moj svet

1.05.2009

Kolonhidroterapija

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:17

Če rečem, da se že vse življenje bolj ali manj uspešno borim s svojimi kilami in obliko telesa, vam bom v misli priklicala sliko debeluške, ki s skledo čipsa sedi pred televizijo, gleda svojo najljubšo limonado in si prigovarja, da je v Mehiki še hujše. Tam so poleg vsega še vsi spletkarji!
Ne, nikoli nisem bila takšna, a se kljub vsemu ves čas ukvarjam s tem. Ponavadi ne priznam, včasih mi celo zares uspe za leto ali dve odmisliti, pa še takrat v resnici precej dobro vem, kaj in koliko sem ta dan pojedla in koliko km sem ta teden pretekla.

Do pubertete sem bila najbolj drobno bitje v razredu, potem pa čez noč… Boki, rit, joške, nadlahti, podbradek, kaj vem, kaj še vse. V svojem odraslem obdobju sem zaigrala harmoniko v razponu 68 – 54, kar niti ni mačji kašelj. Potem sem se nekako ustalila pri malo manj kot 60 in si bila že skoraj malo všeč :oops: .

Vse govoričenje o nepravilni prehrani dajem v koš, saj zase vem, da nikoli nisem jedla čipsa, nikoli za božič in veliko noč natepavala potice, kaj šele špehar’ce, od salamenskih svinjarij uživam zgolj v kuhanem pršutu (cca 5xletno), francoska solata se mi gabi, piškotov in tort ne kupujem. Moja edina (zelo) šibka točka je čokolada. Pa še za to sem z leti ugotovila, da mi temna prav nič ne škodi, če je le ne pojem vsak dan 100g. Mene nese, če nimam časa ali volje za šport in če jem takrat, ko gredo drugi spat!

Pred leti sem torej uspela ujeti kilažo, ki mi resnično odgovarja. S tistih 54, ko sem se počutila kot Dahavec (pa še zdaleč nisem bila suha) sem prilezla na “mojih” 58 in se počutila dobro. In takrat sem uspela končno malo zadihati in se osredotočiti še na kakšen drug del telesa, kakšen tak, ki se ga ne vidi. Takrat sem (po naključju?) zasledila članek, ki je govoril o kolonhidroterapiji.
Zdelo se mi je grozno. Da se nekdo prostovoljno odloči, da si bo pustil napolniti čreva s 50 litri vode?! Da bo ležal na boku s cevko v anusu in mirno gledal, kako nekdo drug opazuje, kakšni stoletni ostanki tečejo iz njega po drugi cevki?!
Ampak je že moralo biti nekaj mazohističnega v meni, da mi je ideja postajala vse bolj zanimiva in kmalu mi ni dala spati. Izbrskala sem številko zdravnice, ki se je s tem ukvarjala v Ljubljani, poklicala, se prijavila in…

Pismo, ne morem povedati, kako čudovito lahkotno sem se počutila tisto pomlad in poletje. Tekla sem kot za šalo, v službi sem bila polna energije, bila sem pametna, kaj pametna, MODRA, svet je bil popoln. Hkrati sem izvedela, da v meni niti ni bilo tako zelo veliko odplak, da bi morala začeti kakšen 70 dvnevni post ali kaj podobnega, gospa doktor so mi rekli, da bo dovolj, če se pridem “umit” enkrat na leto.

Seveda sem naslednje leto pozabila, še naslednje je minilo tako hitro, da sem se spomnila šele konec poletja, kakšen teden preden sem izvedela, da sem noseča. Torej je spet odpadlo. Potem sem v nosečnosti brez odpovedovanja (pa tudi brez nažiranja, da ne bo pomote) pridelala 24 kil(c). Vse do zadnjih 5 so izginile, tele moreče packe nemarne, ki vzdržujejo dvomestno število s šestico na začetku, pa nočejo nikamor. Fitnes, tek, omejena hrana, skoraj nič sladkega (brez čokolade se pa lahko tud kar ustrelim); nič jih ne odžene. In sem se seveda spomnila na hidrokolon. In izvedela, da tale dr.K ne izvaja več te dejavnosti, vsaj v Ljubljani ne. V Šmarješke se mi pa ne da. In zdaj (seveda med prazniki, ko nimaš kam poklicat) vneto iščem nekloga, ki bi mi malo prečistil črevesje, medtem pa se zadovoljujem z rižem in sadjem. In čisto majcenim koščkom čokolade vsak drugi dan.

Mogoče kak naslov ali telefon nekoga, ki izvaja hidrokolon v Ljubljani?

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake