moj svet

22.11.2008

Anonimna

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 21:34

Vse tole s člankom, ki ga nekateri ne morejo pozabiti, mi je spilo kar nekaj energije :???: . Dva meseca sta okoli, pa še vedno samo o tem. Saj je prav tako, samo presenetilo me je in res nisem bila pripravljena :shock: . Blog sem začela pisati s skromno željo, da bi me razbremenil.

Od tu izvira tudi ideja o anonimnosti. Kdor si le vzame dovolj časa in skoči na sam začetek, bo (je) razumel. Po porodniški sem se (predčasno) vračala v službo, malo sem se veselila, malo me je pa tudi stiskalo. Nisem si še čisto zares želela nazaj v svet, kjer beseda teče še o čem drugem, kot o otroškem smehu in joku, kašicah, dojenju in ceni plenic. In ker nisem hotela dnevno moriti mojega ljubega J. z vsemi zoprnimi podrobnostmi tega sveta, sem se odločila, da začnem pisati. Zase, za filter. Seveda sem se pa razveselila tudi prvega komentarja. In vseh, ki so sledili – če le niso bili preveč nesramni :roll: .

Ker nisem vedela, v kaj se podajam, nisem vedela niti tega, o čem bom pisala. Kljub temu, da v svojih postih nisem imela namena uporabljati imen (kaj šele priimkov) oseb, ki jih omenjam, sem se želela izogniti temu, da bi se kdo v čem prepoznal in bil ob tem kakor koli prizadet. Če Ana Novak piše o tem, kako se je na stopnicah zaletela v sodelavko, ki je nato čisto popenila in ji v glavo vrgla dnevnik, mimo pa je prišla še mati enega učenca in zagnala cel vik in krik zaradi jopice, ki so jo včeraj izgubili na Orlah, se bodo omenjani v zapisu prepoznali, četudi Ana ni uporabila nobenega imena in sodelavka bo dve leti vlekla surlo po hodnikih, mati pa bo podala tožbo zaradi blatenja. Da si malo popravi družinski proračun po enotedenskih krompirjevkah na Kanarskih otokih ;) . Če se Ana Novak raje predstavi kot Metuljčica, je to samo še ena od zgodb s hodnikov neke slovenske šole (“Bemtiš, men se je včeraj isto zgodil z Ano, matr sm jo nakurla!”)

Če kaj, mi je bilo jasno, da bom sem in tja napisala kaj malega1 o mojih tamaucih (in njihovih starših). Zato sem tudi takoj uvedla kategorijo “življenje je šola”. In ker imam tudi brez bloga s starši dovolj dela, sem se odločila ostati neimenovana. Naj bo dovolj Polna glava. Moja šefica ve za moj blog, ga občasno celo obišče (hehe, si se zagovorila s tisto opaženo inicialko – pa saj nimam niti malo proti), prav tako kar nekaj cenjenih kolegic (predvsem zaradi posta Otrokove pravice ), da o prijateljih ne govorim. Nekaterim se razkrijem sama, drugim pove kakšna Jedrt. Gospodu ministru in našemu županu se mirno lahko predstavim, se v resnici nimam česa bati, četudi sem že šesto leto zaposlena za odločen čas in moj otrok še vedno ni dobil prostora v vrtcu. Ampak s starši se mi pa RES ne da. Še posebno z letošnjimi. Zato ostajam v ilegali.

In če me kdo zaradi tega kaj manj ceni, mu moram povedati, da se požvižgam na to. Sem take finte že zdavnaj prerasla. Zdaj enkrat za vselej razložim, kako je s tem, potem pa naj vsak naredi po svoji vesti. Tisti, ki me berete zato, ker veste o čem govorim, ostanite z mano. Tisti, ki ste sami sebi odveč, ste najbrž meni še bolj (in jaz vam). Tisti pa, ki nimate lastnih idej, me pa najprej kontaktirajte, preden se lotite kakšne neumnosti (hehe, nisem mogla mimo brez (še) ene strupene).

  1. ali velikega [nazaj]
  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake