moj svet

23.03.2009

Joga, tretjič

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:27

No, takole, družba. Z jogo sem do septembra zaključila, takrat jo pa začnem na začetku, tako,  kot se spodobi. Bi pa že rada vsaj čakre znala našteti in vsaj pozdrav soncu izvesti zares prav.

Malo sem razmišljala in ugotovila, da je pri meni pogosto tako. Najprej dolgo časa o eni stvari razmišljam, potem se pa čez noč odločim in naredim najbolj narobe. K sreči se vsaj zavedam, da je narobe in potem potrpežljivo začnem na začetku…
Tudi s kremo proti celulitu je bilo tako. Najprej sem nihala med verjeti-ne verjeti, potem sem se vendarle odločila in kupila najdražjo. Shiseido. Seveda v treh tednih nisem bila rešena pomarančne kože, sem se pa končno odločila, da me ne bo konec, če enkrat na dan (po telovadbi) dobro premasiram stegna s (skoraj) najcenejšo afroditino žavbo in tako naredim nekaj za mikrocirkulacijo.

okej, nazaj k jogi. Moji bi me zdaj že vprašali, kaj je bilo za kosilo. Vprašanje ima izvor v srednji šoli, ko je sošolka pravila štorijo o nekem posebnem kosilu, pri tem pa povedala vse o tem, kako dolgo so potovali k sorodnikom, koliko jajc je znesla kokoš tisti dan, kako je deda lovil tista jajca in jih skoraj ubil, kaj je bilo s traktorjem… Vsake toliko smo jo vrnili v realnost z vprašanjem “Kaj je bilo za kosilo” in po dolgih mukah dobili odgovor. Zdaj vsakič, ko kdo kaj maratonsko nalaga, govor prekinemo z vprašanjem o kosilu.

Kaj je bilo za kosilo?

Joga. Malo sem se pogovorila z B, ki se na jogo kar precej spozna in me tudi že nekaj let snubi, naj se pridružim njenemu tečaju. Prišli sva do zaključka, da v fitnesu Moj fit izvajajo kria jogo, kjer gre predvsem za dihalne vaje. Dihalne vaje pa so v bistvu stvar, ki jo moraš res najbolje obvladati, če želiš delati prav in ne hiperventilirati. V šali je komentirala, da sem jaz taka faca, da kar iz nič preskočim na (sam bog ve katero) stopnjo. Šla sem še enkrat, spet se mi je fino vrtelo. Vodji sem po koncu to tudi povedala in izrazila dvom v pametnost nadaljnega obiskovanja. Mi je takoj pokazala vajo Žaba, ker naj bi bil problem v nizkem pritisku, ki ga bom korigirala z izvajanjem te vaje (26 ponovitev). Na koncu me je še vprašala, če imam majhne otroke in ko sem ji potrdila, mi je s pomenljivim pogledom povedala, da je to to. Ne, sigurno se  mi ne vrti zaradi neprimernosti vaj. Treba je vztrajati…

Kakor koli, po moje sem s kria jogo zaključila. B sem pa že povedala, naj me septembra zbrca v svojo začetno skupino, da ne bom slučajno spet imela kakšnega izgovora…

  • Share/Bookmark

18.03.2009

Rožice cvetijo…

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 09:57

…hroščki gomazijo, vsi se lepega dneva veselijo!
                                                                    (Zdenek Miler: Krtek in pomlad)

Razen mene, ki že dva dni diham na škrge in čakam, da se vrne moja dohtarca, da mi napiše ene močne arcnije proti seksa željnim cvetkam!!!

  • Share/Bookmark

14.03.2009

Reveži direktorji

Zapisano pod: bolji život, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 20:00

Hm, skušam si predstavljati to zajebano življenje.

Da imaš borih 17.000€ mesečne plače. Potem ti pa ta prekleta država pobere dobrih 8.ooo. Davkarija, prispevki, vsa ta jajca. In na koncu gre revež na plačilni dan v avtosalon in si iz same stiske in zagrenjenosti kupi novega clia.

In tako vsak mesec, žena pa položnice plača…

Od zdaj naprej pri nas doma po risanki ugasnemo TV, Delo bom pa tudi odjavla.

  • Share/Bookmark

12.03.2009

Joga – kdo bo koga?

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 12:13

Jaz moj hrbet ali moj hrbet mene.

Danes sem bila drugič na jogi in ugotovila, da je stanje moje prožnosti bistveno slabše, kot sem (precej pesimistično) predvidevala. Ko se mi je že zdelo, da se z ravnim hrbtom prepogibam precej nizko do iztegnjenih nog (v sedečem položaju), sem se pogledala v ogledalo. In se zgrozila nad sliko starke, ki se z usločeno hrbtenico maje gor in dol!

Je pa danes uro vodila ena druga jogistka, taka, ki ima celo drugo ime, kot ji najbrž piše na osebni, vsa v tistih širokih hlačah in zavita v rute, skratka, taprava. Le da mnogo bolj prijazno gleda v svet in celo razloži, kaj določeni izrazi pomenijo.

Težko rečem, da po drugem obisku v jogi uživam, ampak nekako teram dalje. Čakam sončne dneve in mojo staro tekaško traso. Do takrat sem prisiljena kondicijo in prožnost nabirati v dvorani s kombinacijo aerobike in joge, se prepričevati, da mi to v resnici tudi ustreza in upati, da bo tudi delovalo v taki meri, kot si glede na vztrajnost zaslužim! A ne?! 

 

                                                              

  • Share/Bookmark

10.03.2009

Joga, slovenski nacionalni šport

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:36

Danes sem šla na jogo. Prvič v življenju, če verjamete, ali ne. In zdaj je večer in s tem čas, da zberem misli in vtise in se odločim, kako naprej.

Na jogo se odpravljam že nekaj let. Vmes sem poskusila s pilatesom in ugotovila, da še ni pravi čas. Spet sta se odvrteli dve leti in zdaj se je nekaj dejavnikov ravno tako “poklopilo”, da preprosto nisem imela več izgovora.

Prvi vtisi so pa hudo mešani. Ker vem, da preprosto moram najti protiutež za moj “ogenj”, gasilno sredstvo, ki naj bi moje življenje vračalo v ravnovesje, vem, da je joga gotovo prava stvar. Zdaj moram samo še stisniti zobe in počakati, da mi postane všeč.

Torej, prvi vtisi:
- dober dan, a ste se vsi logirali?1
- Ne? Ja, pa se morate. Takoj. Tako je pravilo.2
- Smrtno resen, ledeno hladen, rusko obarvan glas mi pove, da moram to storiti zdaj in nima smisla ugovarjati. To ona zahteva. Saj ni pomembno, kdo plača. A sem šla na jogo, da me bo nekdo že pred začetkom teroriziral in me silil v neko “štempljanje”, pred katerim sem ravnokar pobegnila?!
- vaje delam kot jih pač razumem. Pri tem se mi ne sanja, kje je tretje oko in kako naj z njim gledam svoje telo in gibanje le-tega. Nimam pojma, ali delam prav ali narobe, vsakič, ko odprem oči in preverim, kako vajo izvajajo drugi, prestrežem srep pogled in samo čakam, da me bo zaradi špeganja vrgla ven.
- diham, sopiham, malo mi je vroče, malo me zebe, še vedno iščem tretje oko in zraven razmišljam, ali gledanje navzgor in navznoter z zaprtimi očmi ni škiljenje, ki mi bo pustilo trajne posledice. Edina vaja, za katero sem prepričana, da jo izvajam prav, je stiskanje mišic medeničnega dna.
- opazujte se s tretjim očesom, osredotočite se na …(nekaj – nisem razumela, sem preglasno dihala ali pa kaj podobnega)

Nekje sredi vaje za (zdi se mi) grleno čakro, ko sem že tridesetič s čelom tresnila ob tla in zraven dahnila svoj ram (ali mogoče kaj drugega), sem se čisto resno vprašala, za kaj je tole dobro in kako mi koristi. Pa sem se kar zibala naprej, dihala, om-ala, ram-ala in počela vse ostalo zapovedano brez pravega razumevanja, kaj počnem in ali to res delam prav. Počasi je minilo, prišel je čas za sprostitev, ulegla sem se na hrbet in poslušala glasbo.

Prisežem, da sem hotela čutiti vsak prst posebej, da sem želela pomigati z levim uhljem in sprostiti mišico mezinca desne noge. A se mi zdi, da sem v resnici samo ležala in si dopovedovala, da je to res tisto, kar rabim. Ker je joga ja moderna stvar in danes nisi niti na nivoju, kaj šele malo nad vsemi, če nisi vsaj “včasih” hodil na jogo. Če jo pa izvajaš vsak dan doma, ti je pa itak vse jasno in življenje zate nima več presenečenj in vprašanj.

Šla sem v garderobo in med preoblačenjem razmišljala, kaj naj zdaj počnem s to izkušnjo. Mora mi biti dobro! Mora mi biti super, to je tisto no, joga!!! Pa moram priznati, da me ni nič pritegnilo. Saj bom šla še, obljubim, v četrtek bom spet dihala in momljala, resnično upam, da čim prej z vsaj malo veselja.

Edini plus danes: ugotovila sem, zakaj mi ni “potegnil” pilates in zakaj mi tudi tale joga ne diši preveč: zaradi individualizma. Jaz sem človek, ki za življenje potrebuje komunikacijo ( pa ne klepet, kot je to razumela kolegica v garderobi) in skupinsko energijo. Občutek, da se skupaj zabavamo, mučimo, dihamo, potimo… Da en drugega opazimo in začutimo, da skupaj rinemo naprej. Pri tejle jogi pa je bistvo, da končno najdem tisto prekleto tretje oko in začnem gledati samo nase, sebe, “mind my own business”. Ja, saj vem, v resnici je to natančno tista protiutež, ki jo rabim in iščem že toliko časa…

  1. logirati pomeni, da zapestnico, s katero si odpiraš vrata fitnes centra, dovolj dolgo držiš na senzorju pred vrati, da slišiš pisk in se na tabli nad vrati številka premakne za eno naprej. Tako se ve, koliko ljudi je prišlo na vadbo. Ker prešteti se jih ne da?! [nazaj]
  2. zapestnico sem pozabila v garderobi, zaklenjeno v omarico, deset stopnic in dvoje vrat in nekaj metrov hodnika stran od dvorane in blazine, na kateri sedim. A res moram. A lahko po koncu vadbe? [nazaj]
  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake