moj svet

27.06.2009

Kako je Irena Preda očarala mojega moža

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 19:37

In, roko na srce, moj mož bolj malo ve o klasični glasbi in operi, ravno toliko o argentinskem tangu. Kaj dlje od rocka in popa njegovo poznavanje ne seže, pa tudi tam ni svetovni kritik. Glasba gre nekako mimo njega, sem in tja mu je kdo tako dober, da si z interneta pobere prav vse njegove štiklce, jih potem petnajstkrat posluša in je stvar zaključena. Saj ne, da ne pozna glasbe, precej večji del dneva kot jaz posluša radio, ampak če bi ga pa vprašali, katera zvrst mu je najbolj všeč, bi vas pa zabodeno gledal.

Ko sem ga pred kakšnimi tremi tedni poprosila, da bi šel z mano na koncert Simply Red, mi je zelo nezainteresirano povedal, naj si poskusim najti koga drugega, če pa res nikogar ne bo, bo pa šel z mano. Saj on tudi mene ne vleče v kino gledat akcijo!

Toliko bolj razumljivo naj bo zato dejstvo, da mu včeraj nisem povedala, kam pravzaprav greva. Ko sva oddala otroka, je bilo tako že precej vseeno, saj sem vedela, da bova na koncert, ki se je začel ob 19.30, zamudila. K sreči je šlo za dogodek odprtega tipa v atriju Mestnega muzeja, a vseeno se nisem počutila najbolje, ko sva prišla nekje na sredi.

Irena Preda, izvrstna slovenska sopranistka, pred tem pa moja znanka in nekaj časa celo sodelavka v sladolednem vrtu, mi je na Facebook poslala vabilo na koncert. In ker si jo že dolgo želim slišati v živo (ko sem jo nazadnje slišala, smo skupaj prepevali ob CD-jih Whitney Houston – in, roko na srce, pogosto utihnili in ji pustili, da poje sama, ker je bila božanska), se mi ni dalo pregovarjati, zato sem se preprosto naredila neumno, vodila korak proti Mestnemu muzeju in šele pred vrati povedala, da poje Irena in da bi jo rada slišala. Pa če tudi samo en komad!

Prišla sva tik po odmoru, tako sva prvo arijo poslušala za steklenimi vrati. Med aplavzom pa sva smuknila not in se usedla kar na stopnice. Mine prva, mož ploska, mine druga, pa se obrne k meni:
“Ti, kje ‘ma pa mikrofon?”
“???????”
“Kje je mikrofon in zvočniki, a ma v obleki skrito, al kva?”
Jasno sem najprej mislila, da gre za nesramno norčevanje in mi posredno sporoča, da sta bili dve ariji več kot dovolj. Potem sem dojela, da se ne heca in res išče nesrečni ojačevalnik glasu!
“Ne, stari moj, to je ona, to je glas, to je akustika, to je…”

Potem sem do konca gledala oba. Ireno, ki je bila z vsakim komadom boljša in moža, ki se ni mogel načuditi in je bil vidno očaran. Ko je zaključila s tisto znano arijo iz Carmen, sva oba kar malo zadeta zapustila atrij, šla do avta in zaključila večer. Niti na misel mu ni hodilo, da za zaključek še kaj manjka. Po poti pa je premleval, kako lepo bi bilo tole še kdaj slišati in zakaj za vraga nima koncerta v Filharmoniji ali kar v Cankarjevem domu.

Morda je pa še upanje za naše Sončece, da bomo šli kdaj družinsko pogledat kakšno dobro operno predstavo…

  • Share/Bookmark

1 komentar »

  1. Ej, super, zate, zanj, zanjo. Za prihodnost ;)

    mars — 30.06.2009 @ 11:20

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake