moj svet

1.12.2008

Druga stran medalje

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna!, življenje je šola — polnaglava @ 17:43

Otroci s posebnimi potrebami so mi od nekdaj izziv. Predvsem so me vedno pritegnili tisti z motnjami vedenja in osebnosti, čustveno, socialno in še kako ogroženi in prikrajšani. Letos imam takih po dolgem času spet malo več okoli sebe in priznam, da sem malo “padla ven”. Vsake toliko pride dan, ko ne vem, ali sploh kaj delam prav. Ampak ne bom pisala o tem, ker se pri takih vedno vse uredi (sploh če mi starši sproti ne vežejo rok) in po vpitju in užaljenih obrazih in solzah besa (pri tamaucih) se na koncu vedno “pogodimo”. Danes sem imela polne roke dela s tremi, a so mi vsak posebej na nek način tako zelo blizu, da vem, da sem res naredila vse, da bi skupaj preživeli lep dan. A včasih dan pač ni lep… ;)

Ne, v mislih imam posebne potrebe nasploh. Zakon pravi:
“Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.”

 Spomnim se, da sem jih morala na strokovnem izpitu znati našteti po vrsti, kot so zapisani v zakonu, še danes ne vem, zakaj.

Kot študentka sem kar naprej poslušala o integraciji. To je ravno takrat postala taka sveta reč, da na vprašanje “za” ali “proti” ni bilo debate. Če nisi rekel za, nisi imel prav. Ne spomnim se, da bi kaj dosti debatirali o slabih in dobrih straneh integracije, vse je bilo samo prima in kako-da-se-tega-niso-spomnili-že-prej?!  Prva je dvom v moje misli naselila moja mama, ki je delala z otroki s težjo motnjo v duševnem razvoju. Oni so bili seveda prvi, ki so pri svojem delu trčili ob oviro, ki jo je predstavljala drugačna (prava ali napačna, presodite sami) obravnava teh otrok.

Takoj moram poudariti, da moj namen nikakor ni postaviti sodbe, da integracija, inkluzija in vse ostale “in” zadevice niso v redu. Moj namen je spustiti na plano tisto senco dvoma, ki se tiphotapi po meni že deset let in še vedno ne vem čisto dobro, kaj narediti z njo. Nikogar torej v nič ne prepričujem in tudi sama nisem v nič (več) trdno prepričana. Samo bolj ali manj glasno razmišljam (tipkam).

- Otroci z motnjami vedenja in osebnosti – zame ni dileme. Sodijo v redno OŠ, kjer jim je treba dvigati samozavest, jih imeti rad, jih sprejemati z vsemi napakami in jih za neprimerno vedenje primerno kaznovati.
- Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja – spet ni dileme. Skupaj z njimi najti uspešne metode učenja, učne stile, vse mogoče oblčike pomoči na poti do usvojitve znanja. Ni preprosto, je pa zelo nagrajujoče, ko si enkrat na cilju.
- Dolgotrajno bolni otroci – ja, ob tem pa računam na veliko angažiranost staršev in na nesebično pomoč sošolcev. Verjamem, da se le-ti ob takem sošolcu naučijo tovarištva (ki ga danes tako kronično primanjkuje)
- gibalno ovirani – tukaj po mojem res ne sme biti nikakršne dileme, pa se običajno ustavi pri čisto navadni klančini ali dvigalu. Pri Patriji se ni ustavilo. Vsaj ne pravi čas. Pri falconu tudi ne tako zelo…
- Slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, o.z govorno-jezikovnimi motnjami – Tukaj se znajo pojaviti že večje ovire. Moje mnenje je, da se da vse lepo izpeljati, če se starši in učitelji dovolj angažirajo in če otrok seveda v popoldanskem času obiskuje treninge veščin, ki jih zaradi svoje oviranosti mora obvladati (znakovni jezik, Braillova pisava idr.
- otroci z motnjami v duševnem razvoju – namerno sem začela zadaj, ker sem želela, da se mi zatakne na koncu. Ker tu se mi pa, povsem iskreno, res zatakne. Motnje v duševnem razvoju namreč ločimo na zmerno, težjo in težko. In vse pogosteje se srečujemo z vključevanjem otrok s težjo motnjo v duševnem razvoju v redno OŠ. Tu se trudim vedno govoriti in razmišljati samo o pozitivnih stvareh, ki jih taka odločitev prinese. Otrok je sprejet v družbo vrstnikov, ti pa se učijo strpnosti do drugačnosti. Pa se res? Se mogoče v resnici ne bodo čez leta spominjali, kako jim je en sošolec vztrajno jemal pozornost učiteljice in jih vse prikrajšal? Ne vem, jih bomo vprašali čez dvajset let…

Šolski strokovni delavci kar tekmujemo v dokazovanju strpnosti in sprejemanja. Vsi smo za, ko je treba dvigniti roko, vsi smo tako zelo “osveščeni”, “moderni”, “strokovni”. Izšolani? Po vogalih se rado sliši tudi o drugi strani medalje. Pa zakaj samo po vogalih in naskrivaj?

Vprašam se, če je za otroka z Downovim sindromom res dobro, da se zabava v prvem razredu, dolgočasi v drugem in muči v tretjem, morda še v četrtem. Potem ne zmore več. Potem mora poskusiti še malo v OŠ s prilagojenim programom, ko tudi tam ne uspe zadovoljivo napredovati, pristane v zavodu, ki je bil zanj ustanovljen. Kjer delajo strokovnjaki, ki so se zanj šolali in izpopolnjevali. Ko je star 13 let in izmučen od šolskih zahtev, tak otrok pogosto povsem po nepotrebnem razvije poleg duševnih še hude vedenjske motnje. In se ni pripravljen naučiti niti tistega več, kar bi v resnici zmogel in s čimer bi bil v odraslosti lahko zaposlen.

Ne vem. Mogoče mi bo kdo očital, da tako razmišljam, ker nisem starš otroka z motnjo v duševnem razvoju. Mogoče bo kdo očital kaj drugega. Morda tudi gredega. Prav. Naj v svoj zagovor še enkrat poudarim, da (tokrat) ničesar ne trdim, samo dvomim in se sprašujem…

In se sprašujem tudi to, zakaj se mi vse bolj zdi, da je v naši državi vse samo belo ali samo črno (no, ja, za nekatere pa še vedno vse rdeče ;) ). Zakaj vedno v ekstreme? Ob to sem se že spotaknila pri otrokovih pravicah (ki jim jih nikakor ne odrekam, v zdravi meri in z okusom). In se bom zagotovo v prihodnje še pri kašni temi…

PS: Zapis tokrat ni posledica kakšne frustracije na delovnem mestu, niti nima neposredne povezave z mojim delom in delom na naši šoli. Je posledica klepeta med učiteljicami in defektologinjami, zaposlenimi na različnih šolah in zavodih.

  • Share/Bookmark

1 komentar »

  1. Uf, Polna glava, komentarjev ni (še), ker si noben ne upa nič napisat. Po moje smo vsi v dvomih. Tudi jaz se lahko samo strinjam, vendar nimam nikakršnih izkušenj, da bi bila še jaz malo pametna. Ti pa verjamem, da je težko za vas-učitelje, tudi če se ne postavim na nobeno stran.
    Malo sem upala, da boš na 1. decembra napisala kaj lahkotnega na temo boja proti aidsu; npr. uporabi kondomov, dišečih, kvalitetnih, takih, ki pokajo, s spermicidi, z okusom sadja, o kondomih za ženske,.. taka tema, kjer bi z lahkoto prislonil vsak svoj lonček. Mislim, kondomček ;)

    mars — 1.12.2008 @ 22:02

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake