moj svet

30.11.2008

Knjiga- kupiti ali ne kupiti

Zapisano pod: bolji život, moje misli — polnaglava @ 18:24

Spet je mimo en knjižni sejem, ki sem ga bolj ali manj samo preletela. Kot običajno je bil tudi letos postavljen v čas, ko moja denarnica nekako noče sprejemati novih izzivov. Oditi na knjižni sejem brez ekstra stotaka je nekako tako, kot oditi na milanski teden mode v kavbojkah in flisu. No go.

Do četrtka zvečer sem bila sprijaznjena s tem, da nimam tam kaj početi, potem me je M. prepričala, da se splača iti tudi samo malo pofirbcat. In sem se odločila, da res vzamem 10 evrčkov in grem na sprehod med knjigami, spotoma pa Sončecu kupim kakšno zanimivo branje. Sodelavka mi ni mogla prehvaliti knjižice Lahko noč, gorila in odločitev je le padla. Zjutraj grem na sejem in kupim gorilo, vse ostalo naj vrag pocitra!

Približno 10 minut zatem je Sončece izbruhalo vse, kar je ta dan dobrega pojedlo. In v plenici ni bil nič lepši prizor…

Vsem preprekam navkljub sem v petek po službi zbrala tisto nekaj volje in se odvlekla do Cankarjevega doma, tam na hitro preletela stojnice z otroško literaturo in skrivaj vrgla oko na nekaj strokovnih bukvic. Kupila Gorilo in še eno slikanico, ki sem jo iskala že nekaj časa, 6 Marink po 2€ in zbežala. Ker je roka že segala po €kardu.

Eh, drek. Pač ni bil pravi mesec. V trenutku iskrenosti do sebe se vprašam, kateri mesec bi bil pravi za jago na knjige. Najbrž noben. Najbrž imamo zato v “vasi” novo knjižnico in je morda prišel čas, da spet malo zavijem tja…

  • Share/Bookmark

28.11.2008

Sneg gre…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 22:57

No, temu jaz pravim Sneg. Ja, z veliko. Tisto v ponedeljek mi je šlo samo na živce in ko je ena tamauka zasanjano gledala skozi okno in razpredala, kako je njej lepo kadar sneži, sem ji povedala, kje imam parkiran avto in kdaj grem domov. Lopata je pri hišniku! (ja, za hec!)

Ampak tole…

Snežiti mora ponoči. Suh sneg, tisti, ki pada čisto na drobno. In kar naenkrat pogledaš, pa je pet centimetrov. Pozabiš, greš pomit posodo, pogledaš ven in je vse belo…

Sneg ponoči ima svoj čar, še posebno, če ne živiš med betonom in kovino in lahko gledaš, kako sosedova smreka postaja podobna tisti iz slikanice…

Če sneži ponoči, je naslednji dan vse belo. Ni tiste grde rjave brozge, samo gaz na pločniku. In nasmejani otroci in beli snežaki. Vse je videti tako čisto, nedolžno…

Medtem ko tipkam, gledam skozi okno. Uau. Najraje bi zbudila moja dva in ju povabila na sprehod.

Ne, saj ne bom. Ugasnila bom računalnik in še malo gledala skozi okno. Lahko noč!

  • Share/Bookmark

27.11.2008

Barčica po morju plava…

Zapisano pod: sončece — polnaglava @ 10:03

Pri nas zadnje tedne rula Barčica. In ker tako lepo poje, nimam srca, da bi Sončecu razložila, da bi bila primernejša Zima, zima bela. Pevsko kariero je začrtala resno in ne bi bilo pametno posegati vmes, če želimo vsi imeti kaj od tega (plesanje ob drogu že obvlada, če bo še pela, bo kmalu pri kruhu. In pogači)

Začelo se je takole:
1. teden – Bačičaaaaaaaaaaaaaa                               bačičaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa            bačičaaaaaaaaaaa
2. teden – Bačičaaaaaaaa mo moju laua         bačičaaaaaaaaaaaa      bačičaaaaaaaaaaaaa
3. teden – Bačičaaaaa mo moju pauva memesese miiiiiilalala
ta teden – na koncu momljanja v stilu miiiiiiiiimalana   sem jasno slišala “le napej”

Vam rečem, še en teden in gre na teraso. Ali pa vsaj poleti, da odsluži valjanje na plaži. Sicer pa to ni edina pesem, zelo jo veseli tudi razbijanje na melodijo ŽIga, žaga, poje žaga in tudi Ole majole že obvlada. Mogoče bi jo prijavila na Upornike? A je še čas?

Predno počim od ponosa, povem še tole (na kar nisem niti malo ponosna) – prva beseda, ko se zbudi, je “Piki Jakot”, takoj naslednja pa “oči”. Mami pride na vrsto v besedni zvezi “mami, anta”1, kar v primeru, da jo ignoriram pospremi z “vstani, am, am!!!”

No prav, ko bo imela strto srce zaradi frajerja iz sosednje ulice, naj se kar obrne na očija in Pikija Jakoba! ;)

  1. pri čemer beseda anta seveda pomeni lačna [nazaj]
  • Share/Bookmark

22.11.2008

Anonimna

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 21:34

Vse tole s člankom, ki ga nekateri ne morejo pozabiti, mi je spilo kar nekaj energije :???: . Dva meseca sta okoli, pa še vedno samo o tem. Saj je prav tako, samo presenetilo me je in res nisem bila pripravljena :shock: . Blog sem začela pisati s skromno željo, da bi me razbremenil.

Od tu izvira tudi ideja o anonimnosti. Kdor si le vzame dovolj časa in skoči na sam začetek, bo (je) razumel. Po porodniški sem se (predčasno) vračala v službo, malo sem se veselila, malo me je pa tudi stiskalo. Nisem si še čisto zares želela nazaj v svet, kjer beseda teče še o čem drugem, kot o otroškem smehu in joku, kašicah, dojenju in ceni plenic. In ker nisem hotela dnevno moriti mojega ljubega J. z vsemi zoprnimi podrobnostmi tega sveta, sem se odločila, da začnem pisati. Zase, za filter. Seveda sem se pa razveselila tudi prvega komentarja. In vseh, ki so sledili – če le niso bili preveč nesramni :roll: .

Ker nisem vedela, v kaj se podajam, nisem vedela niti tega, o čem bom pisala. Kljub temu, da v svojih postih nisem imela namena uporabljati imen (kaj šele priimkov) oseb, ki jih omenjam, sem se želela izogniti temu, da bi se kdo v čem prepoznal in bil ob tem kakor koli prizadet. Če Ana Novak piše o tem, kako se je na stopnicah zaletela v sodelavko, ki je nato čisto popenila in ji v glavo vrgla dnevnik, mimo pa je prišla še mati enega učenca in zagnala cel vik in krik zaradi jopice, ki so jo včeraj izgubili na Orlah, se bodo omenjani v zapisu prepoznali, četudi Ana ni uporabila nobenega imena in sodelavka bo dve leti vlekla surlo po hodnikih, mati pa bo podala tožbo zaradi blatenja. Da si malo popravi družinski proračun po enotedenskih krompirjevkah na Kanarskih otokih ;) . Če se Ana Novak raje predstavi kot Metuljčica, je to samo še ena od zgodb s hodnikov neke slovenske šole (“Bemtiš, men se je včeraj isto zgodil z Ano, matr sm jo nakurla!”)

Če kaj, mi je bilo jasno, da bom sem in tja napisala kaj malega1 o mojih tamaucih (in njihovih starših). Zato sem tudi takoj uvedla kategorijo “življenje je šola”. In ker imam tudi brez bloga s starši dovolj dela, sem se odločila ostati neimenovana. Naj bo dovolj Polna glava. Moja šefica ve za moj blog, ga občasno celo obišče (hehe, si se zagovorila s tisto opaženo inicialko – pa saj nimam niti malo proti), prav tako kar nekaj cenjenih kolegic (predvsem zaradi posta Otrokove pravice ), da o prijateljih ne govorim. Nekaterim se razkrijem sama, drugim pove kakšna Jedrt. Gospodu ministru in našemu županu se mirno lahko predstavim, se v resnici nimam česa bati, četudi sem že šesto leto zaposlena za odločen čas in moj otrok še vedno ni dobil prostora v vrtcu. Ampak s starši se mi pa RES ne da. Še posebno z letošnjimi. Zato ostajam v ilegali.

In če me kdo zaradi tega kaj manj ceni, mu moram povedati, da se požvižgam na to. Sem take finte že zdavnaj prerasla. Zdaj enkrat za vselej razložim, kako je s tem, potem pa naj vsak naredi po svoji vesti. Tisti, ki me berete zato, ker veste o čem govorim, ostanite z mano. Tisti, ki ste sami sebi odveč, ste najbrž meni še bolj (in jaz vam). Tisti pa, ki nimate lastnih idej, me pa najprej kontaktirajte, preden se lotite kakšne neumnosti (hehe, nisem mogla mimo brez (še) ene strupene).

  1. ali velikega [nazaj]
  • Share/Bookmark

20.11.2008

Meta Černoga, Nedeljski Dnevnik

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 21:59

Stvar ne bi mogla biti bolj ironična. Z možem sva danes zjutraj v avtu nekaj klepetala in prišla na otrokove pravice. Pa sem rekla, da moram kupiti Nedeljca, ker sem po radiu slišala reklamo, ki je najavljala članek na to temo in me zanima…

Malo sem pozabila na to, zvečer pa šla na pevske. In mi sopevka takoj postreže s svojim izvodom. Pogledam, dvignem obrvi, ne morem verjeti. Pod naslovom Tvoj zlati sin bo - huligan najdem KOMPLETEN moj članek. Da je stvar še bolj trapasta, najdem notri še mojo ljubo Mars, pa cenjeno Jackie in Lano – a je vam všeč, da so vas kar takole ukradli? – dobesedno prepisano s komentarjev in vmes dva ali tri avtorske stavke gospe Černoga. V enem se celo na hitro opraviči, da je zadevico “kopipejstala”, ampak je blog anonimen (torej je to upravičeno?!).

Spomin na javni linč Mojce Mavec, ki se je podpisala pod nekaj besedic nekoga drugega in bila zato tudi ob meni zelo ljubo kolumno, še ni čisto zbledel. Zaradi nekaj besed! Tale Metka slovenceljska je ukradla vse besede. Tudi vaše, ljubi moji. In zato pokasirala honorar!

Vprašam Vas, Meta Černoga, se Vam ne zdi vsaj moralno sporno? Ve se, da besede niso vaše. Jih zato, ker nimajo imena in priimka (podpis pač imajo, Polna glava sem), lahko mirno podkracate s svojim?Če je blog javen, še ne pomeni, da je Vaš. Moj je, moj, moj, moj. od Polne glave. Imena in priimka zrave ni iz zelo dobrega razloga, ki pa Vam ga na tem mestu ne bom razlagala. Bi bilo težko klikniti na povezavo “o blogu in avtorju” in tam na okrepljeno napisano “Polna glava”? Mi poslati čisto kratek e-mail in me povprašati, če dovolim? Ali se Vam to res ne zdi potrebno zgolj zato, ker nikjer nisem napisala, da je vsaka kopija kraja in s tem kaznivo dejanje? Ali res nimate nič vesti????

Jezna sem. Šokirana. Najraje bi razkrila svojo identiteto in vas javno poslala tja, od koder ste prišli, da ne zakolnem in svinjam po svojem blogu. Svojem, razumete? Pa se ne bom, ker si bi s tem naredila veliko škode. Bom pa sigurno jutri poklicala odgovornega urednika in mu povedala, kaj si o prisvajanju tuje lastnine mislim jaz. Če grem mimo hiše brez naslova in številke, brez zvonca s priimkom in na njej piše samo “Metuljčica” – se lahko kar vselim???

Ma ne, ne bom niti več razmišljala, me je res razburilo in bom raje kar nehala. Se slišiva jutri, po telefonu…

Vam bom dala številko, da vam napišem še kakšen članek, ko bo teden okoli in ne boste našli svojih besed!

  • Share/Bookmark

19.11.2008

‘Cause I’m a Woman…

Zapisano pod: miks, moje misli — polnaglava @ 20:46
YouTube slika preogleda

…in ob desetih pomijem še posodo, da dam lahko ob pol enajstih prat, da imam potem čas zložit perilo…

…in it okol polnoči spat!

  • Share/Bookmark

15.11.2008

Podari nasmeh

Zapisano pod: bolji život, miks — polnaglava @ 12:34

Za vse, ki imate igrače, ki so jih vaši otroci prerasli, pa ne veste, kam z njimi1, je tu akcija Petrola in Rdečega križa. Igrače zbirajo na Petrolovih servisih – menda na vseh - do 30. novembra.

Podarite nasmeh!

  1. in so ohranjene in jih je škoda vreči v smeti [nazaj]
  • Share/Bookmark

12.11.2008

Ena ženska, ena kača…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 20:43

O kačah sem pisala že na Večeru , zdaj pa dodam samo vic, ki sem ga slišala na pevskih,  kjer je veliko učiteljic (torej strokovnjakinj za babje kolektive):

Ena od učiteljic v zbornici jamra:” Nekaj mi je slabo, se mi zdi, da sem se zastrupila…”
Mimo pride druga in zasika:” Da se nisi v jezik ugriznila…”

  • Share/Bookmark

6.11.2008

Plačilni dan

Zapisano pod: miks, moje misli, saj ni res...pa je!!!, življenje je šola — polnaglava @ 20:06

Ne, ne, brez skrbi, ne bom se razburjala. Vse skupaj je pravzaprav smešno in niti ne gre izgubljati besed. Zato sem se odločila, da gre v bistvu za dober vic, kaj takega pa ne gre zadrževati zase, zato vam povem.

Torej, plačilna lista. Ne pritožujem se nad plačo, ta je glede na razmere v naši deželi solidna, kar se pa tiče dejanske cenjenosti poklica, sem pa že zdavnaj povedala, da bi bilo 5 tisočakov čisto premalo.

Preberem, če vse štima. Pa jo najdem. Postavka se imenuje “dodatek za izvajanje prilagojenega programa”. To je tisto, kar naj bi učitelj dobil, ker ima v razredu otroka s posebnimi potrebami, recimo Downov sindrom, avtizem ali kaj podobnega in mora zato z njim postopati po posebnem (prilagojenem) programu. Ja, nekaj podobnega, kot je defektološki dodatek v zavodih, kamor so sicer taki otroci vključeni. Z eno (MAJCENO) razliko. Moje delo je vredno natanko 1,19€ bruto ali 0,75€ neto. Ne, ne na uro, na MESEC!!!

Bolje bi se počutila, če tega “dodatka” ne bi nikoli dobila. Zdaj mi bodo pa za vsakič, ko bom kaj potožila, rekli:” saj si plačana!”

Eh, res brez veze. Kr neki, če hočete. Rebelde, kot reče naša K.

Grem v Cvetličarno poslušat in gledat Akija

  • Share/Bookmark

5.11.2008

En hribček bom kupil…

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 00:06

Pevske so minile, midve z mojo drago P sva pa že pred začetkom po izmenjavi dveh besed vedeli, da je stopnja deprimiranosti pri obeh nekako na istem in je zrela za zdravljenje. Po vajah. S cabernet sauvignonom.

Zavili sva torej v bližnjo kaščo in naročili litrček. Pijani sva bili že po prvem požirku, zato sva hitro naročili še nekaj za pojest in se pridušali, da res nisva za dr. Pirnata. Ta je letos namreč pri nas izjemno popularen. Ženske množično hodijo k njemu in mu tedensko puščajo 40€ za to, da jim pove, da so absolutno predebele in da tudi ta teden lahko živijo zgolj ob juhci in jabolkih.

Ne, ne, midve si raje privoščiva hlebček in vinček, pogovor steče v vse smeri, prešerno se smejeva in skoraj pozabiva, da je bilo še pred pol ure življenje do konca kruto.

Opremljava stanovanji, seksava, modrujeva o smislu življenja ( v dvoje in z družino), o sosedih in sorodnikih, zraven narediva magisterij in doktorsko dizertacijo na teme denar, fatalni moški, risanke in njih pomen na vzgojo otrok, pomembnost izida ameriških volitev…

Žal mi je, da je jutri sreda in bo treba v službo. Drugič morava na zdravljenje v soboto. Do jutra. Nama ne uide nihče. Zraven pa še za kak teden zamenjava može in otroke.

Zdaj grem pod tuš. Upam, da me ne bo streznil. Danes hočem zaspati malo pijana…

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake