moj svet

15.05.2009

Vsi moji prvi fantje

Zapisano pod: mladost je norost, moje misli — polnaglava @ 21:08

Zadnjič sem v nekoliko “rahlem” klepetu med proslavljanjem v Bratislavi ugotovila, da termin “moj prvi fant” niti ni tako zelo enostavno pojasljiv pojem. Teh prvih sem namreč naštela kar nekaj, pač glede na to, o čem je v zvezi z moškimi tekla debata. Zanimivo, noben od njih ni ustrezal oznaki “moj prvi”, kot je v splošni rabi1.

Moj prvi fant je bil nežen, prijeten, pošten, prijazen, malo me je poljubljal, veliko držal za roko, kaj več si pa ni drznil. Kasneje se je le odločil, da so mu nekoliko bolj kot ženske všeč moški, meni pa se je malo odvalil kamen od srca2. In v Bratislavi sem v svoji “rahlosti” glasno razmišljala, da res ne vem, ali se je ob meni odločil, da ženske niso zanj, ali sem mu bila všeč, ker sem bolj dec kot baba ;) .

Šele kakšno leto po tem se je zgodil moj “prvi”. Ta res ni omembe vreden, zato na tem mestu ne bom izgubljala besed za tistih pet minut. Ga niti ne smatram za “prvega”, čeprav ga po teoretični strani ne morem zanikati. Se zgodi, takrat smo bili vsi malo več kot “rahli”. In svobodni. In stari ravno dovolj, da se nam je zdelo, da če zdaj ne, je pa vse zamujeno in se sploh nima smisla več kazati v družbi “zrelejših” vrstnikov.

Še isto poletje se je zgodil moj Prvi fant. Tak z vsemi sestavinami, z najbolj noro zaljubljenostjo in slepoto za vse slabo na čelu , tak, ko veš, da nič ni prav in je ravno zato vse tako sladko in krasno in zanimivo in… Metuljčki, utrip srca, čisto topilo… Prvi fant, ki mi je zlezel pod kožo in preprosto ni več načina, da zleze ven. Najina zveza niti slučajno ni bila “resna”, moji niso vedeli zanj, njegova mati je rekla, da “te male lajdre ne bo gledala v hiši!”, dobivala sva se v družbi in iskala intimne kotičke.3 To je tisti “prvi”, ki se ga spomniš, pa se kar nasmehneš in zasanjaš in si res zaželiš, da bi se samo za tisith par trenutkov lahko vrnil v času… Poba se je že takrat spogledoval z opojem, meni ni bilo preveč všeč, ker sem vedela, da gre predaleč…

Potem je tu še prvi “pravi” fant, tisti, ki ga predstaviš mami in si skupaj veliko časa, veliko sta sama, gresta na morje, na trgatev, na bratovo poroko, kjer že vsi planirajo tudi vajino, potem se zaveš, da je kljub vsemu prvi, da sta prišla do točke, kjer se želje in cilji preveč razhajajo in greš narazen.

In potem pridejo vsi “drugi” fantje ( meni je bil drugi gej prihranjen; mogoče sem izgubila moškega v sebi, ali pa so takrat vsi že imeli fante).

Potem se pojavi prvi resen kandidat in prvi mož. In iskreno upam, da tukaj ne pridem do drugega.

Ampak tisti Prvi, tista prva divja zaljubljenost, tisti ostane do konca. Vsaj v meni je. Nekajkrat sem ga kasneje še srečala, nekaj časa je celo hodil z mojo dobro prijateljico. Takrat se z drogami ni več samo spogledoval, takrat je bil že precej “zdelan” in tudi zapor je že videl od znotraj. Meni je vseeno uspelo obdržati spomin na tisti čas, ko je bil njegov nasmeh samo malo nagajiv in je bil …. ah, najbrž je bil lump, ampak meni se je zdel najbolj prisrčen mucek na svetu.

Včeraj me je babji firbec gnal na Google. V glavo mi je padlo, da včasih tam odtipkaš kakšno davno pozabljeno ime in izveš, kaj se z njim dogaja ves ta čas. Prvo davno pozabljeno ime je bilo Njegovo. In prvi zadetek društvo, v katerem je igral harmoniko:
Z žalostno vestjo pa sporočamo, da nas je mnogo prezgodaj zapustil naš član XX
Zraven pa fotografija veselega “mojega prvega”, ki je nedvomno potrjevala, da je to on in edino on. Kar sedela sem tam pred ekranom kot kup nesreče in popolnoma brez misli samo čutila, kako se mi nabirajo solze. Ker je bil prvi. Ker mi je zlezel pod kožo. Ker zdaj ni več upanja, da ga bom nekoč spet srečala sredi Ljubljane in bom še dva dni vsa v “luftu”, ker bova spregovorila tistih par besed. Sem res prav žalostna… 

  1. saj razumete, čebelice in rožice pa te reči :oops: [nazaj]
  2. ni tako zelo enostavno biti najstnica, imeti prvega fanta, ta pa ni čisto nor nate in kar trd že ob misli na to, da bosta lahko 5 minut sama v temi [nazaj]
  3. Kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja, sta se skrila k zvezdam za en “ljubim te”… – Dekle iz Zlate ladjice [nazaj]
  • Share/Bookmark

14.05.2009

Nasveti za hujšanje

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 21:23

- samo trebušnjake je treba delati, vsak dan 100, pa trebuha ni več!
- šport, to je to, najbolšje je plavanje!
- z dojenjem gre vse dol, tamali te kar “požre”
- Ah, s kolesom v službo, pa bo
- ti povem, po sedmi zvečer nič več pojesti, pa kar zgine
- ha, ti jaz posodim moja dva tamala, se boš kar stopila
- ločevalna dieta, to je to, ne moreš zgrešit!

Ja, ko se začne, jih ni konca. Babnic z vseh strani, ki svojo teorijo o hujšanju prodajajo kot zakon in so prepričane, da mi morajo res nujno svetovati, kako naj se znebim tehle 5 kilc še pred smrtno posteljo! In ponavadi so to ženske, ki resnici na ljubo same nikoli niso imele več kot kakšno deko preveč. Na jeziku!

Danes sem spet morala poslušati, kako se stvari streže. In to vse zaradi miniaturne pripombe, da napolitanke pa, hvala, res ne bi, ker sem se že s tisto feto pri kosilu pregrešila. Sem takoj dobila lekcijo o tem, kako bi rabila dva nadebudneža, ki bi me kar posušila. Kot da ne pridem vsak dan domov, fliknem torbo na stol in tečem ven lovit Sončece na njenem novem biciklu. kot da potem ne pomijem, pospravim, operem, obesim, zložim, posesam in še kaj skuham v naslednje pol ure!

Zadnjič sem na Facebooku prebrala recept prijateljice, ki je pozimi rodila. Samo enega fajn lačnega moraš imeti, pa se salo kar samo topi. Kot da nisem dojila 13 mesecev! Ah, najbrž bi morala vztrajati do 15. leta! Ali pa moja pač ni bila DOVOLJ lačna!

Kakšno leto nazaj sem poslušala o športu. Trebušnjaki in tek, to je to. A tistih cca 30km na teden tudi šteje?!?! In tisoč trebušnih, ki sem jih v navalu mazohizma delala pred leti in si za vedno dokazala, da so eno figo vredni (kar se izgleda tiče, saj mišice so bile, tudi zelo uporabne, ampak salo, ki jih je ščitilo, je pa tudi ostalo tam… Pa tudi plavala sem, 4km na dan, pa se na kilaži ni veliko poznalo. Na kondiciji pač.

Trenutno sem malo histerična, ker se že kakšne tri tedne nisem pošteno najedla, na tehtnici še ni zabeležene spremembe, nasveti se pa kar vrstijo in vrstijo. Tudi če nič ne prosim zanje…

  • Share/Bookmark

9.05.2009

Jaz imam kolo, kolo, kolo, kolo…

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:04

Juhu, pa ga imamo.

Nisem verjela, da bomo tako dolgo iskali kolo-poganjalčka, torej kolo za najmlajše, ki bi po velikosti dejansko ustrezalo najmlajšim. Dvomim, da je naše Sončece tako zelo naprej z razvojem, kajti vsa taka kolesa (in ker sem naklonjena naravnim rečem, sem iskala leseno) so ji bila vsaj 5 cm previsoka.

Danes smo našli tega, plačali natanko še enkrat toliko, kot smo nameravali, tamauka je pa “prevozila” celo ulico trikrat in pol, potem smo jo pa prepričali, da je zdaj kolo že zelo utrujeno in mora počivati, ona pa pod tuš – ura je bila osem zvečer. Brez joka, jasno, ni šlo.

Vsem, ki jih je srečala, je razložila, da je kolo dobila za rojstni dan, ker bo stara dve leti. In seveda da bo tudi očko dobil kolo za rojstni dan, pa mami, pa babi…

Ko tole pišem, je Sončece v postelji, kolo pa počiva kakšen meter stran. Kaj vse bo pa danes sanjala, pa raje ne pomislim. Preden smo našli kolo, smo namreč končno kupili tudi “milko” za peskovnik.

Aja, še ena cvetka. Naši se je začela prebujati domišljija. Med vožnjo v avtu sem jo tako slišala, da nekaj govori, razumela pa nisem nič. Se obrnem in vprašam, kaj je rekla. Me na hitro pogleda, potem se obrne stran:”Ne, ne, nič. Lunici in sončku sem nekaj povedala.”  :shock:

  • Share/Bookmark

4.05.2009

Lesen poganjalček

Zapisano pod: sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 18:27

Naše malo motovilo zdaj že eno leto hodi in čas je, da se nauči tudi kolesariti  ;) . In ker smo pri nas doma moderni, ne bomo zadovoljni s čisto navadnim kolesom na pomožna kolesca, o ne, to je pase´. Raje bomo naredili doktorat na poganjalčkih, lesenih kolesih brez pedal, no, temle.

Da je zadeva malo večji izziv, smo takole kolesce nazadnje videli pred pol leta v Millerju in ker je bila zima in je imelo Sončece pet cm manj, nam na misel ni hodilo kupovati. Zdaj jih nimajo več…

Torej, če imate kakšen pameten link, ga bom zelo vesela.

  • Share/Bookmark

1.05.2009

Kolonhidroterapija

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 21:17

Če rečem, da se že vse življenje bolj ali manj uspešno borim s svojimi kilami in obliko telesa, vam bom v misli priklicala sliko debeluške, ki s skledo čipsa sedi pred televizijo, gleda svojo najljubšo limonado in si prigovarja, da je v Mehiki še hujše. Tam so poleg vsega še vsi spletkarji!
Ne, nikoli nisem bila takšna, a se kljub vsemu ves čas ukvarjam s tem. Ponavadi ne priznam, včasih mi celo zares uspe za leto ali dve odmisliti, pa še takrat v resnici precej dobro vem, kaj in koliko sem ta dan pojedla in koliko km sem ta teden pretekla.

Do pubertete sem bila najbolj drobno bitje v razredu, potem pa čez noč… Boki, rit, joške, nadlahti, podbradek, kaj vem, kaj še vse. V svojem odraslem obdobju sem zaigrala harmoniko v razponu 68 – 54, kar niti ni mačji kašelj. Potem sem se nekako ustalila pri malo manj kot 60 in si bila že skoraj malo všeč :oops: .

Vse govoričenje o nepravilni prehrani dajem v koš, saj zase vem, da nikoli nisem jedla čipsa, nikoli za božič in veliko noč natepavala potice, kaj šele špehar’ce, od salamenskih svinjarij uživam zgolj v kuhanem pršutu (cca 5xletno), francoska solata se mi gabi, piškotov in tort ne kupujem. Moja edina (zelo) šibka točka je čokolada. Pa še za to sem z leti ugotovila, da mi temna prav nič ne škodi, če je le ne pojem vsak dan 100g. Mene nese, če nimam časa ali volje za šport in če jem takrat, ko gredo drugi spat!

Pred leti sem torej uspela ujeti kilažo, ki mi resnično odgovarja. S tistih 54, ko sem se počutila kot Dahavec (pa še zdaleč nisem bila suha) sem prilezla na “mojih” 58 in se počutila dobro. In takrat sem uspela končno malo zadihati in se osredotočiti še na kakšen drug del telesa, kakšen tak, ki se ga ne vidi. Takrat sem (po naključju?) zasledila članek, ki je govoril o kolonhidroterapiji.
Zdelo se mi je grozno. Da se nekdo prostovoljno odloči, da si bo pustil napolniti čreva s 50 litri vode?! Da bo ležal na boku s cevko v anusu in mirno gledal, kako nekdo drug opazuje, kakšni stoletni ostanki tečejo iz njega po drugi cevki?!
Ampak je že moralo biti nekaj mazohističnega v meni, da mi je ideja postajala vse bolj zanimiva in kmalu mi ni dala spati. Izbrskala sem številko zdravnice, ki se je s tem ukvarjala v Ljubljani, poklicala, se prijavila in…

Pismo, ne morem povedati, kako čudovito lahkotno sem se počutila tisto pomlad in poletje. Tekla sem kot za šalo, v službi sem bila polna energije, bila sem pametna, kaj pametna, MODRA, svet je bil popoln. Hkrati sem izvedela, da v meni niti ni bilo tako zelo veliko odplak, da bi morala začeti kakšen 70 dvnevni post ali kaj podobnega, gospa doktor so mi rekli, da bo dovolj, če se pridem “umit” enkrat na leto.

Seveda sem naslednje leto pozabila, še naslednje je minilo tako hitro, da sem se spomnila šele konec poletja, kakšen teden preden sem izvedela, da sem noseča. Torej je spet odpadlo. Potem sem v nosečnosti brez odpovedovanja (pa tudi brez nažiranja, da ne bo pomote) pridelala 24 kil(c). Vse do zadnjih 5 so izginile, tele moreče packe nemarne, ki vzdržujejo dvomestno število s šestico na začetku, pa nočejo nikamor. Fitnes, tek, omejena hrana, skoraj nič sladkega (brez čokolade se pa lahko tud kar ustrelim); nič jih ne odžene. In sem se seveda spomnila na hidrokolon. In izvedela, da tale dr.K ne izvaja več te dejavnosti, vsaj v Ljubljani ne. V Šmarješke se mi pa ne da. In zdaj (seveda med prazniki, ko nimaš kam poklicat) vneto iščem nekloga, ki bi mi malo prečistil črevesje, medtem pa se zadovoljujem z rižem in sadjem. In čisto majcenim koščkom čokolade vsak drugi dan.

Mogoče kak naslov ali telefon nekoga, ki izvaja hidrokolon v Ljubljani?

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake