moj svet

22.11.2008

Anonimna

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 21:34

Vse tole s člankom, ki ga nekateri ne morejo pozabiti, mi je spilo kar nekaj energije :???: . Dva meseca sta okoli, pa še vedno samo o tem. Saj je prav tako, samo presenetilo me je in res nisem bila pripravljena :shock: . Blog sem začela pisati s skromno željo, da bi me razbremenil.

Od tu izvira tudi ideja o anonimnosti. Kdor si le vzame dovolj časa in skoči na sam začetek, bo (je) razumel. Po porodniški sem se (predčasno) vračala v službo, malo sem se veselila, malo me je pa tudi stiskalo. Nisem si še čisto zares želela nazaj v svet, kjer beseda teče še o čem drugem, kot o otroškem smehu in joku, kašicah, dojenju in ceni plenic. In ker nisem hotela dnevno moriti mojega ljubega J. z vsemi zoprnimi podrobnostmi tega sveta, sem se odločila, da začnem pisati. Zase, za filter. Seveda sem se pa razveselila tudi prvega komentarja. In vseh, ki so sledili – če le niso bili preveč nesramni :roll: .

Ker nisem vedela, v kaj se podajam, nisem vedela niti tega, o čem bom pisala. Kljub temu, da v svojih postih nisem imela namena uporabljati imen (kaj šele priimkov) oseb, ki jih omenjam, sem se želela izogniti temu, da bi se kdo v čem prepoznal in bil ob tem kakor koli prizadet. Če Ana Novak piše o tem, kako se je na stopnicah zaletela v sodelavko, ki je nato čisto popenila in ji v glavo vrgla dnevnik, mimo pa je prišla še mati enega učenca in zagnala cel vik in krik zaradi jopice, ki so jo včeraj izgubili na Orlah, se bodo omenjani v zapisu prepoznali, četudi Ana ni uporabila nobenega imena in sodelavka bo dve leti vlekla surlo po hodnikih, mati pa bo podala tožbo zaradi blatenja. Da si malo popravi družinski proračun po enotedenskih krompirjevkah na Kanarskih otokih ;) . Če se Ana Novak raje predstavi kot Metuljčica, je to samo še ena od zgodb s hodnikov neke slovenske šole (“Bemtiš, men se je včeraj isto zgodil z Ano, matr sm jo nakurla!”)

Če kaj, mi je bilo jasno, da bom sem in tja napisala kaj malega1 o mojih tamaucih (in njihovih starših). Zato sem tudi takoj uvedla kategorijo “življenje je šola”. In ker imam tudi brez bloga s starši dovolj dela, sem se odločila ostati neimenovana. Naj bo dovolj Polna glava. Moja šefica ve za moj blog, ga občasno celo obišče (hehe, si se zagovorila s tisto opaženo inicialko – pa saj nimam niti malo proti), prav tako kar nekaj cenjenih kolegic (predvsem zaradi posta Otrokove pravice ), da o prijateljih ne govorim. Nekaterim se razkrijem sama, drugim pove kakšna Jedrt. Gospodu ministru in našemu županu se mirno lahko predstavim, se v resnici nimam česa bati, četudi sem že šesto leto zaposlena za odločen čas in moj otrok še vedno ni dobil prostora v vrtcu. Ampak s starši se mi pa RES ne da. Še posebno z letošnjimi. Zato ostajam v ilegali.

In če me kdo zaradi tega kaj manj ceni, mu moram povedati, da se požvižgam na to. Sem take finte že zdavnaj prerasla. Zdaj enkrat za vselej razložim, kako je s tem, potem pa naj vsak naredi po svoji vesti. Tisti, ki me berete zato, ker veste o čem govorim, ostanite z mano. Tisti, ki ste sami sebi odveč, ste najbrž meni še bolj (in jaz vam). Tisti pa, ki nimate lastnih idej, me pa najprej kontaktirajte, preden se lotite kakšne neumnosti (hehe, nisem mogla mimo brez (še) ene strupene).

  1. ali velikega [nazaj]
  • Share/Bookmark

3 komentarjev »

  1. Cukrček pa tak!
    Trebuh noter, prsa ven, glavo pokonci in gremo naprej! :smile:

    Rak — 23.11.2008 @ 12:42

  2. Vedno bolj razumeš Ziggyja (http://www.vecer.com/blog/ziggy), a ne? In Mišmaša…

    mars — 23.11.2008 @ 14:53

  3. Jaz sem s tabo, čeprav sem starš brez učiteljskih izkušenj!
    Te pa povsem razumem glede občutkov ob branju nesramnih komentarjev. Anonimna ali ne, komentarje vedno vzamemo osebno in se nas dotaknejo … če smo vsaj kolikor toliko človeški.
    Tudi jaz sem se nekaj časa borila z mlini na veter in se z nekaterimi prerekala, ker so žalili mene ali le vrednote, ki jih zagovarjam.
    Sem pa s pisanjem bloga dobila debelo kožo, kar nikakor ne škodi v življenju ter se naučila tudi velike osebne lekcije. Blog hitro preraste iz domačega igračkanja z računalnikom v javno glasilo, ki ga bere marsikdo. Na nove ali celo zelo stare zapise prihajajo takšni in drugačni … prijatelji, sorodniki, znanci, sosedje, znanci od znancev, fovšivci (da ne bom rekla sovražniki, ker v to ne verjamem), zamorjenci, nevzgojenci …. tisti, ki me poznajo in včasih med vrsticami najdejo celo kakšno pikro na svoj račun (pa ta morda sploh ni letela nanje) … in tudi tisti, ki me sploh ne poznajo in ne razumejo mojega načina izražanja. Pogosto pišem tako kot govorim. In govorim s čustvi, pogosto s sarkazmom, ko želim pokazati na napake v družbi. A ljudje, ki me ne poznajo, v tekstu brez poudrakov ne vidijo sarkazma …. vidijo izjave, ki izpadejo ekstremne, čudne, agresivne.
    Odkritost po eni strani in sarkazem, ki ga rada vključujem v svoje zapise, je vzburkal kar nekaj vod, prizadel nekaj nedolžnih ljudi in me udaril nazaj tam, kjer sem najmanj pričakovala.
    A vendar vztrajam pri pisanju, saj verjamem, da ne glede na odzive, sama najbolje vem, da sem mislila dobro, da vedno za vsako rit ena palca raste … tako za mojo, če sem ga res polomila in se tega še ne zavedam, kot za tiste, ki pljuvajo brez razloga. Sicer pa se s tem kalim in postajam z vsako izkušnjo boljša.
    Komentiram v prvi osebi, ker tako najlažje iskreno povem, kar želim sporočiti tudi tebi; vztrajaj in piši tako, kot ti veleva srce. Le tako boš ostala zvesta sama sebi, kar pa je konec koncev najpomembnejše. In tudi to je res, kar praviš ti: naj gredo drugam tisti, ki jih motiš!

    Saška — 24.11.2008 @ 11:46

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake