Otrokove pravice?!
Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:
Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.
Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino, se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj mali!!!
Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval. Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene…
Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala, da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo. Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v osnovni šoli. Ali bolje - po štirih tednih novega šolskega leta. Vse, kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.
Na roditeljskem sestanku sem od staršev poslušala, kako naj vzgajam njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni, naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava, tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igišču obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo izpolnjevati.
Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo povedati na takih sestankih.
Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!
Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse, kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave… Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali…
Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam. Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo spala…
Aha. Učiteljica. Usmerjena v levo. Ah. Lepe sanje. Se predam: http://www.youtube.com/watch?v=9Yk0Sj7oglk&feature=related
Stvari je treba temeljito spremenit! Tale permisivna vzgoja (na začetku), anarhija oziroma bolje rečeno vladavina otrok nad starši tudi mene skrbi. Sploh ne gre za to, da smo mi znali spoštovati starejše. To itak. Ampak od tod smo se naučili spoštovanja vseh drugih in tudi sebe. Danes pa ta beseda ni več v slovarju. Še strah jih ni več ničesar, saj so kriti. Najprej je to potuha pri starših, potem pa, ko je starši ne želijo več dati, je potuha kake inštitucije. To so otrokove pravice…
Ali niso otrokove pravice to, da se s pomočjo odraslih razvije v zrelo, pametno, samostojno in mentalno uravnovešeno osebo? Ne, to je preveč na dolgi rok, da bi odgovorni začeli uresničevati. En mandat “odgovornosti” traja mnogo manj, kot pa je potrebni čas, da vidimo, kako smo zajebali celo generacijo. Sploh pa tega več noben ne opazi, ker smo se pač navadili, da “tako to danes pač je”.
Kje so časi, ko so starši in učitelji tvorili enotno avtoriteto, ki smo ji zaupali, se je malo bali (če smo kaj ušpičili) in predvsem upoštevali njihova pravila? Bilo je lažje staršem in učiteljem, predvsem pa nam, otrokom, ki smo točno vedeli, da nam na drugi strani meje nihče ne bo kril hrbta….
mars — 29.09.2008 @ 21:41
Vse si povedala…
)
Upam, da se midve ne bova predali in bo najina mularija vedela, kaj je otroštvo (in koliko vrečk smeti mora povprečen mulc odnest v kontejner, preden mu je dovoljeno odrasti
Nam (staršem) so v hčerini šoli kot domačo nalogo naložili, da preberemo knjigo Bogdana Žorža “Razvajenost - rak sodobne vzgoje”. Toplo priporočam vsem staršem in vzgojiteljem, ki imajo otroke ZARES radi (beri: ki si želijo, da bo njihov otrok nekoč odrasel, odgovoren, sočuten in srečen človek).
Barbara — 3.10.2008 @ 12:19
Pismo, se spomnim leta, ko sem jaz jedla pomirjevala, da sem lohk ponoči zaspala, v službi pa jokala v zbornici, k nisem mela moči it va razred…k bi dala na giljotino tistega idiota, ki si je zmislu termin permisivna vzgoja.
Burja — 3.10.2008 @ 14:58
mene nikakor niso vzgajali permisivno in za to sem danes seveda lahko samo hvaležna. se pa spomnim, da so v naši ulici živeli trije bratje, njihov pa oče je delal v tujini in se tam nalezel naukov permisivne vzgoje … spomnim se, da smo bili enkrat pri njih na obisku, najmlajši je vzel z mize džezvo za kuhanje kave in se začel z njo igrati, seveda mu nihče ni rekel nič; in tudi ko je začel z njo brskati po straniščni školjki, mu nihče ni rekel nič … !!!
že od takrat naprej sem prepričana, da permisivna vzgoja ne obeta nič dobrega; trije bratje so to tudi potrdili - najmlajši je džanki, srednji ima sicer poklic, a pije in pretepa svojo ženo, najstarejši nima ne poklica ne izobrazbe in niti službe … starša pa sta se raje ločila …
vem, da je to samo en primer; ampak permisivna vzgoja na noben način ne paše v zdravo pamet zdravega starša.
jackie — 5.10.2008 @ 07:55
Joj, Polna glava. Sem to že včeraj brala, pa sem bila tako šokirana, da sploh nisem našla besed. Pa kaj je tem staršem? Ali ne vejo več, kako so sami iskali in potrebovali jasno začrtano mejo? Ali ne vejo, da se skozi prijetne in negativne (kazni) izkušnje otroci naučijo, kaj je prav in kaj se ne sme? Ali ne pomislijo na to, da bodo ti otroci zelo hitro en drugemu kratili svobodo, da se bodo obrnili proti njim samim? Ker če ne ločiš dobrega od zla, je vse prav! In da ni vse prav, se moraš potem naučiti na lastni koži! Upam, da bodo starši sošolcev moje Male Miši še dolgo ostali pri zdravi pameti in jo pustili delati, kot do sedaj. Mi našo učiteljico še za nasvete sprašujemo!
Vso srečo ti želim. Upam, da boš čim prej našla način, kako ohraniti zdrav razum in celo glavo!
Emeta — 5.10.2008 @ 22:49
A veš, da tale tvoj zapis kroži po medmrežju? Dobila sem mail s to zgodbo in ker je pred zgodbo zapisan tudi naslov bloga, sem morala pokukati. Super, sem prav vesela, da sem tako odkrila še eno zanimivo blogerko.
Sicer pa bom tukaj komentirala v drugo smer, kot vsi ostali. Sama sem po osebnosti precej oblastna in tisto, kar rečem je potrebno storiti TAKOJ in ŠE BOLJE, kot sem sploh omenila
…. in to velja tako za sina najstnika, kot moža 
…
Ajde, šalo na stran; tudi jaz sem bila prepričana, da se le s trdo vzgojo pride do rezultatov. Jasna pravila, ki se jih ponavlja, nagradi, če se izpolnijo in kaznuje, če ne. Kazen pa naj bo vzgojna in nikakor ne nasilna.
Pri svojih 6-ih letih je naš sin postajal vse bolj trmoglav in jaz vse bolj dosledna. Da opišem celo skrajni primer, ko je na morju trmaril in kričal, da sem grda, ker mu nisem kupila neke traparije, sem seveda vztrajala pri svojem in mu zadeve nisem kupila, povrh vsega pa sem se sklenila naslednje jutro vrniti domov (čeprav predčasno), če se ne bo opravičil. Ja, dosegla sem svoje. Otrok se je opravičil, vendar danes nisem prepričana, če bi še kdaj ravnala podobno.
Nekaj tednov za tem smo imeli v družini resne zdravstvene težave, ki so vplivale ne življenje vseh vpletenih. Predvsem pa na sina, ki je imel noč za nočjo moraste sanje. Po domače povedano ga je nosila luna, vendar to tako v ekstremnih različicah, da smo ga po dveh mesecih peljali na pogovor k specialistu, ki je predvsem meni odprl oči in me obrnil za 180 stopinj.
Pomagal mi je predvsem nasvet naj preberem knjigo, ki je prevedena tudi v slovenščino Eksplozivni otrok dr. Greena. Naš sin je bil daleč stran od primerov, ki so opisani v knjigi, vendar njegovi nasveti so bili popolnoma drugačni, kot sem si popolno vzgojo predstavljala sama. Takrat sem dojela, da odnos in pravo spoštovanje dosežeš šele na dolgi rok. Kompliciranje in težačenje zaradi kape, ki si je ne želi natakniti na glavo, res ni pravi način, da zgradiš odnos, ki bo trajal.
Od takrat naprej naš sin ni imel niti enih morastih sanj več, odnos, ki ga imava z možem z najinim najstnikom pa je resnično nekaj, kar mi potrjuje, da trda vzgoja ni vselej dobra za vsakogar.
Ali pa morda starši le ne razumemo prav dobro, kaj je doslednost in trda vzgoja in to pogosto zamenjujemo z dnevnim praznjenjem svojih frustracij in uveljavljanjem svojih neizpolnjenih ambicij?
Saška — 8.10.2008 @ 13:17
Ja, tako je, če v razredu dovoliš, da ti starši naročajo, kako učit in vzgajat njihove otroke. če hočejo vplivat na
Mare — 8.10.2008 @ 20:50
Starši lahko svoje želje o vzgoji, načinih, prijemih, nalogah… izrazijo na svetu šole preko svojih predstavnikov. Ne pa v posameznem razredu. Seveda poskušajo - na vas je, da takih navodil ne sprejmete, ne potrdite. Lahko rečete: “Slišala sem vaše želje!”. Vendar ne dajajte obljub v to smer. Nikjer ne piše, da jim mora biti ugodeno. Kaj pa avtonomnost? Drugi ne bodo skrbeli zanjo! Vaša avtonomnost, vi ste na straži.
Kaj zdaj? Poiščite strokovnjaka zunaj šole, ki bo staršem prikazal z izkušnjami in primeri, kam taka pot pelje. Njih in njihove otroke. Potem pa še seminar za kolektiv. Da se kot strokovnjaki in praktiki postavite na ustrezna stališča. Seminar tega ne bo naredil namesto vas, a lahko odpre poti in pokaže kaj so prvi koraki. Srečno!
Mare — 8.10.2008 @ 21:00
Mislim, da tukaj pošteno mešate permisivno vzgojo in prepoved fizičnega kaznovanja otrok. Po mojem mnenju ni nič narobe, če je oče otroka, ki ima že septembra težave v šoli le temu začasno zapečatil računalnik. Narobe pa je, če je pri tem dvignil glas (beri kričal). Če pa ga je zato celo udaril, pa je popolnoma nesprejemljivo in prav je, da je sin dovolj ponosen, da je poklical policijo. Naj plača, da si bo zapomnil. Tudi jaz sem bil v petem razredu OŠ Zg. Kungota v skušnjavi, da prijavim zdaj že upokojenega učitelja geografije, ki me je na hodniku udaril s ključi po glavi, ker ga nisem opazil in sem se naglas smejal domislicam svojih sošolcev, ki so otrpnili, ko je gospod Šmajs šel mimo. Škoda, da ni še on plačal 600 evrov oz. 300, če plača takoj.
Se pa popolnoma strinjam, da osnovnošolskim učiteljem zadnja leta ni lahko. Dobijajo cel kup razvajenih otrok in takšna razvajena skupinica ti lahko zbija avtoriteto pred vsemi učenci v razredu. Sam učim na fakulteti (asistent) in si niti slučajno ne dovolim zbijati avtoritete. Včasih (tudi npr. danes) vodim vaje že kar avtoritarno.
Igor Đukanović — 8.10.2008 @ 21:19
@Mare; in ti misliš, da starši hodijo na takšna predavanja? No, morda peščica, a med tistimi skoraj zagotovo ni nobenega, ki bi jih res potreboval.
Na naši šoli redno poteka “Šola za starše”. Brezplačno. Enkrat mesečno predavanja različnih strokovnjakov (zunanjih, seveda) o temah, ki naj bi zanimale starše. Obisk? Zelo, zelo ubog.
Saška — 8.10.2008 @ 21:21
Hja, sej, sej…
. Zato niti ne dajem nekih odgovorov, ampak lahko samo azmišljam naprej.
Me zelo veseli odziv, pomeni, da vas tema zanima, “briga”. Je pa žal tako, da ni enostavnega odgovora. Psihologija in vzgoja in te reči pač niso matematika, kjer je ena plus ena pač tri. Ups, dve
Mars, Burja, Barbara, Jackie, Emeta: očitno precej podobno razmišljamo in mi je vaša podpora zelo fin obliž na rane. danes sem že precej bolje in komaj čakam jutrišnji sestanek s starši
Saška: mogoče si “doslednost” zamenjala s starševsko trmo. Imam namreč prijateljico, ki je prepričana, da je zelo dosledna, v resnici pa skupaj z otrokom trmarita, pač vsak v svojo smer. In se gre z njim “kdo bo zmagal”. Doslednost ne pomeni nujno trde vzgoje. Pomeni, da eno pravilo velja takrat, ko se nam ga ljubi upoštevati in takrat, ko bi raje naredili drugače. Je pa seveda potrebna zdrava pamet in v redkih primerih to pravilo malo prikrojiti in seveda to znati otroku dobro argumentirati. Tudi permisivna vzgoja ni nujno napačna, predvsem je dobro najti vzgojni stil, ki ustreza tvoji osebnosti in lahko stojiš za tistim ,kar delaš. Žal pa permisivnost moderni starši radi zamenjujejo z “laissez faire”, ki pomeni nekako vsedopustna vzgoja. In ta je tista, ki producira malo pamžovje, ki misli, da si lahko dovoli kar hoče. Jaz sem pri Sončecu stroga, a hkrati skušam biti predvsem topla, če veš, kaj mislim. Upam, da mi bo uspelo.
Mare: staršem mi bolj malo dovolimo, je pa žal danes tako, da se šole borimo za vpis, da obdržimo vsaj tistih nekaj oddelkov in najljubša grožnja staršev je, da bodo otroka prešolali. In ker smo jih že precej dobili iz sosednje šole, vemo, da grožnje tudi uresničujejo, zato moram o vseeno (pre)pogosto natikati rokavičke. tudi o tem sem že pisala. Sama jim na prvem roditeljskem sicer povem, kakšna so pravila igre v mojem oddelku, a žal ne gre vedno vse tekoče. Zdaj bomo imeli izredni roditeljski, da se pomenimo in najdemo neke skupne rešitve, da vsi preživimo to in še kakšno leto. Žal nam pa gospod minister s svojimi pravilniki pri tem ni nič pomagal.
Igor: očeta ne poznam. Nekaj je že v štartu moral narediti narobe, da je mulc sploh prišel do tega. Bi te pa rada videla, ko boš prišel sredi septembra iz šole, kjer bodo rekli, da je sine na celi črti zasral, doma postavil nekaj novih pravil, mulc ti bo pa nazaj opletal z jezikom. Verjamem, da oče ni imel več veliko pozitive v sebi in da je povsem človeško, da je povzdignil glas. In ker je mali še naprej pametoval, ga je prijel za obe roki, ga s tem prisilil v očesni kontakt in mu (prav nič prijazno) še enkrat povedal, kakšna muzika bo poslej špilala. O kakšnem fizičnem obračunavanju ni bilo govora. Si me pa malo zmedel z avtoritarnostjo pri svojih študentih. A tam si pa lahko? Pri svojem lastnem otroku pa ne? In naj bi za to še plačal? Hm, predvidevam, da nimaš otrok…
In naj povem, da ne bo pomote: izrecno sem proti fizični kazni. Ravno zato je treba misliti vnaprej in že pri majhnem postaviti temelje, ob katerih ne bo niti potrebe za takšne manevre. Sama nisem bila v življenju nikoli tepena. Je pa materina in očetova beseda pomenila vse, jezikati se ni smelo (naglas), naloge smo delali sproti in tudi učili smo se po najboljših sposobnostih. Za laž sem jih na debelo poslušala, da bi se pred starši pojavila pijana, mi pa ni prišlo na misel niti pri poznih dvajsetih. In sem poštena, delavna, odgovorna odrasla oseba, ki ne hodi dvakrat tedensko k psihiatru.
polna glava — 8.10.2008 @ 21:59
No, če ni bilo nič fizičnega, potem so napako naredili policisti. Čeprav dvomim. Ponavadi policisti naredijo napako v kontra smer in se nočejo mešati. Poznam veliko tovrstnih primerov.
Glede upoštevanja pravil in ponavljanja pravil tako pogosto, da si jih otroci zapomnijo, pa se seveda povsem strinjam. To načelo uporabljam tudi pri svoji hčerki. In zaradi tega nimam težav niti z bivšo ženo - njeno mamo, ki bistveno drugače vzgaja.
Igor Đukanović — 8.10.2008 @ 22:18
Verjamem, da starši ne prihajajo v šolo, če iz vabila štrli ven, da hoče šola rešiti probleme šole = probleme učiteljev - prevedejo starši. Če pa začutijo, da bodo pridobili nekaj zase in za svoje otroke, se odločajo drugače. Na klasično vabilo v stilu: Vabimo, dne, ura, tema: RAZVAJEN OTROK, predava priznani ta pa ta, jih seveda ne bo. Ker ne želijo dobiti občutka, da so slabo opravili starševsko vlogo.
Bo treba kaj spremenit. Kaj hočejo starši? kakšne so NJIHOVE potrebe? Mislim, da tu ležijo odgovori o številčnem obisku. Čisto vseh pa nikoli ne bo. Kar sprijaznimo se.
Mare — 8.10.2008 @ 22:53
V jaslicah nas je kar nekaj prišlo na predavanja. Res pa je, da je z zornega kota vzgojiteljic ta isti obisk verjetno bil videti katastrofalno slab (manj kot 10% staršev in še to večinoma tistih, s čigar otroci nimajo večjih problemov).
Igor Đukanović — 8.10.2008 @ 22:57
Bom malo privoščljiv in razložil zakaj.
Sem letnik 1954, kar bo pripomoglo k razumevanju tega, kar bom opisoval.
Sam sem šolo doživljal, kot eno samo krivico. Prvi dan v šoli je bil zame mora, ker so me doma stari starši strašili že pred tem: počakaj, da prideš v šolo - potem boš pa že videl hudiča. Kot, da to nebi bilo še dovolj, je učiteljica (tovarišica) vsakega posebaj vprašala, če je bil kdo od naših staršev ali starih staršev v partizanih. Je treba razlagati, da so bili tisti otroci “s pedigrejem” potem vsi po vrsti odličnjaki, pa če so bili še tako zabiti in neotesani. Vendar se tega prva leta še nisem zavedal. Bolele pa so me krivice, ki sem jih doživljal, ker sem se imel za po naravi bistrega in vedoželjnega otroka. Tu je predvsem popolnoma različen odnos do posameznikov. Čeprav sem sam pomagal pri učenju manj sposobnim, so kasneje ti dobivali boljše ocene, kot sem jih sam. Moram priznati, da sem imel veliko raje stroge in zahtevne učitelje, kot po večini zgubljene učiteljice brez hrbtenice, ki so se uklanjale vsaki “avtoriteti” s strani “posvečenih” staršev. Mogoče se prav zato postal upornik proti vsakovrstnim avtoritetam, razen tistih, ki so to postali v mojih očeh, zaradi svojih lastnosti. To je pripeljalo tako daleč, da v petem razredu takorekoč nehal hoditi v šolo. Raje sem se potepal naokoli in na svoj način odkrival svet. Kmalu sem zato pristal v poboljševalnici in nato v drugi in tudi tretji. Tam spoznaš življenje z druge plati in lahko rečem, da ti to da popolnoma drug pogled na svet. Vidiš kakšne krivice se godijo otrokom že v času, ko večina uživa v brezskrbem otroštvu. Šele dosti kasneje sem se utrdil v prepričanju, da je bilo tam veliko več poštenih otrok, ki pa so jih družinske okoliščine pripeljale do tega, da so pristali tam.
Da skrajšam - sam sem bil kasneje med redkimi, ki so se kasneje dokaj normalno vključili v družbo. Na krivice sem postal pozoren kaneje šele takrat, ko so moji otroci začeli hoditi v šolo in spomini so zopet prišli na dan.
Najprej mi je padlo v oči kdo - ali točneje, katere so postale medtem učiteljice. Praviloma so bile to tiste, ki so same v osnovni šoli spletkarile in “špecale”. Verjamem pa, da so si tega poklica iskreno želele in bile so na začetku idealistke. Pa so bile kos zahtevnosti poklica? Ne, niti pod razno ne. Nihče jih ni pripravil na to, kar jih je tam čakalo. Že v osnovni šoli so bile večinoma zaprte v svoj krog prijateljic - kar se je dogajalo izven njega, jih ni zanimalo - še več, kar niso razumele so prezirale.
In kako naj se kasneje, kot učiteljice lotijo relnih problemov, če jih niso hotele videti že kot učenke? Prav iz njihovih vrst je izšla doktrina o permisivni vzgoji. Ker se s problemi ali drugačnostmi (za njihovo razumevanje) niso znale spopasti so se zopet veliko več posvečale učenkam, ki so jim bile po svojih lastnostih blizu, ko tistim (pa čeprav nadarjenim) katerih dejanja so jih delala negotove. Tako so vzgojile celo generacijo nesamostojnih oseb, ki sedaj postajajo negotovi starši. Ta negotovost je tako velika, da je vedno več tistih, ki se odločajo, da otrok sploh ne bodo imeli.
Je to egoizem? Sam ne vem. Včasih mislim, da je to posledica dejstva, da se zavedajo, koliko so bili zahtevni do svojih staršev, nakar se prestrašijo tega bremena.
Je pa dejstvo, da se z podobnimi problemi sooča vsa zahodna civilizacija. Sprašujem se, če nimajo mogoče ortodoksni muslimani prav ko nas zaničujejo in sovražijo naš način življenja, ki kaže na popoln razpad družbe.
Mi smo obsojeni na propad, če ne bo prišlo do kakšne hude krize, ki nas bo streznila in postavila na realna tla. Takrat pa bo verjetno prepozno. Smo tako daleč, da slepec vodi slepca. Nasedamo pravljicam o človekovih pravicah, superiornosti naše civilizacije. Zatiskamo pa si oči pred očitnimi dejstvi, ki kažejo na propad. Nimamo več moči, da bi resnici pogledali v oči - še več - iz nje se norčujemo.
Lahko iz blata še potegnemo naš voz? Mogoče, če bomo iz njega zmetali tiste, ki so nas tja zapeljali
Afnogunc — 11.10.2008 @ 11:53
Joj, afnogunc, malo si zamešal reči. Gledaš zgolj iz svoje osebne perspektive. Ti bom pa še jaz napisala o sebi. Imela sem izobražene, nepredne starše, ki me nikdar niso udarili, imela sem veliko svobode in zelo demokratično vzgojo. Bila sem bistro dete, pavendar nisem marala šoleoz. šolskega sistema, in bila sem daleč od nekega vzornega otroka, prej se bi mi reklo neprestani upornik, borec za pravice vseh učencev. Bila sem odlična učenka, ki se ni skoraj nič učila, ker se ji je zdelo bedno učiti se nekaj, česar ne boš v življenju rabil - že tedaj je bil učni načrt poln balasta, vse je bilo zelo neživljenjsko zastavljeno in ure in ure smo prebili v šoli za brez veze Pri nas se je vse otroke obravnalo enako, ni bilo razlik med revnimi in bogatimi, komunisti in krščanarji… bile so razlike med tem, koliko se je kdo zna postaviti zase - take razlike so pa vselej med ljudmi, tudi odraslimi, v vseh družbah.imela sem petke, ker sem imela sposobnost v hipu potegnit iz glave podatke, ki sem jih rabila iz vseh koncev možganov, ker pač nisem bila napiflana, ampak sem morala razumeti, pa tudi zato, ker sem se znala postaviti zase vedno in vselej in povsod. Ni se dalo meni krivico naredit dolgoročno, ker tega nisem dopustila že kot otrok. (zakaj si pa ti to pustil, oz. zakaj si iskal svoje pravice na napačen način, vselej se jih lahko išče tudi povsem legalno in z uspehom na odločen in neomajen a vljuden način, če ne se pa vedno da umaknit, a ne ali se požvižgat na vse skup). Ker se mi je zdelo, da moramo spremeniti šolski sistem, ker je le ta zanič, za bruhat zanič, saj je proizvajal ljudi brez nekega strašnega znanja in je bil dolgočasen in smo tam zgubljali čas, sem šla zavestno v prosveto, da bi lahko kaj v zvezi s tem storila. No, to pa je bilo neumno, zelo neumno in naivno razmišljanje. V tem času(beri zadnjih 20 let) so se učni načrti še poslabšali (pa predlog novega zakona gre še na slabše), so še bolj dolgočasni, zahtevajo več balasta, razslojujejo ljudi, pač niso primerni, preobsežni, neživljenjski, skratka za moje pojma zanič. Učitelj je še pred težjo nalogo: Kako narediti nekaj zanimivo, če nimaš časa drugo kot letet s svetlobno hitrostjo skozi učni načrt, nimaš časa za normalno predstvitev nečesa z ustrezno motivacijo, ker sicer te čas baše, nimaš časa za popolnoma nobeno utrjevanje, ker je toliko snovi za predelat, hkrati pa so otrocvzgajani v smislu da imajo samo še pravice, dolžnosti nobenih, da se staršem zdi, da morajo vse njihove tegobe prevzeti nase in jih razbremeniti vseh stresov in normalnih življenjskih okoliščin, so center sveta njihovih staršev, ki hkrati nimajo prave strategije za njihovo vzgojo - najvišje vodilo je otrokova sreča in netrpljenje in posledično producirajo otroke, ki jim ni treba nič delat, ki dobijo vse prinešeno na pladnju, ki jim ni treba sprejeti posledic svojih dejanj, ki jim ni treba niti ubogat osnovnih pravil, kot npr. biti doma zvečer ob določeni uri….in pred te iste otroke je postavljena zahteva, sedeti pri miru ob vedno bolj dolgočasni snovi, ob vedno večjih količinah snovi, ki jih niti ne zanima, ki bi se jo bilo nemogoče v resnici dolgoročno naučiti, ker je je preveč za normalnega človeka(razen če življenje posvetiš piflanju in živiš zgolj za šolo) in ki traja v višjih razredih po 7 ur na dan, potem pa se morajo doma še to snov naučiti. A ni to absurd, kontradiktorna stvar? IN kaj preostane učiteljem? Šola je postala vzgojni dom, saj večino časa vzgajamo k osnovnim moralnim vrednotam, saj otroci tega večinoma od doma ne dobijo, medtem ko se hkrati trudimo predelati vso gmoto snovi. Starši delajo pogosto proti šoli in dajejo otroku potuho pri rečeh, kjer ni smiselno in kjer lahko otrok zaradi tega utrpi dolgoroče posledice.
Strinjam se s tabo, da ne gledamo resnici v oči, stvari rešujemo na napačen način. Sama sem želela reševati težave in sem zelo veliko mnenj, pripomb, zahtev dala tako na zavod, kot na ministrstvo, pisala članke, hodila na okrogle mize, … vendar še celo tedaj, ko so se vsi učitelji skupaj strinjali, da je kakšna stvar zanič, ni bilo haska na ministrstvu. Nula. Vedno učitelj “ščije” proti vetru, pa če je še tolk ambiciozen, če se še toliko trudi, ni haska. Sistem je zanič in bo ostal tak, dokler bodo ljudje menili, da je prav otrokom v glave vlivat ogromne količine balsta. Ljudi, mladino v končni fazi producira oblast točno tako, kot jo oblast želi. In v končni fazi smo si sami izbrali sistem. A ne bi bilo boljše osnovne reči otrokom resnično dobro predstaviti in jim jih razložiti kot je treba,d a bodo dolgoročno vedno to znali, razumeli, uporabljali? Bodo osnovno izobraženi res odlično. Tako pa ni nihče izobražen niti na pol. Vse pozabijo dva dni po testu. Sama bom slej kot prej šla ven iz šolstva. Rada delam, uživam, nikdar se še nisem zjokala v zbornici zaradi otrok ali staršev, ker sem vselej reči uredila na odločen a vztrajen način, vendar me sistem kot tak vseeno ubija. Vidim ga kot neustreznega. V bistu sem sem se dovolj trudila kaj spremeniti, pa se ne da. Samo na slabše gre. Več se ukvarjam z birokracijo, da zaščitim svojo kožo, kot z otroki. Ko pridem v razred, pa je tako, kot sem zgoraj napisala. Otroci me imajo radi, vračajo mi moj trud in to je tisto, kar me gor drži. Vendar to ni to. Sistem je še kar zanič. IN spremeniti ga ne morem, nima vpliva na to. Torej bom šla.
Afnogunc, ja, iz voza moramo pometati tiste, ki so nas v to zapeljali, vendar to niso učitelji. To je družba kot celota. Pa popolnoma nič drugega kot to. Družba in njen sistem funkcioniranja. Pa lepo bodi!
lana — 11.10.2008 @ 15:31
Nisi napisala, kaj sem pomešal. Mogoče sem posploševal, vendar sem prav zato dodal osebno izkušnjo. Je pa jasno, da se v vsakem sistemu najdejo učitelji-ce, ki si ne dovolijo, da bi jih sistem napravil “brezkvne javne uslužbence”. Vedno bodo-boste posamezniki, ki bodo za vse življenje ostali v spominu kot izredni strokovnjaki in ljudje. Razumljivo, da to za vsakega posameznika ne bo (nujno) ista oseba. Nekateri ustvarijo lažji kontakt z nadarjenimi - drugi s prizadevnimi, drugi z izvirno navihanimi …
Naj povem kaj sem pogrešal v naši šoli. Prevsem nazornost. Ko smo se pri fiziki, matematiki … učili določeno snov, nam ni bilo pojasnjeno, kje v življenju se srečujemo z problemi, ki nam jih posamezna tematika omogoča reševati. Če je pri količini jabolk in hrušk še šlo za nazornost, se je pa pri korenjenju že ustavilo (vsaj v mojem in tistih, ki sem jih spraševal). Samo faktografsko znaje ne pomeni nič, če ga kasneje ne znaš uporabiti v praksi. Od tod tudi katastrofalna funkcionalna nepismenost Slovencev. Bojim pa se, da tisti, ki bi morali stvari spremeniti, ne vedo kaj narediti, da se bo stanje izboljšalo. So na ministrstvu za šolstvo pravi ljudje? So kos nalogi? Imajo sploh resno željo to spremeniti? Ali pa hočejo biti le všečni karieristom (kakršni so tudi sami), ki prežijo na njihove napake? So vse silne reforme le pesek v oči? Zakaj se na univerzah tako bojijo tujih profesorjev, ali naših, ki so uspeli v tujini? In ne nazadnje, ali ni Virantova reforma le zadnji poskus narediti šolstvo še bolj anemično?
Na ta vprašanja si boste morali odgovoriti tisti. ki ste v šolstvu. Nihče od zunaj vam ne bo in ne more pomagati, če sami v svojih vrstah ne boste razkrinkali nesposobnežev. Enkrat za vedno bo tudi potrebno prenehati z uravnilovko, ki je bila v prejšnjem sistemu del sistema samega in končno začeti nagrajevati sposobne tako, da jim ne ubijejo še zadnji kanček entuziazma.
Pozdrav!
Afnogunc — 11.10.2008 @ 17:16
Tale razprava postaja izredno zanimiva.
Igor Đukanović — 11.10.2008 @ 19:16
Se strinjam s tabo, afnogunc, kaj šolskemu sistemu manjka. Manjka mu nazornost, točno tako. Manjka mu še marsikaj drugega - pač vse, kar sem zgoraj napisala. Zapluli smo v kapitalizem. Tisti, ki razslojuje. Revni bodo še bolj revni, bogati bodo še bolj bogati. Začenja se v šoli. Otrokom vlivamo v glave tone in tone reči, ki jih pozabijo čez pol ure, tekmujemo, kdo si bo hitreje in več zapomnil v tem kratkem času - kratkoročno seveda. Dolgoročno znanje nikogar ne zanima. Kako naj ga pa merimo, rečejo nadrejeni (beri država). “Zmagajo” v šoli tisti, ki imajo točno določene sposobnosti dobro razvite, če tega nimajo, odpadejo. Žal je tako, da pa te šolske sposobnosti nič ne povedo realnega o dolgoročnih sposobnostih, niti o znanju, še manj o intelektu posameznika. Je pa tako, da ga šolski sistem za zmeraj zaznamuje v neki meri. A ni to žalostno? Ampak še vedno ljudje hočejo to, hočejo take vrste tekmovanje, hočejo razslojevanje, v interesu jim je. Zato pravim…žalostno.
Učitelji dobro vedo eno stvar - da je učni načrt preobsežen, da je ur pouka preveč. Lani npr. smo pred šolsko reformo učitelji spet tulili, da so določene reči neprimerne za razvojno stopnjo. Stroka je bila v 100% proti sprejetju novega načrta za mat. za 1. triletje. Samo stroke se ne upošteva. Niti če v luft skačemo. Vlada ukaže zavodu, zavod naredi kot rečejo, učitelji smo tam samo za odkljukat, niti en sam samcat predlog se ne upošteva.NIti en! Sama sem poskusila že povsod, tudi na inštitucijah me imajo že dovolj, na zavodu so me že ven metali, ker jim ni bilo všeč,da razmišljam s svojo glavo, saj morajo stvari speljat po vladino. Kakšen interes spreminjanja, ha ha, ha? Na zavodu? Vic na kvadrat. Tam so zaposleni ljudje, ki se vedejo kot lutke. Žal, žal, žal. V vladi vsaj delajo ali iz ega ali pa celo iz resnične trapaste miselnosti, da naj bi količina snovi obrodila kvalitetno znanje. Po moje so samo toliko zaslepljeni. Kakšen vpliv pa imajo učitelji na vlado? Ne, ne, ne delam si več utvar… nikakršnega vpliva. A mate pri vas, v vaši stroki kakšen vpliv na odločitve vlade?
Še vedno migam, še vedno sem aktivna, morda je bilo moje pismo, ki je krožilo po netu tisto, ki je za pol leta ustavilo sprejetje še norejših učnih načrtov za OŠ, ne vem. Vem pa, da lahko mirno pogledam svoje otroke v oči in jim rečem, da sem naredila popolnoma vse, kar sem kot mama in učitelj lahko. Moji otroci vedo, da sem trmasta za reči, kjer se godi krivica. In tukaj se. Pa vendarle…ščijem proti vetru. Stroka je nehala to delat, ker ni učinka.
Razkrinkat nesposobne? Poglej, večina učiteljev se vendarle zelo trudi biti zanimiv in praktičen, pa delat bolj prakso kot teorijo. Pa biti zelo nazoren in naredit otroke zraven aktivne. Resnica je, da komu to bolj uspe, komu malo manj. Vendar se mi zdi, da to ni glaven problem. Če moram jaz noreti z matematiko kot pri norcih, bom najbrž malo manj praktičnih pripomočkov uporabljala, kot če imam čas vse v miru razložit, preverit, a otroci to razumejo, razložit še tistim vsakemu posebej, ki ne znajo, ne razumejo, naredit še kakšne praktiče poskuse in vaje, recimo modele teles prikazat, ustvarit, kaj vem kaj vse, kar se fino da delat. Al pa recimo pri okolju lahko ogromno poskusov naredim, lahko grem v naravo z otroki, na vse sorte koncev jih lahko peljem, jim pripeljem okolje v razred…. vse to lahko…ampak če imam jaz točno 5 ur na razpolago, da usvojijo otroci 20 ciljev, da jih v tem času predstavim, razložim, preizkusim, utrdim in preverim, pa še test pišem, pa še ocenim, potem pa spet naslednjih 20 ciljev za naslednjih 5 ur in tako v maratonskem šprintu vse do konca leta pri vsakem predmetu….povej mi, kako naj bom čarovnik (no, saj v bistvu sem, ha ha in to vsak dan sproti vsako uro) in kako naj otroci sploh kaj ornk znajo dolgoročno seveda (saj za tisti test se bodo že naučili menda, če se bodo piflali in to povsod po slo pri vsakem predmetu)?? Hočem reči, če bi dali otrokom malo več možnosti spoznati naš svet in vse, kar šola uči, če bi imeli dovolj ur na razpolago, če bi raje učili osnovne reči in tiste res dobro in jih dobro utrdili, bi vsi vedeli večno reči zelo dobro. Saj pravim, zdaj pa v končni fazi ne vedo nič kaj dosti. Če boš vprašal enega povprečnega 18.letnika, če še ve, kaj je to renesansa, če si pod tem pojmom predstavlja nekaj ali kaj je to pitagorov izrek ali kako deluje celica, ne bo imel pojma. Mogoče malo pretiravam, ampak bistva pa nisem zgrešila. A je zdaj za to kriv šolski sistem ali učitelji? Ne vem, po moje sistem kot tak. Če si še tako zanimiv, če narediš učenje še tako zabavno in konkretno, si nihče ne bo vsega zapomnil, ker je preveč vsega. Res da si bo tako otrok zapomnil več kot pri dolgočasnemu učitelju, ampak še vedno manj če bi neko stvar lahko utrjeval normalno dolgo časa, če bi imel vsak učitelj na razpolago normalno mnogo časa tudi za razložit, predstavit stvar, jo utrdit - potem bi otrok nekaj odnesel. No, tako jaz to vidim.
Zdaj sicer govoriva o drugih rečeh, kot prej. Govorili smo o tem, da smo kot družba zašli iz ene skrajnosti, ko otrok ni bil ne vem kaj vreden, pa ko je moral ubogati do zadjne besedice vse in to takoj, v popolnoma drugo skrajnost, ko je otrok bog, center sveta in mu mora biti vse ugodeno in prinešeno na pladnju. Otroci so dandanašnji precej razvajeni, to moramo kar priznati. Ne znajo niti komunicirati, niti nimajo kaj dosti potrpljenja drug z drugim, pa predvsem bi radi, da je tudi v šoli vse po njihovo in da se svet vrti samo okoli njih tudi tam. Tukaj pride pa do problema, ker družba pa zahteva neko minimalno prilagajanje v vsakem primeru, če ne si izločen. Če boš nekoga poslal na cesti v p.m., ker se bo grdo držal, se ti lahko zgodi, da te bo 2x okol kepe mahnil, a ne, zato ne smeš ljudi pošiljat v p.m. Simpl.(smao tega naši moderni otroci ne dojamejo, zato vsakega ki ima 5 minut časa “obdelajo” na svoj način) V družbi veljajo moralne norme zato, da družba lahko funkcionira, če ne bi se med sabo pobili, ker bi vsak hotel, da je vse samo po njegovo. In kako naj en zelo razvajen otrok sprejme drugega razvajenega otroka? Interesi trčijo med sabo. Otroci se začno učiti socialnih odnosov pogosto šele v družbi (vrtcu, šoli), ker družina žal tega dandanašnji ne zagotavlja vselej. In o tem sem govoril prej. Starši vrednotijo otrkoa kot popolnoma enakega njim in pozabljajo, da so oni tisti, ki morajo kdaj tudi odločiti za otroka, kaj je zanj najboljše. Za določene reči se ne moremo pogajati. Ali bo hodil po pločniku ali po cesti pač ni vprašanje, kajne. Ravno tako ne bi smelo biti vprašanje, kdaj gre otrok spat ali kdaj pride zvečer domov ali … polno drugih podobnih zadev. Nismo enaki. Starši to pozabljajo… in otrok posledično ne čuti varnosti, ker v bistvu se sam vzgaja, sam odloča o sebi prav vse. Starši v nekem trentuku rečejo: kaj naj naredim, ne uboga me, nič ne morem. In res takrat več nič ne morejo. Otrok jih je prerastel. Ogromno tega je dandanes po šolah. Ogromno tega gledamo učitelji, ker to doživljamo. In otroci si poskušajo toliko dovoliti tudi v šoli, kot si dovolijo doma. Amerika rine k nam. Tako pač je. IN tudi tukaj ne vidim krivde na učiteljih, niti slučajno. Tukaj tudi ni krivda vlade, ha ha, tukaj so krivi izključno starši. Veliko njih. ne vsi, res ne, veliko staršev je še vedno treznih, z jasno glavo. Veliko njih pa rine v skrajnosti. In ne, ni luštno gledat, kako otrok rine v resnično neprimerno vedenje in kako si vse sorte dovoli in ni luštno potem popravljati vsaj v šoli napake staršev. Saj popravit jih itak ne moreš. Lahko pa izvlečeš vendarle najboljše, kar se sploh še izvleči da. Je pa zelo naporno. Zelo zelo naporno.
lepo bodi!
lana — 11.10.2008 @ 21:13
Lana pravi
“Za določene reči se ne moremo pogajati. Ali bo hodil po pločniku ali po cesti pač ni vprašanje, kajne. Ravno tako ne bi smelo biti vprašanje, kdaj gre otrok spat ali kdaj pride zvečer domov ali … polno drugih podobnih zadev. Nismo enaki. Starši to pozabljajo… in otrok posledično ne čuti varnosti, ker v bistvu se sam vzgaja, sam odloča o sebi prav vse.”
Evo, točno tole smo jim skušali dopovedati, celo skoraj dobesedno tako, ker tukaj ni kaj drugega za napletat. Ampak mi smo SAMO univ.dipl. psiholog, pedagog ipd, ONI so pa mag, dr … Sej ni važno, če farmacije al pa veterine, pomembno je, da so PAMETNI. In to tako zelo, da ni imelo nobenega smisla razvijati debato o mejah naprej, vse do odvisnosti, samomorov in hudih življenjskih stisk v odraslosti.
In meni je težko delati se, da ne vem, kaj bo nastalo iz teh otrok. Težko mi je sprejeti dejstvo, da ne morem narediti nič, da bi staršem, ki so tako samozadostni, odprla oči. Žal ne upam naštevati, kaj vse so znali povedati starši najbolj nevrotičnih otrok, da se kdo ne prepozna in me skuša tožiti, je bilo pa res težko poslušati. Še toliko težje, ker imam izkušnjo s takimi starši čez deset let, ko je otrok na igli, obsojen na smrt. Takrat je jok, takrat je spoznanje, takrat so priznanja, da so grešili. In takrat je žal za mnoge res prepozno…
O šolskem sistemu se mi pa ne da razpravljati. Gnil je in bojim se, da bo moral do konca zgniti in se razkrojiti, potem se bodo pa bistre buče spomnile, da sistem izpred dvajsetih let niti ni bil tako zelo slab…
Ampak do takrat moramo pa kopirati vse propadle projekte “naprednejših” držav.
polna glava — 11.10.2008 @ 21:39
Izredno zanimiva in poučna debata! Velika napaka, ki jo dela ves svet, ko govori o otrokovih in človekovih pravicah je pravzaprav ta, da pojmuje te pravice kot neomejene. Nihče pa se ne spomni, da bi v isti sapi ljudem povedal, da imajo vse pravice svojo mejo. Vse skupaj bazira na enem velikem kompromisu. Če poenostavim, moje pravice prenehajo veljati natanko takrat, ko z njihovim udejanjanjem začnem posegati v pravice nekoga drugega, ki pa ravno tako nima pravice posegati v moje pravice. Vsak otrok ima pravico do igre, razigranosti, vendar v šoli, kjer je osnovni namen pridobivanje znanja, nima nobene pravice s svojo razigranostjo motiti tistega, ki ima pravico do izobraževanja. Nasprotno pa na otroškem igrišču nihče nima pravice od otrok zahtevati, naj bodo tiho, ker se mora učiti. Vse je vprašanje časa in kraja uveljavljanja svojih pravic in dolžnosti. Nihče pa nima pravice prizadejati drugemu kakršnekoli moralne ali materialne škode! To bi bili pravzaprav temelji spoštovanja pravic sočloveka, predvsem pa medsebojnega spoštovanja. Spoštovanje pa je osnova za prijetnejše sobivanje in sodelovanje. Če bi bili starši otrokom sposobni vcepiti takšno miselnost, bi bilo vsem na svetu precej lepše. Verjetno gradim gradove v oblakih, vendar na lastnem primeru vidim, da se izplača potruditi in svoje otroke vzgajati v spoštovanju. Vsak otrok je individuum zase in zato je treba spoznanja in nasvete strokovnjakov upoštevati z obilno mero razuma, jih prepletati in predvsem opazovati učinke vzgoje na svojih otrocih ter način vzgoje neprestano prilagajati njihovim odzivom. Upam si trditi, da je čas do pubertete tisti, ki ga moramo starši kar najbolje izrabiti in otroke pripraviti na življenje v družbi. Ko je otrok enkrat v puberteti, nam je vlak že odpeljal. Velika napaka družbenega sistema je ta, da starši ob pehanju za preživetje družine ali pa gonji za materialnimi dobrinami nimajo več časa za normalno človeško komunikacijo s svojimi otroki. Trdim, da naloga šolskega sistema (o katerem nima smisla izgubljati besed, ker je z vsako reformo slabši) ni vzgoja otrok, pač pa izobraževanje (ne piflanje enormnih količin podatkov), vzgoja pa je v primarni domeni staršev, vse skupaj pa bi se moralo harmonizirati v tesnem sodelovanju staršev z učitelji. Nisem zagovornik restriktivne vzgoje, niti permisivne, pač pa prave mešanice obeh. O violentni vzgoji ne bom izgubljal besed, ne glede na to, ali gre za fizično ali psihično nasilje. Pomembno je, da ima vedno vsak “zakaj” svoj (utemeljen) “zato”. Tako otroka pripravimo k razmišljanju in posledičnemu čutu odgovornosti za dejanja.
Gorazd — 13.10.2008 @ 22:41
hja … v šoli delam 3 leta in sem včasih po pouku tako zdelan, da lahko samo še spim do naslednjega jutra …
Šolski sistem pač dopušča, da te otrok nevzgojenih staršev lahko pri pouku zaničuje, žali in na sploh tunka pred vsemi, saj mu tako ali tako nihče nič ne upa. Bo že ati prišel v šolo in zadevo uredil.
Koliko manj znanja imajo ti otroci v primerjavi z generacijami izpred desetih let pa nihče ne upa povedati na glas.
Je pa res, da so ti bedni predpisi nastali zaradi zlorab staršev in učiteljev in so v osnovi dobro namerni, a grdo zlorabljeni.
Nekoč je učitelj lahko po mili volji delil zaušnice in pogosto je bil kriterij socialni položaj učenca in njegov položaj v očeh učitelja (to se žal lahko pri nekaterih učiteljih opazi še danes). Da ne govorim o otrocih nasilnih staršev, ki so včasih prihajali v šolo polni modric in vsem po vrsti razlagali, da so padli med igro na dvorišču.
Torej, zaradi ene zlorabe so nastala neka pravila, ki pa so bila še bolj zlorabljena. Katero stanje nam bolj ustreza?
Zmeraj bo nekdo “hvatal krivine”
Da pa ne bi zdaj tukaj dodajal še komentarja o nemogočem delovnem času, ko že po dveh tednih v mesecu naberem 110 delovnih ur in še zmeraj ne opravim vsega, kar mi je naloženo …
BEDA…. BEDA. BEDNA BEDA
Willy — 15.10.2008 @ 16:06
moj nesojeni tast ima 160 cm v višino in kakih 60 kg žive teže. uči fiziko in matematiko na eni od osnovnih šol v ljubljani. nisem mogla verjet kakšno avtoriteto ima pri učencih, kako ga spoštujejo in poslušajo med urami. in kaj nareid? kadar postanenjo glasni začne zelo potiho govorit, naslednjo uro pa pišejo kratko preverjanje znanje prejšnje ure.
človek je star 57 let in je med učenci najbolj čislan in spoštovan.
zato vem, da se da, da je učitelj lahko spoštovan, pa se mu ni treba dret na učence, da si lahko pridobi njihovo pozornost, pa mu ni treba grozit. take kot si ti, ki pa jokajo v zbornici, ki so na robi živčnega zloma, bi pa dala takoj ven iz šole. oprosti, ampak taka oseba ne sodi na šolo, temveč kam drugam. razmisli o tem.
glede vzgoje: sem proti permisivni vzgoji, proti zakonu o preprečevanju nasilja kot takem, ker daje otrokom abnormalne pravice, staršem dovoli samo pogovarjanje. ko si bo prvi malček skuril roko, ker jo bo tiščal v vtičnico, mama pa mu ne bo mogla z besedo dopovedati, da je to nevarno … bo dokaz, da brez uporabe sile (v konkretnem primeru prijeti malčka na trdo za roko in mu jasno in glasno povedati ,da se tega ne sme) ne gre. sicer pa je tudi naša družba izjemno nasilna, drugače reda bit ne more.
še zgorji primer z sinom in očetom: zakaj jemati računalnik? v čem je smisel. in prepirati se z otrokom? kaj pa pogovor z njim, razjasnitev razlogov, zakaj je popustil? da sploh ne omenjam neumnosti, da otrok ne bo izdelal, če je prvi mesec prinesel domov dve enki. kakšen kretenizem.
še kaj? aja, imam 12 in 24-letnici doma in vem, o čem govorim.
katarina — 15.10.2008 @ 17:07
@katarina
12. člen pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja pravi med drugim:
- Učenci lahko pišejo pisne izdelke, namenjene ocenjevanju znanja, največ dvakrat v tednu in enkrat na dan.
- O datumu pisanja pisnega izdelka morajo biti učenci seznanjeni vsaj pet delovnih dni prej.
Če torej učenci pri tvojem tastu pišejo preverjanja, ne da bi bili obveščeni o tem teden dni prej, so kršene njihove pravice, tvoj tast pa bodisi zavestno krši zakonodajo ali pa je ne pozna.
V obeh primerih pa tak učitelj ne sodi na šolo.
domovoj — 15.10.2008 @ 20:02
@domovoj
hvala, da si povedal namesto mene.
@katarina:
1.v tretjem razredu ni kontrolk in številčnih ocen, tudi če bi smela delati to, kar dela tvoj tast
2. preberi še enkrat; sploh ne gre za to, ali bo sin izdelal ali ne, gre za to, da je oče postavil nove meje, ker očitno prejšnje niso obrodile sadov. Je naredil napako in jo je skušal popraviti. Pogovor ne zaleže vedno, kadar gre zelo dol, parlamentiranje s pubertetnikom ni ravno najbolj učinkovito.
3. Ne zanašaj se preveč na svojo izkušnjo, ta s tujimi otroki nima nobene zveze. Tudi moj otrok ni in mislim da nikoli ne bo tak, kot so tile, o katerih pišem. Je pa že tako, da pri 12 in 14 res še nisi zmagala, žal. Jutri lahko nastopi tista huda adolescentna kriza. Počakaj, da bosta hčeri pri svojem kruhu, pa si potem čestitaj. Ti bom takrat tudi jaz.
še kaj? Aja, me pa le zanima, koliko ur pouka imaš za sabo in kolikokrat je v tvojem poklicu in pri tvojem delu prišlo do trenutka, ko si se morala do konca sesuti, da si se potem spet sestavila in se spomnila, zakaj delaš to, kar delaš. Si pa le malo nagla v svojih sodbah, se ti ne zdi?
polna glava — 15.10.2008 @ 20:15
domovoj: tudi moji hčeri pišeta kratka preverjanja znanja - 15 minutna, brez vnaprejšnjega obvestila, ups, očitno vsi krišijo zakon.
mojemu tastu ti ni treba velikokrat naredit, otroci hitro poštekajo pravila.
polna glava: ko sem se jaz sesula, sem zamenjala službo. simpl kot pasulj. sesuta učiteljica nima kaj počet v šoli. to je kot bi levi zavohali plen. si nora, da hodiš taka pred otroke? misliš, da so oni tam prostovoljno? misliš, da jim je šola užitek?
jaz si že lahko čestitam. si imam za kaj. brez skrbi. in vidim, zakaj otroci”sovražijo” učitelje in … recimo moji hčeri, ne marata točno tistih, ki ne znajo postavit meja, ki nimajo avtoritete, ki so brez nastopa. pičke, po domače. take imajo njuni sošolci - tisti, ki jim je pola muka, “najraje” in najbolj nasrkajo. in kaj naj rečem ja drugega, ko da jim je prav. ni vsak za vse in če učitelj vidi, da temu poklicu ni kos izvoli, tam so vrata, pa adijo.
pritožujemo se nad otroci, jim postavljamo vedno nova in nova pravila, pa še sami se nismo sposobni držata pravil, ki jih njim postavimo, kaj šele tistih, ki jih nam postavlja država.
kaj boš najstniku postavljal nova pravila? saj se še starih ni držal in če bi se s sinom pogovarjal bi vedel kako in kaj je v šoli? daj no, pravljice za otroke. jasno, da bo sin znorel. oče se prej ni brigal oz. so ga brigale samo ocene, kaj pa sin kot človek? kaj pa je zanj sin? kaj pa so zate tvoji učenci? kup mulcev, ki jih je treba krotit ali ljudje?
jaz šole mojih hčera ne smatram kot svojega projekta, ne grebem se za dobre ocene, ne kaznujem ju, ko domov prineseta slabo oceno. sem realna in objektivna in če hčeri zajebe je kriva ona, če pa učitelj, pa on. pri nas je od vedno jasno, čigavo delo je šolanje in niti na kraj pameti mi ne pade, da bi namesto njiju delala naloge, pregledovala njune zvezke, se z njima učila. učim ju drigh reči, tistih, ki se jih v šoli NE učijo, in to je poštenost, iskrenost, stati za resnico in biti smaozavesten v svojem prav. znati priznati, ko siv zmoti in dati opravičilo ter vztrajati, ko imaš prav. žal to niso tudi odlike učiteljev, vsaj ne večine, pa imam največ težav prav z vztrajanjem in gojenjem teh vrednot.
Katarina, točno tako. Veliko učiteljev je danes žal enostavno prisiljeno kršiti zakonodajo in si avtoriteto ustvarjati z ustrahovanjem - kaj pa so stalna nenapovedana preverjanja (tudi če niso za oceno - vsakemu podajanju nove snovi namreč sledi obvezno ponavljanje, nato utrjevanje in šele potem preverjanje) drugega kot to? Osebno ne poznam učitelja, ki bi počel kaj takega in zagotavljam ti, da tudi naš ravnatelj ne bi bil nič kaj navdušen nad njim.
In spet smo pri pravicah učencev, ki so kršene (kdo piše pravilnike, se pa tudi ve).
domovoj — 16.10.2008 @ 08:34
domovoj: krog nasilja je sklenjen, pa naj bo nasilje tako ali drugačno. dejstvo je, da večnima učencev od 6 razreda dalje šolo doživlja kto MUS, ne pa kot prijeten del dneva. in v šolo MORAJO hodit.
sama nimam nič proti ponavljanju in spraševanju, namen šole je učenje, so mi pa sporni odnosi učitelj-učenec, kjer prihaja so psihičnega nasilja, degradiranja otrok na raven predmetov oz. golazni, ki se je ne da odgnat iz šole. začaran krog, v katerem se je izgubl smisel šolanja ter vloge učitelja in učenca.
katarina — 16.10.2008 @ 09:14
Katarina, me zanima kako bi reagirala, če bi tvoji hčerki pridelali par nezadostnih ocen iz takih nenapovedanih preverjanj oz. ocenjevanj, ki jih tako zagovarjaš…
arabella — 16.10.2008 @ 11:37
@Katarina: jebiga, pametna si. Srečno!
polna glava — 16.10.2008 @ 12:28
@katarina: ah, pa še to: če si iz posta razbrala, da sem človek, ki vse dneve joka v zbornici in s tem obremenjuje tudi otroke, te vabim, da ga prebereš še enkrat in potem malo raziščeš, preletiš še ostale. Mogoče se pa vremena razjasnijo…
polna glava — 16.10.2008 @ 12:36
arabella: nič ne boj, tavelika je lansko leto v septembru dvakrat zašutirala matematiko na tak način, pa …? kar se mene tiče je bila kriva tavelika, ker se ni učila.
katarina — 16.10.2008 @ 12:43
polna glava : zame ni razlike al jokaš enkrat na teden al dvakrat na mesec. jokaš, živci ti popuščajo, ne preneseš pritiska. zamenjaj službo. pika. meni je itak vseeno, mojih otrok ne učiš. a če nisi psihično in karakterno močna, nimaš v šoli kaj počet (razen mogoče v kuhinji in kot čistilka).
katarina — 16.10.2008 @ 12:45
@katarina: Ne vem, zakaj me pravzaprav žene odgovarjati na tvoje komentarje, vseeno kar moram. Ker sem nekajkrat obiskala tvoj blog in sem o tebi dobila zelo drugačno sliko, kot jo kažež tu. Hitro delaš zaključke in obsojaš, čeprav nisi niti pet minut “hodila v mojih čevljih”. Poleg tega še narobe bereš. Zjokala sem se enkrat in edinkrat (pa tudi če bi se večkrat, bi to bilo okej, nekateri se pač tako “prečistijo”, drugi pa mularijo namahajo), delo z otroki me veseli, prav nič pa me ne veseli delo s starši in o tem sem pisala. Pa nisi ali pa nisi hotela tega razumeti.
Praviš, da je za cveke kriva hči sama. Staši mojih otrok menijo, da je za slabe ocene kriva izključno učiteljica. Pišeš, na kakšen način tast vzpostavlja avtoriteto. Starši mojih otrok bi me že tožili. V nos jim grejo že samo besede disciplina, kazen, ukrep…, kaj šele izvržba.
Zdi se mi, da članka nisi prebrala do konca ali pa si ga zelo površno. Ker bi ti bilo sicer jasno, da se ne pritožujem nad otroci ampak nad starši in njihovo popustljivostjo in ne-vzgojo.
Namen članka je bil opozoriti, kam je pripeljalo pretirano poudarjanje otrokovih pravic, kako moderni (večinoma visoko izobraženi) starši razumejo pedagoško in psihološko terminologijo, kaj se zgodi, če prebereš malo preveč kvazi psihološke literaturte in potem misliš, da veš vse o vsem, če si dober retorik in magister biologije.
Ker se moram letos ŽAL precej več ukvarjati z vsevednimi starši kot z njihovimi otroki, zaradi katerih sem v službi. Pa bi res rada videla tebe, kako bi vsak dan kupčku zgroženih mamic in očkov razlagala, zakaj je njihov angelček moral napisati par stavkov o bontonu v jedilnici. In se braniti, da to NI nasilje, ampak risanje meja, kar so doma, ker so tako ozaveščeni in moderni, ups, pozabili narediti.
Med tamauci se pa počutim krasno, prosim, res preberi še kakšen post iz kategorije “življenje je šola”.
Pa lepo bodi, no
polna glava — 16.10.2008 @ 22:03
polna glava, v odgovor na tvoj blog sem se jaz razpisala v svojem. Če se ti ljubi, preberi - http://www.diva.si/blog.php?akcija=avtor&user_id=9445
veliko volje in potrpljenja ti želim, pa lepo se mej.
Špela — 17.10.2008 @ 08:38
Najlažje je biti pameten pri vzgoji! Ni univerzalne poti. Odvisno od otroka. Tudi sam sem učitelj. Avtoriteto si ustvariš s svojo strokovnostjo in znanjem. S tem se lahko mirno postaviš pred starše, učitelje, sodelavce in delodajalca. Dokler znaš stvar argumentirati, ni problema. Je pa priporočljivo, da vsak učitelj tudi sam dobro prebere šolsko zakonodajo. Le tako se bo lahko branil in argumentiral.
Sicer pa, dokler ne bomo učitelji na vsaj podobni frekvenci, bo v šolstvu ostajalo tako kot je. En velik kaos in nedorečene stvari. Ministrstvo preloži kup stvari na ravnatelje. Zato pa imajo v šolstvu (javni zavod, državna služba!!!) preveč moči ravnatelji in pravilnike si vsak po svoje prireja. Kdaj bo nam prekipelo??? Ravnatelji se ne bodo borili za nas. Oni že sedijo v direktorskem stolčku. Tistih nekaj stvari z ministrstva pa bodo menda že poštimali. In tako vladajo z diktaturo! Komunizem v malem…
Se opravičujem, če sem zašel iz teme, ampak sem spet še samo eden izmed izčrpanih in psihično utrujenih učiteljev. Ampak, jaz ne bom odnehal v svojem boju. Pa četudi ostanem na koncu sam. Vedno bom mirne vesti zaspal, vedno bom vsakemu brez težav pogledal v oči. Lahko noč…
wwwampy — 17.10.2008 @ 21:17
Hu, toliko pametnih idej, a pri šolskih pravilnikih vseeno odpove.
Katarina, veš v čem je tvoj problem, da živiš še v časih, ko si ti hodila v šolo, primerjaš reči s svojimi izkušnjami. Če bi jaz pisala zgolj kot mama (imam tri svoje otroke), pa bi šolo poznala zgolj iz strani mojih otrok ali iz strani ko sem sama hodila v šolo, bi bil moj odgovor popolnoma enak tvojemu. Tako da razumem point. Vendar tukaj ne gre za avtoriteto. Poglej, jaz imam vso avtoriteto, pa ne kršim nobenih zakonov kot tvoj kaznovalni ustrahujoči tast, pa me imajo otroci radi, starši pa večinoma tudi. Pa ko si nekaj zapičim v glavo to tudi speljem. In veliko zahtevam od otrok, ne pustim jim vsega, pravzaprav jih dosledno pohvalim za vse njihove dosežke in zelo jasno povem, kadar kaj ni ok, pa tudi ne dopuščam neprimernega vedenja, čeprav otroci vedno poskušajo, kje je meja in do kam bo še šlo. Je pa res, da sem zelo podkovana v vseh predpisih in pravicah ter dolžnostih, ki jih imam, ter da me starši ne iritirajo kaj dosti, ker bom itak naredila tako, kot je po moje prav, kadar ne bo možnosti nekega kompromisa. NIti od vodstva se ne pustim izsiljevat, ker so tudi tukaj pravila relativno jasna. In še vedno menim, da je delavec na boljšem, kot šef, če le pozna svoje pravice, mu ravnatelj prav nič ne more, četudi ne nareditistega, kar šef neupravičeno zahteva od njega…kajti te reči se po šolah množično dogajajo, namreč kršitve pravic delavcev, samo krivi so tu delavci, ker to tolerirajo - zašla sem.
Tukaj pa ne pišemo o tem- v osnovi pišemo o nečem drugem - da se je družba spremenila. Da starši otrok ne vzgajajo več sploh, samo ustregajo jim v vsem, zavijajo v vato in se vedejo, kot da so otroci bogovi, ki jim je vse dopuščeno. Starši večinoma ne razmišljajo tako kot ti o svojih otrocih, da morajo imeti neko odgovornost, da vsa bremena snamejo iz njihovih ramen. Večina staršev prinori v šolo, da je šola kriva slabe ocene, da je šola kriva kaj vem česa. Absurdne reči se dogajajo, za katere verjamem,d a ne moreš verjeti, da so take kot so. Nazadnje je recimo pri moji hčeri v šoli ena mama na roditeljskem čist ven padla, kako lahko kot kazen za neprimerno vedenje v jedilnici in za metanje hrane vsepovsod, otroka pošljejo nazaj v kolono, da je zadnji, ker to je maltretiranje otroka, poniževanje pred ostalimi… Takih dogodkov je toliko, da ni za naštet. In se strinjam, da če učitelj tega ne ustavi, da to privede do kaosa. Če je starš toliko trapast, da ne ve, kaj pomeni vzgoja, potem mora to izvajat vsaj učitelj, pa četudi mora včasih staršu razložit, da se z njim ne strinja in da v šoli pač veljajo pravila po njegovo in pika, da če bo metal pomaranče po jedilnici in se še mal stepel vmes, da bo pač zanji in ni pomoči. Vendar resnici na ljubo polovica učiteljev tega ne ustavi, toliko so šokirani vsakič, da se niti branit vselej ne znajo. In ja, tudi meni je to naporno, samo če delaš v šolstvu ta hip sploh ni druge, kot da stojiš za svojim mnenjem in zahtevaš svoje - pa te imajo vsi radi. Je pa naporno, veš katarina, zelo naporno včasih, ker imaš včasih občutek, da so ljudje zgubili osnovno pamet, da imaš opravka z nerazumnimi bitji, ki ne vidijo prihodnosti svojega početja. Vselej se njihovim otrokom krivica godi, pa vselej so vsi drugi krivi za to, da so otroci nesrečni. Vzgojili bomo pa v najboljšem primeru kalimerote, v najslabšem pa samomorilce in zasvojence. In ja, je težko to gledat, težko funkcionirat v takem kaosu zablod. Starša spremenit ne moreš, otroke vzgajaš vsaj par mesecev, da usvojijo neko osnovno obliko vedenja med ljudmi, pa še to jih moraš vsak dan znova in znova in znova seznanjat s tem, kje so meje, čez katere a nihče ne sme, ker vsak dan znova in znova in znova poskusijo, če bi pa danes vendarle šlo - saj doma vendar gre, le zakaj se v šoli ne sme?
Ponavaljam, niso vsi starši v to smer ubrisani. Polovica jih je čisto zdravo mislečih, prelagajo odgovornost na otroka tako kot ti, katarina, polovica jih je pa slepih, nesposobnih biti svojim otrokom starš, ker mu hočejo biti prijatelj in nekdo, ki naredi vse namesto njega, ki mu prevzame vsa bremena in težave. In živeti z njimi v sodelovanju je mnogokrat nekaj precej “depresujočega”.
lana — 19.10.2008 @ 21:43
Še o pogovoru. .. POgovor je prva stvar, ki jo starš menda naredi. Večina modernih staršev se pogovarja in pogovarja in pogovarja… do nezavesti. In otroci so precej razumni. Zelo dobro razumejo, kaj jim starš želi povedati. Vendar se včasih z njim preprosto ne strinjajo. In naredijo po svoje. Starš moderne dobe, ki se samo pogovarja, posledic pa ne izpelje, se čudi in čudi, kako to,d a je naredil vse, kar je v knjigah prebral, bil prijazen otroku razložil, otrok pa noče razumet?? Sploh mu ne potegne, da ni fora v razumevanju, ampak v strinjanju. In otrok naredi po svoje, npr. ne pride domov ob dogovorjeni uri, ker se ne strinja, da starša skrbi, ker se ne strinja, da mora določeno število ur spat, če naj bo naspan, ker se ne strinja, dabi svojo zabavo prekinil zaradi česarkoli že… in ne pride domov opolnoči, ampak ob treh zjutraj. IN starš namesto da otroka ne bi spustil naslednjič na zabavo, dokler ne bo dovolj zrel, da se bo naučil spoštovati uro, s svojim toleriranjem vsega skup nauči samo to, da ni važno kaj starš reče, ker to ni pomembno niti nima nobene veze za njegov lajf in naslednjič bo šel s svojimi zahtevami in prekrški otrok samo še dlje in dlje… MOrda otrok razume, dabi se bilo fino učit, ker je to vstopnica za srednjo šoli in za bolj udobno življenje v prihodnosti, vendar se ne strinja, da je to tako zelo pomembno, saj bi raje užival ta hip, zanj je prihodnost nekaj negotovega, zato raje uživa, čeprav ve, dobro ve, da to ni ok, da se ne uči. Zavestno naredi te reči. Zato trdim, da pogovor ni vse. pogovor je prva stvar, ki jo mora starš narediti. Kadar pa otrok počne reči, ki so zanj dolgoročno škodljive na katerikoli ravni, pa mora starš prevzeti svojo starševsko vlogo in se on odločiti namesto otroka, ne sme ga pustiti, da se vzgaja sam in po svoje,ker to dolgoročno ni ok. Otrok tudi ne ve, kje so meje, pa si jih bo sam postavljal na mnogo bolj krut način. Če bo npr. navajen mater in očeta pošiljat v p.m., bo to naredil tudi kakšnemu tujcu, ta pa ga bo morda spravil v bolnico s pretresom možganov. Torej menim, da mora starš otroku prihraniti take reči,kjer se otrok ni sposoben odločati sam in samo pri teh rečeh vzeti reči v svoje roke. Dolžan je to storiti. No, seveda pa gledam marsikatere starše, ki rečejo, saj sem mu razložil,povedal, pa me ne uboga, kaj naj storim, nič ne morem, me pač ne upošteva. Zame so to samo izgovori, bežanje pred odgovornostjo biti starš. Kajti biti starš pač ni ravno enostavna stvar. Je presnetio veliko dela potrebnega, pa tudi včasih moraš biti sposoben gledati s vojega otroka, kako se uči na napakah, ki so boleče in mu jih ne smeš odvzeti, res je zelo naporno. Moderni starši pa otroku razložijo in potem je zanje stvar zaključena. Konec. S tem ap otroku pravzaprav življenje samo otežijo,pa sebi tudi. Otrok bo trpel v družbi, saj družba takega vedejna ne sprejema,starši pa bodo trpeli doma, ker jih bo otrok teroriziral, poleg tega jih bo pa ves čas skrbelo zanj. Torej se mi zdi, da zaradi dogoročnih posledic taka vzgoja ni zdrava.
lana — 19.10.2008 @ 22:02
Lana saj smo razmeli že tvoj prvi post. A priznam, da je zanimivo še enkrat slišati isto razmišljanje z drugimi besedami. In seveda. Popolnoma se strinjam z vsem povedanim.
Igor Đukanović — 19.10.2008 @ 22:18
Žal se šele danes odkrila tale blog in ne morem, da se ne bi oglasila. “Draga” Katarina nikoli si ne bi želela, da bi bila človek s takimi karakternimi lastnostmi moja mama, še za znanko te ne bi želela imeti. Res škoda, ker si otroci ne morejo izbirat svojih staršev, ker ti zagotovo ne bi imela visoke cene, upam si celo trditi, da bi še vedno čakala na kakšni že močno zaprašeni polici. In tudi razvajeni otroci o katerih piše Polna glava, si bodo nekoč želeli druge starše. Saj veste kako pravijo:Vsak otrok enkrat preklinja svoje starše - v mladosti, ker jih priganjajo k učenju, jim postavljajo omejitve - ali pa kasneje, ker jih niso priganjali, niso postavljali meja. In s takim razmišljanjem “poceni” Katarina boš zagotovo preklinjana takrat, ko je marsikdaj že prepozno. Kakšna mama, da tako hladnokrvo “posluje” s svojima hčerama.
Sicer pa je že tvoj besednjak nakazal, da gre za primitivno osebo, ki zna svoje besede podkrepiti le z zasoljenimi kletvicami. Na tvojem mestu bi razmislila in se v najkrajšem času prijavila na kakšen resničnostni šou, kajti tam se boš našla med sebi enakimi.
Sicer se pa strinjam z vsemi vami, ki bijete bitko s šolskim sistemom, nerealnimi starši, ki nimajo časa niti za lastno življenje, kaj šele, da bi si vzeli čas za svojega otroka. In tako je najlaže krivdo preložiti na nekoga drugega. In kdo je najprimernejši? Učitelj seveda. Pri tem pa je evidentno, da mnogi od teh staršev ne obvladajo več svojega še ne desetletnega otroka, mahajo in pametujejo pa nad učiteljem, ki naj poleg poučevanja še vzgaja ne samo njegovega razvajenca, ampak še 10 drugih.
Polna glava, nič hudega če si se zlomila, vsak se kdaj v življenju (razen Katarine). Hudo nam je, če se sporečemo s prijateljico, skregamo z mamo, svojim možem… pa zaradi tega res ne damo odpoved vsem vrednotam, ki nam ljudem v življenju nekaj pomenijo. Če bi ti bilo vseeno, se ne bi zlomila. Zame bi bila stroj, ki vsakodnevno vstopa v razred, pove svoje in ko zapre vrata, pozabi, da je nekaj hudo narobe. Bi bila to lahko ti? Ne, potem bi bila Katarina.
Uživaj s svojimi tamauci. Jaz bi bila vesela, če bi moj imel tako učiteljico (pa nimam nič proti njegovi), učiteljico, ki ji ni vseeno kaj se dogaja z malimi nadobudneži, ki večino svojega časa preživijo v šoli.
Potička — 4.11.2008 @ 00:11
polnaglava, jaz takšen učiteljice kot so ti ne bi želela imeti, prav tako ne bi želal, da bi učila moje otroke. iz tvojega psianja ne seva ljubezen do otrok temveč prej jeza in agresija, zato se strinjam s Katarino, get the fuck out. In jah zelo všeč mi je tvoje nesubtilno grozenje z iglo, češ dragi starši če ne bo po moje, boste ivedeli, otrok vam bo končal na igli, Morda boš na igli končala sama. histerična in sesuta kot si
Vanja — 4.11.2008 @ 00:36
Joj, joj! Ne morem verjeti, da s(m)o lahko ljudje tako nestrpni drug do drugega!
Povsem razumljivo mi je, da imajo ljudje različne poglede in različna stališča. Nekaterim je všeč permisivna vzgoja, drugim avtoritativna, nekaterim so všeč (in celo utemeljeno, na osnovi svojih izkušenj) učitelji, ki tolčejo po mizi in z močnim glasom dosegajo mir in tišino v razredu, drugim pa takšni, ki z učenci sedijo na klopci in kdaj pa kdaj celo skupaj kakšno pokadijo in popijejo kakšno pivce (seveda govorim o srednji šoli), tretjim so všeč tiste tihe sive miške, ki govorijo tabli in v izogib konfliktom raje podelijo kakšno dobro oceno več, kot manj …..
Vse v redu, dokler dialog ne pade na nivo žalitev.
Lepo vas prosim, naj internet ne postane možnost za izživljanje lastnih frustracij in žaljenje drugih ljudi!
Iz lastnih izkušenj in iz pogovorov z nekaterimi ljudmi, ki tudi pišejo ali so pisali blog, vem, da komentarji, ki letijo na osebnost, znajo zelo prizadeti. Pa saj nihče v resnici ne želi nikogar prizadeti, je tako? Samo izražamo svoje mnenje? In to ne o lastnostih nekaterih mam in nekaterih učiteljev? Ampak o tem, kako JE lahko nekaj dobro ali slabo ali o tem, kaj smo DOŽIVELI sami, ali kako BI mi sami, ali kaj počnemo MI sami ….
Me res zanima, kdo od zgoraj nanizanih komentatorjev, si upa enako misel povedati tudi v živo ali vsaj s svojimi pravimi in polnimi podatki?
Saška — 4.11.2008 @ 16:26
In ko človek bere take komentarje kot so tvoji Vanja, se vpraša kam ta svet drvi? Res v današnjem času ne smemo imeti težav, jih povedati ne da bi te nekdo obtoževal, da si histeričen, nesposoben in še marsikaj bolj nespodobnega, kar se sploh ne bi smelo dati v branje.
Žal se danes po službah dogaja marsikaj in težko je reči, da nimamo raznovrstnih težav. Naj zato na šefovo mizo takoj dostavimo svojo odpoved? Pa ne me hecat.
Jaz pa še vedno mislim, da je veličina človeka v tem, da se s težavami sooči, da pred njimi ne beži (odpoved je beg) in poišče rešitev. In to je bil smisel začetega pisanja. Tako sem ga razumela jaz, tako ga je razumela večina. Najlaže pa je kritizirati, ja to Slovenčki zelo dobro obvladamo.
Punce, kaj res okoli sebe nimate nobenih prijateljev, ki bi imeli kdaj težave? Jih ve nimate nikoli? Spet me ne hecat.
Že kar nekaj časa sem na svetu in v idilo življenja ne verjamem. Vsak od nas kdaj pade, pomembno pa je imeti moč in se pobrati. Tisti, ki tega ne prizna, si zatiska oči pred lastnim neuspehom. In s priprtimi očmi ni dobro hoditi po svetu.
Potička — 4.11.2008 @ 20:09
Najprej sem prebrala post polne glave, nato odgovore, ušesa pa so mi zastrigla ob katarininih in vanjinih vrsticah… in gospem nekaj besedic namenim, čeprav si ne zaslužita niti velikih začetnic…
Moje prvo leto poučevanja me je 13-letnik pošiljal v p..m.., me ljubkovalno klical kurba, me žalil, poniževal, mi pljunil v hrbet, ipd, pa je en dan šla kaplja čez rob in sem se v kabinetu zjokala. Zdaj vem, po katarinih besedah sodeč, so mi “popustili živci” in nisem “prenesla pritiska”, “psihično in karakterno nisem bila močna”, že takrat bi morala dati odpoved in se zaposliti “v kuhinji” ali kot “čistilka”, no, vanja pa bi me kar po kavbojsko in angleško, v stilu - get the fuck out - brcnila ven…
Joj, dragi vseznalki, žalita ne le učitelje/ice, pač pa tudi kuharice, čistilke… in verjetno imata za vsak poklic kakšno pikro na zalogi. Poznam take, polna usta samohvale, moči, zajedlivosti, pripomb, zaničljivih misli… Vesta, učenci so osebe, ki jih starši vzgojite kakorkoli jih vzgojite (sama sem še brez otrok), v šolo pridejo z izoblikovanimi značaji, karakternimi lastnostmi, navadami, vrednotami, itd. Pa vendar so simpatični, prisrčni, nenavadni, posebni… tako jih jaz vidim. In v šoli nimamo slabih namenov, želimo jim samo dobro, kjer se pojavi problem, se skoraj vedno izkaže, da škripa doma, pri starših, otroci pa,hočeš nočeš, na koncu vedno najbolj trpijo. In mi smo ponavadi najboljši grešni kozli, ha ha…
Tako, dragi dami, me pa vseeno zanima: Kje si pa vidve služita ljubi kruhek? Kateri stolček grejeta 8 ur/dan?
sabina — 5.11.2008 @ 13:54
Nisem brala vseh komentarjev. Eno pa se meni zdi pomembno pri vzgoji otrok in sicer to, da starši z njimi “živimo”, kar pa je danes izredno, res izredno težk. Živeti z otrokom pomeni, vzeti si zanj čas (takrat, ko tudi on nima npr. šolskih obveznosti, ostale se lahko mogoče omejijo), z njim kaj početi, ga spoznavati in spremljati. Vživljati se tudi v njegovo kožo. Spremljati njegovo in ob njegovi svojo rast. Otroci nas marsikaj naučijo, če smo z njimi. Lažje nas tudi razumejo, naša hotenja, skrbi, vztrajanja. Seveda pa moramo biti pristni, kar pomeni, da nismo tisti, ki vse vemo. Skupaj z njimi iščimo rešitve iz življenjskih zapletov in jih tako privajajmo, da bodo kasneje to znali in zmogli sami. Ne priporočajmo oz. zahtevajmo od otrok tistega, v kar sami nismo prepričani, da je dobro in tega ne živimo. In za to je res potreben čas, ki ga ni na pretek. Vprašajmo se kaj oz. kdo vse nam ga jemlje? Ali ga mogoče od zdaj naprej lahko namenimo čemu, komu drugemu? Saj je tudi res, da damo čas za tisto, kar nam je dragoceno. Zato se velja potruditi. In izbirati ali bolje rečeno zavračati tudi ogromno, ogromno vsakdanjih ponudb, ki kradejo čas, denar in tudi otroke. Če kdaj, je danes res potrebno delati z glavo in s srcem. Upam si trditi, da imamo starši mnogo večjo moč, pa ne fizično, ampak srčno, da popeljemo v življenje Ljudi - naše otroke, kot pa kakšna institucija, ki lahko le malo krpa, kar je ušlo stašem.
Sabina2 — 7.11.2008 @ 09:57
Takole bo najboljše: vse učiteljice (učiteljev skoraj ni) je treba zmetati na cesto, saj s(m)o tako ali tako zanič, zlobne, lene, zakajene in zavaljene (dobri stari dr.Rugelj), ne znamo ničesar, zlasti pa nismo kos razvajeni mulariji, vsevednim staršem, zakonodajalcem z vedno novimi in novimi idejami in stalnim prenovam prenov … Pozabili ste povedati, da tudi bistveno premalo delamo za plačo, ki je ja prevelika, saj smo v razredu le 20 - 22 ur, kje pa je še tako lepo!
Margareta — 8.11.2008 @ 18:52
Margareta, bravo!!!!
polna glava — 8.11.2008 @ 22:16
zdravo!
Polna glava, popolnoma se strinjam s tabo. Letos sem po 12 letih zamenjala službo in odšla in OŠ. Samo to lahko napišem.svoje delo sem imela zeelo rada ampak šele sedaj vidim, kako me je izčrpavalo, utrujalo… Pohvala vsem učiteljem, ki še vzrajate!
p.s. Dodala bi še to za tiste, ki so tako radi pametni- kaj lahko pa storiš. ko imaš v razredu tri takšne otroke, ki so s posebnimi potrebami, vprašat ga ne smeš, ker ne sme dobiti ena, reči mu ne smeš ničesar, manjše ocene sploh ne sme imeti kot tri- zaradi upada motivacije, bla bla bla…
To je eno samo zezanje učiteljev. P še to- ste opazili, da so v večini primerov problematični fatje? pa lep, učiteljski pozdrav
tanja — 20.11.2008 @ 22:58
zanimivo- šedobro da včasih pospešujejo prodajo časopisov s kuharskimi bukvami , da mi je v roke prišelNedeljski s člankom na to temo- pa sem poiskala talr blog- po 30 letihv šoli lahko marsikaj dodam- vedno huje je, ker je med otroki vedno več tistih revčkov, ki imajo nevzgojene starše, starše, ki otrokom polnijo rit z materialnimi dobrinami. Tople besede, miline, čustev, vrednot, spoštovanja - tega ne poznajo.Gospod Žorž ima prav- a tisti ki bi ga morali brati si za tako branje ne vzamejo časa.
vsak, ki je kdaj videl osnovno šolo od znotraj si misli, da je stokovnjak za poučevanje.Ondan sem v avtobusu poslušala mamico:” iz vrtca niti ni hodil tako umazan, ta KOZA OD UČITELJICE pa jih vleče v peskovnik…”
Na govorilne ure ti pride urejena gospa in vztrajno žveči…Zakal se mora naš opravičiti če je sošolcu strgal..
Ampak mi se bomo teh njihovih srčkov kmalu rešili, staršem pa bodo ostali, doker jih bog ne loči… pomislimo pa na tiste ta luštkane , ki nas poslušajo z iskricami v učkih, zanje se splača zdržati, srečno
Ana — 23.11.2008 @ 14:11
Uf, razvratnica grda! Žvečenje na govorilnih urah!!! To pelje njeno družino v popoln vzgojni polom. Tako je vedno …začne se pri žvečenju mame, nato ata, potem otroci, nato cigareti, do alkohola in drog je pa potem le še korak?!
No, morda niti ne, če gospa z zvečilko ne bi bila lepo oblečena hehe?
Saj vse drugo v komentarju je čisto ok, ampak tole žvečenje me je pa vseeno nasmejalo. Upam, da ne obstaja več učiteljev, ki tako nestrpno gledajo na tako “hude” vzgojne prekrške. Morda pa je gospa pred tem morala skočiti na službeno kosilo in so ji postregli ribo s tržaško omako in v naglici v usta vrgla edino, kar je bilo pri roki za umiritev zadaha?
Saška — 24.11.2008 @ 11:13
[...] njenih izkušnjah z učenjem razvajenih otrok in spodbuja debate na temo permisivne vzgoje (link - http://polnaglava.blog.siol.net/2008/09/26/otrokove-pravice/ ). Sama nimam otrok, zato prosim tiste starše, ki boste morebiti to brali, za malo strpnosti pri [...]
… tako to izgleda pri meni. » Arhiv Bloga » Zakaj ne bom profesorica — 2.12.2008 @ 16:12
Ahoj,
ne bi se oglašal, ker že generacijsko ne spadam sem, ampak daleč v prejšnje stoletje. Toda tokrat bom napravil izjemo.
Hčerka (je iz “faha s skoraj 20 letnim stažem) mi je po e-pošti poslala zgornji blog. Zgornji članek bi jaz lahko napisal v prvi osebi. Šele po neljubem srečanju z možmi postave sem začel razmišljati o našem sodnem sistemu, o prekrških, o kaznovalni politiki in prišel do ugotovitve, da zakonodajalci živijo tako daleč od realnega, da ne vedo kaj pomeni kazen 600 €. Da bo zaradi te mandatne kazni cela familija morala zategniti pas. Tudi prijavitelj! Jaz in moji smo pač 2 meseca jedli zelje, repo in tisto kar sem dobil pri prijateljih in sorodnikih. Mi ljudje iz preteklega stoletja se vemo kaj je to osebni ponos, čast in podobne preživele moralne norme. Raje bi se obesil, kot prosil to K…. državo. In to državo, ki mi je v življenju samo jemala. Od 1945 dalje. In še vedno mi jemlje. Še vedno najde kaj, kar se da vzeti. V sosednji nam Avstriji državljanom, ki imajo manj kot 800€ omogoči cenejše nakupe (DRŽAVA!!!). Pri nas pa….
In kaj vi predlagate? Da se revne nasilneže pošlje na prisilno delo, v vmesnem času pa država materialno pomaga družini?
Seveda mora zaradi mandatne kazni cela družina stisniti pas. A veliko lažje je stisniti pas, kot “stisniti ponos”. Če seveda imaš prav. Če pa nimaš in si samo razvajen otrok, te bo mandatna kazen staršem tako prizadela, da tega več nikoli ne boš naredil.
Igor Đukanović — 15.01.2009 @ 19:30
Igor,
s tem se pa nikakor ne morem strinjati. Problem je povsem drugje. Problem razvajencev je ravno v tem, da če bo moral zategniti pas, bo zopet valil krivdo na starše. On bo zahteval, da samo starši zategnejo pas. Problem je, da starši prepozno ugotovijo, da otrok nima meje, spoštovanja, … Družba kot celota zelo vpliva na otroke. In če se poudarjajo samo pravice, če uradni organi bolj verjamejo mulotu kot odraslemu, je problem. Pa ne rečem, da se mladostniku ali otroku ne bi smelo verjeti. V nekaterih primerih se jim še premalo verjame. Pravim samo, da ne bi smelo biti tako, da starš izgubi ves maneverski prostor vzgoje, da ne bi smel otroka čvrsto prijeti in vztrajati pri izrečeni in upravičeni kazni. Ne smemo posploševati. Nikoli. A ravno to se dogaja ob tako hitro izrečenih ukrepih.
Emeta — 15.01.2009 @ 20:12
Če bo na mizi slabše kosilo, bo enako kosilo za vse. Razvajencu se pove, da denarja za boljše ni. Če je bil res ranjen ponos, bo brez težav otepal močnik. Če ne, bo hudo in bo ukapiral, da si je sam zasmradil položaj.
Drži pa, da tudi policisti in ne samo sodišča moraja imeti nek dokaz in ne morejo nikogar kaznovati le na osnovi ustnega pričevanja domnevnega (polnoletnega ali mladoletnega) oškodovanca. Buška je lahko zelo obremenilen dokaz…
Strinjam se pa, da je razvajenost pri otrocih hud problem. Tudi mene občasno (tudi ta hip) zaradi tega boli glava. A nikakor ne nameravam zato rušiti sistema kaznovanja v tej državi.
Igor Đukanović — 15.01.2009 @ 22:13