moj svet

19.10.2008

Moja mama

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 16:58

Moja mama je kul ženska. Z vsemi svojimi biseri in “perlami”. Rada jo imam in jo spoštujem. Ob vzgojno precej mlačnem možu ji je uspelo iz male občutljive gavnarke in malega sitnega egoista1 ustvariti dve pošteni in odgovorni odrasli osebi, ki si po najboljših močeh prizadevata služiti svoj kruh in ob tem gledata tudi na druge.

Mamo imam seveda rada že vse življenje, težko pa bi kot otrok in mladostnica kdaj trdila, da je kul, da mi je všeč njen vzgojni stil ali da se strinjam z vsemi prepovedmi, ki mi jih je postavila. Nasprotno, prepričana sem bila, da je sitna, marsikdaj nepoštena, pretirano stroga in vse, kar sodi zraven. Takrat se je vrtela nadaljevanka Sužnja Izaura in prisegala sem, da je posneta po moji življenjski zgodbi. Danes pa si želim, da bi mi uspelo iz Sončeca narediti nekaj takega, kot je ona naredila iz mene.

Ko z odraslimi očmi pogledam filmčke mojega otroštva in mladostništva, vidim vse tiste krivice v popolnoma drugi luči. Zdaj mi je jasno in zdaj RES vem, kaj je pomenilo tisto “ko boš velika, boš razumela”.

A da ne bo pomote, da me mati pred svetom nikoli ni zaščitila. Seveda me je, a je to delala z zdravo pametjo kvalificirane delavke pri 20 in nekaj. V žepu ni imela diplome, ki bi ji zameglila um, da bi se postavljala na mesto samega Vrhovnega in odrejala, kako naj se vrti svet okoli njenih otrok.

Zaprem oči, slike oživijo…

Vidim se, kako užaljena tečem k mami v naročje, ker se na igrišču norčujejo iz mene. Od mame pričakujem najmanj, da bo na dvorišču naredila red in odredila, kdo in kako se mora igrati z mano. Poboža me, potem mi pove, da je to pač del otroštva, bitka, ki jo moram izbojevati sama. Malo užaljena grem spet ven in uredim po svoje. Kasneje je bilo takih bitk še na desetine. A ko je prišel čas pravih in pomembnih prijateljstev, sem jih stkala brez težav in pretirane naivnosti…

V četrtem razredu sem iz šole prinesla zapis v beležki: ” nisem znala, ker se nisem učila.” Mama je skočila pokonci. Kako, ker se nisem učila?! Kdo pa je včeraj eno uro ponavljal imena vseh tistih kosti?! Vsa zaripla sem ji hitela razlagati, kako krivična je tovarišica, vsem je hotela dati cveke, ker nekateri niso znali, potem smo pa vsi morali v beležke napisati tole. Tudi tisti, ki smo se učili. 
Mama se je naslednji dan ustavila v šoli. Učiteljici je pomolila beležko in mirno vprašala, kaj obvestilo pomeni. In izvedela, da jih res kar nekaj ni znalo in ker se ji ni zdelo klicati pred tablo prav vsakega in poslušati jamranje, je vprašala, kdo se je učil in zna. Ker nihče ni dvignil roke, je smatrala, da se nihče ni učil. Zato tak zapis. AHA! Mama je pokimala, povedala, da sem se v resnici učila, a če nisem dvignila roke, sem sama kriva. Doma sem imela predavanje o tem, kaj pomeni povedati tako, kot je bilo, kaj malo po svoje, kaj dobrega prinese iskrenost in kaj slabega boječe skrivanje za drugimi. Takih lekcij je bilo v osnovni šoli še veliko. Vedno je poslušala mojo stran, včasih mi je tudi dala prav, a beseda učiteljice je bila kljub vsemu vedno zakon. “Morda je res imela slab dan, a tam je zato, da jo poslušate in delate tako, kot reče.” Edino pred razredničarko, ki me res ni marala, me je nekajkrat zagovarjala kot prava levinja…

Pa potem prve najstniške rojstnodnevne žurke. Sedmi, osmi razred. Doma sem morala biti najkasneje ob devetih. In je niti malo ni zanimalo, da odhajam prva in da so vsi lahko do desetih ali še dlje. Bila je neomajna. Zdaj se spomnim, da je večina v resnici odšla nekako takrat, kot jaz, ostala sta tista dva ali trije, ki so kasneje v življenju resno zgrešili pravo pot in željeni cilj.

Srednja šola – med tednom za eno ur’co na dvorišče, da se malo prezračim, sicer nikamor. V petek in soboto pa do desetih ali enajstih. Če smo šli v disko, sem lahko ostala DO KONCA!!!, ampak to ni moglo biti oba dneva. In ko sem prišla domov, je bila vedno budna ravno dovolj, da bi lahko opazila, če bi preveč opletala. In naslednji dan je bilo treba vstati zgodaj, nasmejan in pomagati pri hišnih opravilih.  Moja mama takrat res ni bila  kul, nikoli ni rekla, da sem dovolj stara za popivanje in kajenje in čeravno sem to počela, sem morala presneto dobro vedeti, kdaj nehati, da bom doma vsaj na videz trezna. In mi je uspelo. Dejanu ni, njegova mama je bila faca in mu je pomagala bruhati in ga naslednji dan ujčkala in hodila po prstih, ker je imel mačka. Nazadnje sem slišala, da je v zaporu zaradi drog in zvodništva…

Počasi sem prilezla do študentskih let, ko sem potihem že vedela, da ima mama prav, da je vedno imela in sem ji pri sebi že čestitala. In se ji zahvalila. Ker sem bila kar zahteven otrok, trmasta, zraven pa silno občutljiva. Za šolo vedno malo prelena in vedno malo preveč motivirana za iskanje pravice. Svoje in vseh okoli mene. Vem, da sem bila težka.

A ji je uspelo. Z nekaj zdrave pameti in zaupanja vase in v inštitucije. Zdaj je na meni, da ponovim njeno delo in jo nagradim s pošteno in odgovorno vnučko.

  1. tako sem brata vedno doživljala jaz [nazaj]
  • Share/Bookmark

8 komentarjev »

  1. Ja takih mam res ni več, tako da je pred teboj težka naloga. Svet se je namreč tako spremenil, da sedaj tiste vrednote ki jih je zagovarjala tvoja mami ne veljajo več.

    frenki — 19.10.2008 @ 17:05

  2. Pozdravljena!
    Uf ja, tole sem prebrala oziroma kar požrla, vse kar si napisala.
    Odlično napisano!!
    Pri 35 letih se sama mamica 15 letnemu fantu, ki je tak kot si bila ti, ali sem bila jaz.
    Čisto popolnoma enako.
    Tudi sama ravnam enako kot tvoja mami, popolnoma enako.
    Tudi meni moj sine govori, kako sem nesramna ,da so njegovi sošolci lahko vzunaj med vikendi do enajstih, dvanajstih, ker jaz vztrajam do desete in basta. Hja taka so pravila.

    In sem “smotana”, “težim”,…ipd..

    A močno v srcu upam in želim, da sošeže v življenju veliko več kot sem jaz.
    In upam, da mi bo uspelo, tako kot je tvoji mamici.

    Lp
    TANJA

    tanja — 19.10.2008 @ 17:38

  3. Kot bi brala svojo zgodbo. Tud moja mami je bla taka-neomajna pri pravilih, poštena pri mojih napakah in napakah drugih in če se mi je v srednji šoli kdaj zdela cel “zmaj”, ker moram bit doma pred vsemi, sem ji danes zelo hvaležna, saj me je usmerila in vodila po pravi poti. In močno upam, da mi bo nekoč nekdaj ko bom imela svoje sončke uspelo isto. (in čedalje bolj se mi dozdeva, da tisti moj slavni srednješolski stavek: “Ko bom mela pa jst svoje otroke, jim bom pa več pustila.” le ne bo tako resničen) :)

    elisabeth — 19.10.2008 @ 18:18

  4. Moja mama ni bila nikoli tako stroga do mene. Bila je izjemno ljubeca in vedno se je postavila na mojo stran in to pocne se danes. Vedno me je spodbujala pri vsemu in mi vedno govorila, koliko sem vredna.
    Po moje je to najboljsa vzgoja ljudi, ki zrastejo v custveno zrele, odptre, ljubece in prijazne ljudi.
    Tvoja mama je verjetno cudovita oseba in ti nikoli ni zelela slabo, ampak po moje je boljse, da ne ponavljas njenih napak.

    Miri — 19.10.2008 @ 18:53

  5. Ja, moram reči, da sama nisem nikoli hodila ven, ko sem bila najstnica.Pravzaprav moram reči, da niti vedela nisem, kaj to je najstništvo. No danes, ko sem ze malo več kot 50 let na svetu in imam pet zdravih, še mladih otrok, to seveda dobro vem. Včasih tudi pravijo, da sem tečna, a mi dajo vedeti, da me imajo radi in me spoštujejo. Oče nam je zelo kmalu umrl, tako da smo sami šli skozi življenje, ja bilo je težko, pa tudi lepo. Povem vam, ni mi žal da jih je pet.
    Pa vsem lep pozdrav

    mari — 19.10.2008 @ 20:06

  6. Nekoč sem v posvetovalnici slišala stavek “Skupaj (otrok in mati) morata najti pot drug do drugega.”, ki se me je globoko dotaknil in me spremlja še danes. Na svetu ni boljše in slabše. Samo je. Vrednote, ki so v modi, se menjajo, samo tiste pisane z veliko začetnico ostajajo vedno iste. In po mojem ni lepšega darila staršu, kot zahvala že odraslega otroka za dobro vzgojo. Razumevanje, varnost, samostojnost, odgovornost. Skratka Ljubezen. Ja in ko imamo pred seboj svoje dete, nas lahko malce stisne. Bomo znali?! Bomo! Seveda, ga tudi kdaj “v kamn”. Ampak to samo zato, da se iz tega naučimo kako priti bliže drug k drugemu.
    Srečno!

    petra — 19.10.2008 @ 20:07

  7. Draga polna glava, saj verjetno veš, da sem ena tistih, ki me je tole močno ganilo. Res si lepo napisala in mami boš naredila neizmerno veselje, če ji daš za prebrat. Ali pa Sončecu čez 30 let. Toliko materinske ljubezni na kupu ogreje vsako hčero in vsako mamo…

    mars — 20.10.2008 @ 08:41

  8. Mater, si dobra! Odlični zapisi.
    p.s. tole sem dala prebrati svoji 17-letni hčerki. :)

    binka — 21.10.2008 @ 19:49

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake