moj svet

26.02.2009

Gremo gledat kita

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 21:38

Tri generacije babnic smo včeraj soglasno sprejele, da gremo danes na lastne oči preveriti, kaj dela kit grbavec v Piranskem zalivu.

Kita smo videle, pomahal nam je s plavutjo, špricnil tisti curek iz glave in na njem je (razločno sem videla) v polsedečem položaju orada pila limonado, potem je pokazal še rit (brez hlač) in se šel pokazat še bratom Hrvatom.

Ampak uboge sardelice (ups, a so mogoče sardine?)…

Te so pa ležale na obali, plavale hrbtno, hlastale za zrakom in nihče ni prišel in jih vsaj pobral, če jih že odrešiti ne more. Z mamo sva čisto naivno pokomentirali, da bi bila tole enkratna donacija za ljubljanski ZOO, pa bodo raje pustili, da uboge podhlajenke zasmrdijo, privabijo roje muh (že danes se jih ni več dalo prešteti) in zaznamujejo predsezono slovenske obale. Ker ga ni bilo sprehajalca, ki ne bi naredil posnetka ali dveh…

  • Share/Bookmark

18.02.2009

Dost mam, smučat grem!

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 21:27

Madona, celo večnost že nisem smučala. Najprej je bilo par zim bolj sušnih v denarnici, potem se je stanje delno izboljšalo in sva z najdražjim kupila novo opremo in še isto leto sem čudežno zanosila. Pa so šle dilce spet za dve leti v kot.

Letošnja zima je pa naravnost “rajcig” za vse aktivne in latentene smučoljubce in zadnji teden mi je res težko hoditi v službo. V avtu, s pogledom na zasnežene vrhove, nad mano pa sonce in nebo brez oblačka. Sranje, jaz pa v službo. Ampak zdaj pa resnično ne zdržim več in v soboto bom vstala s petelini, napokala potrebno opremo in zbežala v hribe. Avstrijske. Z domačimi je žal tako, da me za vikende ne vidijo več, vsaj kar se smučišč tiče ne.

Ne razumem, zakaj se narod tako navdušuje nad štiri in šest-sedami, preprosto mi ne gre v glavo. Ko prideš na vrh, je smučišče še vedno široko pet in dogo dvesto metrov. Samo da sta se včasih po tej silni progi zapodila hkrati dva ali naveč štirje, zdaj pa dvanajst smučarjev. V vrsti res ne stojiš več pred vlečnico, pač pa to počneš na vrhu hriba, ko čakaš, kdaj bo najbolj pametno jurišati, preden te odnese gruča najstniških borderjev brez vsakega občutka za sočloveka. Ne, to ni več zame, v tem pogledu sem pa res že stara…

Zato bom šla tja, kjer je dovolj prostora za vse. Denar bom pustila sosedom, naši me pa spet vidijo, ko bom zadela sedmico, se predčasno upokojila in kupila sezonsko za Krvavec ;)

  • Share/Bookmark

14.02.2009

Kje so ljubljanski otroci?

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 15:37

V četrtkovem Delu sem prebrala članek z istim naslovom, avtorica Nina Krajčinovič. In je bil voda na moj mlin, prav zares. Že v nekaj postih sem se pritoževala nad storilnostno naravnanimi starši našega časa, prijatelji in sodelavci me imajo pa po moje itak za nezemljanko, ko vedno težim, da je za odgovornosti časa vse življenje, otroštvo pa naj bo namenjeno igri in veselju.

Članka ne mislim kopirati, niti ne še enkrat s svojimi besedami obnavljati napisanega, kdor ga ni prebral, naj ga hitro poišče med starim papirjem in prebere. Moje razmišljanje gre naprej.

V mali šoli so me vpisali k nemščini v pionirski dom. Se mi zdi, da nisem bila pretirano navdušena, vsaj četrto (zadnje) leto ne, ne spomnim pa se, da bi mi dejavnost jemala kaj posebno veliko prostega časa.
Potem sem v tretjem začela igrati violino in tudi to po štirih letih postavila v kot. Vmes so bili še taborniki, splošna telovadba, kasneje odbojka. Vse na precej amaterski ravni. Prepričana sem namreč, da se velik talent odkrije v zgodnji fazi ukvarjanja z nečim, če ga ni, nima smisla pretiravati.

Danes igram tri instrumente, z nobenim pa se ne bi postavljala na odru Filharmonije, obvladujem večino športov, ne bi se pa silila na svetovna prvenstva, dobro se znajdem v naravi (poleti v nekaj minutah postavim šotor in uredijm okolico za 14 dnevno bivanje), vem, da je osel po nemško esel, nimam pa pojma, ali je die, der ali das. Nekako pridem skoz z angleščino in rokami, hehe.

Kam peljem tole zgodbo?

Ob štirih popoldne se vračam iz službe, peljem mimo nekaj igrišč, ki samevajo. V Tivoliju srečam kvečjemu kakšno mamico z vozičkom. Otrok ni. So bodisi doma, kjer starši skrbijo, da jim ne bi kak pokvarjenec ponudil lizike in da se ne bi potolkli na gugalnici, bodisi v glasbeni šoli, na jezikovnem tečaju, plesu ali športnem treningu. Ali na vsem skupaj, enim za drugim, da ne gre talent v nič, da se ne izgublja čas in ne zapravi tistih par let, ko otrok znanje srka kot spužva vodo.  Vsi po vrsti imajo v šoli status športnika, umetnika, kulturnika ipd. A ne vem, če so to res še otroci. Mesto je prazno. Nihče več ne kriči z balkona : “Janeeeeeeeez, kosiiiiilloooooo!”, nihče ne vpije z dvorišča: “Mamiiiiiiiiiiii, a sm lahko še pol ureeeeeeeeee?”
Vsi so lepo pospravljeni. Vse je varno, predvidljivo, vse izdelano, pred otroke postavljeno, da vzamejo in odrastejo v pametne in sposobne ljudi.

Ampak na šolskem igrišču ta teden, ko je sijalo sonce in bi bilo pravo  kriminalno dejanje ostati notri in šivati torbice…
Otroci ne poznajo dvoriščnih iger… Otroci se ne znajo sami dogovoriti, kdo bo s kom v nogometni ekipi… Otroci ne znajo niti žoge metati in loviti… Prav nekako žalostno jih je bilo gledati… Z živim spominom na neko davno mladost, ko smo otroci znali vse to in še več in nihče ni bil preobremenjen. S prihodnostjo, po mojem.

  • Share/Bookmark

1.02.2009

Brala bi, pa nimam gospodinjske pomočnice

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 22:36

Že celo večnost nisem nič (uporabnega) napisala. Bolj, kot gledam, bolj vidim, da samo še na hitro stresem jezo na vlado, ki sem jo volila in goreče zagovarjala. Drugega nič.
Ampak to niti ni tisto, kar me žalosti. Huje je, da že 100 let nič (uporabnega) nisem prebrala. Zjutraj v pohitim z ostankom posode od prejšnjega dne in zložim majico ali dve – likam že dolgo ne, potem v službo, ko pridem domov hitro pripravim kosilo  – ali pomagam Big J-ju pri tem, potem se skušam malo poveseliti s Sončecem. In ko vse utihne, zložim še ostalih dvesto majic, gat in nogavic in prižgem TV. Samo toliko, da lahko popenim nad programom in se zadovoljim s tem, da že desetič tako malo spotoma gledam Kajmak in marmelado. Potem skočim na Facebook, da vidim, če je ostalim kaj bolje in si na hitro izboljšam znanje iz zastav sveta. Končno se zvalim v posteljo1. In na knjigo pomislim praviloma samo takrat, ko kakšen bedast test, na katerega naletim v reviji ali na netu, hoče od mene izvedeti, kaj sem nazadnje prebrala in kaj “žvečim” v tem trenutku. 

In tako sem prejšnjo nedeljo sklenila, da je tega dovolj in si pri mami sposodila Zgodbo o mačku, ki je učil galebko leteti. Zvečer sem jo vzela v roke in dobesedno požrla prvi del (pol knjige)2. Potem sem jo odložila in med tednom še nekajkrat preložila, dlje od tega pa nisem prišla. Pišče se še ni izvalilo, maček je še vedno v skrbeh, kako se bo izteklo, knjiga pa že malo nabira prah.

Zato grem zdajle prav na hitro v posteljo. V šusu potegnem čez drugi del, potem se pa končno lotim Nane ali pa mogoče Prevzetnosti in pristranosti, ki si ju obljubljam že vsaj deset let.

Če boste konec tedna v kroniki brali, da so se v nekem naselju blizu Ljubljane trije zadušili v gori umazanega perila in posode, pa lahko mirno prenehate z obiskovanjem tega bloga…

  1. zakonskih obveznosti oz. opravljanja le-teh pa tudi na anonimnem blogu ne bom detajlno razkrivala [nazaj]
  2. za tiste, ki jo poznate, ne bom posebej omenjala, da šteje 103 strani in ima veliiiiiiiiiko ilustracij, drugi naj me pa kar občudujejo [nazaj]
  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake