moj svet

3.12.2008

Avtorske pravice

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 23:03

Čisto na kratko, dodajam link, da boste vedeli, kako je s temi krajami z interneta (in blogov).

Dotične z nam znanega časopisa sem tudi prijazno obvestila 8) .

Posebej pa sem bila pozorna na tale delček:
“Izjema velja za t.i. citiranje, to je objavo posameznih odlomkov besedila ali posameznih fotografij, če je objava potrebna zaradi ponazoritve (primer: napišete in objavite študijo o sovražnem govoru na blogih in v besedilu citirate določene odlomke besedil z blogov). Za citiranje ne potrebujete dovoljenja, ste pa dolžni navesti avtorstvo in vir citiranega dela”.
To samo potrjuje moje takratno mnenje, da ni šlo za citat, ampak krajo celotnega zapisa.

No, ZDEJ VEMO!

  • Share/Bookmark

Tamauci so mi povedali…

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 11:10

Jp, pri nas se še vedno vse vrti okoli kaznovanja. Ampak zdaj pa napovedujem nove čase. Ker se v moj razred vrača Zakon! In to tisti, ki ga pišem jaz.

Sistem kazni, ki je od nekdaj veljal pri meni (v grobem, včasih je pač potrebno malo improvizirati), se je začasno umaknil željam staršev (še pomnite Otrokove pravice?) in v roku enega meseca v učilnico vnesel kaos. Na kvadrat.

Ker sem taka faca (beri reva, ki se ji ne da kar naprej zagovarjati pri ravnateljici in dnevno soočati z vampirskimi starši), sem se odločila, da popustim. Samo še minutke za umiritev, pa še to samo, če je nujno potrebno. Po dveh tednih je Sine enkrat sedel 5 minut medtem ko so se sošolci podili po toboganu in naslednji dan sem mami natančno poročala, kaj tako hudega je napravil, da je dobil tako resno kazen. Potem se je pogovorila z njim in ker se odgovora nista ujemala, drugi dan spet z mano… Ne, ne v času pogovorne ali govorilne ure, takrat, ko je imela pač čas. Ko je prišla drugič, sem ji mirno povedala, da bo morala pol urce počakati, da otroke predam v dežurstvo.

Sistem kazni, torej. Stari, da se razume, tisti, ki je bil v veljavi pred nastopom mandata novega seta staršev.
Med nalogo motiš ostale učence – opozorim
motiš še naprej – opozorim
se ne daš – naivno opozorim še tretjič, zraven pa omenim 10 računov, ki jih bo treba izračunati, če ne nehaš
ponoviš prekršek – 10 računov aktualne računske operacije. Ne šparaj se!
“ampak jaz…” – 20 računov!
“ne bom, blablabla, ti mi že ne boš…”- 30 računov
“on je tud…” – 40 računov!
Vidiš, da ni zmage in začneš pisat račune. In če se res umiriš, imaš možnost pomilostitve.

No, to je seveda extrem, kadar Zakon velja, se ustavi najkasneje pri 20 in to srečo, da lahko računajo, imajo samo izbranci. Vsem ostalim je jasno, vsi se lepo obnašajo in so ravno prav razposajeni. In ko niso več ravno prav razposajeni, jih enkrat opozorim in je spet 15 minut red. Potem poznamo še kazensko sedenje, ki smo ga preimenovali v minute za umiritev in razmislek, ki nastopijo takrat, ko otrok postane fizično in verbalno nasilen. Običajno tem minutam sledi kratek pogovor (ni pa nujno!).

V petek sem otroke (po res napornem dnevu, polnem opozarjanja in teženja) povprašala, kaj naredijo starši. Kolikokrat opozorijo in kaj naredijo potem, ko nobena opozorila več ne zaležejo. Opozorijo povprečno 10X. Kazni… E, to je pa že druga stvar:
“moja mami potem cel dan kriči…” “včasih me s kuhovnico…” “v posteljo moram (sredi belega dne mora otrok spat!)” “en mesec ne smem k prijateljici in tudi nobena ne sme k meni…” “en teden brez TV in compa…” “ati mi skrije igrice”…

Ja, res, s svojimi desetimi računi sem res Godzila! Včeraj sem potem spet uvedla Zakon. En si je prislužil prej opisanih 40 računov, dva pa po deset. Potem je bil mir!

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake