moj svet

7.12.2008

Postajam konzervativna?

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 21:22

Očitno nisem več za druženje. Zadnje čase mi gre vse tako zelo na živce, da sem vesela, da mi vsaj moji tamauci (v večini) ne grejo, sicer bi šla na doooooooolgo bolniško.

Doma sem pustila velikega J in šla v mesto na kuhanca. Da vidim moje babe, da rečemo eno udarno čez dedce. Od vsega se zdaj spomnim samo to, da sta mi šla tamala (ne moja) na jetra s svojim divjanjem med štanti in zaletavanjem v mimoidoče (katerim se niti po nesreči nista opravičila) in stalnim suvanjem tavelikega in jokom tamalega. Tavelik jih je vmes nekajkrat fasal, meni je šlo pa samo zmeraj bolj na živce. A mi je treba gledat podivjano mularijo še na prosti dan? A mi je treba gledat prijateljico (a je res še vedno prijateljica?), kako neusmiljeno vsake toliko zlasa sina, ker se spomni, da ji v bistvu njegovo norenje preseda? A moram poslušati fraze tipa “sam da je vikend mim, to je čist noro!”?

“Naši otroci itak ne bodo vedeli, kaj pomeni beseda familija. Mislim, res tapravi pomen te besede:”
Dovolj sem nespametna, da svoje nestrinjanje s to izjavo tudi glasno izrazim. Potem izvem, da naši otroci svojih staršev sploh ne vidijo več, ker le-ti delajo po cele dneve. Khm, oprosti, službo imaš do treh! No, ona že, ampak ostali, tako, da bi bila cela družina vsaj dve uri na dan skupaj, to pa ni mogoče. Ker potem so pa dejavnosti, otroke je treba vozit naokrog, domov pridejo ob devetih, potem pa samo še v posteljo in spat. Med vikendom pa not prinašajo nabavo, pa učenje, pa vse to… Otroka sta komaj in pred-šolska!

Bliska se mi v glavi. Ne vem, a res jaz živim v drugem (starem) svetu ali pa so ljudje navadne ovce, ki sledijo brez razmisleka skupini, ki rine v brezpotje.

Delam do štirih, doma sem ob pol petih. Vržem vse od sebe in pohitim k Sončecu. Do osmih sem njena. potem imam čas zase. Če se hočem normalno naspati, moram v posteljo ob desetih. To pomeni dve uri samo zase in za moža. Pa ponavadi zaspim precej kasneje.

Sončece še ne hodi v šolo, a prisegam na tem mestu:
- interesne dejavnosti v vsaki šoli so dovolj za otroka prve triade. Dva krožka, morda trije, vse v času podaljšanega bivanja. Nobenih taxi služb ob sedmih zvečer!
- v glasbeno šolo sem začela hoditi v tretjem razredu. Ne vidim razloga, zakaj bi moderni otroci morali začeti pri petih letih. Razen če so geniji, teh pa res ni tako zelo veliko. In če so, verjemite, boste to vedeli brez vpisa v glasbeno.
- en tuj jezik je dovolj tudi za otroke, ki so se rodili v Evropski uniji! (seveda govorim o tamalih)
- za judo, karate in podobne športe je potrebna disciplina in samozavedanje. Dvomim, da je to res tista prava izbira za štiriletnika.

In kar se tiče nas, staršev -
- res je, da so naši starši službo končali ob dveh. Vendar ne razumem, zakaj pri tem pozabljamo, da so jo začenjali ob šestih zjutraj! Od doma smo šli najkasneje ob pol šestih, v glavnem smo hodili peš. Zjutraj torej ni bilo časa niti zajtrka pojesti skupaj. Danes temu ni tako, kdor končuje ob petih, začenja okoli osmih, devetih. Torej se lahko družina zbere pri zajtrku in je to lahko že nekaj kvalitetnih minut za vso družino. In to zjutraj, ko še niso vsega naveličani, Luksuz!
- včasih so (pa precej mlajši) starši vedeli, da so prvih 12, 13 let na prvem mestu otroci. Da je treba za nekaj časa pozabiti na vsakodnevne kavice s sodelavko ali prijateljico, da bodo hodili na aerobiko, ko bodo mulci hodili na svojo telovadbo, da nekaj časa ne bo kina (pa ni bilo DVD-jev) in da tudi na dopustu nekaj let ne bodo ležali na plaži in brali romane, ampak se bodo ukvarjali z mularijo. Danes je večini samoumevno po službi odhiteti na fitnes, pa še na eno hitro kavico, potem pa doma en drugemu lagati, da je služba tista, ki narekuje tak tempo in se, reveži, ne morejo posvečati družini.

Je pa res, da nekateri (za dobre dearce, da se razumemo), ostajajo v službi od jutra do večera. Za dobre denarce in ime. Ja, jebiga, na Tenerife pa pri nas res ne gremo za tri tedne. Niti za enega. Če to odtehta gonjo za denarjem in sprijaznjenje s tem, da mulci ne bodo vedeli, kaj je to “družina”, se imejte pa čez eno leto v Dominikanski spet lepo. In vam ne bom niti malo zavidala. Pošljem razglednico s Krka ali Pašmana, obljubim!

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake