moj svet

29.10.2008

Slovensko spotikanje

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 12:02

Zadnjič me je Edi Pucer dodobra razkuril s svojo neprofesionalnostjo v informativni oddaji in sem takoj zapisala nekaj pikrih na njegov račun. Danes mi je skoraj malo žal…

Berem včerajšnjo Ono. Vedno skušam prebrati čim bolj natančno čim več, a žal je vse več prostora namenjenega reklamnim sporočilom in vse manj kakšnim zanimivim intervjujem ali reportažam.
Ampak uvodnik gospe Obolnar in Pošto (Med seboj) pa vedno pregledam. In (skoraj) vedno mi gredo vse kocine pokonci. Ob kaj vse smo se Slovenci sposobni spotakniti!

Ta teden:
- Predsednik Türk je naredil nedopustno napako in se dotaknil kraljice!!!!!
- Ljudje so se drenjali po ljubljanskih ulicah, mahali z zastavicami in celo trdili, da je kraljica lepa !!! (“utrip slovenske preproščine”, kot je zapisala gospa O.)
- Predsednik Türk je povabil na večerjo svoje prijatelje!!! Ojej!!!
- Kraljici nihče ni odpiral vrat in pridržal roke ob izstopanju iz vozila!
- in za povrh vsega se bo mesec končal s praznovanjem noči čarovnic. Na gradu Goričko bodo – pazi zdaj- SEŽGALI čarovnico!!!! Kaj takega! V 21.stoletju! S tem vendar pritrjujemo, da je bilo takšno početje dobro in pravilno!

Ne vem. Se mi res zdi, da je dovolj drugih stvari, ki nas bi morale okupirati. Mogoče odpuščanje delavcev. Mogoče bi bil to bolj pomemben uvodnik. Mogoče maratonska usklajevanja koalicije. Mogoče bi bilo to za pisma bralcev. Mogoče…

Tisto malo zabave, ki jo je nekaterim prinesel obisk kraljice Elizabete II. (četudi sama nisem med privrženci takih ceremonij) in ki si jo bodo nekateri privoščili v petek v čarovniškem kostumu ali z bučo v roki (pa tudi tega sama ne praznujem, čeprav bi lahko popolnoma brez izgovorov) bi si pa res lahko prav vsak privoščil brez slabe vesti. Sploh v teh resnih in za marsikoga težkih časih. Kruha in iger. Pa bomo tudi malo čez normo delali!

  • Share/Bookmark

28.10.2008

In naveličana…

Zapisano pod: pesmi — polnaglava @ 23:44

                              Enkrat mi boš prinesel rožo.
                             
Namesto očitkov in slabe volje.
                             
Lepo, cvetočo, bahavo

                             Enkrat boš šel z mano ven.
                            
Brez izgovorov in opravičil.
                             
Ven, na sprehod, na zrak.

                              Enkrat mi boš dokazal ljubezen.
                             
Tako, da bom prepričana.
                              
Ljubezen, ki je nič ne ustavi.

                                                             

  Pogledala te bom.

  Te objela in poljubila.

  In mogoče boš takrat vedel,

        da sem samo tvoja…

  • Share/Bookmark

Včasih tudi nesrečna…

Zapisano pod: pesmi — polnaglava @ 23:40

                                                                                                                                         

   20. 5. 1997

                                  Ničesar nimam.

                           Doma, družine, še prijateljev ne dosti.

                                               Danes.

                                          Ker je pač tak dan.

                                                  Dan, ko mi vse preseda

                                                         in bi bila dovolj le beseda,

                                                              ki je nikoli ne boš izrekel…

 

                                                  

   17. 6. 1997

          Samo kepa v grlu

            Debela

          In skala v želodcu

            Težka

          In čisto majhna kaplja na licu

            Slana…

  • Share/Bookmark

Bila sem zaljubljena

Zapisano pod: pesmi — polnaglava @ 23:38

Uf, tale je iz prejšnjega tisočletja

         Najlepše je, ko se posloviva,

              in vem, da sva ostala skupaj.

         Potem sem lahko sama,

              ker v resnici nisem.

          In ne morem biti osamjena,

              ker si tu.

            V vsakem sončnem žarku;

             v vsaki sapici pomladnega vetra;

               v vsakem pogledu začudenih ljudi;

                  v vsakem prašnem delcu,

                     ki mi draži oči;

                          povsod okoli mene.
                          Prav v vsakem atomu.

                        So far yet so close to me…

  • Share/Bookmark

26.10.2008

Edi Pucer

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 22:12

mi gre s svojim nepoznavanjem slovenskega jezika že pošteno na živce. To, da ne zna pravilno naglaševati, je eno, da pa kompletu skodelic s čajnikom reče servis s poudarkom na (širokem) e, je pa tu mač. In potem, kot velik frajer in guru novinarstva, ki mu ni treba paziti na nič, ker je tako oh in sploh, mirno zapleta jezik ob besedah, kot so npr. “motociklisti”. Ob tem se je ta teden že vsaj tretjič lomil v zadrževanem smehu. Enkrat je simpatično, dvakrat spodrsljaj, trikrat pa že precej neprofesionalno.

In ker me je dec danes bogato razjezil s svojimi nedeljskimi samčevskimi motorističnimi scenariji, tudi Ediju ne odpuščam več. Nekje se pa moram zlajat, a ne?!

  • Share/Bookmark

25.10.2008

Dnevnik

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 22:48

Bridget Jones.

Saj vem, da sem pred enim tednom klela na temo TV programa in neizvirnosti pri predvajanju filmov, ampak tale pa spada v kategorijo gledala-desetkrat-in-bi-ga-lahko-še-desetkrat.

YouTube slika preogleda

Ne spomnim pa se, kdaj mi je nekdo izmaknil dnevnik in ga uporabil za scenarij, hehe.

  • Share/Bookmark

24.10.2008

Cinema

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 22:35
http://www.vimeo.com/64372

hihi, tole sem pa ukradla Pi.Romanu, ko sem se spet malo izobraževala na njegovem blogu.

… in zdej vidim, da ne dela tako, kot bi moralo… Čakam na Romanov nasvet…

  • Share/Bookmark

Neučakanost

Zapisano pod: mladost je norost, življenje je šola — polnaglava @ 10:27

…je lahko tudi ZELO simpatična.

Po prebrani pravljici rečem mojim tamaucem, da se bomo šli igrico…
“Ja, jst že vem, smo se jo šli tud na plesnih!!!”
Debelo pogledam, poskusim znova
“Igrica gre takole…”
“Ja, ti boš izbrala dva otroka, potem bosta pa neki pokazala, mi bomo pa ugibal, pol bomo pa…”

Ja, meni je žal, ampak prekinila sem jo s smehom, ki ga preprosto nisem mogla zadržat. Je bila tako prepričana, tako zelo v svojem filmu, da se je kar tresla od navdušenja. In ji sploh ni bilo nič jasno, ko sem dala navodila za čisto drugačno igrico. Skomignila je z rameni, nekaj zamrmrala, potem pa ravno tako navdušeno sprejela moj film…

  • Share/Bookmark

20.10.2008

Mamma mia

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 21:46

Pa ne moja mama. Film. Res dober. Sva ga gledala že pred dobrim tednom, pa se še kar nitka po glavi…

YouTube slika preogleda

the winner takes it all

lay all your love on me

money money money

I have a dream

malo smeha in sprostitve po službi…

  • Share/Bookmark

19.10.2008

Moja mama

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 16:58

Moja mama je kul ženska. Z vsemi svojimi biseri in “perlami”. Rada jo imam in jo spoštujem. Ob vzgojno precej mlačnem možu ji je uspelo iz male občutljive gavnarke in malega sitnega egoista1 ustvariti dve pošteni in odgovorni odrasli osebi, ki si po najboljših močeh prizadevata služiti svoj kruh in ob tem gledata tudi na druge.

Mamo imam seveda rada že vse življenje, težko pa bi kot otrok in mladostnica kdaj trdila, da je kul, da mi je všeč njen vzgojni stil ali da se strinjam z vsemi prepovedmi, ki mi jih je postavila. Nasprotno, prepričana sem bila, da je sitna, marsikdaj nepoštena, pretirano stroga in vse, kar sodi zraven. Takrat se je vrtela nadaljevanka Sužnja Izaura in prisegala sem, da je posneta po moji življenjski zgodbi. Danes pa si želim, da bi mi uspelo iz Sončeca narediti nekaj takega, kot je ona naredila iz mene.

Ko z odraslimi očmi pogledam filmčke mojega otroštva in mladostništva, vidim vse tiste krivice v popolnoma drugi luči. Zdaj mi je jasno in zdaj RES vem, kaj je pomenilo tisto “ko boš velika, boš razumela”.

A da ne bo pomote, da me mati pred svetom nikoli ni zaščitila. Seveda me je, a je to delala z zdravo pametjo kvalificirane delavke pri 20 in nekaj. V žepu ni imela diplome, ki bi ji zameglila um, da bi se postavljala na mesto samega Vrhovnega in odrejala, kako naj se vrti svet okoli njenih otrok.

Zaprem oči, slike oživijo…

Vidim se, kako užaljena tečem k mami v naročje, ker se na igrišču norčujejo iz mene. Od mame pričakujem najmanj, da bo na dvorišču naredila red in odredila, kdo in kako se mora igrati z mano. Poboža me, potem mi pove, da je to pač del otroštva, bitka, ki jo moram izbojevati sama. Malo užaljena grem spet ven in uredim po svoje. Kasneje je bilo takih bitk še na desetine. A ko je prišel čas pravih in pomembnih prijateljstev, sem jih stkala brez težav in pretirane naivnosti…

V četrtem razredu sem iz šole prinesla zapis v beležki: ” nisem znala, ker se nisem učila.” Mama je skočila pokonci. Kako, ker se nisem učila?! Kdo pa je včeraj eno uro ponavljal imena vseh tistih kosti?! Vsa zaripla sem ji hitela razlagati, kako krivična je tovarišica, vsem je hotela dati cveke, ker nekateri niso znali, potem smo pa vsi morali v beležke napisati tole. Tudi tisti, ki smo se učili. 
Mama se je naslednji dan ustavila v šoli. Učiteljici je pomolila beležko in mirno vprašala, kaj obvestilo pomeni. In izvedela, da jih res kar nekaj ni znalo in ker se ji ni zdelo klicati pred tablo prav vsakega in poslušati jamranje, je vprašala, kdo se je učil in zna. Ker nihče ni dvignil roke, je smatrala, da se nihče ni učil. Zato tak zapis. AHA! Mama je pokimala, povedala, da sem se v resnici učila, a če nisem dvignila roke, sem sama kriva. Doma sem imela predavanje o tem, kaj pomeni povedati tako, kot je bilo, kaj malo po svoje, kaj dobrega prinese iskrenost in kaj slabega boječe skrivanje za drugimi. Takih lekcij je bilo v osnovni šoli še veliko. Vedno je poslušala mojo stran, včasih mi je tudi dala prav, a beseda učiteljice je bila kljub vsemu vedno zakon. “Morda je res imela slab dan, a tam je zato, da jo poslušate in delate tako, kot reče.” Edino pred razredničarko, ki me res ni marala, me je nekajkrat zagovarjala kot prava levinja…

Pa potem prve najstniške rojstnodnevne žurke. Sedmi, osmi razred. Doma sem morala biti najkasneje ob devetih. In je niti malo ni zanimalo, da odhajam prva in da so vsi lahko do desetih ali še dlje. Bila je neomajna. Zdaj se spomnim, da je večina v resnici odšla nekako takrat, kot jaz, ostala sta tista dva ali trije, ki so kasneje v življenju resno zgrešili pravo pot in željeni cilj.

Srednja šola – med tednom za eno ur’co na dvorišče, da se malo prezračim, sicer nikamor. V petek in soboto pa do desetih ali enajstih. Če smo šli v disko, sem lahko ostala DO KONCA!!!, ampak to ni moglo biti oba dneva. In ko sem prišla domov, je bila vedno budna ravno dovolj, da bi lahko opazila, če bi preveč opletala. In naslednji dan je bilo treba vstati zgodaj, nasmejan in pomagati pri hišnih opravilih.  Moja mama takrat res ni bila  kul, nikoli ni rekla, da sem dovolj stara za popivanje in kajenje in čeravno sem to počela, sem morala presneto dobro vedeti, kdaj nehati, da bom doma vsaj na videz trezna. In mi je uspelo. Dejanu ni, njegova mama je bila faca in mu je pomagala bruhati in ga naslednji dan ujčkala in hodila po prstih, ker je imel mačka. Nazadnje sem slišala, da je v zaporu zaradi drog in zvodništva…

Počasi sem prilezla do študentskih let, ko sem potihem že vedela, da ima mama prav, da je vedno imela in sem ji pri sebi že čestitala. In se ji zahvalila. Ker sem bila kar zahteven otrok, trmasta, zraven pa silno občutljiva. Za šolo vedno malo prelena in vedno malo preveč motivirana za iskanje pravice. Svoje in vseh okoli mene. Vem, da sem bila težka.

A ji je uspelo. Z nekaj zdrave pameti in zaupanja vase in v inštitucije. Zdaj je na meni, da ponovim njeno delo in jo nagradim s pošteno in odgovorno vnučko.

  1. tako sem brata vedno doživljala jaz [nazaj]
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake