moj svet

Juhu, pa ga imamo.

Nisem verjela, da bomo tako dolgo iskali kolo-poganjalčka, torej kolo za najmlajše, ki bi po velikosti dejansko ustrezalo najmlajšim. Dvomim, da je naše Sončece tako zelo naprej z razvojem, kajti vsa taka kolesa (in ker sem naklonjena naravnim rečem, sem iskala leseno) so ji bila vsaj 5 cm previsoka.

Danes smo našli tega, plačali natanko še enkrat toliko, kot smo nameravali, tamauka je pa “prevozila” celo ulico trikrat in pol, potem smo jo pa prepričali, da je zdaj kolo že zelo utrujeno in mora počivati, ona pa pod tuš – ura je bila osem zvečer. Brez joka, jasno, ni šlo.

Vsem, ki jih je srečala, je razložila, da je kolo dobila za rojstni dan, ker bo stara dve leti. In seveda da bo tudi očko dobil kolo za rojstni dan, pa mami, pa babi…

Ko tole pišem, je Sončece v postelji, kolo pa počiva kakšen meter stran. Kaj vse bo pa danes sanjala, pa raje ne pomislim. Preden smo našli kolo, smo namreč končno kupili tudi “milko” za peskovnik.

Aja, še ena cvetka. Naši se je začela prebujati domišljija. Med vožnjo v avtu sem jo tako slišala, da nekaj govori, razumela pa nisem nič. Se obrnem in vprašam, kaj je rekla. Me na hitro pogleda, potem se obrne stran:”Ne, ne, nič. Lunici in sončku sem nekaj povedala.”