moj svet

29.06.2009

Umiri se

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 21:08

Te dni nas naša trmoglavka zabava s svojo rastočo domišljijo. Če v tem trenutku nastavimo nekaj kamer in začnemo z Velikim bratom, obogatimo čez noč. Kaj temu otroku dogaja…

Z očijem na postelji pojeta Mi se ‘mamo radi. Kmalu besedilo ni več zanimivo, zato da ukaz:”Konjčke ‘mamo radi!”. Oči se dela, da ne razume, kaj želi od njega in dalje rine svoj mi se ‘mamo, ona pa ga preseka:”Konjčke ‘mamo radi!” Ker se ta velik otrok ne da, jo skušam rešiti in začnem peti Konjčke ‘mamo radi, radi…
“Ne!” me ustavi z iztegnjeno desnico, ki naj bi pomenila skoraj grožnjo,”oči po zapel!” In očiju pač ne preostane drugega, kot da zapleše, kot mala žvižga.

Pri mizi se afna, po stanovanu hodi z dudo v ustih in govori “gugugu”, v smeti meče navidezne gosenice, ki jih pobira s knjige, na pručki z ovčko potuje z vlakom, mi prinese dojenčka z ukazom:”Potolaži ga!”…, skratka, sračka ga. Ampak danes zjutraj sem pa eksplodirala od smeha.

Če izpustim, da se nama je že malo mudilo v varstvo, ko se je odločila, da je njena kuhinja le malo preveč razmetana in jo je temeljito pospravila, jaz pa sem samo ”mirno” stala zraven in jo hvalila, da je pridna, da se bo ja še kdaj lotila tega opravila, sem bila ob osmih že malo sita njenih jutranjih afnarij. Na previjalni mizi sem ji skušala obleči majčko, medtem ko se je ona zvirala in spakovala. Bila je do konca “razstrelena”, skoraj nemogoče, da jo umiriš. Pa sem se še jaz začela spakovati. V trenutku se je zresnila, iztegnila roko proti mojim ustom in strogo rekla:” Umiri se!”

Ja no kaj, a bi se kdo od vas umiril?!

  • Share/Bookmark

27.06.2009

Kako je Irena Preda očarala mojega moža

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 19:37

In, roko na srce, moj mož bolj malo ve o klasični glasbi in operi, ravno toliko o argentinskem tangu. Kaj dlje od rocka in popa njegovo poznavanje ne seže, pa tudi tam ni svetovni kritik. Glasba gre nekako mimo njega, sem in tja mu je kdo tako dober, da si z interneta pobere prav vse njegove štiklce, jih potem petnajstkrat posluša in je stvar zaključena. Saj ne, da ne pozna glasbe, precej večji del dneva kot jaz posluša radio, ampak če bi ga pa vprašali, katera zvrst mu je najbolj všeč, bi vas pa zabodeno gledal.

Ko sem ga pred kakšnimi tremi tedni poprosila, da bi šel z mano na koncert Simply Red, mi je zelo nezainteresirano povedal, naj si poskusim najti koga drugega, če pa res nikogar ne bo, bo pa šel z mano. Saj on tudi mene ne vleče v kino gledat akcijo!

Toliko bolj razumljivo naj bo zato dejstvo, da mu včeraj nisem povedala, kam pravzaprav greva. Ko sva oddala otroka, je bilo tako že precej vseeno, saj sem vedela, da bova na koncert, ki se je začel ob 19.30, zamudila. K sreči je šlo za dogodek odprtega tipa v atriju Mestnega muzeja, a vseeno se nisem počutila najbolje, ko sva prišla nekje na sredi.

Irena Preda, izvrstna slovenska sopranistka, pred tem pa moja znanka in nekaj časa celo sodelavka v sladolednem vrtu, mi je na Facebook poslala vabilo na koncert. In ker si jo že dolgo želim slišati v živo (ko sem jo nazadnje slišala, smo skupaj prepevali ob CD-jih Whitney Houston – in, roko na srce, pogosto utihnili in ji pustili, da poje sama, ker je bila božanska), se mi ni dalo pregovarjati, zato sem se preprosto naredila neumno, vodila korak proti Mestnemu muzeju in šele pred vrati povedala, da poje Irena in da bi jo rada slišala. Pa če tudi samo en komad!

Prišla sva tik po odmoru, tako sva prvo arijo poslušala za steklenimi vrati. Med aplavzom pa sva smuknila not in se usedla kar na stopnice. Mine prva, mož ploska, mine druga, pa se obrne k meni:
“Ti, kje ‘ma pa mikrofon?”
“???????”
“Kje je mikrofon in zvočniki, a ma v obleki skrito, al kva?”
Jasno sem najprej mislila, da gre za nesramno norčevanje in mi posredno sporoča, da sta bili dve ariji več kot dovolj. Potem sem dojela, da se ne heca in res išče nesrečni ojačevalnik glasu!
“Ne, stari moj, to je ona, to je glas, to je akustika, to je…”

Potem sem do konca gledala oba. Ireno, ki je bila z vsakim komadom boljša in moža, ki se ni mogel načuditi in je bil vidno očaran. Ko je zaključila s tisto znano arijo iz Carmen, sva oba kar malo zadeta zapustila atrij, šla do avta in zaključila večer. Niti na misel mu ni hodilo, da za zaključek še kaj manjka. Po poti pa je premleval, kako lepo bi bilo tole še kdaj slišati in zakaj za vraga nima koncerta v Filharmoniji ali kar v Cankarjevem domu.

Morda je pa še upanje za naše Sončece, da bomo šli kdaj družinsko pogledat kakšno dobro operno predstavo…

  • Share/Bookmark

25.06.2009

Dobri koncerti, počitnice in….. vreme?!

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 18:45

Poletje je končno tukaj, šola je otrokom zaprla vrata (učiteljem pač še ne), dopusti so tik pred vrati, v Ljubljani je skoraj vsak dan kak dober koncert, vse teče kot po maslu. Samo vreme ga resno svira in glede na to, da nam bo letos morda vseeno uspelo počitnikovati tri tedne in štartamo že čez dober teden, bi se žihr malo otoplilo. Ker morje brez sonca pač ni kakšno posebno doživetje. Še posebej v šotoru…

Je pa Ljubljana letos resno pozitivno presenetila s koncerti. En dober bend za drugim. Te dni bi rabila še en regres za kulturno udejstvovanje. Esma, Josipa, Simply Red, Tiesto( ki mene sicer ne gane), Bob Sinclair, Budimpeški Cigani, Morales, Gilberto Gil, Madonna, jeseni še Ramazzotti.
In ker drugega regresa ni, sem si (poleg pregrešno dragega frizerja) včeraj privoščila samo eno porcijo Micka  Huchnalla in njegovih Simply Red. Bili so fenomenalni, malo kratki, a res krasni. Videlo se je, da fantje na odru res uživajo in verjamejo v svojo muziko. In besedila… Ma res je bilo super. Evo, dodam en spotek za tiste, ki ne vedo, o čem govorim.

YouTube slika preogleda

Okej, zrihtimo še vreme, pa na morje!!

  • Share/Bookmark

1.06.2009

4. Dm-ov tek za ženske

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 11:07

Pa smo ga spet pretekle! Bilo nas je okoli 4000, babnice vseh starosti in dimenzij. Meni je bilo okej, ker na ta tek pridem pripravljena na gužvo in na to, da se bo na začetku bolj malo teklo. Ampak sem prejle preverila rezultate in glede na to, da sem tekla zgolj minuto manj kot lani, predvidevam, da je nekje napaka. Najbrž ni  neto čas ali pa kaj podobnega, saj vem, da sva s soborko tekli precej (torej vsaj 5 MINUT!) bolje kot lani! Briga me, meni je pomembno, da grem, sem tam, prispevam in se zabavam.

Letos sem prijavila tudi Sončece, saj je stara dve leti in je čas, da začne! Bolj za šalo, ker nisem bila prepričana, da se ji bo ljubilo. Pa je pogumno pretekla tistih 400m (kar za dveletnika sploh ni malo!), dobila medaljo in bila videti sila zadovoljna.

Imam pa vseeno nekaj pripomb nad organizacijo, zdaj moram samo še najti naslov, kamor jih lahko posredujem.
1. Glede na število prijav bi končno lahko ločili štart na 5 in 10 km
2. Štart bi bil mirno eno uro prej
3. Nimam pojma, zakaj so ukinili 15 km
4. Štart za Oskarje je pa absolutno prepozno. Letos je bil načrtovan ob 11.30, pa je bil prestavljen na 12.uro, kar je za majhne otroke res pozno. Ob 10h bi bilo ravno prav. Saj vem, prireditev…

Meni ni do Čukov, tamauka bo pa drugo leto gotovo že uživala in takrat mi bo čisto vseeno, kdaj je štart teka :) .

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake