno premalo mleka oz. zaužije čisto premalo kalcija. In ker poleg tega prihajajo hladni dnevi in gripa in viroze in vsa ta j…, sem se odločila otroka malo opremiti z vitamini in minerali in vsem, kar spada zraven. Kupila sem sirup Kindervital, ki obljublja izredno učinkovitost in, kar je pomembneje, okusnost. Mala se je kar stresla, ko ga je dobila eno kapljico v usta. Zadeva je namreč tako sladka, da bi lažje pojedla lonec marmelade, kot žličko sirupa. Odločno se je uprla. Malo me je zaskrbelo, da trik s tavelikim vrtcem tokrat ne bo uspel, a sem vseeno poskusila. Z rahlo zaskrbljenim obrazom sem rekla:” Ne, saj ni treba, če ne moreš. Ti pač ne gre, ni problem. Boš šla pa drugo leto v ta velik vrtec…” Mala me je malo zmedeno pogledala, zato sem hitro dodala: “ja, otroci, ki hodijo v velik vrtec, se veliko igrajo in potrebujejo veliko energije in vitaminov, da bodo zdravi in se bodo…”
Preden bi napletla še kakšno neumnost, so bila njena usta široko odprta in skoraj nič se ni stresla, ko je pogumno pogoltnila 10ml tiste sladkobe (in to res ni malo!) in presrečno zaklicala “pa grem lahko v tavelik vrtec!!!”

Saj vem, da že malo pretiravam in da bo vsega lepega enkrat konec, ampak dokler traja, je pa sladko. Potem si bom pa izmislila novo finto in naprej veselo nategovala nič hudega sluteče malo bitjece. Hehehe

  • Share/Bookmark

3.09.2009

Štetje je huda znanost

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 09:35

Sončece: “ena, dve, štiri, pet, šest…”
Oči: “Pa kje imaš ti trojko, da jo vedno izpustiš?!”
Sončece: “V vrečki al’ pa v škatli!”

  • Share/Bookmark

Ko Slovencelj pride kampirat

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, šport in prosti čas — polnaglava @ 09:32

Tole sem začela pisati po prihodu z morja, dopisala po 10-dnevnem kampiranju v Banovcih (kjer, upam, bodo kmalu sesuli “vlado” in izvolili novo) in končala danes, ko imam ravno malo časa. Pol stvari sem, tako kot vsako leto, do zdaj že pozabila, prebolela in predihala in grem drugo leto seveda spet kampirat. Mogoče pa preventivno tole preberem, preden polno naloženi zapustimo domače dvorišče…

Že leta opazujem, kako se ljudje, ki hodijo kampirati, vse bolj ločujejo v nekaj podzvrsteh. Po avtokampih vzdolž Jadrana se potikam že 34 let in vem, o čem govorim. Poleg tega sem v otroških letih pod šotorom prebila tudo po 6 tednov in sem se življenja v kampu zelo navadila in ga tudi zelo cenim. Toliko težje zato gledam, kaj se zadnjih 10, 15 let dogaja na tem področju. Torej, “kampisti”:

- “pavšalisti” – razen redkih izjem je to najhujša vrsta homocampingusa. Plača tistih 2000€ za pavšal in potem verjame, da je avtokamp pravzaprav njegov, vse nižje oblike taborečih pa so lahko samo vesele, da smejo svoj šotorček postaviti nekam na drugo stran njegovega rožmarina in čim bolj tiho in nemoteče tam čakati, da dopust mine. Na plaži je sicer jasno, da so prišli, so tam in so taglavni, si je pa praviloma ne lastijo, ker jim “tega ni treba”. Povsem drugače je namreč z morjem. Tam kraljujejo in čisto sam si kriv, če se nisi znal umakniti 90 konjski Hondi in ti je elisa odbila roko ali razmesarila glavo. Ker do pomola pač veslajo samo butci, poleg tega ima madam tanove Ipanemke in jih res ne bi rada zmočila… Zvečer so pavšalisti glasni, v bifeju na plaži še glasnejši, pri skupnih WC-jih pa jih, hvalabogu, ni, razen kadar pride najmlajši spraznit “kahlo”

- “hoteli so predragi” – malo manj težko je prenašati kampiste, ki so ugotovili, da za hotel in apartma nimajo, da pa bi se dalo stisniti kakšen teden, če koga “pozabijo” prijaviti in elektriko preprosto priklopijo, ko nihče ne gleda. Sposodijo si sosedov šotor in plinski gorilnik, zvečer prižgejo sveče in to je to. Seveda ponavadi nimajo pojma o AC navadah, o tem, kdaj se v klampu govori tiho in kdaj tišje (zelo glasno se pač nikoli ne govori, izjema je eventuelno večer pred odhodom, ko si že dokazal, da si povsem nemoteč sosed in se ga za konec fino nadelaš v bifeju na plaži s prijatelji, ki si jih pred dvema dnevoma spoznal na isti plaži in potem se, nažgan kot krava, pol ure preden greš spat hihitaš pred šotorom in si obljubljaš, da”se drugo leto spet vidimo”), kako se pomiva posoda (oz. kam se strese ostanke kosila), kaj pomeni, če je zjutraj na plaži prazna ležalka (pa ravno tam, kjer si hotel razgrniti svojo – ne, nihče je ni tam ponesreči pozabil) in, še pomembneje, kaj dela na praznem parkirnem mestu STOL?!?!
Letos sem imela kar nekaj dela sama s sabo, da nisem sesula starega Volva z MB registracijo, katerega lastnik je v naši odsotnosti hladnokrvno stol vrgel na rob in parkiral na “naše” mesto. Tip (in žena in petletni sine) je imel okoli vratu centimetrski zlatni lanac in na njem ogromen križ. Milo rečeno se mi ni zdelo, da bova prišla skupaj in sem mu samo povedal, kar mu gre. Naslednji dan je avto umaknil na drugo stran kampa in me potem še ves teden skušal prijazno gledati, kadar so se najine poti prekrižale. Trud je bil vzajemen, da ne bo pomote, nisem camping godzila.

- “nazaj k naravi” ali “bio eko modernizem” – so vrsta homonaturicus, ki ima praviloma polno blagajno in divjo idejo, da je treba dopust preživeti kar najbližje naravi (koliko imajo stika z naravo skozi leto, ko si polnijo blagajno, lahko samo cinično ugibam). Na dopust pride 4 članska familija s tamalim iglujem, namesto stolov in mize poiščejo štore in škatle, kuhajo na mini plinski bombici, ponoči pa po kampuz hodijo z rudarskimi svetilkami na glavah. V glavnem se zadržujejo v naturističnih kampih, kjer je seveda vse še bolj natur. Svoje eko Navare, Voyager-je, Pajere, Experte in podobne avtomobilčke parkirajo v senčko (če je potrebno, premaknejo kakšen stol, ki ga je nekdo pozabil tam) in potem teden ali dva verjamejo, da so tapravi Rbinzoni. Pri tem seveda tudi robinzonsko krulijo (jebiga, če si na prostem, si pač vsem na očeh – pardon, ušesih). In vsakič, ko gredo mimo običajnega šotorista, skušajo čim bolj zviška gledati njegove omarice, hladilnik, kompletno kuhinjo…

-”homo turistikus kampistikus” – so tisti pravi stari kampisti, ki življenja v hotelih nikoli niso priznavali. Ti se pripeljejo, poiščejo prostor za šotor, ga malo poravnajo in počasi začnejo vleči narazen svojo kramo. Vsako leto kakšna drobna izboljšava, vsakih 7-10 let nov šotor, manire pa iz dobrih starih časov, ko pač ni gledal vsak samo nase. Med zadnje seveda neskromno štejem tudi sebe. Hotelsko dopustovanje smo preizkusili, ko je imelo Sončece dobre 3 mesece in ga po moje ne bomo nikoli več. Za drugo leto smo že kupili nov šotor in nekaj malenkosti, ki smo jih dali na spisek letos. In ko tole končujem, se boleče zavedam, da je drugo leto še daleč…

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake