moj svet

29.12.2008

Januarska povišica

Zapisano pod: bolji život — polnaglava @ 18:19

Zadnja novica na Svetu me je pa res do konca razpi…..
Da bo javni sektor kljub krizi dobil povišico! Da bomo dobili januarsko povišico kljub temu, da so danes brez dela ostali delavci IUV!

Draga gospôda! Začnite svoje novinarsko delo opravljati tako, kot je treba. Brez senzacionalnosti. In potem tej “povišici” pošteno recite “januarska uskladitev plač” in se pozanimajte, od kje izvira in zakaj si jo kljub krizi zaslužimo. In to pač nima nobene zveze s stečajem neke tovarne. Žal!

  • Share/Bookmark

23.12.2008

Primus in Cosmus

Zapisano pod: moje misli, saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 19:17

Tako “smo” ga imenovali po osvojeni olimpijski medalji. Se torej moram(o) zdaj čuditi, da o sebi Primož Kozmus očitno res misli tako? Da kot razvajen otrok v mikrofon smrka, da bo zapustil športne vode, ker mu kljub olimpijskemu zlatu še niso dali dosmrtne rente (ki da mu seveda pripada)?

Mene ne čudi. Smo imeli Peterko, ki smo ga s poveličevanjem v cvetu mladosti zajebali, smo imeli tudi zelo dobro smučarsko reprezentanco, ki je tudi očitno dobivala več, kot je znala ceniti in zdaj imamo njega.

Naj neha. Naj gre v fabriko. In si tam prisluži tisto rento, ki se ji reče penzjon!!! In naj zanj trideset let gara kot črna živina. Potem pa naj si briše solze užaljenosti.

  • Share/Bookmark

20.12.2008

Na večerji pri Jankoviću

Zapisano pod: moje misli, šport in prosti čas — polnaglava @ 18:48

Sve u svemu – hrana okej, pijače (kar se mene tiče) dovolj, raje, željne žura, polne hale. Glasbeni gosti… Zoranovi.
Danijela me ne navdušuje. Sem se res potrudila in pri prvi pesmi celo napela glasilke. Zovem te jaaaaa a a a a a a aaaa… Pa se nisem mogla prisilit in sem pri našem omizju raje poslušala Čuke. Ali bolje – opazovala. Naše itak niso vedele, kdo za vraga je Jernej Tozon, potem pa je ena le uspela ugotoviti, da je to tisti čeden fant, ki nekako ne paše v zasedbo in ima tole gotovo samo za odskočno desko. In dobro žepnino. Taista je opazila, da poba takole zviška gleda vso to rajo, ki je pripravljena “plavati” po zraku in oblačiti “sam kopalke bomo še rabil”. Tudi meni se je zdelo tako. Da jih gleda in si ne more kaj, da se ne bi počutil vsaj 300m nad njimi. In sva jih gledali tudi midve s piedistala in se nisva mogli načuditi nesmrtnosti “vlakcev”. Nekaj sto javnih uslužbencev se v koloni drži drug drugega za rame in vijejo kačo, medtem ko Jože prepeva “Hugo, s tabo smo, ne boj se nč več!”. Res so carji, tele Čukci, čreda jim sledi, pa tudi če odraslim prepevajo petnajst let stare hite za otroke…

Po prvih dveh nastopih sem bila resnično zadovoljna, da Zoki prijateljuje tudi z Bajago. EJ, vsi hiti izpred dvajsetih let so še vedno zažigali, folk je plesal, končno žur. Medtem je na drugi strani poskrbel za pravo mrtvilo Petar Grašo in ko me po Momčilu ni uspel nihče več obdržati na nogah (Jan, mogoče bi bilo bolje, če bi na takile žurki otvoril s Sobo 102 in za trenutek pozabil, kaj je bilo Sedem let nazaj), sem ob pol enih ugotovila, da me je Sončece s svojim virusnim infektom le preveč izčrpalo in bo najbolje, če se poberem domov…

Nisem privrženka velikih sindikalnih žurk v ogromnih halah z gasilskimi mizami in klopmi, ampak moram priznati, da zna ljubljanski župan tudi to popeljati v čisto nove dimenzije. Bilo je okej, meni pač ni bilo super, bi bila pa nehvaležna mrha, če bi rekla, da je bila polomija in ne grem nikoli več. Zoki, hvala za večerjo!

  • Share/Bookmark

11.12.2008

All this time…

Zapisano pod: pesmi — polnaglava @ 11:06

Ma tale je tud čist preveč lepa. Za novo leto jo podarjam vsem mojim babnicam!

YouTube slika preogleda

(bemtiš, neki noče delat. Se je treba zanjo mal potrudit, hehe)

  • Share/Bookmark

Nekaj ljudi je preprosto v mojem srcu

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 11:05

Največji del seveda zavzemaza moj Big J in Sončece, ostalo pa…

Stara zgodba. Ona gre po končani srednji šoli študirat, on v svoji negotovosti in komplesu nižje izobraženosti postaja vse bolj odmaknjen in nedostopen. Ona mu vse bolj verjame, da ne bo obstalo, prepušča se novemu svetu, novim ljudem. En jo zanima, drug ji je všeč, tretji ji para živce… Drobna prevara. Poljub in metuljčki v trebuhu…

Novi si zaželi več, ona mora najprej končati staro zgodbo. Obrne se mesec, dva, stara pesem se izpoje, nova melodija vsak dan bolj polni ušesa. Je glasnejša, spet bolj tiha, metuljčki pa še naprej preletavajo trebuh…

Spet se obrne mesec, dva, novemu pove, da še ni pozabila ponudbe in da je pripravljena. Prepozno, srečo je medtem poiskal drugje…

Še danes se spomnim vsega. Občutkov, besed, tistega velikega podhoda in stopnic pred Kra-Kra-jem, zadržanih solza in želje, da se svet za trenutek ustavi in čisto malo zavrti nazaj.
“Enkrat si ti iskal mene. Drugič jaz tebe. Mogoče se tretjič najdeva…”

Potem sva nekaj let plula med imeti, ne-imeti, želeti, ne-želeti, hoteti…

Včeraj sva se po dolgih letih spet srečala. Uspelo nama je po vseh teh letih in čudni plovbi zadržati v sebi spomin na najlepše, kar sva kdaj imela, na tisti “imeti rad”, ki nikoli ne ugasne, tudi če je videti, da ne gori.

Včeraj sem se razveselila vseh, vsi so se me spet dotaknili, tistih deset let je kar izpuhtelo. Ampak najbolj sem bila vesela naju…

  • Share/Bookmark

7.12.2008

Postajam konzervativna?

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 21:22

Očitno nisem več za druženje. Zadnje čase mi gre vse tako zelo na živce, da sem vesela, da mi vsaj moji tamauci (v večini) ne grejo, sicer bi šla na doooooooolgo bolniško.

Doma sem pustila velikega J in šla v mesto na kuhanca. Da vidim moje babe, da rečemo eno udarno čez dedce. Od vsega se zdaj spomnim samo to, da sta mi šla tamala (ne moja) na jetra s svojim divjanjem med štanti in zaletavanjem v mimoidoče (katerim se niti po nesreči nista opravičila) in stalnim suvanjem tavelikega in jokom tamalega. Tavelik jih je vmes nekajkrat fasal, meni je šlo pa samo zmeraj bolj na živce. A mi je treba gledat podivjano mularijo še na prosti dan? A mi je treba gledat prijateljico (a je res še vedno prijateljica?), kako neusmiljeno vsake toliko zlasa sina, ker se spomni, da ji v bistvu njegovo norenje preseda? A moram poslušati fraze tipa “sam da je vikend mim, to je čist noro!”?

“Naši otroci itak ne bodo vedeli, kaj pomeni beseda familija. Mislim, res tapravi pomen te besede:”
Dovolj sem nespametna, da svoje nestrinjanje s to izjavo tudi glasno izrazim. Potem izvem, da naši otroci svojih staršev sploh ne vidijo več, ker le-ti delajo po cele dneve. Khm, oprosti, službo imaš do treh! No, ona že, ampak ostali, tako, da bi bila cela družina vsaj dve uri na dan skupaj, to pa ni mogoče. Ker potem so pa dejavnosti, otroke je treba vozit naokrog, domov pridejo ob devetih, potem pa samo še v posteljo in spat. Med vikendom pa not prinašajo nabavo, pa učenje, pa vse to… Otroka sta komaj in pred-šolska!

Bliska se mi v glavi. Ne vem, a res jaz živim v drugem (starem) svetu ali pa so ljudje navadne ovce, ki sledijo brez razmisleka skupini, ki rine v brezpotje.

Delam do štirih, doma sem ob pol petih. Vržem vse od sebe in pohitim k Sončecu. Do osmih sem njena. potem imam čas zase. Če se hočem normalno naspati, moram v posteljo ob desetih. To pomeni dve uri samo zase in za moža. Pa ponavadi zaspim precej kasneje.

Sončece še ne hodi v šolo, a prisegam na tem mestu:
- interesne dejavnosti v vsaki šoli so dovolj za otroka prve triade. Dva krožka, morda trije, vse v času podaljšanega bivanja. Nobenih taxi služb ob sedmih zvečer!
- v glasbeno šolo sem začela hoditi v tretjem razredu. Ne vidim razloga, zakaj bi moderni otroci morali začeti pri petih letih. Razen če so geniji, teh pa res ni tako zelo veliko. In če so, verjemite, boste to vedeli brez vpisa v glasbeno.
- en tuj jezik je dovolj tudi za otroke, ki so se rodili v Evropski uniji! (seveda govorim o tamalih)
- za judo, karate in podobne športe je potrebna disciplina in samozavedanje. Dvomim, da je to res tista prava izbira za štiriletnika.

In kar se tiče nas, staršev -
- res je, da so naši starši službo končali ob dveh. Vendar ne razumem, zakaj pri tem pozabljamo, da so jo začenjali ob šestih zjutraj! Od doma smo šli najkasneje ob pol šestih, v glavnem smo hodili peš. Zjutraj torej ni bilo časa niti zajtrka pojesti skupaj. Danes temu ni tako, kdor končuje ob petih, začenja okoli osmih, devetih. Torej se lahko družina zbere pri zajtrku in je to lahko že nekaj kvalitetnih minut za vso družino. In to zjutraj, ko še niso vsega naveličani, Luksuz!
- včasih so (pa precej mlajši) starši vedeli, da so prvih 12, 13 let na prvem mestu otroci. Da je treba za nekaj časa pozabiti na vsakodnevne kavice s sodelavko ali prijateljico, da bodo hodili na aerobiko, ko bodo mulci hodili na svojo telovadbo, da nekaj časa ne bo kina (pa ni bilo DVD-jev) in da tudi na dopustu nekaj let ne bodo ležali na plaži in brali romane, ampak se bodo ukvarjali z mularijo. Danes je večini samoumevno po službi odhiteti na fitnes, pa še na eno hitro kavico, potem pa doma en drugemu lagati, da je služba tista, ki narekuje tak tempo in se, reveži, ne morejo posvečati družini.

Je pa res, da nekateri (za dobre dearce, da se razumemo), ostajajo v službi od jutra do večera. Za dobre denarce in ime. Ja, jebiga, na Tenerife pa pri nas res ne gremo za tri tedne. Niti za enega. Če to odtehta gonjo za denarjem in sprijaznjenje s tem, da mulci ne bodo vedeli, kaj je to “družina”, se imejte pa čez eno leto v Dominikanski spet lepo. In vam ne bom niti malo zavidala. Pošljem razglednico s Krka ali Pašmana, obljubim!

  • Share/Bookmark

6.12.2008

Kdo bo jutri taglavni?

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 21:58

“Kaj boš pa po osnovni šoli?”
“Še ne vem:”
“Kako, devetarček si, ne se hecat, si pa ja že kaj razmišljal.”
“Ne vem, kdo bo takrat, ko bom velik, pomemben, bogat.”

Sliši se kot šala, pa ni.

Včasih smo si poklice izbirali glede na tri dejavnike:
1. kaj me zanima, veseli dovolj, da bi to počel vse življenje
2.  kam se s svojimi šolskimi rezultati lahko vpišem
3. kaj mi bo prineslo največ denarja in ugleda

Ste se našli v eni od treh točk, kajne?

Že nekaj let se pojavlja trend t.i. podaljšanega otroštva in z leti samo še narašča. Prav nič nenavadnega ni, da tridesetletnik živi pri svojih starših, si počasi išče prvo zaposlitev, denarce pa bolj ali manj zapravlja za lifestyle “seks v mestu”. Tja do zrelih dvajsetih se taki osebki obnašajo kot najbolj ranljivi mladički in to tudi dejansko so. Ker tako v resnici živijo. Zato se jim pri rosnih 14-ih še sanja ne, kaj bi radi počeli v življenju. To je bilo težko tudi nam. Prva točka torej odpade.

Hm, šolski uspeh. Malo me bega, kaj bo zdaj, ko ne bo več splošnega uspeha. Gotovo se bo kako pretvoril in na koncu vseeno dal neko številko. To z uspehom je tako ali tako postalo skoraj smešno, saj ima vsak, ki zna vsaj malo poskrbeti zase oziroma v to prepričati starše (če je en tistih redkih, katerih starši niso dovolj ambiciozni, da bi že od pleničk mislili samo na to), na koncu devetletke dovolj točk in vsega drugega za vpis na gimnazijo. Tam pa preživi ali pa ne…
Pred par leti mi je o tem dovolj zgovorno potarnal znanec, ki ni vedel, kaj naj stori s svojim sinom. Naj ga prešola na šolo, ki ima zelo nizek standard in zahteve in temu vsled visoke rezultate, ali naj ga pusti na zahtevni šoli, kjer bo dobil veliko znanja in gotovo nekoliko nižje ocene. Dilema niti ni tako smešna, ko se poglobiš vanjo, je naravnost strašljiva. Če izbere šolo, od katere ne bo imel nič znanja in petice, se lahko vpiše, kamor želi. In potem tam pogori. Če ostane na zahtevni, dobi dobro doto znanja in premalo točk za vpis na željeno šolo. In pogori še prej… Črtamo drugo točko?

In potem smo tam. Kaj mi bo prineslo največ ugleda in denarja?
Včasih niti ni bilo težko. Če si se za šolanje odločil na osnovi želje po prestižu, je bila izbira sledeča: pravnik, zdravnik, ekonomist. Mislim, da nisem spustila nič pomembnega. Kasneje se je kot pameten izbor pojavilo še računalništvo. Ti bodo vedno imeli dovolj za ljubi kruhek. Pa zdaj?

Prihajamo v čas, ko je znanj ogromno. Otroci se že pred vstopom v šolo seznanijo z računalnikom, v prvem razredu jih zanimajo dinozavri in jih naštevajo kot najljubše igračke, nekateri znajo povedati celo geološko dobo, v kateri so živeli. V drugem razredu jim pot sonca razlagamo z modelom sončnega sistema, v četrtem se igramo s svetlobo in sencami. Ne znanje, znanj je veliko, učimo se vse mogoče reči, v resnici pa sploh ne vemo, katera bodo v prihodnosti pomembna za življenje. Bomo sploh še pisali? Govoreči kompjuterji, telefoni, dlančniki in podobno niso več nobena pravljica. Bomo potrebovali seštevanje in poštevanko? Nas bo še moralo zanimati, kako pridobivamo premog? Ali drugače – bo pametneje študirati agronomijo, medicino ali teologijo?

Pismo, svet se res vrti hitreje. Bolj kot pretiravam, bolj se bojim, da v resnici sploh ne. Dejstvo je, da je prihodnost tokrat mogoče najbolj negotova in da se bomo morali na to kar navaditi, se sprijazniti. Ste se že? Ja, vem, grdo pretiravam….                        Pa res?

  • Share/Bookmark

3.12.2008

Avtorske pravice

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 23:03

Čisto na kratko, dodajam link, da boste vedeli, kako je s temi krajami z interneta (in blogov).

Dotične z nam znanega časopisa sem tudi prijazno obvestila 8) .

Posebej pa sem bila pozorna na tale delček:
“Izjema velja za t.i. citiranje, to je objavo posameznih odlomkov besedila ali posameznih fotografij, če je objava potrebna zaradi ponazoritve (primer: napišete in objavite študijo o sovražnem govoru na blogih in v besedilu citirate določene odlomke besedil z blogov). Za citiranje ne potrebujete dovoljenja, ste pa dolžni navesti avtorstvo in vir citiranega dela”.
To samo potrjuje moje takratno mnenje, da ni šlo za citat, ampak krajo celotnega zapisa.

No, ZDEJ VEMO!

  • Share/Bookmark

Tamauci so mi povedali…

Zapisano pod: življenje je šola — polnaglava @ 11:10

Jp, pri nas se še vedno vse vrti okoli kaznovanja. Ampak zdaj pa napovedujem nove čase. Ker se v moj razred vrača Zakon! In to tisti, ki ga pišem jaz.

Sistem kazni, ki je od nekdaj veljal pri meni (v grobem, včasih je pač potrebno malo improvizirati), se je začasno umaknil željam staršev (še pomnite Otrokove pravice?) in v roku enega meseca v učilnico vnesel kaos. Na kvadrat.

Ker sem taka faca (beri reva, ki se ji ne da kar naprej zagovarjati pri ravnateljici in dnevno soočati z vampirskimi starši), sem se odločila, da popustim. Samo še minutke za umiritev, pa še to samo, če je nujno potrebno. Po dveh tednih je Sine enkrat sedel 5 minut medtem ko so se sošolci podili po toboganu in naslednji dan sem mami natančno poročala, kaj tako hudega je napravil, da je dobil tako resno kazen. Potem se je pogovorila z njim in ker se odgovora nista ujemala, drugi dan spet z mano… Ne, ne v času pogovorne ali govorilne ure, takrat, ko je imela pač čas. Ko je prišla drugič, sem ji mirno povedala, da bo morala pol urce počakati, da otroke predam v dežurstvo.

Sistem kazni, torej. Stari, da se razume, tisti, ki je bil v veljavi pred nastopom mandata novega seta staršev.
Med nalogo motiš ostale učence – opozorim
motiš še naprej – opozorim
se ne daš – naivno opozorim še tretjič, zraven pa omenim 10 računov, ki jih bo treba izračunati, če ne nehaš
ponoviš prekršek – 10 računov aktualne računske operacije. Ne šparaj se!
“ampak jaz…” – 20 računov!
“ne bom, blablabla, ti mi že ne boš…”- 30 računov
“on je tud…” – 40 računov!
Vidiš, da ni zmage in začneš pisat račune. In če se res umiriš, imaš možnost pomilostitve.

No, to je seveda extrem, kadar Zakon velja, se ustavi najkasneje pri 20 in to srečo, da lahko računajo, imajo samo izbranci. Vsem ostalim je jasno, vsi se lepo obnašajo in so ravno prav razposajeni. In ko niso več ravno prav razposajeni, jih enkrat opozorim in je spet 15 minut red. Potem poznamo še kazensko sedenje, ki smo ga preimenovali v minute za umiritev in razmislek, ki nastopijo takrat, ko otrok postane fizično in verbalno nasilen. Običajno tem minutam sledi kratek pogovor (ni pa nujno!).

V petek sem otroke (po res napornem dnevu, polnem opozarjanja in teženja) povprašala, kaj naredijo starši. Kolikokrat opozorijo in kaj naredijo potem, ko nobena opozorila več ne zaležejo. Opozorijo povprečno 10X. Kazni… E, to je pa že druga stvar:
“moja mami potem cel dan kriči…” “včasih me s kuhovnico…” “v posteljo moram (sredi belega dne mora otrok spat!)” “en mesec ne smem k prijateljici in tudi nobena ne sme k meni…” “en teden brez TV in compa…” “ati mi skrije igrice”…

Ja, res, s svojimi desetimi računi sem res Godzila! Včeraj sem potem spet uvedla Zakon. En si je prislužil prej opisanih 40 računov, dva pa po deset. Potem je bil mir!

  • Share/Bookmark

2.12.2008

Decembrsko vzdušje brez božičnih

Zapisano pod: pesmi — polnaglava @ 22:16

Ena za vse nas…
YouTube slika preogleda

Ena samo zate
YouTube slika preogleda

Pa še ena kičasta…
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake