moj svet

26.09.2008

Otrokove pravice?!

Zapisano pod: moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 22:50

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:
Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino, se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj mali!!!

Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval. Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene…

Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala, da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo. Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v osnovni šoli. Ali bolje – po štirih tednih novega šolskega leta. Vse, kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.

Na roditeljskem sestanku sem od staršev  poslušala, kako naj vzgajam njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni, naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava, tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igišču obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo izpolnjevati.

Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo povedati na takih sestankih.

Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!

Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse, kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave… Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali…

Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam. Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo spala…

  • Share/Bookmark

139 komentarjev »

  1. Aha. Učiteljica. Usmerjena v levo. Ah. Lepe sanje. Se predam: http://www.youtube.com/watch?v=9Yk0Sj7oglk&feature=related

    DajanaDajana — 26.09.2008 @ 23:51

  2. Stvari je treba temeljito spremenit! Tale permisivna vzgoja (na začetku), anarhija oziroma bolje rečeno vladavina otrok nad starši tudi mene skrbi. Sploh ne gre za to, da smo mi znali spoštovati starejše. To itak. Ampak od tod smo se naučili spoštovanja vseh drugih in tudi sebe. Danes pa ta beseda ni več v slovarju. Še strah jih ni več ničesar, saj so kriti. Najprej je to potuha pri starših, potem pa, ko je starši ne želijo več dati, je potuha kake inštitucije. To so otrokove pravice…
    Ali niso otrokove pravice to, da se s pomočjo odraslih razvije v zrelo, pametno, samostojno in mentalno uravnovešeno osebo? Ne, to je preveč na dolgi rok, da bi odgovorni začeli uresničevati. En mandat “odgovornosti” traja mnogo manj, kot pa je potrebni čas, da vidimo, kako smo zajebali celo generacijo. Sploh pa tega več noben ne opazi, ker smo se pač navadili, da “tako to danes pač je”.
    Kje so časi, ko so starši in učitelji tvorili enotno avtoriteto, ki smo ji zaupali, se je malo bali (če smo kaj ušpičili) in predvsem upoštevali njihova pravila? Bilo je lažje staršem in učiteljem, predvsem pa nam, otrokom, ki smo točno vedeli, da nam na drugi strani meje nihče ne bo kril hrbta….

    mars — 29.09.2008 @ 21:41

  3. Vse si povedala…
    Upam, da se midve ne bova predali in bo najina mularija vedela, kaj je otroštvo (in koliko vrečk smeti mora povprečen mulc odnest v kontejner, preden mu je dovoljeno odrasti ;) )

    polnaglavapolnaglava — 29.09.2008 @ 22:34

  4. Nam (staršem) so v hčerini šoli kot domačo nalogo naložili, da preberemo knjigo Bogdana Žorža “Razvajenost – rak sodobne vzgoje”. Toplo priporočam vsem staršem in vzgojiteljem, ki imajo otroke ZARES radi (beri: ki si želijo, da bo njihov otrok nekoč odrasel, odgovoren, sočuten in srečen človek).

    Barbara — 3.10.2008 @ 12:19

  5. Pismo, se spomnim leta, ko sem jaz jedla pomirjevala, da sem lohk ponoči zaspala, v službi pa jokala v zbornici, k nisem mela moči it va razred…k bi dala na giljotino tistega idiota, ki si je zmislu termin permisivna vzgoja.

    Burja — 3.10.2008 @ 14:58

  6. mene nikakor niso vzgajali permisivno in za to sem danes seveda lahko samo hvaležna. se pa spomnim, da so v naši ulici živeli trije bratje, njihov pa oče je delal v tujini in se tam nalezel naukov permisivne vzgoje … spomnim se, da smo bili enkrat pri njih na obisku, najmlajši je vzel z mize džezvo za kuhanje kave in se začel z njo igrati, seveda mu nihče ni rekel nič; in tudi ko je začel z njo brskati po straniščni školjki, mu nihče ni rekel nič … !!!
    že od takrat naprej sem prepričana, da permisivna vzgoja ne obeta nič dobrega; trije bratje so to tudi potrdili – najmlajši je džanki, srednji ima sicer poklic, a pije in pretepa svojo ženo, najstarejši nima ne poklica ne izobrazbe in niti službe … starša pa sta se raje ločila …
    vem, da je to samo en primer; ampak permisivna vzgoja na noben način ne paše v zdravo pamet zdravega starša.

    jackie — 5.10.2008 @ 07:55

  7. Joj, Polna glava. Sem to že včeraj brala, pa sem bila tako šokirana, da sploh nisem našla besed. Pa kaj je tem staršem? Ali ne vejo več, kako so sami iskali in potrebovali jasno začrtano mejo? Ali ne vejo, da se skozi prijetne in negativne (kazni) izkušnje otroci naučijo, kaj je prav in kaj se ne sme? Ali ne pomislijo na to, da bodo ti otroci zelo hitro en drugemu kratili svobodo, da se bodo obrnili proti njim samim? Ker če ne ločiš dobrega od zla, je vse prav! In da ni vse prav, se moraš potem naučiti na lastni koži! Upam, da bodo starši sošolcev moje Male Miši še dolgo ostali pri zdravi pameti in jo pustili delati, kot do sedaj. Mi našo učiteljico še za nasvete sprašujemo!
    Vso srečo ti želim. Upam, da boš čim prej našla način, kako ohraniti zdrav razum in celo glavo!

    Emeta — 5.10.2008 @ 22:49

  8. A veš, da tale tvoj zapis kroži po medmrežju? Dobila sem mail s to zgodbo in ker je pred zgodbo zapisan tudi naslov bloga, sem morala pokukati. Super, sem prav vesela, da sem tako odkrila še eno zanimivo blogerko.

    Sicer pa bom tukaj komentirala v drugo smer, kot vsi ostali. Sama sem po osebnosti precej oblastna in tisto, kar rečem je potrebno storiti TAKOJ in ŠE BOLJE, kot sem sploh omenila ;) …. in to velja tako za sina najstnika, kot moža :)
    Ajde, šalo na stran; tudi jaz sem bila prepričana, da se le s trdo vzgojo pride do rezultatov. Jasna pravila, ki se jih ponavlja, nagradi, če se izpolnijo in kaznuje, če ne. Kazen pa naj bo vzgojna in nikakor ne nasilna.

    Pri svojih 6-ih letih je naš sin postajal vse bolj trmoglav in jaz vse bolj dosledna. Da opišem celo skrajni primer, ko je na morju trmaril in kričal, da sem grda, ker mu nisem kupila neke traparije, sem seveda vztrajala pri svojem in mu zadeve nisem kupila, povrh vsega pa sem se sklenila naslednje jutro vrniti domov (čeprav predčasno), če se ne bo opravičil. Ja, dosegla sem svoje. Otrok se je opravičil, vendar danes nisem prepričana, če bi še kdaj ravnala podobno.
    Nekaj tednov za tem smo imeli v družini resne zdravstvene težave, ki so vplivale ne življenje vseh vpletenih. Predvsem pa na sina, ki je imel noč za nočjo moraste sanje. Po domače povedano ga je nosila luna, vendar to tako v ekstremnih različicah, da smo ga po dveh mesecih peljali na pogovor k specialistu, ki je predvsem meni odprl oči in me obrnil za 180 stopinj.

    Pomagal mi je predvsem nasvet naj preberem knjigo, ki je prevedena tudi v slovenščino Eksplozivni otrok dr. Greena. Naš sin je bil daleč stran od primerov, ki so opisani v knjigi, vendar njegovi nasveti so bili popolnoma drugačni, kot sem si popolno vzgojo predstavljala sama. Takrat sem dojela, da odnos in pravo spoštovanje dosežeš šele na dolgi rok. Kompliciranje in težačenje zaradi kape, ki si je ne želi natakniti na glavo, res ni pravi način, da zgradiš odnos, ki bo trajal.

    Od takrat naprej naš sin ni imel niti enih morastih sanj več, odnos, ki ga imava z možem z najinim najstnikom pa je resnično nekaj, kar mi potrjuje, da trda vzgoja ni vselej dobra za vsakogar.

    Ali pa morda starši le ne razumemo prav dobro, kaj je doslednost in trda vzgoja in to pogosto zamenjujemo z dnevnim praznjenjem svojih frustracij in uveljavljanjem svojih neizpolnjenih ambicij?

    Saška — 8.10.2008 @ 13:17

  9. Ja, tako je, če v razredu dovoliš, da ti starši naročajo, kako učit in vzgajat njihove otroke. če hočejo vplivat na

    Mare — 8.10.2008 @ 20:50

  10. Starši lahko svoje želje o vzgoji, načinih, prijemih, nalogah… izrazijo na svetu šole preko svojih predstavnikov. Ne pa v posameznem razredu. Seveda poskušajo – na vas je, da takih navodil ne sprejmete, ne potrdite. Lahko rečete: “Slišala sem vaše želje!”. Vendar ne dajajte obljub v to smer. Nikjer ne piše, da jim mora biti ugodeno. Kaj pa avtonomnost? Drugi ne bodo skrbeli zanjo! Vaša avtonomnost, vi ste na straži.

    Kaj zdaj? Poiščite strokovnjaka zunaj šole, ki bo staršem prikazal z izkušnjami in primeri, kam taka pot pelje. Njih in njihove otroke. Potem pa še seminar za kolektiv. Da se kot strokovnjaki in praktiki postavite na ustrezna stališča. Seminar tega ne bo naredil namesto vas, a lahko odpre poti in pokaže kaj so prvi koraki. Srečno!

    Mare — 8.10.2008 @ 21:00

  11. Mislim, da tukaj pošteno mešate permisivno vzgojo in prepoved fizičnega kaznovanja otrok. Po mojem mnenju ni nič narobe, če je oče otroka, ki ima že septembra težave v šoli le temu začasno zapečatil računalnik. Narobe pa je, če je pri tem dvignil glas (beri kričal). Če pa ga je zato celo udaril, pa je popolnoma nesprejemljivo in prav je, da je sin dovolj ponosen, da je poklical policijo. Naj plača, da si bo zapomnil. Tudi jaz sem bil v petem razredu OŠ Zg. Kungota v skušnjavi, da prijavim zdaj že upokojenega učitelja geografije, ki me je na hodniku udaril s ključi po glavi, ker ga nisem opazil in sem se naglas smejal domislicam svojih sošolcev, ki so otrpnili, ko je gospod Šmajs šel mimo. Škoda, da ni še on plačal 600 evrov oz. 300, če plača takoj.

    Se pa popolnoma strinjam, da osnovnošolskim učiteljem zadnja leta ni lahko. Dobijajo cel kup razvajenih otrok in takšna razvajena skupinica ti lahko zbija avtoriteto pred vsemi učenci v razredu. Sam učim na fakulteti (asistent) in si niti slučajno ne dovolim zbijati avtoritete. Včasih (tudi npr. danes) vodim vaje že kar avtoritarno.

    Igor Đukanović — 8.10.2008 @ 21:19

  12. @Mare; in ti misliš, da starši hodijo na takšna predavanja? No, morda peščica, a med tistimi skoraj zagotovo ni nobenega, ki bi jih res potreboval.

    Na naši šoli redno poteka “Šola za starše”. Brezplačno. Enkrat mesečno predavanja različnih strokovnjakov (zunanjih, seveda) o temah, ki naj bi zanimale starše. Obisk? Zelo, zelo ubog.

    Saška — 8.10.2008 @ 21:21

  13. Hja, sej, sej…
    Me zelo veseli odziv, pomeni, da vas tema zanima, “briga”. Je pa žal tako, da ni enostavnega odgovora. Psihologija in vzgoja in te reči pač niso matematika, kjer je ena plus ena pač tri. Ups, dve ;) . Zato niti ne dajem nekih odgovorov, ampak lahko samo azmišljam naprej.

    Mars, Burja, Barbara, Jackie, Emeta: očitno precej podobno razmišljamo in mi je vaša podpora zelo fin obliž na rane. danes sem že precej bolje in komaj čakam jutrišnji sestanek s starši

    Saška: mogoče si “doslednost” zamenjala s starševsko trmo. Imam namreč prijateljico, ki je prepričana, da je zelo dosledna, v resnici pa skupaj z otrokom trmarita, pač vsak v svojo smer. In se gre z njim “kdo bo zmagal”. Doslednost ne pomeni nujno trde vzgoje. Pomeni, da eno pravilo velja takrat, ko se nam ga ljubi upoštevati in takrat, ko bi raje naredili drugače. Je pa seveda potrebna zdrava pamet in v redkih primerih to pravilo malo prikrojiti in seveda to znati otroku dobro argumentirati. Tudi permisivna vzgoja ni nujno napačna, predvsem je dobro najti vzgojni stil, ki ustreza tvoji osebnosti in lahko stojiš za tistim ,kar delaš. Žal pa permisivnost moderni starši radi zamenjujejo z “laissez faire”, ki pomeni nekako vsedopustna vzgoja. In ta je tista, ki producira malo pamžovje, ki misli, da si lahko dovoli kar hoče. Jaz sem pri Sončecu stroga, a hkrati skušam biti predvsem topla, če veš, kaj mislim. Upam, da mi bo uspelo.

    Mare: staršem mi bolj malo dovolimo, je pa žal danes tako, da se šole borimo za vpis, da obdržimo vsaj tistih nekaj oddelkov in najljubša grožnja staršev je, da bodo otroka prešolali. In ker smo jih že precej dobili iz sosednje šole, vemo, da grožnje tudi uresničujejo, zato moram o vseeno (pre)pogosto natikati rokavičke. tudi o tem sem že pisala. Sama jim na prvem roditeljskem sicer povem, kakšna so pravila igre v mojem oddelku, a žal ne gre vedno vse tekoče. Zdaj bomo imeli izredni roditeljski, da se pomenimo in najdemo neke skupne rešitve, da vsi preživimo to in še kakšno leto. Žal nam pa gospod minister s svojimi pravilniki pri tem ni nič pomagal.

    Igor: očeta ne poznam. Nekaj je že v štartu moral narediti narobe, da je mulc sploh prišel do tega. Bi te pa rada videla, ko boš prišel sredi septembra iz šole, kjer bodo rekli, da je sine na celi črti zasral, doma postavil nekaj novih pravil, mulc ti bo pa nazaj opletal z jezikom. Verjamem, da oče ni imel več veliko pozitive v sebi in da je povsem človeško, da je povzdignil glas. In ker je mali še naprej pametoval, ga je prijel za obe roki, ga s tem prisilil v očesni kontakt in mu (prav nič prijazno) še enkrat povedal, kakšna muzika bo poslej špilala. O kakšnem fizičnem obračunavanju ni bilo govora. Si me pa malo zmedel z avtoritarnostjo pri svojih študentih. A tam si pa lahko? Pri svojem lastnem otroku pa ne? In naj bi za to še plačal? Hm, predvidevam, da nimaš otrok…
    In naj povem, da ne bo pomote: izrecno sem proti fizični kazni. Ravno zato je treba misliti vnaprej in že pri majhnem postaviti temelje, ob katerih ne bo niti potrebe za takšne manevre. Sama nisem bila v življenju nikoli tepena. Je pa materina in očetova beseda pomenila vse, jezikati se ni smelo (naglas), naloge smo delali sproti in tudi učili smo se po najboljših sposobnostih. Za laž sem jih na debelo poslušala, da bi se pred starši pojavila pijana, mi pa ni prišlo na misel niti pri poznih dvajsetih. In sem poštena, delavna, odgovorna odrasla oseba, ki ne hodi dvakrat tedensko k psihiatru.

    polna glava — 8.10.2008 @ 21:59

  14. No, če ni bilo nič fizičnega, potem so napako naredili policisti. Čeprav dvomim. Ponavadi policisti naredijo napako v kontra smer in se nočejo mešati. Poznam veliko tovrstnih primerov.

    Glede upoštevanja pravil in ponavljanja pravil tako pogosto, da si jih otroci zapomnijo, pa se seveda povsem strinjam. To načelo uporabljam tudi pri svoji hčerki. In zaradi tega nimam težav niti z bivšo ženo – njeno mamo, ki bistveno drugače vzgaja.

    Igor Đukanović — 8.10.2008 @ 22:18

  15. Verjamem, da starši ne prihajajo v šolo, če iz vabila štrli ven, da hoče šola rešiti probleme šole = probleme učiteljev – prevedejo starši. Če pa začutijo, da bodo pridobili nekaj zase in za svoje otroke, se odločajo drugače. Na klasično vabilo v stilu: Vabimo, dne, ura, tema: RAZVAJEN OTROK, predava priznani ta pa ta, jih seveda ne bo. Ker ne želijo dobiti občutka, da so slabo opravili starševsko vlogo.

    Bo treba kaj spremenit. Kaj hočejo starši? kakšne so NJIHOVE potrebe? Mislim, da tu ležijo odgovori o številčnem obisku. Čisto vseh pa nikoli ne bo. Kar sprijaznimo se.

    Mare — 8.10.2008 @ 22:53

  16. V jaslicah nas je kar nekaj prišlo na predavanja. Res pa je, da je z zornega kota vzgojiteljic ta isti obisk verjetno bil videti katastrofalno slab (manj kot 10% staršev in še to večinoma tistih, s čigar otroci nimajo večjih problemov).

    Igor Đukanović — 8.10.2008 @ 22:57

  17. Bom malo privoščljiv in razložil zakaj.

    Sem letnik 1954, kar bo pripomoglo k razumevanju tega, kar bom opisoval.
    Sam sem šolo doživljal, kot eno samo krivico. Prvi dan v šoli je bil zame mora, ker so me doma stari starši strašili že pred tem: počakaj, da prideš v šolo – potem boš pa že videl hudiča. Kot, da to nebi bilo še dovolj, je učiteljica (tovarišica) vsakega posebaj vprašala, če je bil kdo od naših staršev ali starih staršev v partizanih. Je treba razlagati, da so bili tisti otroci “s pedigrejem” potem vsi po vrsti odličnjaki, pa če so bili še tako zabiti in neotesani. Vendar se tega prva leta še nisem zavedal. Bolele pa so me krivice, ki sem jih doživljal, ker sem se imel za po naravi bistrega in vedoželjnega otroka. Tu je predvsem popolnoma različen odnos do posameznikov. Čeprav sem sam pomagal pri učenju manj sposobnim, so kasneje ti dobivali boljše ocene, kot sem jih sam. Moram priznati, da sem imel veliko raje stroge in zahtevne učitelje, kot po večini zgubljene učiteljice brez hrbtenice, ki so se uklanjale vsaki “avtoriteti” s strani “posvečenih” staršev. Mogoče se prav zato postal upornik proti vsakovrstnim avtoritetam, razen tistih, ki so to postali v mojih očeh, zaradi svojih lastnosti. To je pripeljalo tako daleč, da v petem razredu takorekoč nehal hoditi v šolo. Raje sem se potepal naokoli in na svoj način odkrival svet. Kmalu sem zato pristal v poboljševalnici in nato v drugi in tudi tretji. Tam spoznaš življenje z druge plati in lahko rečem, da ti to da popolnoma drug pogled na svet. Vidiš kakšne krivice se godijo otrokom že v času, ko večina uživa v brezskrbem otroštvu. Šele dosti kasneje sem se utrdil v prepričanju, da je bilo tam veliko več poštenih otrok, ki pa so jih družinske okoliščine pripeljale do tega, da so pristali tam.
    Da skrajšam – sam sem bil kasneje med redkimi, ki so se kasneje dokaj normalno vključili v družbo. Na krivice sem postal pozoren kaneje šele takrat, ko so moji otroci začeli hoditi v šolo in spomini so zopet prišli na dan.
    Najprej mi je padlo v oči kdo – ali točneje, katere so postale medtem učiteljice. Praviloma so bile to tiste, ki so same v osnovni šoli spletkarile in “špecale”. Verjamem pa, da so si tega poklica iskreno želele in bile so na začetku idealistke. Pa so bile kos zahtevnosti poklica? Ne, niti pod razno ne. Nihče jih ni pripravil na to, kar jih je tam čakalo. Že v osnovni šoli so bile večinoma zaprte v svoj krog prijateljic – kar se je dogajalo izven njega, jih ni zanimalo – še več, kar niso razumele so prezirale.
    In kako naj se kasneje, kot učiteljice lotijo relnih problemov, če jih niso hotele videti že kot učenke? Prav iz njihovih vrst je izšla doktrina o permisivni vzgoji. Ker se s problemi ali drugačnostmi (za njihovo razumevanje) niso znale spopasti so se zopet veliko več posvečale učenkam, ki so jim bile po svojih lastnostih blizu, ko tistim (pa čeprav nadarjenim) katerih dejanja so jih delala negotove. Tako so vzgojile celo generacijo nesamostojnih oseb, ki sedaj postajajo negotovi starši. Ta negotovost je tako velika, da je vedno več tistih, ki se odločajo, da otrok sploh ne bodo imeli.
    Je to egoizem? Sam ne vem. Včasih mislim, da je to posledica dejstva, da se zavedajo, koliko so bili zahtevni do svojih staršev, nakar se prestrašijo tega bremena.
    Je pa dejstvo, da se z podobnimi problemi sooča vsa zahodna civilizacija. Sprašujem se, če nimajo mogoče ortodoksni muslimani prav ko nas zaničujejo in sovražijo naš način življenja, ki kaže na popoln razpad družbe.
    Mi smo obsojeni na propad, če ne bo prišlo do kakšne hude krize, ki nas bo streznila in postavila na realna tla. Takrat pa bo verjetno prepozno. Smo tako daleč, da slepec vodi slepca. Nasedamo pravljicam o človekovih pravicah, superiornosti naše civilizacije. Zatiskamo pa si oči pred očitnimi dejstvi, ki kažejo na propad. Nimamo več moči, da bi resnici pogledali v oči – še več – iz nje se norčujemo.

    Lahko iz blata še potegnemo naš voz? Mogoče, če bomo iz njega zmetali tiste, ki so nas tja zapeljali

    Afnogunc — 11.10.2008 @ 11:53

  18. Joj, afnogunc, malo si zamešal reči. Gledaš zgolj iz svoje osebne perspektive. Ti bom pa še jaz napisala o sebi. Imela sem izobražene, nepredne starše, ki me nikdar niso udarili, imela sem veliko svobode in zelo demokratično vzgojo. Bila sem bistro dete, pavendar nisem marala šoleoz. šolskega sistema, in bila sem daleč od nekega vzornega otroka, prej se bi mi reklo neprestani upornik, borec za pravice vseh učencev. Bila sem odlična učenka, ki se ni skoraj nič učila, ker se ji je zdelo bedno učiti se nekaj, česar ne boš v življenju rabil – že tedaj je bil učni načrt poln balasta, vse je bilo zelo neživljenjsko zastavljeno in ure in ure smo prebili v šoli za brez veze Pri nas se je vse otroke obravnalo enako, ni bilo razlik med revnimi in bogatimi, komunisti in krščanarji… bile so razlike med tem, koliko se je kdo zna postaviti zase – take razlike so pa vselej med ljudmi, tudi odraslimi, v vseh družbah.imela sem petke, ker sem imela sposobnost v hipu potegnit iz glave podatke, ki sem jih rabila iz vseh koncev možganov, ker pač nisem bila napiflana, ampak sem morala razumeti, pa tudi zato, ker sem se znala postaviti zase vedno in vselej in povsod. Ni se dalo meni krivico naredit dolgoročno, ker tega nisem dopustila že kot otrok. (zakaj si pa ti to pustil, oz. zakaj si iskal svoje pravice na napačen način, vselej se jih lahko išče tudi povsem legalno in z uspehom na odločen in neomajen a vljuden način, če ne se pa vedno da umaknit, a ne ali se požvižgat na vse skup). Ker se mi je zdelo, da moramo spremeniti šolski sistem, ker je le ta zanič, za bruhat zanič, saj je proizvajal ljudi brez nekega strašnega znanja in je bil dolgočasen in smo tam zgubljali čas, sem šla zavestno v prosveto, da bi lahko kaj v zvezi s tem storila. No, to pa je bilo neumno, zelo neumno in naivno razmišljanje. V tem času(beri zadnjih 20 let) so se učni načrti še poslabšali (pa predlog novega zakona gre še na slabše), so še bolj dolgočasni, zahtevajo več balasta, razslojujejo ljudi, pač niso primerni, preobsežni, neživljenjski, skratka za moje pojma zanič. Učitelj je še pred težjo nalogo: Kako narediti nekaj zanimivo, če nimaš časa drugo kot letet s svetlobno hitrostjo skozi učni načrt, nimaš časa za normalno predstvitev nečesa z ustrezno motivacijo, ker sicer te čas baše, nimaš časa za popolnoma nobeno utrjevanje, ker je toliko snovi za predelat, hkrati pa so otrocvzgajani v smislu da imajo samo še pravice, dolžnosti nobenih, da se staršem zdi, da morajo vse njihove tegobe prevzeti nase in jih razbremeniti vseh stresov in normalnih življenjskih okoliščin, so center sveta njihovih staršev, ki hkrati nimajo prave strategije za njihovo vzgojo – najvišje vodilo je otrokova sreča in netrpljenje in posledično producirajo otroke, ki jim ni treba nič delat, ki dobijo vse prinešeno na pladnju, ki jim ni treba sprejeti posledic svojih dejanj, ki jim ni treba niti ubogat osnovnih pravil, kot npr. biti doma zvečer ob določeni uri….in pred te iste otroke je postavljena zahteva, sedeti pri miru ob vedno bolj dolgočasni snovi, ob vedno večjih količinah snovi, ki jih niti ne zanima, ki bi se jo bilo nemogoče v resnici dolgoročno naučiti, ker je je preveč za normalnega človeka(razen če življenje posvetiš piflanju in živiš zgolj za šolo) in ki traja v višjih razredih po 7 ur na dan, potem pa se morajo doma še to snov naučiti. A ni to absurd, kontradiktorna stvar? IN kaj preostane učiteljem? Šola je postala vzgojni dom, saj večino časa vzgajamo k osnovnim moralnim vrednotam, saj otroci tega večinoma od doma ne dobijo, medtem ko se hkrati trudimo predelati vso gmoto snovi. Starši delajo pogosto proti šoli in dajejo otroku potuho pri rečeh, kjer ni smiselno in kjer lahko otrok zaradi tega utrpi dolgoroče posledice.
    Strinjam se s tabo, da ne gledamo resnici v oči, stvari rešujemo na napačen način. Sama sem želela reševati težave in sem zelo veliko mnenj, pripomb, zahtev dala tako na zavod, kot na ministrstvo, pisala članke, hodila na okrogle mize, … vendar še celo tedaj, ko so se vsi učitelji skupaj strinjali, da je kakšna stvar zanič, ni bilo haska na ministrstvu. Nula. Vedno učitelj “ščije” proti vetru, pa če je še tolk ambiciozen, če se še toliko trudi, ni haska. Sistem je zanič in bo ostal tak, dokler bodo ljudje menili, da je prav otrokom v glave vlivat ogromne količine balsta. Ljudi, mladino v končni fazi producira oblast točno tako, kot jo oblast želi. In v končni fazi smo si sami izbrali sistem. A ne bi bilo boljše osnovne reči otrokom resnično dobro predstaviti in jim jih razložiti kot je treba,d a bodo dolgoročno vedno to znali, razumeli, uporabljali? Bodo osnovno izobraženi res odlično. Tako pa ni nihče izobražen niti na pol. Vse pozabijo dva dni po testu. Sama bom slej kot prej šla ven iz šolstva. Rada delam, uživam, nikdar se še nisem zjokala v zbornici zaradi otrok ali staršev, ker sem vselej reči uredila na odločen a vztrajen način, vendar me sistem kot tak vseeno ubija. Vidim ga kot neustreznega. V bistu sem sem se dovolj trudila kaj spremeniti, pa se ne da. Samo na slabše gre. Več se ukvarjam z birokracijo, da zaščitim svojo kožo, kot z otroki. Ko pridem v razred, pa je tako, kot sem zgoraj napisala. Otroci me imajo radi, vračajo mi moj trud in to je tisto, kar me gor drži. Vendar to ni to. Sistem je še kar zanič. IN spremeniti ga ne morem, nima vpliva na to. Torej bom šla.
    Afnogunc, ja, iz voza moramo pometati tiste, ki so nas v to zapeljali, vendar to niso učitelji. To je družba kot celota. Pa popolnoma nič drugega kot to. Družba in njen sistem funkcioniranja. Pa lepo bodi!

    lana — 11.10.2008 @ 15:31

  19. Nisi napisala, kaj sem pomešal. Mogoče sem posploševal, vendar sem prav zato dodal osebno izkušnjo. Je pa jasno, da se v vsakem sistemu najdejo učitelji-ce, ki si ne dovolijo, da bi jih sistem napravil “brezkvne javne uslužbence”. Vedno bodo-boste posamezniki, ki bodo za vse življenje ostali v spominu kot izredni strokovnjaki in ljudje. Razumljivo, da to za vsakega posameznika ne bo (nujno) ista oseba. Nekateri ustvarijo lažji kontakt z nadarjenimi – drugi s prizadevnimi, drugi z izvirno navihanimi …
    Naj povem kaj sem pogrešal v naši šoli. Prevsem nazornost. Ko smo se pri fiziki, matematiki … učili določeno snov, nam ni bilo pojasnjeno, kje v življenju se srečujemo z problemi, ki nam jih posamezna tematika omogoča reševati. Če je pri količini jabolk in hrušk še šlo za nazornost, se je pa pri korenjenju že ustavilo (vsaj v mojem in tistih, ki sem jih spraševal). Samo faktografsko znaje ne pomeni nič, če ga kasneje ne znaš uporabiti v praksi. Od tod tudi katastrofalna funkcionalna nepismenost Slovencev. Bojim pa se, da tisti, ki bi morali stvari spremeniti, ne vedo kaj narediti, da se bo stanje izboljšalo. So na ministrstvu za šolstvo pravi ljudje? So kos nalogi? Imajo sploh resno željo to spremeniti? Ali pa hočejo biti le všečni karieristom (kakršni so tudi sami), ki prežijo na njihove napake? So vse silne reforme le pesek v oči? Zakaj se na univerzah tako bojijo tujih profesorjev, ali naših, ki so uspeli v tujini? In ne nazadnje, ali ni Virantova reforma le zadnji poskus narediti šolstvo še bolj anemično?
    Na ta vprašanja si boste morali odgovoriti tisti. ki ste v šolstvu. Nihče od zunaj vam ne bo in ne more pomagati, če sami v svojih vrstah ne boste razkrinkali nesposobnežev. Enkrat za vedno bo tudi potrebno prenehati z uravnilovko, ki je bila v prejšnjem sistemu del sistema samega in končno začeti nagrajevati sposobne tako, da jim ne ubijejo še zadnji kanček entuziazma.
    Pozdrav!

    Afnogunc — 11.10.2008 @ 17:16

  20. Tale razprava postaja izredno zanimiva. :-)

    Igor Đukanović — 11.10.2008 @ 19:16

  21. Se strinjam s tabo, afnogunc, kaj šolskemu sistemu manjka. Manjka mu nazornost, točno tako. Manjka mu še marsikaj drugega – pač vse, kar sem zgoraj napisala. Zapluli smo v kapitalizem. Tisti, ki razslojuje. Revni bodo še bolj revni, bogati bodo še bolj bogati. Začenja se v šoli. Otrokom vlivamo v glave tone in tone reči, ki jih pozabijo čez pol ure, tekmujemo, kdo si bo hitreje in več zapomnil v tem kratkem času – kratkoročno seveda. Dolgoročno znanje nikogar ne zanima. Kako naj ga pa merimo, rečejo nadrejeni (beri država). “Zmagajo” v šoli tisti, ki imajo točno določene sposobnosti dobro razvite, če tega nimajo, odpadejo. Žal je tako, da pa te šolske sposobnosti nič ne povedo realnega o dolgoročnih sposobnostih, niti o znanju, še manj o intelektu posameznika. Je pa tako, da ga šolski sistem za zmeraj zaznamuje v neki meri. A ni to žalostno? Ampak še vedno ljudje hočejo to, hočejo take vrste tekmovanje, hočejo razslojevanje, v interesu jim je. Zato pravim…žalostno.

    Učitelji dobro vedo eno stvar – da je učni načrt preobsežen, da je ur pouka preveč. Lani npr. smo pred šolsko reformo učitelji spet tulili, da so določene reči neprimerne za razvojno stopnjo. Stroka je bila v 100% proti sprejetju novega načrta za mat. za 1. triletje. Samo stroke se ne upošteva. Niti če v luft skačemo. Vlada ukaže zavodu, zavod naredi kot rečejo, učitelji smo tam samo za odkljukat, niti en sam samcat predlog se ne upošteva.NIti en! Sama sem poskusila že povsod, tudi na inštitucijah me imajo že dovolj, na zavodu so me že ven metali, ker jim ni bilo všeč,da razmišljam s svojo glavo, saj morajo stvari speljat po vladino. Kakšen interes spreminjanja, ha ha, ha? Na zavodu? Vic na kvadrat. Tam so zaposleni ljudje, ki se vedejo kot lutke. Žal, žal, žal. V vladi vsaj delajo ali iz ega ali pa celo iz resnične trapaste miselnosti, da naj bi količina snovi obrodila kvalitetno znanje. Po moje so samo toliko zaslepljeni. Kakšen vpliv pa imajo učitelji na vlado? Ne, ne, ne delam si več utvar… nikakršnega vpliva. A mate pri vas, v vaši stroki kakšen vpliv na odločitve vlade?

    Še vedno migam, še vedno sem aktivna, morda je bilo moje pismo, ki je krožilo po netu tisto, ki je za pol leta ustavilo sprejetje še norejših učnih načrtov za OŠ, ne vem. Vem pa, da lahko mirno pogledam svoje otroke v oči in jim rečem, da sem naredila popolnoma vse, kar sem kot mama in učitelj lahko. Moji otroci vedo, da sem trmasta za reči, kjer se godi krivica. In tukaj se. Pa vendarle…ščijem proti vetru. Stroka je nehala to delat, ker ni učinka.

    Razkrinkat nesposobne? Poglej, večina učiteljev se vendarle zelo trudi biti zanimiv in praktičen, pa delat bolj prakso kot teorijo. Pa biti zelo nazoren in naredit otroke zraven aktivne. Resnica je, da komu to bolj uspe, komu malo manj. Vendar se mi zdi, da to ni glaven problem. Če moram jaz noreti z matematiko kot pri norcih, bom najbrž malo manj praktičnih pripomočkov uporabljala, kot če imam čas vse v miru razložit, preverit, a otroci to razumejo, razložit še tistim vsakemu posebej, ki ne znajo, ne razumejo, naredit še kakšne praktiče poskuse in vaje, recimo modele teles prikazat, ustvarit, kaj vem kaj vse, kar se fino da delat. Al pa recimo pri okolju lahko ogromno poskusov naredim, lahko grem v naravo z otroki, na vse sorte koncev jih lahko peljem, jim pripeljem okolje v razred…. vse to lahko…ampak če imam jaz točno 5 ur na razpolago, da usvojijo otroci 20 ciljev, da jih v tem času predstavim, razložim, preizkusim, utrdim in preverim, pa še test pišem, pa še ocenim, potem pa spet naslednjih 20 ciljev za naslednjih 5 ur in tako v maratonskem šprintu vse do konca leta pri vsakem predmetu….povej mi, kako naj bom čarovnik (no, saj v bistvu sem, ha ha in to vsak dan sproti vsako uro) in kako naj otroci sploh kaj ornk znajo dolgoročno seveda (saj za tisti test se bodo že naučili menda, če se bodo piflali in to povsod po slo pri vsakem predmetu)?? Hočem reči, če bi dali otrokom malo več možnosti spoznati naš svet in vse, kar šola uči, če bi imeli dovolj ur na razpolago, če bi raje učili osnovne reči in tiste res dobro in jih dobro utrdili, bi vsi vedeli večno reči zelo dobro. Saj pravim, zdaj pa v končni fazi ne vedo nič kaj dosti. Če boš vprašal enega povprečnega 18.letnika, če še ve, kaj je to renesansa, če si pod tem pojmom predstavlja nekaj ali kaj je to pitagorov izrek ali kako deluje celica, ne bo imel pojma. Mogoče malo pretiravam, ampak bistva pa nisem zgrešila. A je zdaj za to kriv šolski sistem ali učitelji? Ne vem, po moje sistem kot tak. Če si še tako zanimiv, če narediš učenje še tako zabavno in konkretno, si nihče ne bo vsega zapomnil, ker je preveč vsega. Res da si bo tako otrok zapomnil več kot pri dolgočasnemu učitelju, ampak še vedno manj če bi neko stvar lahko utrjeval normalno dolgo časa, če bi imel vsak učitelj na razpolago normalno mnogo časa tudi za razložit, predstavit stvar, jo utrdit – potem bi otrok nekaj odnesel. No, tako jaz to vidim.

    Zdaj sicer govoriva o drugih rečeh, kot prej. Govorili smo o tem, da smo kot družba zašli iz ene skrajnosti, ko otrok ni bil ne vem kaj vreden, pa ko je moral ubogati do zadjne besedice vse in to takoj, v popolnoma drugo skrajnost, ko je otrok bog, center sveta in mu mora biti vse ugodeno in prinešeno na pladnju. Otroci so dandanašnji precej razvajeni, to moramo kar priznati. Ne znajo niti komunicirati, niti nimajo kaj dosti potrpljenja drug z drugim, pa predvsem bi radi, da je tudi v šoli vse po njihovo in da se svet vrti samo okoli njih tudi tam. Tukaj pride pa do problema, ker družba pa zahteva neko minimalno prilagajanje v vsakem primeru, če ne si izločen. Če boš nekoga poslal na cesti v p.m., ker se bo grdo držal, se ti lahko zgodi, da te bo 2x okol kepe mahnil, a ne, zato ne smeš ljudi pošiljat v p.m. Simpl.(smao tega naši moderni otroci ne dojamejo, zato vsakega ki ima 5 minut časa “obdelajo” na svoj način) V družbi veljajo moralne norme zato, da družba lahko funkcionira, če ne bi se med sabo pobili, ker bi vsak hotel, da je vse samo po njegovo. In kako naj en zelo razvajen otrok sprejme drugega razvajenega otroka? Interesi trčijo med sabo. Otroci se začno učiti socialnih odnosov pogosto šele v družbi (vrtcu, šoli), ker družina žal tega dandanašnji ne zagotavlja vselej. In o tem sem govoril prej. Starši vrednotijo otrkoa kot popolnoma enakega njim in pozabljajo, da so oni tisti, ki morajo kdaj tudi odločiti za otroka, kaj je zanj najboljše. Za določene reči se ne moremo pogajati. Ali bo hodil po pločniku ali po cesti pač ni vprašanje, kajne. Ravno tako ne bi smelo biti vprašanje, kdaj gre otrok spat ali kdaj pride zvečer domov ali … polno drugih podobnih zadev. Nismo enaki. Starši to pozabljajo… in otrok posledično ne čuti varnosti, ker v bistvu se sam vzgaja, sam odloča o sebi prav vse. Starši v nekem trentuku rečejo: kaj naj naredim, ne uboga me, nič ne morem. In res takrat več nič ne morejo. Otrok jih je prerastel. Ogromno tega je dandanes po šolah. Ogromno tega gledamo učitelji, ker to doživljamo. In otroci si poskušajo toliko dovoliti tudi v šoli, kot si dovolijo doma. Amerika rine k nam. Tako pač je. IN tudi tukaj ne vidim krivde na učiteljih, niti slučajno. Tukaj tudi ni krivda vlade, ha ha, tukaj so krivi izključno starši. Veliko njih. ne vsi, res ne, veliko staršev je še vedno treznih, z jasno glavo. Veliko njih pa rine v skrajnosti. In ne, ni luštno gledat, kako otrok rine v resnično neprimerno vedenje in kako si vse sorte dovoli in ni luštno potem popravljati vsaj v šoli napake staršev. Saj popravit jih itak ne moreš. Lahko pa izvlečeš vendarle najboljše, kar se sploh še izvleči da. Je pa zelo naporno. Zelo zelo naporno.
    lepo bodi!

    lana — 11.10.2008 @ 21:13

  22. Lana pravi
    “Za določene reči se ne moremo pogajati. Ali bo hodil po pločniku ali po cesti pač ni vprašanje, kajne. Ravno tako ne bi smelo biti vprašanje, kdaj gre otrok spat ali kdaj pride zvečer domov ali … polno drugih podobnih zadev. Nismo enaki. Starši to pozabljajo… in otrok posledično ne čuti varnosti, ker v bistvu se sam vzgaja, sam odloča o sebi prav vse.”
    Evo, točno tole smo jim skušali dopovedati, celo skoraj dobesedno tako, ker tukaj ni kaj drugega za napletat. Ampak mi smo SAMO univ.dipl. psiholog, pedagog ipd, ONI so pa mag, dr … Sej ni važno, če farmacije al pa veterine, pomembno je, da so PAMETNI. In to tako zelo, da ni imelo nobenega smisla razvijati debato o mejah naprej, vse do odvisnosti, samomorov in hudih življenjskih stisk v odraslosti.
    In meni je težko delati se, da ne vem, kaj bo nastalo iz teh otrok. Težko mi je sprejeti dejstvo, da ne morem narediti nič, da bi staršem, ki so tako samozadostni, odprla oči. Žal ne upam naštevati, kaj vse so znali povedati starši najbolj nevrotičnih otrok, da se kdo ne prepozna in me skuša tožiti, je bilo pa res težko poslušati. Še toliko težje, ker imam izkušnjo s takimi starši čez deset let, ko je otrok na igli, obsojen na smrt. Takrat je jok, takrat je spoznanje, takrat so priznanja, da so grešili. In takrat je žal za mnoge res prepozno…
    O šolskem sistemu se mi pa ne da razpravljati. Gnil je in bojim se, da bo moral do konca zgniti in se razkrojiti, potem se bodo pa bistre buče spomnile, da sistem izpred dvajsetih let niti ni bil tako zelo slab…
    Ampak do takrat moramo pa kopirati vse propadle projekte “naprednejših” držav.

    polna glava — 11.10.2008 @ 21:39

  23. Izredno zanimiva in poučna debata! Velika napaka, ki jo dela ves svet, ko govori o otrokovih in človekovih pravicah je pravzaprav ta, da pojmuje te pravice kot neomejene. Nihče pa se ne spomni, da bi v isti sapi ljudem povedal, da imajo vse pravice svojo mejo. Vse skupaj bazira na enem velikem kompromisu. Če poenostavim, moje pravice prenehajo veljati natanko takrat, ko z njihovim udejanjanjem začnem posegati v pravice nekoga drugega, ki pa ravno tako nima pravice posegati v moje pravice. Vsak otrok ima pravico do igre, razigranosti, vendar v šoli, kjer je osnovni namen pridobivanje znanja, nima nobene pravice s svojo razigranostjo motiti tistega, ki ima pravico do izobraževanja. Nasprotno pa na otroškem igrišču nihče nima pravice od otrok zahtevati, naj bodo tiho, ker se mora učiti. Vse je vprašanje časa in kraja uveljavljanja svojih pravic in dolžnosti. Nihče pa nima pravice prizadejati drugemu kakršnekoli moralne ali materialne škode! To bi bili pravzaprav temelji spoštovanja pravic sočloveka, predvsem pa medsebojnega spoštovanja. Spoštovanje pa je osnova za prijetnejše sobivanje in sodelovanje. Če bi bili starši otrokom sposobni vcepiti takšno miselnost, bi bilo vsem na svetu precej lepše. Verjetno gradim gradove v oblakih, vendar na lastnem primeru vidim, da se izplača potruditi in svoje otroke vzgajati v spoštovanju. Vsak otrok je individuum zase in zato je treba spoznanja in nasvete strokovnjakov upoštevati z obilno mero razuma, jih prepletati in predvsem opazovati učinke vzgoje na svojih otrocih ter način vzgoje neprestano prilagajati njihovim odzivom. Upam si trditi, da je čas do pubertete tisti, ki ga moramo starši kar najbolje izrabiti in otroke pripraviti na življenje v družbi. Ko je otrok enkrat v puberteti, nam je vlak že odpeljal. Velika napaka družbenega sistema je ta, da starši ob pehanju za preživetje družine ali pa gonji za materialnimi dobrinami nimajo več časa za normalno človeško komunikacijo s svojimi otroki. Trdim, da naloga šolskega sistema (o katerem nima smisla izgubljati besed, ker je z vsako reformo slabši) ni vzgoja otrok, pač pa izobraževanje (ne piflanje enormnih količin podatkov), vzgoja pa je v primarni domeni staršev, vse skupaj pa bi se moralo harmonizirati v tesnem sodelovanju staršev z učitelji. Nisem zagovornik restriktivne vzgoje, niti permisivne, pač pa prave mešanice obeh. O violentni vzgoji ne bom izgubljal besed, ne glede na to, ali gre za fizično ali psihično nasilje. Pomembno je, da ima vedno vsak “zakaj” svoj (utemeljen) “zato”. Tako otroka pripravimo k razmišljanju in posledičnemu čutu odgovornosti za dejanja.

    Gorazd — 13.10.2008 @ 22:41

  24. hja … v šoli delam 3 leta in sem včasih po pouku tako zdelan, da lahko samo še spim do naslednjega jutra …
    Šolski sistem pač dopušča, da te otrok nevzgojenih staršev lahko pri pouku zaničuje, žali in na sploh tunka pred vsemi, saj mu tako ali tako nihče nič ne upa. Bo že ati prišel v šolo in zadevo uredil.
    Koliko manj znanja imajo ti otroci v primerjavi z generacijami izpred desetih let pa nihče ne upa povedati na glas.

    Je pa res, da so ti bedni predpisi nastali zaradi zlorab staršev in učiteljev in so v osnovi dobro namerni, a grdo zlorabljeni.
    Nekoč je učitelj lahko po mili volji delil zaušnice in pogosto je bil kriterij socialni položaj učenca in njegov položaj v očeh učitelja (to se žal lahko pri nekaterih učiteljih opazi še danes). Da ne govorim o otrocih nasilnih staršev, ki so včasih prihajali v šolo polni modric in vsem po vrsti razlagali, da so padli med igro na dvorišču.

    Torej, zaradi ene zlorabe so nastala neka pravila, ki pa so bila še bolj zlorabljena. Katero stanje nam bolj ustreza?

    Zmeraj bo nekdo “hvatal krivine”

    Da pa ne bi zdaj tukaj dodajal še komentarja o nemogočem delovnem času, ko že po dveh tednih v mesecu naberem 110 delovnih ur in še zmeraj ne opravim vsega, kar mi je naloženo …

    BEDA…. BEDA. BEDNA BEDA

    Willy — 15.10.2008 @ 16:06

  25. moj nesojeni tast ima 160 cm v višino in kakih 60 kg žive teže. uči fiziko in matematiko na eni od osnovnih šol v ljubljani. nisem mogla verjet kakšno avtoriteto ima pri učencih, kako ga spoštujejo in poslušajo med urami. in kaj nareid? kadar postanenjo glasni začne zelo potiho govorit, naslednjo uro pa pišejo kratko preverjanje znanje prejšnje ure.
    človek je star 57 let in je med učenci najbolj čislan in spoštovan. :)
    zato vem, da se da, da je učitelj lahko spoštovan, pa se mu ni treba dret na učence, da si lahko pridobi njihovo pozornost, pa mu ni treba grozit. take kot si ti, ki pa jokajo v zbornici, ki so na robi živčnega zloma, bi pa dala takoj ven iz šole. oprosti, ampak taka oseba ne sodi na šolo, temveč kam drugam. razmisli o tem.

    glede vzgoje: sem proti permisivni vzgoji, proti zakonu o preprečevanju nasilja kot takem, ker daje otrokom abnormalne pravice, staršem dovoli samo pogovarjanje. ko si bo prvi malček skuril roko, ker jo bo tiščal v vtičnico, mama pa mu ne bo mogla z besedo dopovedati, da je to nevarno … bo dokaz, da brez uporabe sile (v konkretnem primeru prijeti malčka na trdo za roko in mu jasno in glasno povedati ,da se tega ne sme) ne gre. sicer pa je tudi naša družba izjemno nasilna, drugače reda bit ne more.

    še zgorji primer z sinom in očetom: zakaj jemati računalnik? v čem je smisel. in prepirati se z otrokom? kaj pa pogovor z njim, razjasnitev razlogov, zakaj je popustil? da sploh ne omenjam neumnosti, da otrok ne bo izdelal, če je prvi mesec prinesel domov dve enki. kakšen kretenizem.

    še kaj? aja, imam 12 in 24-letnici doma in vem, o čem govorim. :)

    katarina — 15.10.2008 @ 17:07

  26. @katarina
    12. člen pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja pravi med drugim:
    - Učenci lahko pišejo pisne izdelke, namenjene ocenjevanju znanja, največ dvakrat v tednu in enkrat na dan.
    - O datumu pisanja pisnega izdelka morajo biti učenci seznanjeni vsaj pet delovnih dni prej.

    Če torej učenci pri tvojem tastu pišejo preverjanja, ne da bi bili obveščeni o tem teden dni prej, so kršene njihove pravice, tvoj tast pa bodisi zavestno krši zakonodajo ali pa je ne pozna.
    V obeh primerih pa tak učitelj ne sodi na šolo.

    domovoj — 15.10.2008 @ 20:02

  27. @domovoj
    hvala, da si povedal namesto mene.
    @katarina:
    1.v tretjem razredu ni kontrolk in številčnih ocen, tudi če bi smela delati to, kar dela tvoj tast
    2. preberi še enkrat; sploh ne gre za to, ali bo sin izdelal ali ne, gre za to, da je oče postavil nove meje, ker očitno prejšnje niso obrodile sadov. Je naredil napako in jo je skušal popraviti. Pogovor ne zaleže vedno, kadar gre zelo dol, parlamentiranje s pubertetnikom ni ravno najbolj učinkovito.
    3. Ne zanašaj se preveč na svojo izkušnjo, ta s tujimi otroki nima nobene zveze. Tudi moj otrok ni in mislim da nikoli ne bo tak, kot so tile, o katerih pišem. Je pa že tako, da pri 12 in 14 res še nisi zmagala, žal. Jutri lahko nastopi tista huda adolescentna kriza. Počakaj, da bosta hčeri pri svojem kruhu, pa si potem čestitaj. Ti bom takrat tudi jaz.

    še kaj? Aja, me pa le zanima, koliko ur pouka imaš za sabo in kolikokrat je v tvojem poklicu in pri tvojem delu prišlo do trenutka, ko si se morala do konca sesuti, da si se potem spet sestavila in se spomnila, zakaj delaš to, kar delaš. Si pa le malo nagla v svojih sodbah, se ti ne zdi?

    polna glava — 15.10.2008 @ 20:15

  28. domovoj: tudi moji hčeri pišeta kratka preverjanja znanja – 15 minutna, brez vnaprejšnjega obvestila, ups, očitno vsi krišijo zakon.
    mojemu tastu ti ni treba velikokrat naredit, otroci hitro poštekajo pravila.

    polna glava: ko sem se jaz sesula, sem zamenjala službo. simpl kot pasulj. sesuta učiteljica nima kaj počet v šoli. to je kot bi levi zavohali plen. si nora, da hodiš taka pred otroke? misliš, da so oni tam prostovoljno? misliš, da jim je šola užitek?

    jaz si že lahko čestitam. si imam za kaj. brez skrbi. in vidim, zakaj otroci”sovražijo” učitelje in … recimo moji hčeri, ne marata točno tistih, ki ne znajo postavit meja, ki nimajo avtoritete, ki so brez nastopa. pičke, po domače. take imajo njuni sošolci – tisti, ki jim je pola muka, “najraje” in najbolj nasrkajo. in kaj naj rečem ja drugega, ko da jim je prav. ni vsak za vse in če učitelj vidi, da temu poklicu ni kos izvoli, tam so vrata, pa adijo.

    pritožujemo se nad otroci, jim postavljamo vedno nova in nova pravila, pa še sami se nismo sposobni držata pravil, ki jih njim postavimo, kaj šele tistih, ki jih nam postavlja država.
    kaj boš najstniku postavljal nova pravila? saj se še starih ni držal in če bi se s sinom pogovarjal bi vedel kako in kaj je v šoli? daj no, pravljice za otroke. jasno, da bo sin znorel. oče se prej ni brigal oz. so ga brigale samo ocene, kaj pa sin kot človek? kaj pa je zanj sin? kaj pa so zate tvoji učenci? kup mulcev, ki jih je treba krotit ali ljudje?

    jaz šole mojih hčera ne smatram kot svojega projekta, ne grebem se za dobre ocene, ne kaznujem ju, ko domov prineseta slabo oceno. sem realna in objektivna in če hčeri zajebe je kriva ona, če pa učitelj, pa on. pri nas je od vedno jasno, čigavo delo je šolanje in niti na kraj pameti mi ne pade, da bi namesto njiju delala naloge, pregledovala njune zvezke, se z njima učila. učim ju drigh reči, tistih, ki se jih v šoli NE učijo, in to je poštenost, iskrenost, stati za resnico in biti smaozavesten v svojem prav. znati priznati, ko siv zmoti in dati opravičilo ter vztrajati, ko imaš prav. žal to niso tudi odlike učiteljev, vsaj ne večine, pa imam največ težav prav z vztrajanjem in gojenjem teh vrednot.

    katarinakatarina — 15.10.2008 @ 20:50

  29. Katarina, točno tako. Veliko učiteljev je danes žal enostavno prisiljeno kršiti zakonodajo in si avtoriteto ustvarjati z ustrahovanjem – kaj pa so stalna nenapovedana preverjanja (tudi če niso za oceno – vsakemu podajanju nove snovi namreč sledi obvezno ponavljanje, nato utrjevanje in šele potem preverjanje) drugega kot to? Osebno ne poznam učitelja, ki bi počel kaj takega in zagotavljam ti, da tudi naš ravnatelj ne bi bil nič kaj navdušen nad njim.
    In spet smo pri pravicah učencev, ki so kršene (kdo piše pravilnike, se pa tudi ve).

    domovoj — 16.10.2008 @ 08:34

  30. domovoj: krog nasilja je sklenjen, pa naj bo nasilje tako ali drugačno. dejstvo je, da večnima učencev od 6 razreda dalje šolo doživlja kto MUS, ne pa kot prijeten del dneva. in v šolo MORAJO hodit.

    sama nimam nič proti ponavljanju in spraševanju, namen šole je učenje, so mi pa sporni odnosi učitelj-učenec, kjer prihaja so psihičnega nasilja, degradiranja otrok na raven predmetov oz. golazni, ki se je ne da odgnat iz šole. začaran krog, v katerem se je izgubl smisel šolanja ter vloge učitelja in učenca.

    katarina — 16.10.2008 @ 09:14

  31. Katarina, me zanima kako bi reagirala, če bi tvoji hčerki pridelali par nezadostnih ocen iz takih nenapovedanih preverjanj oz. ocenjevanj, ki jih tako zagovarjaš…

    arabella — 16.10.2008 @ 11:37

  32. @Katarina: jebiga, pametna si. Srečno!

    polna glava — 16.10.2008 @ 12:28

  33. @katarina: ah, pa še to: če si iz posta razbrala, da sem človek, ki vse dneve joka v zbornici in s tem obremenjuje tudi otroke, te vabim, da ga prebereš še enkrat in potem malo raziščeš, preletiš še ostale. Mogoče se pa vremena razjasnijo…

    polna glava — 16.10.2008 @ 12:36

  34. arabella: nič ne boj, tavelika je lansko leto v septembru dvakrat zašutirala matematiko na tak način, pa …? kar se mene tiče je bila kriva tavelika, ker se ni učila.

    katarina — 16.10.2008 @ 12:43

  35. polna glava : zame ni razlike al jokaš enkrat na teden al dvakrat na mesec. jokaš, živci ti popuščajo, ne preneseš pritiska. zamenjaj službo. pika. meni je itak vseeno, mojih otrok ne učiš. a če nisi psihično in karakterno močna, nimaš v šoli kaj počet (razen mogoče v kuhinji in kot čistilka).

    katarina — 16.10.2008 @ 12:45

  36. @katarina: Ne vem, zakaj me pravzaprav žene odgovarjati na tvoje komentarje, vseeno kar moram. Ker sem nekajkrat obiskala tvoj blog in sem o tebi dobila zelo drugačno sliko, kot jo kažež tu. Hitro delaš zaključke in obsojaš, čeprav nisi niti pet minut “hodila v mojih čevljih”. Poleg tega še narobe bereš. Zjokala sem se enkrat in edinkrat (pa tudi če bi se večkrat, bi to bilo okej, nekateri se pač tako “prečistijo”, drugi pa mularijo namahajo), delo z otroki me veseli, prav nič pa me ne veseli delo s starši in o tem sem pisala. Pa nisi ali pa nisi hotela tega razumeti.
    Praviš, da je za cveke kriva hči sama. Staši mojih otrok menijo, da je za slabe ocene kriva izključno učiteljica. Pišeš, na kakšen način tast vzpostavlja avtoriteto. Starši mojih otrok bi me že tožili. V nos jim grejo že samo besede disciplina, kazen, ukrep…, kaj šele izvržba.
    Zdi se mi, da članka nisi prebrala do konca ali pa si ga zelo površno. Ker bi ti bilo sicer jasno, da se ne pritožujem nad otroci ampak nad starši in njihovo popustljivostjo in ne-vzgojo.
    Namen članka je bil opozoriti, kam je pripeljalo pretirano poudarjanje otrokovih pravic, kako moderni (večinoma visoko izobraženi) starši razumejo pedagoško in psihološko terminologijo, kaj se zgodi, če prebereš malo preveč kvazi psihološke literaturte in potem misliš, da veš vse o vsem, če si dober retorik in magister biologije.
    Ker se moram letos ŽAL precej več ukvarjati z vsevednimi starši kot z njihovimi otroki, zaradi katerih sem v službi. Pa bi res rada videla tebe, kako bi vsak dan kupčku zgroženih mamic in očkov razlagala, zakaj je njihov angelček moral napisati par stavkov o bontonu v jedilnici. In se braniti, da to NI nasilje, ampak risanje meja, kar so doma, ker so tako ozaveščeni in moderni, ups, pozabili narediti.
    Med tamauci se pa počutim krasno, prosim, res preberi še kakšen post iz kategorije “življenje je šola”.
    Pa lepo bodi, no

    polna glava — 16.10.2008 @ 22:03

  37. polna glava, v odgovor na tvoj blog sem se jaz razpisala v svojem. Če se ti ljubi, preberi – http://www.diva.si/blog.php?akcija=avtor&user_id=9445

    veliko volje in potrpljenja ti želim, pa lepo se mej.

    Špela — 17.10.2008 @ 08:38

  38. Najlažje je biti pameten pri vzgoji! Ni univerzalne poti. Odvisno od otroka. Tudi sam sem učitelj. Avtoriteto si ustvariš s svojo strokovnostjo in znanjem. S tem se lahko mirno postaviš pred starše, učitelje, sodelavce in delodajalca. Dokler znaš stvar argumentirati, ni problema. Je pa priporočljivo, da vsak učitelj tudi sam dobro prebere šolsko zakonodajo. Le tako se bo lahko branil in argumentiral.

    Sicer pa, dokler ne bomo učitelji na vsaj podobni frekvenci, bo v šolstvu ostajalo tako kot je. En velik kaos in nedorečene stvari. Ministrstvo preloži kup stvari na ravnatelje. Zato pa imajo v šolstvu (javni zavod, državna služba!!!) preveč moči ravnatelji in pravilnike si vsak po svoje prireja. Kdaj bo nam prekipelo??? Ravnatelji se ne bodo borili za nas. Oni že sedijo v direktorskem stolčku. Tistih nekaj stvari z ministrstva pa bodo menda že poštimali. In tako vladajo z diktaturo! Komunizem v malem…

    Se opravičujem, če sem zašel iz teme, ampak sem spet še samo eden izmed izčrpanih in psihično utrujenih učiteljev. Ampak, jaz ne bom odnehal v svojem boju. Pa četudi ostanem na koncu sam. Vedno bom mirne vesti zaspal, vedno bom vsakemu brez težav pogledal v oči. Lahko noč…

    wwwampy — 17.10.2008 @ 21:17

  39. Hu, toliko pametnih idej, a pri šolskih pravilnikih vseeno odpove. :-)

    Igor ĐukanovićIgor Đukanović — 18.10.2008 @ 20:42

  40. Katarina, veš v čem je tvoj problem, da živiš še v časih, ko si ti hodila v šolo, primerjaš reči s svojimi izkušnjami. Če bi jaz pisala zgolj kot mama (imam tri svoje otroke), pa bi šolo poznala zgolj iz strani mojih otrok ali iz strani ko sem sama hodila v šolo, bi bil moj odgovor popolnoma enak tvojemu. Tako da razumem point. Vendar tukaj ne gre za avtoriteto. Poglej, jaz imam vso avtoriteto, pa ne kršim nobenih zakonov kot tvoj kaznovalni ustrahujoči tast, pa me imajo otroci radi, starši pa večinoma tudi. Pa ko si nekaj zapičim v glavo to tudi speljem. In veliko zahtevam od otrok, ne pustim jim vsega, pravzaprav jih dosledno pohvalim za vse njihove dosežke in zelo jasno povem, kadar kaj ni ok, pa tudi ne dopuščam neprimernega vedenja, čeprav otroci vedno poskušajo, kje je meja in do kam bo še šlo. Je pa res, da sem zelo podkovana v vseh predpisih in pravicah ter dolžnostih, ki jih imam, ter da me starši ne iritirajo kaj dosti, ker bom itak naredila tako, kot je po moje prav, kadar ne bo možnosti nekega kompromisa. NIti od vodstva se ne pustim izsiljevat, ker so tudi tukaj pravila relativno jasna. In še vedno menim, da je delavec na boljšem, kot šef, če le pozna svoje pravice, mu ravnatelj prav nič ne more, četudi ne nareditistega, kar šef neupravičeno zahteva od njega…kajti te reči se po šolah množično dogajajo, namreč kršitve pravic delavcev, samo krivi so tu delavci, ker to tolerirajo – zašla sem.
    Tukaj pa ne pišemo o tem- v osnovi pišemo o nečem drugem – da se je družba spremenila. Da starši otrok ne vzgajajo več sploh, samo ustregajo jim v vsem, zavijajo v vato in se vedejo, kot da so otroci bogovi, ki jim je vse dopuščeno. Starši večinoma ne razmišljajo tako kot ti o svojih otrocih, da morajo imeti neko odgovornost, da vsa bremena snamejo iz njihovih ramen. Večina staršev prinori v šolo, da je šola kriva slabe ocene, da je šola kriva kaj vem česa. Absurdne reči se dogajajo, za katere verjamem,d a ne moreš verjeti, da so take kot so. Nazadnje je recimo pri moji hčeri v šoli ena mama na roditeljskem čist ven padla, kako lahko kot kazen za neprimerno vedenje v jedilnici in za metanje hrane vsepovsod, otroka pošljejo nazaj v kolono, da je zadnji, ker to je maltretiranje otroka, poniževanje pred ostalimi… Takih dogodkov je toliko, da ni za naštet. In se strinjam, da če učitelj tega ne ustavi, da to privede do kaosa. Če je starš toliko trapast, da ne ve, kaj pomeni vzgoja, potem mora to izvajat vsaj učitelj, pa četudi mora včasih staršu razložit, da se z njim ne strinja in da v šoli pač veljajo pravila po njegovo in pika, da če bo metal pomaranče po jedilnici in se še mal stepel vmes, da bo pač zanji in ni pomoči. Vendar resnici na ljubo polovica učiteljev tega ne ustavi, toliko so šokirani vsakič, da se niti branit vselej ne znajo. In ja, tudi meni je to naporno, samo če delaš v šolstvu ta hip sploh ni druge, kot da stojiš za svojim mnenjem in zahtevaš svoje – pa te imajo vsi radi. Je pa naporno, veš katarina, zelo naporno včasih, ker imaš včasih občutek, da so ljudje zgubili osnovno pamet, da imaš opravka z nerazumnimi bitji, ki ne vidijo prihodnosti svojega početja. Vselej se njihovim otrokom krivica godi, pa vselej so vsi drugi krivi za to, da so otroci nesrečni. Vzgojili bomo pa v najboljšem primeru kalimerote, v najslabšem pa samomorilce in zasvojence. In ja, je težko to gledat, težko funkcionirat v takem kaosu zablod. Starša spremenit ne moreš, otroke vzgajaš vsaj par mesecev, da usvojijo neko osnovno obliko vedenja med ljudmi, pa še to jih moraš vsak dan znova in znova in znova seznanjat s tem, kje so meje, čez katere a nihče ne sme, ker vsak dan znova in znova in znova poskusijo, če bi pa danes vendarle šlo – saj doma vendar gre, le zakaj se v šoli ne sme?
    Ponavaljam, niso vsi starši v to smer ubrisani. Polovica jih je čisto zdravo mislečih, prelagajo odgovornost na otroka tako kot ti, katarina, polovica jih je pa slepih, nesposobnih biti svojim otrokom starš, ker mu hočejo biti prijatelj in nekdo, ki naredi vse namesto njega, ki mu prevzame vsa bremena in težave. In živeti z njimi v sodelovanju je mnogokrat nekaj precej “depresujočega”.

    lana — 19.10.2008 @ 21:43

  41. Še o pogovoru. .. POgovor je prva stvar, ki jo starš menda naredi. Večina modernih staršev se pogovarja in pogovarja in pogovarja… do nezavesti. In otroci so precej razumni. Zelo dobro razumejo, kaj jim starš želi povedati. Vendar se včasih z njim preprosto ne strinjajo. In naredijo po svoje. Starš moderne dobe, ki se samo pogovarja, posledic pa ne izpelje, se čudi in čudi, kako to,d a je naredil vse, kar je v knjigah prebral, bil prijazen otroku razložil, otrok pa noče razumet?? Sploh mu ne potegne, da ni fora v razumevanju, ampak v strinjanju. In otrok naredi po svoje, npr. ne pride domov ob dogovorjeni uri, ker se ne strinja, da starša skrbi, ker se ne strinja, da mora določeno število ur spat, če naj bo naspan, ker se ne strinja, dabi svojo zabavo prekinil zaradi česarkoli že… in ne pride domov opolnoči, ampak ob treh zjutraj. IN starš namesto da otroka ne bi spustil naslednjič na zabavo, dokler ne bo dovolj zrel, da se bo naučil spoštovati uro, s svojim toleriranjem vsega skup nauči samo to, da ni važno kaj starš reče, ker to ni pomembno niti nima nobene veze za njegov lajf in naslednjič bo šel s svojimi zahtevami in prekrški otrok samo še dlje in dlje… MOrda otrok razume, dabi se bilo fino učit, ker je to vstopnica za srednjo šoli in za bolj udobno življenje v prihodnosti, vendar se ne strinja, da je to tako zelo pomembno, saj bi raje užival ta hip, zanj je prihodnost nekaj negotovega, zato raje uživa, čeprav ve, dobro ve, da to ni ok, da se ne uči. Zavestno naredi te reči. Zato trdim, da pogovor ni vse. pogovor je prva stvar, ki jo mora starš narediti. Kadar pa otrok počne reči, ki so zanj dolgoročno škodljive na katerikoli ravni, pa mora starš prevzeti svojo starševsko vlogo in se on odločiti namesto otroka, ne sme ga pustiti, da se vzgaja sam in po svoje,ker to dolgoročno ni ok. Otrok tudi ne ve, kje so meje, pa si jih bo sam postavljal na mnogo bolj krut način. Če bo npr. navajen mater in očeta pošiljat v p.m., bo to naredil tudi kakšnemu tujcu, ta pa ga bo morda spravil v bolnico s pretresom možganov. Torej menim, da mora starš otroku prihraniti take reči,kjer se otrok ni sposoben odločati sam in samo pri teh rečeh vzeti reči v svoje roke. Dolžan je to storiti. No, seveda pa gledam marsikatere starše, ki rečejo, saj sem mu razložil,povedal, pa me ne uboga, kaj naj storim, nič ne morem, me pač ne upošteva. Zame so to samo izgovori, bežanje pred odgovornostjo biti starš. Kajti biti starš pač ni ravno enostavna stvar. Je presnetio veliko dela potrebnega, pa tudi včasih moraš biti sposoben gledati s vojega otroka, kako se uči na napakah, ki so boleče in mu jih ne smeš odvzeti, res je zelo naporno. Moderni starši pa otroku razložijo in potem je zanje stvar zaključena. Konec. S tem ap otroku pravzaprav življenje samo otežijo,pa sebi tudi. Otrok bo trpel v družbi, saj družba takega vedejna ne sprejema,starši pa bodo trpeli doma, ker jih bo otrok teroriziral, poleg tega jih bo pa ves čas skrbelo zanj. Torej se mi zdi, da zaradi dogoročnih posledic taka vzgoja ni zdrava.

    lana — 19.10.2008 @ 22:02

  42. Lana saj smo razmeli že tvoj prvi post. A priznam, da je zanimivo še enkrat slišati isto razmišljanje z drugimi besedami. In seveda. Popolnoma se strinjam z vsem povedanim.

    Igor Đukanović — 19.10.2008 @ 22:18

  43. Žal se šele danes odkrila tale blog in ne morem, da se ne bi oglasila. “Draga” Katarina nikoli si ne bi želela, da bi bila človek s takimi karakternimi lastnostmi moja mama, še za znanko te ne bi želela imeti. Res škoda, ker si otroci ne morejo izbirat svojih staršev, ker ti zagotovo ne bi imela visoke cene, upam si celo trditi, da bi še vedno čakala na kakšni že močno zaprašeni polici. In tudi razvajeni otroci o katerih piše Polna glava, si bodo nekoč želeli druge starše. Saj veste kako pravijo:Vsak otrok enkrat preklinja svoje starše – v mladosti, ker jih priganjajo k učenju, jim postavljajo omejitve – ali pa kasneje, ker jih niso priganjali, niso postavljali meja. In s takim razmišljanjem “poceni” Katarina boš zagotovo preklinjana takrat, ko je marsikdaj že prepozno. Kakšna mama, da tako hladnokrvo “posluje” s svojima hčerama.

    Sicer pa je že tvoj besednjak nakazal, da gre za primitivno osebo, ki zna svoje besede podkrepiti le z zasoljenimi kletvicami. Na tvojem mestu bi razmislila in se v najkrajšem času prijavila na kakšen resničnostni šou, kajti tam se boš našla med sebi enakimi.
    Sicer se pa strinjam z vsemi vami, ki bijete bitko s šolskim sistemom, nerealnimi starši, ki nimajo časa niti za lastno življenje, kaj šele, da bi si vzeli čas za svojega otroka. In tako je najlaže krivdo preložiti na nekoga drugega. In kdo je najprimernejši? Učitelj seveda. Pri tem pa je evidentno, da mnogi od teh staršev ne obvladajo več svojega še ne desetletnega otroka, mahajo in pametujejo pa nad učiteljem, ki naj poleg poučevanja še vzgaja ne samo njegovega razvajenca, ampak še 10 drugih.
    Polna glava, nič hudega če si se zlomila, vsak se kdaj v življenju (razen Katarine). Hudo nam je, če se sporečemo s prijateljico, skregamo z mamo, svojim možem… pa zaradi tega res ne damo odpoved vsem vrednotam, ki nam ljudem v življenju nekaj pomenijo. Če bi ti bilo vseeno, se ne bi zlomila. Zame bi bila stroj, ki vsakodnevno vstopa v razred, pove svoje in ko zapre vrata, pozabi, da je nekaj hudo narobe. Bi bila to lahko ti? Ne, potem bi bila Katarina.
    Uživaj s svojimi tamauci. Jaz bi bila vesela, če bi moj imel tako učiteljico (pa nimam nič proti njegovi), učiteljico, ki ji ni vseeno kaj se dogaja z malimi nadobudneži, ki večino svojega časa preživijo v šoli.

    Potička — 4.11.2008 @ 00:11

  44. polnaglava, jaz takšen učiteljice kot so ti ne bi želela imeti, prav tako ne bi želal, da bi učila moje otroke. iz tvojega psianja ne seva ljubezen do otrok temveč prej jeza in agresija, zato se strinjam s Katarino, get the fuck out. In jah zelo všeč mi je tvoje nesubtilno grozenje z iglo, češ dragi starši če ne bo po moje, boste ivedeli, otrok vam bo končal na igli, Morda boš na igli končala sama. histerična in sesuta kot si

    Vanja — 4.11.2008 @ 00:36

  45. Joj, joj! Ne morem verjeti, da s(m)o lahko ljudje tako nestrpni drug do drugega!
    Povsem razumljivo mi je, da imajo ljudje različne poglede in različna stališča. Nekaterim je všeč permisivna vzgoja, drugim avtoritativna, nekaterim so všeč (in celo utemeljeno, na osnovi svojih izkušenj) učitelji, ki tolčejo po mizi in z močnim glasom dosegajo mir in tišino v razredu, drugim pa takšni, ki z učenci sedijo na klopci in kdaj pa kdaj celo skupaj kakšno pokadijo in popijejo kakšno pivce (seveda govorim o srednji šoli), tretjim so všeč tiste tihe sive miške, ki govorijo tabli in v izogib konfliktom raje podelijo kakšno dobro oceno več, kot manj …..
    Vse v redu, dokler dialog ne pade na nivo žalitev.
    Lepo vas prosim, naj internet ne postane možnost za izživljanje lastnih frustracij in žaljenje drugih ljudi!
    Iz lastnih izkušenj in iz pogovorov z nekaterimi ljudmi, ki tudi pišejo ali so pisali blog, vem, da komentarji, ki letijo na osebnost, znajo zelo prizadeti. Pa saj nihče v resnici ne želi nikogar prizadeti, je tako? Samo izražamo svoje mnenje? In to ne o lastnostih nekaterih mam in nekaterih učiteljev? Ampak o tem, kako JE lahko nekaj dobro ali slabo ali o tem, kaj smo DOŽIVELI sami, ali kako BI mi sami, ali kaj počnemo MI sami ….
    Me res zanima, kdo od zgoraj nanizanih komentatorjev, si upa enako misel povedati tudi v živo ali vsaj s svojimi pravimi in polnimi podatki?

    Saška — 4.11.2008 @ 16:26

  46. In ko človek bere take komentarje kot so tvoji Vanja, se vpraša kam ta svet drvi? Res v današnjem času ne smemo imeti težav, jih povedati ne da bi te nekdo obtoževal, da si histeričen, nesposoben in še marsikaj bolj nespodobnega, kar se sploh ne bi smelo dati v branje.
    Žal se danes po službah dogaja marsikaj in težko je reči, da nimamo raznovrstnih težav. Naj zato na šefovo mizo takoj dostavimo svojo odpoved? Pa ne me hecat.
    Jaz pa še vedno mislim, da je veličina človeka v tem, da se s težavami sooči, da pred njimi ne beži (odpoved je beg) in poišče rešitev. In to je bil smisel začetega pisanja. Tako sem ga razumela jaz, tako ga je razumela večina. Najlaže pa je kritizirati, ja to Slovenčki zelo dobro obvladamo.
    Punce, kaj res okoli sebe nimate nobenih prijateljev, ki bi imeli kdaj težave? Jih ve nimate nikoli? Spet me ne hecat.
    Že kar nekaj časa sem na svetu in v idilo življenja ne verjamem. Vsak od nas kdaj pade, pomembno pa je imeti moč in se pobrati. Tisti, ki tega ne prizna, si zatiska oči pred lastnim neuspehom. In s priprtimi očmi ni dobro hoditi po svetu.

    Potička — 4.11.2008 @ 20:09

  47. Najprej sem prebrala post polne glave, nato odgovore, ušesa pa so mi zastrigla ob katarininih in vanjinih vrsticah… in gospem nekaj besedic namenim, čeprav si ne zaslužita niti velikih začetnic…
    Moje prvo leto poučevanja me je 13-letnik pošiljal v p..m.., me ljubkovalno klical kurba, me žalil, poniževal, mi pljunil v hrbet, ipd, pa je en dan šla kaplja čez rob in sem se v kabinetu zjokala. Zdaj vem, po katarinih besedah sodeč, so mi “popustili živci” in nisem “prenesla pritiska”, “psihično in karakterno nisem bila močna”, že takrat bi morala dati odpoved in se zaposliti “v kuhinji” ali kot “čistilka”, no, vanja pa bi me kar po kavbojsko in angleško, v stilu – get the fuck out – brcnila ven…
    Joj, dragi vseznalki, žalita ne le učitelje/ice, pač pa tudi kuharice, čistilke… in verjetno imata za vsak poklic kakšno pikro na zalogi. Poznam take, polna usta samohvale, moči, zajedlivosti, pripomb, zaničljivih misli… Vesta, učenci so osebe, ki jih starši vzgojite kakorkoli jih vzgojite (sama sem še brez otrok), v šolo pridejo z izoblikovanimi značaji, karakternimi lastnostmi, navadami, vrednotami, itd. Pa vendar so simpatični, prisrčni, nenavadni, posebni… tako jih jaz vidim. In v šoli nimamo slabih namenov, želimo jim samo dobro, kjer se pojavi problem, se skoraj vedno izkaže, da škripa doma, pri starših, otroci pa,hočeš nočeš, na koncu vedno najbolj trpijo. In mi smo ponavadi najboljši grešni kozli, ha ha…
    Tako, dragi dami, me pa vseeno zanima: Kje si pa vidve služita ljubi kruhek? Kateri stolček grejeta 8 ur/dan?

    sabina — 5.11.2008 @ 13:54

  48. Nisem brala vseh komentarjev. Eno pa se meni zdi pomembno pri vzgoji otrok in sicer to, da starši z njimi “živimo”, kar pa je danes izredno, res izredno težk. Živeti z otrokom pomeni, vzeti si zanj čas (takrat, ko tudi on nima npr. šolskih obveznosti, ostale se lahko mogoče omejijo), z njim kaj početi, ga spoznavati in spremljati. Vživljati se tudi v njegovo kožo. Spremljati njegovo in ob njegovi svojo rast. Otroci nas marsikaj naučijo, če smo z njimi. Lažje nas tudi razumejo, naša hotenja, skrbi, vztrajanja. Seveda pa moramo biti pristni, kar pomeni, da nismo tisti, ki vse vemo. Skupaj z njimi iščimo rešitve iz življenjskih zapletov in jih tako privajajmo, da bodo kasneje to znali in zmogli sami. Ne priporočajmo oz. zahtevajmo od otrok tistega, v kar sami nismo prepričani, da je dobro in tega ne živimo. In za to je res potreben čas, ki ga ni na pretek. Vprašajmo se kaj oz. kdo vse nam ga jemlje? Ali ga mogoče od zdaj naprej lahko namenimo čemu, komu drugemu? Saj je tudi res, da damo čas za tisto, kar nam je dragoceno. Zato se velja potruditi. In izbirati ali bolje rečeno zavračati tudi ogromno, ogromno vsakdanjih ponudb, ki kradejo čas, denar in tudi otroke. Če kdaj, je danes res potrebno delati z glavo in s srcem. Upam si trditi, da imamo starši mnogo večjo moč, pa ne fizično, ampak srčno, da popeljemo v življenje Ljudi – naše otroke, kot pa kakšna institucija, ki lahko le malo krpa, kar je ušlo stašem.

    Sabina2 — 7.11.2008 @ 09:57

  49. Takole bo najboljše: vse učiteljice (učiteljev skoraj ni) je treba zmetati na cesto, saj s(m)o tako ali tako zanič, zlobne, lene, zakajene in zavaljene (dobri stari dr.Rugelj), ne znamo ničesar, zlasti pa nismo kos razvajeni mulariji, vsevednim staršem, zakonodajalcem z vedno novimi in novimi idejami in stalnim prenovam prenov … Pozabili ste povedati, da tudi bistveno premalo delamo za plačo, ki je ja prevelika, saj smo v razredu le 20 – 22 ur, kje pa je še tako lepo!

    Margareta — 8.11.2008 @ 18:52

  50. Margareta, bravo!!!!

    polna glava — 8.11.2008 @ 22:16

  51. zdravo!
    Polna glava, popolnoma se strinjam s tabo. Letos sem po 12 letih zamenjala službo in odšla in OŠ. Samo to lahko napišem.svoje delo sem imela zeelo rada ampak šele sedaj vidim, kako me je izčrpavalo, utrujalo… Pohvala vsem učiteljem, ki še vzrajate!
    p.s. Dodala bi še to za tiste, ki so tako radi pametni- kaj lahko pa storiš. ko imaš v razredu tri takšne otroke, ki so s posebnimi potrebami, vprašat ga ne smeš, ker ne sme dobiti ena, reči mu ne smeš ničesar, manjše ocene sploh ne sme imeti kot tri- zaradi upada motivacije, bla bla bla…
    To je eno samo zezanje učiteljev. P še to- ste opazili, da so v večini primerov problematični fatje? pa lep, učiteljski pozdrav

    tanja — 20.11.2008 @ 22:58

  52. zanimivo- šedobro da včasih pospešujejo prodajo časopisov s kuharskimi bukvami , da mi je v roke prišelNedeljski s člankom na to temo- pa sem poiskala talr blog- po 30 letihv šoli lahko marsikaj dodam- vedno huje je, ker je med otroki vedno več tistih revčkov, ki imajo nevzgojene starše, starše, ki otrokom polnijo rit z materialnimi dobrinami. Tople besede, miline, čustev, vrednot, spoštovanja – tega ne poznajo.Gospod Žorž ima prav- a tisti ki bi ga morali brati si za tako branje ne vzamejo časa.
    vsak, ki je kdaj videl osnovno šolo od znotraj si misli, da je stokovnjak za poučevanje.Ondan sem v avtobusu poslušala mamico:” iz vrtca niti ni hodil tako umazan, ta KOZA OD UČITELJICE pa jih vleče v peskovnik…”
    Na govorilne ure ti pride urejena gospa in vztrajno žveči…Zakal se mora naš opravičiti če je sošolcu strgal..

    Ampak mi se bomo teh njihovih srčkov kmalu rešili, staršem pa bodo ostali, doker jih bog ne loči… pomislimo pa na tiste ta luštkane , ki nas poslušajo z iskricami v učkih, zanje se splača zdržati, srečno

    Ana — 23.11.2008 @ 14:11

  53. Uf, razvratnica grda! Žvečenje na govorilnih urah!!! To pelje njeno družino v popoln vzgojni polom. Tako je vedno …začne se pri žvečenju mame, nato ata, potem otroci, nato cigareti, do alkohola in drog je pa potem le še korak?!
    No, morda niti ne, če gospa z zvečilko ne bi bila lepo oblečena hehe?
    Saj vse drugo v komentarju je čisto ok, ampak tole žvečenje me je pa vseeno nasmejalo. Upam, da ne obstaja več učiteljev, ki tako nestrpno gledajo na tako “hude” vzgojne prekrške. Morda pa je gospa pred tem morala skočiti na službeno kosilo in so ji postregli ribo s tržaško omako in v naglici v usta vrgla edino, kar je bilo pri roki za umiritev zadaha?

    Saška — 24.11.2008 @ 11:13

  54. [...] njenih izkušnjah z učenjem razvajenih otrok in spodbuja debate na temo permisivne vzgoje (link – http://polnaglava.blog.siol.net/2008/09/26/otrokove-pravice/ ). Sama nimam otrok, zato prosim tiste starše, ki boste morebiti to brali, za malo strpnosti pri [...]

    … tako to izgleda pri meni. » Arhiv Bloga » Zakaj ne bom profesorica — 2.12.2008 @ 16:12

  55. Ahoj,
    ne bi se oglašal, ker že generacijsko ne spadam sem, ampak daleč v prejšnje stoletje. Toda tokrat bom napravil izjemo.

    Hčerka (je iz “faha s skoraj 20 letnim stažem) mi je po e-pošti poslala zgornji blog. Zgornji članek bi jaz lahko napisal v prvi osebi. Šele po neljubem srečanju z možmi postave sem začel razmišljati o našem sodnem sistemu, o prekrških, o kaznovalni politiki in prišel do ugotovitve, da zakonodajalci živijo tako daleč od realnega, da ne vedo kaj pomeni kazen 600 €. Da bo zaradi te mandatne kazni cela familija morala zategniti pas. Tudi prijavitelj! Jaz in moji smo pač 2 meseca jedli zelje, repo in tisto kar sem dobil pri prijateljih in sorodnikih. Mi ljudje iz preteklega stoletja se vemo kaj je to osebni ponos, čast in podobne preživele moralne norme. Raje bi se obesil, kot prosil to K…. državo. In to državo, ki mi je v življenju samo jemala. Od 1945 dalje. In še vedno mi jemlje. Še vedno najde kaj, kar se da vzeti. V sosednji nam Avstriji državljanom, ki imajo manj kot 800€ omogoči cenejše nakupe (DRŽAVA!!!). Pri nas pa….

    polnaglavaAnonimnež — 15.01.2009 @ 19:23

  56. In kaj vi predlagate? Da se revne nasilneže pošlje na prisilno delo, v vmesnem času pa država materialno pomaga družini?

    Seveda mora zaradi mandatne kazni cela družina stisniti pas. A veliko lažje je stisniti pas, kot “stisniti ponos”. Če seveda imaš prav. Če pa nimaš in si samo razvajen otrok, te bo mandatna kazen staršem tako prizadela, da tega več nikoli ne boš naredil.

    Igor Đukanović — 15.01.2009 @ 19:30

  57. Igor,
    s tem se pa nikakor ne morem strinjati. Problem je povsem drugje. Problem razvajencev je ravno v tem, da če bo moral zategniti pas, bo zopet valil krivdo na starše. On bo zahteval, da samo starši zategnejo pas. Problem je, da starši prepozno ugotovijo, da otrok nima meje, spoštovanja, … Družba kot celota zelo vpliva na otroke. In če se poudarjajo samo pravice, če uradni organi bolj verjamejo mulotu kot odraslemu, je problem. Pa ne rečem, da se mladostniku ali otroku ne bi smelo verjeti. V nekaterih primerih se jim še premalo verjame. Pravim samo, da ne bi smelo biti tako, da starš izgubi ves maneverski prostor vzgoje, da ne bi smel otroka čvrsto prijeti in vztrajati pri izrečeni in upravičeni kazni. Ne smemo posploševati. Nikoli. A ravno to se dogaja ob tako hitro izrečenih ukrepih.

    Emeta — 15.01.2009 @ 20:12

  58. Če bo na mizi slabše kosilo, bo enako kosilo za vse. Razvajencu se pove, da denarja za boljše ni. Če je bil res ranjen ponos, bo brez težav otepal močnik. Če ne, bo hudo in bo ukapiral, da si je sam zasmradil položaj.

    Drži pa, da tudi policisti in ne samo sodišča moraja imeti nek dokaz in ne morejo nikogar kaznovati le na osnovi ustnega pričevanja domnevnega (polnoletnega ali mladoletnega) oškodovanca. Buška je lahko zelo obremenilen dokaz…

    Strinjam se pa, da je razvajenost pri otrocih hud problem. Tudi mene občasno (tudi ta hip) zaradi tega boli glava. A nikakor ne nameravam zato rušiti sistema kaznovanja v tej državi.

    Igor Đukanović — 15.01.2009 @ 22:13

  59. Ja, starši ponavadi začnejo tarnati šele, ko je že zelo pozno, niso pa redki primeri, ko tako ali tako valijo krivdo na druge, sami niso nikoli nič krivi. Razvajenost ni nekaj, kar bi otrok prinesel s seboj na svet, otroka naredi razvajenega okolica, v kateri živi. Seveda so tu mišljeni le ljudje. In kateri so tisti najpomembnejši ljudje pri otrokovi vzgoji? Vsekakor se mora vzgoja začeti z otrokovim rojstvom. Starši so tisti, ki so otroku vzgled, danes, jutri in sleherni dan. Ampak to ni lahka naloga, saj zahteva veliko mero reda, ritma in samodiscipline pri starših samih. V današnji potrošniški družbi se teži za kaosom, da so ljudje čim bolj zmedeni in neredni, saj so potem dobri kupci. Na drugi strani pa človek zanemarja stik z naravo, kakor tudi stik s sočlovekom. Osebno mislim, da kazen ne vodi do rešitve vzgojnega problema (če ta to sploh je), da si je le treba vzeti nekaj dragocenega časa za otroka, se z njim pogovarjati, predvsem ga poslušati, ga spremljati na njegovi poti in mu tako dajati občutek varnosti in sprejetosti. Učitelj mora včasih preprosto skočiti v žerjavico in take stvari staršem na roditeljskem sestanku ali pogovornih urah preprosto povedati. Nekaterih se bo prav gotovo “prijelo”.

    Sonja Mauko — 31.03.2010 @ 17:17

  60. Hja, otroci so po naravi egoisti. Če bi morali izbirati med tem, da nekaj dobijo in svojim staršem, bi za svojo dobrobit izdali starše. Zato pa _treba jim je povedati, kje so meje in ne le, da imajo pravice, ampak tudi, da imajo dolžnosti!
    Žal pa tudi pri starših vedno pogosteje poslušamo samo o njhovih pravicah, dolžnosti pa se niti oni ne zavedajo, ali se jih nočejo zavedati. Kako bodo to potem predstavili svojim otrokom?

    tatjana — 2.04.2010 @ 14:47

  61. Zdravo!
    Nikoli se ne morem upret skušnjavi, da povem svoje mnenje:).
    Polna glava, ko sem prebrala tvoj blog sem dobila kurjo polt. Iz sestavka (ki je bil pripet e-mailu) nisem razbrala ljubezni do otrok in razočaranosti nad sistemom in starši, ampak naveličanost do svojega dela. Šele kasneje, ko sem preverila še ostale poste, sem dojela, kaj misliš. In se po eni strani strinjam s tabo. Problem ima celotna družba, ki tako (ne)vzgaja. Ampak po drugi strani imam pa občutek, da ste učitelji, ki vam je pomemben otrok, ki ga poskušate razumeti, redki. Res redki. In to, da nihče noče škodovat otrokom ni isto!
    Sama nimam otrok (zato ne bom tralala brez trobente), ampak sem pa dostikrat v stiku z njimi. In z učitelji. Poleg pripravljanja in izvajanja delavnic za otroke, učitelje, dijake, izkušenj z vodenjem skupin otrok na morju (vseh starostnih skupin), in z izvajanjem nekaterih drugih aktivnosti (predstav), dnevno delam z otroki migranti (pomagam pri učenju jezika, pri razumevanju drugih predmetov, pri integraciji v šolo …) in vidim veliko. Pa tudi slišim. Ni redko, da mi učitelj reče, da čaka samo še na penzijo. Da noče sodelovat na delavnici, ker “MORA biti tukaj” (pozabi pa, da z uro in pol delavnice nadomesti en delovni dan, kar mi kasneje razloži ravnateljica), da učence deli na Slovence in Neslovence, nekateri na uspešne in neuspešne. Pa na dobre in slabe. In to v osnovni šoli. In to odprto. Potem ga pa ostali učitelji branijo, da “on pač tak je” (halo, a je to sprejemljivo!!??? Tega se ne tolerira med učenci, niti se ne bi smelo med učitelji!)). In teh je precej več, kot je tistih “bravo učiteljev”. Ampak poznam pa tudi take učitelje, ki tako kot ti in tako kot Lana (pa še kakšen) ne odnehajo. In vztrajajo. In delajo dodatno in imajo dolgoročne rezultate. In se spopadajo z neprimernimi in nesposobnimi starši.
    Ampak meni se vzgoja, kakršno je opisala Katarina, zdi izredna. Res. Menim, da bi vam bila kot mama otrok, ki jih učite, res všeč. Otrokoma jasno da vedet, da je šola njuna dolžnost, da obstajajo pravila, meje in prepričana sem, da če jo prosita za pomoč, je ne odreče.
    Verjamem, da je bil tvoj zlom, polna glava, stvar okoliščin, in prosim, ne upoštevaj nasveta (morda prenagljenega) Katarine, da zamenjaj službo (ponavljam, včeraj sem samo po prebranem blogu v mejlu mislila enako, ko sem prebrala še več, sem šele razumela!). Ampak resnično mislim, da če bi učitelji (in vsi ostali) ob težavah, ki se pojavijo, objektivno premislili, zakaj opravljajo svoje delo, in se, če je odgovor preživetje, odločili menjati poklic, bi bilo življenje vseh!!! nas veliko prijetnejše. Zato je nasvet, da se vprašaj, zakaj učiš dober. In si se vprašala in ugotovila …
    In ja, za vzgojo svojih otrok so odgovorni starši, ne otroci. Ampak za slabe odločitve staršev v tem primeru plačujejo otroci.
    Pa še to: avtoriteta in avtoritativna vzgoja sta izredno pomembni za razvoj vsakega posameznika. Pomenita mejo, ki jo spoštujem, spoštujem pa tistega, ki se ga ne bojim, ki mu verjamem! Nekateri pa v svojem pisanju zamenjujejo avtoritativno in avtoritarno vzgojo. To je tista, ki ne daje argumentov, ki zahteva spoštovanje samo zato, ker je nekdo starejši. Kar ni argument! In zaradi takih obstajajo zakoni, kot so otrokove pravice! Noben zakon ni pisan za tiste, ki ga spoštujejo, ker ga ne potrebujejo, ga razumejo. Zakon o prepovedi telesnega kaznovanja ni napisan za moje starše – pa sem dobila kakšno po riti! In na misel mi ni padlo, da bi poklicala policijo, se pritožila zaradi nasilja. Otroci smo dobro vedeli, kaj je razlika med tem, da dobim kakšno čez rit, ker zaslužim, in kaj pomeni zloraba! Kristalno jasno nam je bilo! In tisti starši, ki boste otrokom od začetka dajali ljubezen, spoštovanje (ja, gre v obe smeri) in jim stali ob strani (kadar ga polomijo tudi, le da naj vedo, da so ga polomili in naj ima to svojo posledico) – našteto seveda vključuje postavljanje meja, saj to vendar počnete iz ljubezni, ne iz sovraštva – ne boste nikoli v vlogi očeta, ki je plačal kazen. Je pa za tega očeta že prepozno, čeprav si je kazen prislužil, samo ne za “nasilje” pač pa za nevzgojo!
    Hvala in LP …

    Nejas — 9.04.2010 @ 18:46

  62. Še nekaj o vzgoji otrok zgolj v razmislek z moje strani… Sama se sicer s tem še nisem soočila, imam pa nekaj izkušenj z vzgojo psov. Pa naj se zdi komu to še tako smešno, ampak sta si dejansko vzgoja in šolanje otrok in psov v marsičem podobna.
    In zanimivo je, da je na obeh področjih v zadnjih nekaj letih prišlo do podobnih “revolucionarnih” sprememb v sistemu. Kot sem razbrala se pri otrocih to imenuje permisivna vzgoja, v pasjem svetu pa pozitivna motivacija. Smisel pa je pri obeh podoben – vse na lep način, samo nagrada, nič kaznovati…
    In kaj to pomeni? Pri psih so se posledice že začele kazati. Po eni strani imamo čedalje več odgovornih lastnikov, ki šolajo svoje pse in v kinoloških društvih puščajo kar nekaj denarja in prostega časa, po drugi strani pa se razni napadi psov na druge pse in ljudi povečujejo in stopnjujejo. Da ne govorim o tem, koliko psov je že pogrizlo SVOJE lastnike… Skratka, psi postajajo čedalje bolj nevzgojeni, kljub šolanju.
    Je podobno z otroci? Po mojem mnenju DA. Družba postaja čedalje bolj napredna, bolj izobražena. Starši lahko nudijo svojim otrokom bistveno več, kot so bili sami včasih deležni, vzgoja, šolanje in izobrazba postaja vse bolj pomembno, a so današnje generacije kljub temu vse bolj nevzgojene, razvrednotene in cenijo vsakič manj stvari…
    Paradoks? Niti ne! Sistem permisivne vzgoje in pozitivna motivacija sta vsekakor korak naprej. A vendar so ljudje vedno nagnjeni k temu, da razlagajo stvari v njihove skrajnosti. Seveda je dobrodošlo, da otroke spodbujamo, da sami pokažejo interes za šolo, izobraževanje, občutek za sočloveka in tega verjamem da “stara šola”, kjer so otroke s šibami namahali ne omogoča. Prav tako je bolj prijazno in učinkovito če pri psu dosežemo, da on sam sodeluje z nami, ker mu je to prijetno, kot pa da ga učimo tako, da ga cukamo in mečemo ob tla. A vendar (žal) zgolj to ni dovolj. Ker kot je že bilo napisano, samo na ta način ne moremo postaviti mej, čez katere se ne sme. Zato je ključnega pomena pri teh sistemih tudi KAZEN. Samo preko kaznovanja lahko pokažemo otroku/psu, da nekaj kar je storil ni bilo prav in da se to ne sme. Če bomo to zgolj na lep način dopovedovali, nas ne bo noben jemal resno (in povdarjam, da kaznovanje ne pomeni zgolj fizične sile, in te tudi ne zagovarjam!). Vsi smo bili otroci in se lahko spomnimo, da smo takrat naredili le tisto, kar nam je bilo res treba in nič več…
    Pa vseeno – če imamo nevarnega in agresivnega psa, mu lahko nataknemo nagobčnik, ga zapremo v pesjak in v skrajnem primeru evtanaziramo. Kaj pa bomo naredili s takimi otroci? Glede na zakone, ki se sprejemajo… Očitno lahko samo čakamo, da se bo zgodil kakšen morilski pohod otroka na svojo šolo, ker mu je učiteljica dala slabo oceno (kot jih poznajo v ZDA) ali da bo otrok nalomil svojo mamo, ker mu v trgovini ne bo hotela kupiti sladoleda. Morda se bomo potem streznili, da ta sistem ne pelje nikamor!!

    polnaglavaAnonimnež — 14.04.2010 @ 10:12

  63. Moja zgodba:
    Vzgoji sinov sem se posvetila z vsem kar sem vedela (in tega je bilo malo) in prebrala v številnih knjigah.
    Rezultat: Starejši sin pri 22-letih izsiljuje, živi od mojega denarja, ne sodeluje, ni končal šole.. Mlajši zaekrat kaže bolje..
    Rezultat zame: Z možem sva se zaradi vseh pritiskov (služba in družina, ter posledično odtujevanje) ločila. Sama nisem kos postaviti meje dvema fantoma.
    Katastrofa od življenja, utrujena in naveličena sem in se sprašujem: “kje so MOJE pravice”?
    Toliko o vzgoji, jaz sem ugotovila da jo NI, ker je vsak otrok osebnost in pelje svoje življenje kot je zanj namenjeno, vsi okrog smo zgolj OPAZOVALCI..
    Živimo v iluziji neke kao vzgoje in se farbamo.

    Daisy — 6.05.2010 @ 09:03

  64. http://www.kata.si/blog/kako-obvarovati-strase-pred-podivjanimi-najstniki/

    Dajana — 6.05.2010 @ 09:20

  65. [...] blog in komentarji pod njim mi je dal misliti. Kar malo preveč, da bi svoje misli napisal v komentar. V [...]

    Pogovor » Objave » Vzgoja otrok (razmislek) — 6.05.2010 @ 12:31

  66. Daisy, ves tvoj problem se začne s tvojim stavkom “Vzgoji sinov sem se posvetila z vsem kar …..”. Matere niste ustvarjene za to, da bi otroke vzgajale. Vzgajajiti jih morajo očetje. Zakaj za vraga hočete posnemati cankarjansko MATI? Zakaj možje pri nas ne prevzamejo vloge ki jo edini lahko opravijo? Kaj niste pretežno same krive, ker verjamete le sebi, dedcev pa ne pustite, da bi opravili kar je potrebno, ko začnejo otroci zasužnjevati starše.
    Ali pa so današnji moški že toliko pomehkuženi, da se ne upajo uveljaviti svojo voljo in pokazati, “kdo nosi hlače v hiši”.
    Sama si v grozni situaciji, ker si ostala sedaj še sama, v borbi z dvema hišnima bogovoma. Moška družba pa ti ostane le priložnostno, ker ni verjetno, da bi se hotel kakšen primerek spustiti v vojno ter vspostaviti normalno stanje. Sicer se pa nikoli ne ve.
    Ženske vrzite v koš vse priročnike o vzgoji otrok v koš – nehajte gledati po televiziji idiotske oddaje na to temo, to je podobno kot da bi zlezle z moškim pod odejo s priročnikom o sexu. Uporabljajte svojo intuicijo, ne glede na to, kaj je trenutno modno. Svet se ne bo porušil, če boste smrkavcu primazali zasluženo klofuto, se bo pa vam marsikaj podrlo, če boste požrle vse žalitve brez odziva.

    Afnogunc — 6.05.2010 @ 14:19

  67. Samo brezvezno nakladanje učiteljice, ki ni za to službo…če si ne znaš postaviti avtoritete nisi za takšno službo in jo raje pusti pa idi v dom za upokojence…jaz nimam z nobenim otrokom problemov.Pa se smejimo vendar vejo kdaj je dovolj in da morajo poprimit za delo.
    Avtoriteta!!!!!!Moraš si jo narediti že prvi dan!!

    polnaglavaAnonimnež — 7.05.2010 @ 12:16

  68. Anonimnež; super si, ampak verjemi, da niso vsi otroci povsod enaki, ponekod je precej teže, verjemi. Sicer bi pa lahko, glede na to, da si (sklepam)iz učiteljskih krogov, malo več pozornosti namenil(a) pravopisu, ker Tvoj prispevek izgleda, kot bi ga pisal nekdo z dokončano srednjo šolo (kar je moja dokončana izobrazba, da ne bo pomote).

    Nejas — 7.05.2010 @ 12:32

  69. Vi niste normalni eni tuki picka vam materina mrs v lukno zivet prokleta zivau !

    Ce otroka tepejo pol bojo placali, tist ko ma otroka more otroka podpirat ne pa tepst pizde se na otroke znasate ker v resnicnem zivljenju drugi po vas spukajo pol pa to jezo na otroka znasate. Nic druga ni to je cista resnica SAMI SLABICI STE JAZ BI VAS V TEMO ZAPRU ZA 20 DNI POL BI VAM PLACU KAZN NAMESTO VAS 600 EUR CE JE TREBA, AMPAK V TISTI TEMI BI SI VI GOR PRISLI KOK JE URA

    nekdo — 12.05.2010 @ 14:45

  70. Tale “nekdo” je lep primer polpismenega in nevzgojenega smrkavca. Pri takem ne pride v poštev nikakršno pretepanje – tepe se že sam dovolj. Če bi bil moj, bi ga lastnoročno postavil pred vrata. Vrne se lahko potem šele čez nekaj let, na obisk, če se je naučil manir.

    Afnogunc — 12.05.2010 @ 15:28

  71. Afnogunc, nekdo ime cisto prav ti si pa cisti idiot.

    Afnogunc: zato pa ti ne ljubis svojih otrok in jih nikol nebos in bos delal same probleme ljudem, zelo si nevzgojen primer.

    Janez — 12.05.2010 @ 15:57

  72. Janez ce bi bilo po moje bi imeli otroci vec pravic kot politiki v parlamentu !

    nekdo — 12.05.2010 @ 16:03

  73. Janez ljubi se zakonskega partnerja. Če pa ti otroke ljubiš si zrel za psihiatra. Odnos do otrok mora biti STARŠEVSKI, česar pa verjetno ne razumeš. Koliko sem vreden kot oče, pove podatek, da sta mi sin in hči zaupala vnuke v varstvo. Če boš ti to kdaj doživel, boš lahko rekel, da si bil kot oče uspešen in, da te otroci spoštujejo.

    Sicer pa imajo prav največji teoretiki z otroci potem največ težav.

    Afnogunc — 12.05.2010 @ 18:44

  74. Krasen prispevek. Predstavljam si, kam pelje ta permisivnost. V mojih časih smo bentili nad starši, ker so nas vzgajali, pa danes vem, da so prekleto dobro ravnali.Sem proti pretiranemu tepežu otrok, vendar ena normalna zaušnica ne škodi. A policaji, da so kr prleteli? Kaj pa vse te smrtne žrtve nasilja, ki so prosile za pomoč , pa jim ne policaji ne csd-ji niso pomagali.Sranje od države!

    Dušanka — 13.05.2010 @ 07:21

  75. Država ni kriva, da starši niso sposobni vzgajat! In tale oče si je kazen pomoje zaslužil, pa ne zato, ker je “trdo prijel” otroka. Policisti so spoštovali zakon in mednarodne sporazume, ki se jih lahko tudi izkoristi (kot v tem primeru), sicer so pa potrebni, ker nekateri “starši” otroke resnično pretepajo, ne dve po riti, PRETEPAJO, in zanje je pisan zakon. Ni problem v zakonu, problem je v zlorabah!

    Nejas — 13.05.2010 @ 09:33

  76. TO je totalen bullshit. Vsaj ta prva objava, in drugi ki se strinjajo z njo. Res nevem, že iz tvojega pisanja @polnoglava se opazi tvoj odnos do otrok. Zakaj si učiteljica? Zakaj? Ko se pa vidi kako preziraš otoke. Pa se prav strinjam z starši, čeprau sama nisem, pa tudi zate nevrjamem da si! Ampak prav zato ker nisem lahko gledam z drugega vidika. Ti nimaš vloge človeka da boš vzgajala njihove otroke, ti jih učiš. Če ti starši pametujejo kako, dobro, ni se ti treba strinjati z njimi, ampak to ni pomembno. Ker so to njihovi otroci, njihov način vzgoje. Svoje otroke vzgajaj kakor hočeš. Če pa si že učiteljica spoštuj in upoštevaj mnenje staršev, saj nisi ti nič kaj pametnejša od njih! Ja morda, vrjamem imaš več izkušenj z mladostniki in so videla marskikaj a ti to še vedno ne da pravice vzgajati drugih otrok. Kdo pa si ti da bi tako govorila. Sem resnično zgrožena nad takim odnosom . — citeram — Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino, se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj mali!!! .. no pa ni tvoj sin in hvalabogu, saj si takega vedenja ne bi zaslužil.! Se strinjam z nekom ki je zgoraj omenil, kaj pa pogovor in obrazložitev? Kajti to je dejanje kot bi reagiral najstnik, otrok. S tem ne daješ nikakršnega vzgleda! <s tem kar si napisala in s tem kako je ravnal oče. Ta sin je le še otrok in vedno obstaja razlog. Ocene mu niso padle kar tako¨! Sigurno je razlog, morda sicer tudi sam ne ve. Ampak zato ima očeta! Da se z njim pogowori, mu obrazloži, in mu pomaga razumsko. Ne pa z raznimi prepovedmi kajti to v otroku samo spodbodi upor in zamero. In otroci imajo veliko več sebi in jih je vredno poslušati ne pa samo prepovedovati in ukazovati. Kazen je bila za očeta pravična.Pa kako lahko otroke tako poniževalno omenjaš. Razvajenček, smrkavec!k, smrkelj in take izjave. In ti si učiteljica? Pa a razumeš da tvoje osebmno mnenje sploh nima veze v tem. In ja so najstniki so precej naporni verjamem, ampak to pride skupaj s službo, s tem poklicom ki si ga izbrala. Mslim ej sori, sam če nisi zmožna tega prenesti potem pa pojdi vn iz tega poklica. Kaj sploh še počneš to, če je pa tako težko?! In ne res se ne strinjam s takimi komentarji. S prepovedmi ukazovanjem, vpitjem, in predvsem prepovedmi starši s tem dosežejo le upor v otroku. ker to mu daje občutek da nima nadzora. Da mu drugi narekujejo kaj mora kaj ne sme kaj je prav in kaj ne, in da ne sme imeti svojega mnenja, oz ne bo upoštevano! To ni prav! Z otroci se je treba pogovoriti, in včasih tudi ne kod starš z otrokom ampak kot prijatelj. Pa ne mislim zdaj tako, ne me narobe razumet, avtoriteta mora biti seveda, ampak usen, učasih rabijo da jih poslušate. Da upoštevate njihoo mnjenje, da jih vsaj poskušate razumeti in gledati z njihovega vidika, saj boste vi to lažje naredili kot oni ki so le še otroci.Pa prepoved izhodov in take stvari, to je narobe. Naj grejo vn, pa da vi veste kje in s kom so, ampak naj grejo. Če ne najdejo pogovora pri starših,pa ga rabijo ga bojo sigurno pri prijateljici ali prijatelju. In ni res če starši pravijo da bi se lahko pogovarjali med kosilom in na hodnikih, siver tiho ampak vseeno, pa zakaj ne?! Pa s temi neumnostimi s katerimi ponavadi pametujete..“ko smo bili mi mladi je bilo pa tako in tako…pa BLA BLA BLA pa koga to zanima?! zdej pač ni več tako kot je bilo. je drugače.!če že bi lahko današnji mladini privoščili da se jim godi bolje. Seveda nekaterim, tistim ki zaidejo s poti, v droge in podobno že, očitno premalo ali preveč avtoritete pa vseeno! Nikogar ne zanima kako je bilo takrat, tako je zdaj. Lahko bi se malce spomnili kako ste se vi počutili v šoli in podobno! in če učencu padejo ocene, pa kaj boste dosegli z taki ukrepi no?! NIČ, nič in nič. Glede avtoritete v razredu se sicer strinjam, drugo pa ne! In pa če je nekdo res glasen pri pouku ali pa res nevzdržen, pa a ste pomislili da je to morda kaj več za tem?! Da ni le tako kot ste ga označiči razvajen smrkelj? da mogoče nezavedno poskuša pridobiti pozornost ali morda drug vzrok? Vedno je nekaj, ne morte na to tako ozko gledati. Sploh pa kdo si ti, ali jaz ali kdorkoli da boš nekomu pa čeprau le otroku rekel smrkavec, ali razvajenec, ali pankrat in podobno.. To ni noben odnosm čeprav so otroci, so še vedno osebe ki jih je treba prav tako spoštovati tako njih kot njihovo mnenje, saj čeprav morda imate več izobrazbe, več izkušenj, ste starejša, se lahko zgodi da imajo kdaj prav! Res, sploh nism vrjela da je to napisala neka oseba po vrhu učiteljica. :/ in tisto nevem če jo to tukaj, vem da je bilo nekje napisano, ko sem dobila ta mejl! Pa kako lahko sploh rečeta — spet citiram : užaljene punčare, ki ne morejo preboleti, da
    jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse, kar so si zamislile,
    prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne iztirjence. — milim HALO? pa kaj potem naj ta nek tip mirno zlorablja eno bogo osemletno punčko ki ni nič kriva pa on skrbmno pazi brez dokazev in ji grozi, pa ja pa kaj on je odrasel, kaj bo una punčara mela za govort ane, raje vrjamimo enmu 40 letnemu moškemu ki je bogve kakšn, kot pa osemletni punčki ki je taka lažniva punčara razvajena. pa daj no! Oslarija, kako lahko to sploh rečeš..Če bi usi tako razmišlajali, ja pa koga pa imajo potem otroci? Kaj jim preostane? Kdo jim bo vrjel? —-bodo nedolžni
    odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo
    razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali…– mislim pa tui v tem stavku se kaže čisti prezir in poniževalnost do otrok. Pa kako lahko to rečeš. Za otroci in njihovimi dejanji je vedno razlog, vzrok za ta dejanja. Pa morda je globji pri nekaterih ja pri nekaterih ne. Otroci niso sebični, ne znajo biti. Mislim po eni strani kritizeraš starše – ki so by the way prav tako odrasli – po drugi strani pa so odrasli nedolžne ovčke, ki jim otroci uničujejo življenja. PA MISLIM KJE PA JE TLE LOGIKA?! To je sranje, in res moj nasvet, očitno res nisi za ta poklic, pojdi pobegni čimprej, ker bo bolje zate pa tudi za otroke!

    lana — 13.05.2010 @ 21:03

  77. opazila sem da je zgoraj še ena lana. uglavnem tale moj komentar ki je za zdaj zadniji 13.5ega, ni od iste osebe temveč sva dve!

    lana, oz lana 2. — 13.05.2010 @ 21:12

  78. Ojoj, Lana ti si bolana. Pa kaj ne vidiš, da je ta mularija čisto razvajena in nesposobna česarkoli? In to ravno zaradi te neke čudne vzgoje, ko te mulci terorizirajo in predavajo o nekih svojih pravicah, popolnoma pa pozabljajo na svoje dolžnosti.

    Ma saj ni da bi govoril… Poniževalni v tem primeru so razvajeni mulci, ki si dovoljo vse in serjejo s polnimi ritmi. Točno tako kot je rekla polna glava, vse bi jim vzel, pa naj se pol jokcajo in prijavljajo svoje lastne starše!!! Katastrofa, na koncu meseca pa je zahteval še žepnino za svoje hvalevredno dejanje. Kakšni idioti…

    Lana, upam da ne boš nikoli na ministrstvu, kateremkoli, čeprav taki se ponavadi ravno tam znajdejo in so pametni kot da imajo vse znanje in izkušnje tega sveta. Beda.

    Matej — 14.05.2010 @ 10:51

  79. Se moram oglasit. Lana 1 – napiše, da ni starš – pametnjakat pa zna. Torej – le čevlje sodi naj kopitar.
    Jaz sem starš in imam malo sreče, da so moji otroci normalni. Sem pa marsikaj in marsikdaj v njihovo škodo delala, ko sem jim preveč popuščala. Danes sem stara 44 let in bi jih glede na izkušnje vzgajala drugače. Pa bi jim bilo danes, ko so napol odrasli lažje. Pravijo, da če starši otrok ne vzgajajo, jih potem na bolj trd in bolj boleč način vzgaja življenje. Verjamem in vem. Zato se pod tale blog podpišem, pa čeprav učiteljev nisem nikoli preveč marala. Ampak danes so drugi časi. Je pa res, da če bi bila jaz učiteljica, bi se mi za ministrova pravila gladko j… in bi imela svoj red in disciplino.

    Darija — 14.05.2010 @ 11:47

  80. Lej ne pravim da jim je treba v vsem popuščati. Nisem tega rekla, vzgoja ja je treba biti trdna, ampak napake so v prepovedih in ukazovanju. Otroci, psloh najstniki imajo, oz hočejo imeti občutek da imajo nadzor nad svojim življenjem, da jim ne govorijo kaj naj delajo in kako naj razmišljajo. Vem obstajajo tudi taki otroci, ki so jih oreveč razvadili, zapustili ali nevem kaj. Ampak ne otroku nemoreš in ne smeš kar vse vzeti in ga pustiti naj se znajde sam kot praviš Matej. Ker otrok ni sam kriv da je tak kot je, saj ga je nekdo vzgojil. Pa otrok je odgovornost od sarša in ga ne more kar postaviti pred vrata. Sam si ga ustvarila in mu dal življenje, nemoreš ga tako pustiti na cedilu. Res pa je da je treba otroke vzgajati že od malega isto, kajti nič ne bo pomagalo da jim popuščate do 14, 15ih let potem pa na silo probavate nekaj. Avtoriteto si je treba izpostaviti to ja, a te še ne pomeni da njihovo mnenje ni nič vredno. In tisti oče, ali katerikoli ni imel nobene ampak nobene pravice da je otroka močneje zgrabil, alipa celo udaril. In otrok se fizično ne more branit proti moškemu, in use kar lahko naredi je to. Nevem kakšen je bil primer tisti zgoraj opisan pa vseeno.
    Ja darija morda kot praviš jim bi bilo lažje, a so zato zdaj boj pametnejši, izkušeni in več vedo. No pa tudi ti nisi učiteljica kaj ne ;)
    Uglavnem, morda sem se prej malce preveč razburila, ampak pisanje v tem blogu, je kot da so otroci neki stašni zlobni zločinci odrasli pa žrtve. Ah daj no!

    Lana,.. oz lana2 — 14.05.2010 @ 12:55

  81. Nič jim ni lažje, če jih vzgaja življenje – verjemi mi. In otroci so lahko resnično velik problem, če zrastejo normalnim staršem čez glavo. In verjemi, da takšni otroci nimajo nikakršne perspektive v življenju. Slej ko prej jih življenje izloči, uniči. Lepo je če imaš ravnopravšnja krila in če znaš z njimi leteti. Problem je če imaš prevelika krila in z njimi lahko samo kriliš in cepetaš in vreščiš. Prava vzgoja ti ravno pravšnja krila in te nauči kako se z njimi lepo leti.
    Veliko otrok je razvajenih, veliko jih je lepo vzgojenih, veliko in preveč jih je zaničevanih in zlorabljenih.
    Jaz imam otroke rada – tako svoje, kot druge in verjamem, da se vsak otrok na ta planet rodi kot majhen angel. Odrasli in sistem pa smo tisti, ki potem temu angelu damo krila – ravnopravšnja, prevelika, polomljena, pristrižena. Lana tvoje krila so ravnopravšnja in z njimi lepo letiš. Prav je da vse generacije razmišljamo o tem problemu in se tudi na tak način o tem pogovarjamo in malo pokregamo.

    Darija — 14.05.2010 @ 13:25

  82. Ja, saj ne pravim da je lažje. Je veliko težje če jih življenje vzgaja, in tepe, ampak dobro.. Saj ne pravim, da jih je zdaj pa treba razvajat do konca, jim pustiti vse kar si poželijo, brez nobenih mej in tako dalje. Avtoriteta mora biti. Ampak kot je v tem blogu opisano tole, s takimi poniževalnimi besedami, razvajene punčare ki ne prenesejo ločitve staršev, pa take to je pa res…da sploh ne rečem.
    S tem pa se sicer strinjam s tabo, a vseno še vedno mislim da se s prepovedmi nič kaj veliko ne doseže, sploh pri današnji mladini – veliko upornikov.
    Ja tako je prav odrasli morja vzgajati otroke, ampak ne PREtrdo in ne popuščati. Vsaj tako jaz mislim. :)
    Hvala, ja usaj trudim se.
    To pa je tudi res ja!

    Lana,.. oz lana2 — 14.05.2010 @ 20:04

  83. Stojim v čakalnici, da oddam zdravstveno izkaznico. V čakalnico vstopi mlada mamica, ki jo spremlja prisrčen, približno dve leti star sinček. Mamica sede, deček pa raziskuje po čakalnici. Premika stole in jih potiska po čakalnici, “pregleduje” brošure (kako je pameten, že pri dveh letih ga zanimajo črke!). Kmalu se naveliča in me opazi. Postavi se pred menoj, me pogleda in se mi ljubko nasmeji. Med nasmehom mi stopi na nogo. Še kar se mi nasmiha. Ker ne odreagiram, stopi na nogo še močneje. Pogledam mamo – dela se, da tega ne opazi. zato deček še enkrat stopi na mojo nogo. Nato se je preprosto naveličal stopanja na mojo nogo in začel “tečnariti” mami, ki je nato hodila z njim po čakalnici in…
    Meje? Pravila obnašanja? Razvijanje socialnih veščin? Razvijanje čustvene inteligence?
    Še in še vprašanj se razvije ob enem samem dogodku, ki je potekal par minutk.
    Kaj? Zakaj? Ali je to dopustno? (Očitno je s strani mlade mamice bilo). Kam to raste?

    LINA — 16.05.2010 @ 00:12

  84. Aja, pa bi še dodala k mojemu komentarju da ja morda res ne morem preveč pametnjekovati o vzgoji, ko sama nimam otrok, a govorim iz mojih lastinh izkušenj, ko sem odraščala med sami prepovedmi, zahtevami, ukazi itd. Zaradi tega sem se potem tudi uprla, na svoj način sicer ki pa nibil prav dober !

    Lana,.. oz lana2 — 17.05.2010 @ 16:22

  85. Pretreslo me je, ko sem po mailu dobila zgornje besedilo. Še bolj pa, ko sem prebrala komentarje. Imam 30 let delovne dobe in vse te spremembe dobro poznam. Popolnoma se strinjam, da ne vodijo nikamor, vendar si učitelji ne moremo pomagati ne z ministrstvom ne s predpisi. Zato si bom dovolila dati nekaj kratkih nasvetov:
    1. DOBRO preštudirajte šolsko zakonodajo in se je DO PIKE držite! Nihče vam nič ne more.
    2. Starše in učence v začetku leta seznanite med drugim tudi z OSNOVNO DISCIPLINO v razredu – česa se NE SME! Utemeljite zakaj in kako boste ukrepali. Tega se držite in ne odstopajte! Vsako odstopanje si zapišite in starše sproti obveščaje – pisno! Zapišite si njihov odziv – imejte vse črno na belem, ker le to šteje – imate dokaze in argumente.
    3. Ne dajte se teptati! V razredu ste STROKOVNJAKI VI! Kje je vaša samozavest. Dajte to staršem jasno do znanja in ne kažite strahu in podložnosti. Hvala za njihova mnenja in ideje – so dobrodošle – toda avtoriteta ste vi, ker imate DIPLOMO, starši pa ne, četudi imajo doktorate (razen če so iz iste stroke) in si ne dajte soliti pameti od njih. “Le čevlje sodi naj kopitar!”
    4. Ne bojte se – hitro bodo ugotovili da ne nameravate poklekniti pred njimi. Tudi odrasli smo kot otroci – poskušamo, kako daleč gre, ko ugotovimo, kje so meje, nehamo. Toda še enkrat poudarjam – do pike po črti zakona. Ne boste imeli nobenih problemov in ohranili boste mirne živce.

    Aha, sem tudi mama pridne študentke, s katero imam krasen odnos (pa je kot otrok tudi dobila kakšno po ritki).

    Za tiste, ki niste učitelji, pa se oglašate tukaj in nam solite pamet:
    - Ali tudi zdravniku solite pamet, ko vam postavi diagnozo in napiše terapijo?
    - Ali bi tudi sodniku pri izreku sodbe solili pamet, da bi pa lahko to še tako ali tako drugače sodil?
    - Ali tudi policistu solite pamet, ko prekoračite hitrost, da se vam je pač mudilo?

    Morda, toda prepričana sem, da bodo drugače reagirali kot z jokom v pisarni.

    Učitelji – zberite se – ne dajte se teptati – sposobni in izobraženi ste – torej veselo na delo!!!

    Še to – strašno rada imam otroke, večkrat se tudi veselo nasmejimo, pohecamo, vsak napredek pohvalim, jih vzpodbujam, tudi razumem otroško navihanost, sem dostopna, razumejoča … – v okviru meja. Učenci jih hitro usvojijo in se jih V GLAVNEM držijo – to pa je tudi moj cilj.

    Avtoriteta — 20.05.2010 @ 00:23

  86. #78

    Matej, a je tvoj komentar napisan v slovenščini??

    Igor Đukanović — 21.05.2010 @ 13:02

  87. 58.: “Buška je lahko zelo obremenilen dokaz…”
    Krasen komentar – še boljši obremenilni dokaz bi bilo kakšno trupelce …

    Glede Matejevega komentarja v 78. pa z veseljem potrdim, da je napisan v slovenskem jeziku – tudi naš jezik ima namreč svojo pogovorno različico in nudi stilske oblike popestritve. Saj smo zaplankani, a ne vedno in pri vsem na birokratski način.

    PREDLOG: Kek bi lahko svoje reprezentante nekaj dni vodil sem na trening preigravanja in učenje taktičnih variant.
    :D

    niko — 21.05.2010 @ 15:16

  88. Niko, vprašanja nisem postavil zaradi gramatike pač pa semantike. Ali prav razumem, da za otroka uporablja besedo terorist? Halo?!? Ne vem, ali sva midva z istega planeta, če zgledni starši praviloma vzgajajo male teroriste (pri čemer slednja beseda zgoraj ni bila uporabljena ljubkovalno).

    In, ja. Sam sem v petem razredu nameraval prijaviti učitelja, ki me je na hodniku šole udaril s ključi po glavi. Ne bi dvakrat razmišljal, ali prijaviti lastne starše, če bi se me lotili fizično.

    Nikjer pa ne boš opazil, da bi nasprotoval avtoriteti staršev, da lahko otroku, ki se slabo uči, začasno odvzamejo računalnik, televizijo in še kakšen privilegij.

    No saj. Jezik je živa tvorba. Za otroke so že v prejšnjem stoletju uporabljali besedo paglavec. A močno dvomim, da je tisti, ki je prvi uporabil to besedo, bil dihtig.

    Igor Đukanović — 21.05.2010 @ 17:13

  89. Igor, se popolnoma strinjam steboj!!

    Lana,.. oz lana2 — 22.05.2010 @ 18:25

  90. Samo želim si lahko takih vzgojiteljic, vzgojiteljev in učiteljic in učiteljev, ki s postavljanjem meja otroku in spodbujanju k odgovornemu vedenju skušajo doseči socialno razvito bitje. To skušamo v čim večji meri razvijati in doseči v vrtcu. Sem vzgojiteljica z velikim srcem in imam zelo rada svoj poklic. V svoji 20 letni kilometrini dela v vrtcu sem tudi sama osebnostno rasla in danes lahko z gotovostjo povem vsem, kakšno vzgojo si želim in s kakšnimi vzgojnimi prijemi delam. Menim, da je ključni problem današnje razvajene otročadi to, da želijo biti starši popolni v svojem vzgojnem smislu. Strah pred tem, da bo otrok jokal, kaj si bodo pa drugi mislili, če mu odrekam ne vem kaj, pač nekaj zaradi česa mali ali mala tuli in izsiljuje, da jej joj. In potem poslušam na predavanjih profesorjev, ki predavajo na fakulteti, kako grozni so starši, ki otroku v trgovini popuščajo na račun nesprejemljivega vedenja. Ves keč je samo v postavljanju meja in povsem idiotsko bi bilo pričakovati, da jih bodo otroci mirno in z veseljem sprejeli. Jaz “mojim” staršem pravim takole.”Učite se od otrok njihove vztrajnosti, ko želite nekaj doseči pri otroku”. Bodite vztrajni, ne nesramni, agresivni. samo ne popustite. Ko bo otrok dojel, da z izsiljevanjem še po ne vem kako dolgem času ne bo dobil, zaradi česar izsiljuje, ga bo minilo. Ampak samo v tem kontekstu. takoj bo našel novo vsebino, zaradi česar smo starši in prosvetni delavci spet na preizkušnji. Kot vzgojiteljica skušam priti staršem naproti, jim pomagati pri njihovi vlogi . TO se takoj vidi, ko otroci v vrtcu povsem drugače funkcionirajo, kot doma, kjer ni vzgoje za odgovornost in pozitivno socializacijo. Ne vem, kaj naj ta hip še napišem, ker je moja glava polna razmišljanja na to temo. Kdor si zatiska oči in pravi, ga bodo – otroka namreč – že v šoli naučili, je zamudil življensjko priložnost, da bi kot starš, ki je dolžan vzgajati otroka to pot življenjskega učenja in socializacije uspešno peljal. Zato si iskreno želim, da ne popustimo v tem, kar iz prakse in izobrazbe in naše srčne usmerjenosti ter vrednot, ne podležemo, oprostite nesposobnim staršem, ki so že zdavnaj izgubili spoštovanje in sebe vzgojni faktor pri svojem otroku. Mogoče bi bilo pa dobro dolžnosti, ki se jim bi vsi najraje izognili prevesti v pravice, poizkusiti je vredno. In otrok naj joka in naj se kdaj potolče, seveda v mejah varnosti in svojega raziskovanja. AMpak ne na izhodišču staršev, naj preizkusi vse, da s ebo lažje znašel. Ne bo se znašel, amppak se bo izgubil v svetu brez jasnih vrednot in omejitev, ob katerih bi se obrusil in razvil v krasno zrelo osebnost, ki bo zaželena v družbi, prijateljstvih in partnerstvu. Rdeča luč je rdeča luč, ni važno, kakšen avto vozite, ali ima abs, esp, ne vem kaj še. Ali pa če odprete vrata in “žlajfate”, da se ustavite. Rdeča je stop za vse. In če to prenesete v svoj dom, med svoje otroke, partnerja, prijatelje, kolege in tako naprej, so stvari jasne in vsak zna funkcionirat tako, da je to sprejemljivo in dobro v ožjem in širšem družbenem smislu.

    Helen — 23.05.2010 @ 14:11

  91. Natanko tako. Helen. :-)

    Igor Đukanović — 24.05.2010 @ 07:01

  92. Še nekaj. Ata je plačal le 10% škode, ki jo je naredil, v obliki kazni. Škode je za 3000 evrov, če se opraviči otroku takoj (v smislu, da se je zaradi lastne šibkosti zatekel k neustrezni kazni) in 6000 sicer.

    Ata bo morda dojel, da je škode desetkrat več od zneska, ki si ga je vzela država, ko mu bo sin razbil prvi avto. Ja, otroci, ki se jih nasilno vzgaja, se potem nasilno obnašajo na cesti. Če ste vsaj enkrat imeli lažjo prometno nesrečo, veste, da ne pretiravam glede zneskov v evrih.

    Igor Đukanović — 24.05.2010 @ 07:05

  93. Helen: z vsem spoštovanjem .. niso vsi otrci razvajeni in nismo vsi starši utopično prepričani, da smo popolni. zadnja leta nasplošno opažam trend, da so učitelji in vzgojitelji kar po vrsti prepričani, da so edini kompetentni za vzgojo otrok in da samo oni vejo kako se otorke vzgaja in ja, oni vejo, da starši nimajo pojma o vzgoji. potem pa se zgodi, da pa kateri starš ima kar nekaj pojma in da mu je jasno, da učitelji – po domače rečeno – drkajo ja svojo kvazi avtoriteto, preko katere se izživljajo nad otroci ne zavedajoč se, da jih od strani opazuje njihov starš, ki, seveda, znori in postavi mejo … učitelju. :) jap, tudi to se nam dogaja in ni prijetno, ko takemu kvazivzgojitelju, samooklicanemu strokovnjaku za vzgojo, pristrižeš krila.

    katarina — 24.05.2010 @ 08:37

  94. Draga Katarina!
    Strinjam se s teboj, niso vsi otroci in vsi starši. razpravlja pa se o problemu, ki se širi in teh težav je v vzgojno-izobraževalnih ustanovah vedno več. strinjam se tudi s teboj, da vzgojitelji, učitelji in profesorji niso dovolj izobraženi na področju socialne pedagogike, da bi bili kos in edini sposobni reševati takšne težave.
    Ali mogoče veš koliko socialnih pedagogov je zaposlenih v vrtcih, osnovnih šolah in srednjih šolah? Ali ministrstvo za šolstvo odobrava še enega strokovnega delavca v naše šolske svetovalne službe?
    Da se strokovnjaki v vrtcih in šolah (ker strokovnjaki so, tega nikakor ne moreš zanikati) srečujejo z generacijo otrok, ki nimajo (ali pa imajo zelo slabo) razvite norme do odnosa drugih – soljudi, da ne govorim o odnosu do okolja in živali. Ljudje smo namreč socialna bitja. V forumu se govori o tem problemu. Velikokrat se zgodi, da je otrok, ki ne preklinja, ki redno hodi v šolo, ki vestno opravlja svoje dolžnosti zaradi svojih dobrih vrednot izpostavljen med vrstniki.
    Ali imajo učenci s tvoje strani pravico metati hrano v šolski jedilnici? Ali ima učenec pravico poslati profesorja v “v pičko materino”, ker ga je opozoril, ko je metal hrano?
    Ali je zate ta učitelj kvazi učitelj?
    Ali se naj obrne stran ali naj ukrepa?
    Po tvojem komentarju sodeč, bi ti, draga katarina, šla v šolo in se pritožila nad učiteljem, nad ravnateljem, klicala na zavod za šolsvo in ne vem kaj še.
    Kaj pa bi naredila, če bi hrano dobil v glavo prav tvoj otrok?
    Nestrpno čakam tvoj odgovor, draga Katarina.

    LINA — 24.05.2010 @ 19:58

  95. Lina: kaj bi pa naradila ti, če bi otroka učila naj se postavi za svoje pravice, naj svoje težave v šoli ureja sam, naj se z učitelji sam dogovarja o tem kako bo popravljal slabe ocene oziroma kako bo naredil kako stvar, ki mu je bila dana v delo, pa je ne zna naredit, feedback učiteljev pa bi praviloma bil poniževalen, zasmehovalen in nadvse uničujoč za otrokovo nastjajočo samozavest? ups ja, o tme pa ne razmišljaš. vidiš, jaz sem svoji hčeri učila naj sami rešujeta težave. ko ali če sta imeli s kakim učiteljem konflikt sem se doma o tme z njima pogovarjala, v šolo pa nisem šla vse do trenutka ko je postalo evidentno, da učitelj ne jemlje svojega sogovornika kot enakovrednega, temveč ga ima za manj vrednega, ker je …. otrok. konkretno mi je pred časom nek učitej rekel, da je mojo hči “zafrkaval” in profociral s tem da kadi samo zato, ker je upal, da mu bo priznala. da je to njegova vzgojna taktika? in kaj naj bi na vse to odgovorila jaz? če ne bi bila tako udomačena bi ga na gobec, ker samo to bi lahko sledilo njegovemu vzvišenemu cinizmu. zajebavat otorka vsakič, ko gre ven s tem, da gre kadit, čeprav ga nikoli ni zavohal in čeprav ga v konnči fazi niti briga če ne otrok kadi je …. kaj že?

    zgledi vlečejo. kakršni učitelji taki učenci. tisti, ki so dosledni pri svojem obnašanju, ki so pošteni, resnicoljubni in striktni imajo tudi take učence, ostali pa so del neolikanega družbenega sestava. in taki imajo neolikane učence. seveda k temu sodijo tudi starši, a … draga moja lina … starši so veliko manj intenzivno s svojimi otorki kot učitelji v šolah. preberi knjigo “otroka oblikujejo vrstniki”, pa ti bo marsikaj bolj jasno. mimogrede: če najstnikov ne bi tako a priori zaničevali in poniževali češ, da itak nimajo pojma, ker so mulci, bi bil svet zanje in za odrasle veliko manj naporen. jaz imam dve najstnici, pa nimam z nobeno nobenih problemov, niti jih nimajo v šoli. saj res … učitelj za telovadbo je eni od njih grozil z popravcem, ker baje nima športne opreme in ker zamuja. nekaj mesecev sem jo pustila, da se sama dogovori z njim o tem, potem pa, ker se nista mogla, sem stopila jaz na sceno. rešeno je bilo v dveh dneh. zakaj že? mar jaz hodim v šolo, je to moja težava? očitno sem za učitelja jaz kompetentna oseba, moja hči pa ne. kretensko.

    katarina — 25.05.2010 @ 07:40

  96. Življenjske vrednote se pri otrocih začnejo razvijati že z rojstvom. Socialne veščine, odgovornost otroci sprejemajo in “pijejo kot goba” (vzor) v predšolskem obdobju. Do približno 9. leta starosti otrici preizkušajo naučene vzorce iz okolja. V predpobrtetnem in pobertetnem obdobju otroci preizkušajo načine ravnanja, ki so jih do sedaj spoznali v svojem okolju. Uporabili bodo tiste izkušnje, pri katerih so bili uspešni. Torej – če je zamujal telovadbo in k telovadbi hodil brez opreme (učitelj ga je zagotovo vedno opozoril, da tako telovadba ne more potekati in če ne telovadi, ker nima opreme, kako naj pridobi zahtevana znanja, ki so predpisana z učnim načrtom?). in pri teh napakah, ki jih otrok dela, ga starši še podpirajo. Še huje. Starši se gredo pritožit, ker bo imel otrok popravni izpit ali karkoli že je v našem šolskem sistemu (jaz ga več ne obvladam, ker neprestano nekaj spreminjajo). Kaj ne vidiš problema, Katarina? Vsi, ki imamo svoje otroke, jih imamo neizmerno radi, vendar jim s takšnim vzgledom (podporo neodgovornosti in ne opravljanju svojih obveznosti, kakor sta zamujanje pouka in obisk športne vzgoje brez telovadne opreme) kot starši ne naredimo nič koristnega. Prav nasprotno – brez truda lahko dosežejo napredek, saj se bodo šli starši tako ali tako pogovorit z učiteljem. Ali se ti zdi takšno ravnanje koristno, pametno?
    Kako bodo na zamujanje gledali delodajalci, ko bodo ti naši otroci začeli hoditi v službo?
    Če smo otrokom 27 let (toliko študira menda povprečni študent) dopuščali zamujanje in jih starši pri tem še podpirali, kako se bodo navadili na nove obveze, ki bodo za seboj prinašale hude posledice?
    In potem se po 27. letih podre “otroku” svet, saj je naenkrat v svetu, ki zahteva od njega odgovornost in upoštevanje pravil, ne znanjde oziroma v njem ne zmore živeti. Ali slediš kolko samomorov je v Sloveniji?
    Potem pa je kriva država, prej so bili krivi kvaziprofesorji na faksih, še prej kvaziučitelji na srednjih šolah, še prej kvaziučitelji na osnovnih šolah, še prej kvazivzgojiteljice. Kdo pa je bil še prej?
    Iskanje napak v zunanjem okolju, pri drugih, samo ne pri naših otrocih.
    Starši jih spremljamo skozi vsa življenska obdobja!
    Otroci se morajo naučiti odgovornosti, saj bodo posledice prej ali slej nosili sami.
    Zamujanje pouka in “zaničevalen” odnos do posameznega šolskega predmeta (če ne nosi športne opreme k telovadbi je zame vsekakor zaničevalen odnos do predmeta)pa zagotovo ne vodi k razvijanju odgovornosti.
    Izraz odgovornost mi sicer ni všeč, vendar sama ne najdem ustreznejšega.
    Pa so to v svetu današnjih odraščajočih otrok “male napake”. Žal pa te vodijo vedno v večje in globje.

    LINA — 25.05.2010 @ 18:07

  97. Lina: viš, moja napaka je, da se mi po praivlu ne da pisati podrobno, še manj se mi da razlagati. akr se tiče telovadbe je tako, da moja hči NIMA športnih copatov ali superg, jih nikoli ni imela in jih, kar se mene tiče, tudi ne bo, ker jih nikjer ne uporablja, samo v šoli bi jih, kolikor bi pač jih. za to ni kriva ona, ampak jaz, a tega učitelj seveda ni vedel. zamuja več ne, ker ji je za zamujanje že po prvi konferenci dal nms (kar je sicer totalni kretenizem, ampak pustimo …). če učitelj sicer nima nobenega orodja kako bi navdušil učence za svoj predmet …. glej, delovna knjižica je v kadrovski, kahko gre ponjo. učenci v šoli morajo bit, vsaj v osnovni, njemu pa ni treba, lahko je na zavodu ali kje drugje.

    kar se mene tiče nikjer ne iščem napak, zame so to dejstva. mani se prenekateri najstnik smili, ker vem kako ga odrasli obravnavajo – po zunanjosti zgleda odrasel, v glavi pa je še otrok in se išče. generalni problem vidim v nas odraslih, ki preveč dosledno pozabljamo, da smo bili otroci, kakšni smo bili, kako smo doživljali lastno najstništvo in sploh je to grozno za tiste, ki so s temi otroci po nekaj ur dnevno, tj. učitelji. zanimivo je, da prav noben učitelj jasno in nedvoumno ne bo priznal, da ni za ta poklic, da mu je muka it v službo ker je ne obvlada. za vse njegove težave so krivi neolikani otroci, on pač ne.

    mimogrede glede zamujanja: na FSD smo imeli prfoksa ki je dosledno zamujal, na izpit je celo pozabil priti. kaj je rekel? lahko se jezite ali pa pridete na naslednnji rok. hmmm … očitno je enim zamujanje doživljenjsko oproščeno. :) in tak človek naj bi mene vzgajal? še dobro da sem trde betice.

    katarina — 26.05.2010 @ 08:41

  98. Katarina nebi se mogla bolj strinjati s tabo !

    lana2 — 27.05.2010 @ 17:55

  99. Ni šlo mimo tegale opisa brezbrižno, zato se nanj moram odzvati. 24 let sem delala v vzgoji in izobraževanju. Vesela sem, da obstajajo kje ravnatelji, ki razumejo stiske učiteljev, ki jih le ti doživljajo v razredu, saj so včasih brez kakršnega koli sredstva, ki omogoči zajezitev ravnanja včasih prav predrznih šolarjev. Sama sem zaradi nemogočih delovnih pogojev odšla iz pedagoškega poklica. Seveda sem tudi sedaj precej povezana z ljudmi a na drugačen način, z njimi sem 8 ur in za to dobim dosti manjšo nagrado kot v šoli, a odtehta vsakodnevne napore, kakršne sem porabila za to, da sem izumljala vedno nove motivacijske metode, vedno nove efektivne pristope, ki so rodili sadove, da sem iz teh radoživih bitij lahko iztisnila vsaj delček tistega, kar je bilo nam v otroštvu samoumevno.
    Vzgoja je postavljena na glavo. Na pohodu so starši, ki so rasli v obdobju permisivne vzgoje, ki niti sami ne vedo, da so v življenju potrebne meje, saj jih sami zavoljo takratnega strokovnega mišljenja: “Ravnajmo se po otrokovih interesih” sploh niso bili deležni na način, ki zdrži nek osnoven kultiviran odnos. Ti starši ne znajo vzgajati svojih otrok, ker tudi sami niso bili vzgojeni tako, da bi se bili pripravljeni kdaj prilagoditi, skleniti kakšen kompromis ali bog ne daj se podrediti. Njihova je obveljala in pika. In sedaj sejejo sadove svoje nemoči na svoje otroke, ki se bolj kot mi zavedajo svojih pravic in ki kar pozabljajo na dolžnosti, saj so v učbenikih tako skopo zapisane, da jih dostikrat večina niti ne zazna. Ah seveda, imeli bi pravice, nebi pa imeli dolžnosti. In potem razmišljamo zakaj smo slovenci na vrhu lestvice samomorilcev. Otrokom pripovedujmo pravljice o lepem življenju, o tem, da težav ni, o tem, da smo tako posebni individuumi, da si zaslužimo le najboljše, medtem, ko je kruti realni svet odraslih povsem drugačen. V hipu, ko je tak otrok iz vatice postavljen na realna tla, se njegov pravljični svet sladkobnega, lepega življenja postavi na glavo in kaj hitro se je potrebno pognati v smrt, če ne doseže svoje egocentrične naravnanosti ali egoistične namere.
    Kar poglejmo, kam drvi vzorec družine, pa nam bo takoj jasno, da je komunikacija povsem zgrešena. Enostarševske, razširjene, sestavljene in ne vem kakšne kvazi družine so danes vsakdanjik. Če nekaj ne gre, vržimo puško v koruzo in že so tu besede kot so: Ne morem, Ne znam, Ne gre, Nismo ustvarjeni za skupno sobivanje in podobne bla bla…
    Otroci vidijo vzorec doma, starši pa svojo nemoč nad vzgojo lastnih otrok, ki so si jih tako neizmerno želeli, kažejo na način, da učiteljem razlagajo o tem, kako malo otroštva imajo njihovi otroci še pred sabo in naj jim bo prizanešeno za domače naloge, za mala delovna opravila in za vse, kar jih pravzaprav gradi v odgovorne osebe, ki bodo nekoč morala skrbeti same zase in morda še za ducat njih. Imela bi še kaj za povedati, pa se mi zdi, da če samo pogledamo, kdo nam kroji šolski sistem in ostale sisteme, lahko na kratko rečem, da so to eni navadni šalabajzerji, ki o strokah s posameznih področij nimajo pojma, ki so se naučili govoriti, delati pa nikoli in ki so samo dobri teoretiki medtem ko o praksi nimajo pojma. Vendar mi, ki v tem sistemu živimo, kar stojično prenašamo vse tegobe tega sveta, saj smo vendar Slovenčki. V osnovi pokorna, vzdržljiva in inteligentna bitja, ki ne znamo nikoli udariti po mizi in reči, da to ne pelje tja kjer bi nam bilo vsem bolje, temveč pelje tja, kjer bo bolje le peščici. Vprašam vas, kdaj bomo jasno sposobni reči NE, DOVOLJ, STOP, TIME OUT in preudarno določiti smer, ki bo relativno zadovoljila potrebe vseh udeleženih, pa naj si bo to za katerokoli področje v družbenem sistemu. NI samo šolstvo v krizi, v krizi je celotni organizacijsko idejni ustroj, ki vodi v propad nekultiviranih civilizirancev z vsemi, ki menim, da smo tudi kultivirani, pa premalo prodorni, ker se ne pišemo prav.
    LP
    Manja

    marija — 31.05.2010 @ 11:12

  100. Odgovoril bi še Katarini, ki je dala 97 komentar.
    Pojdite delati v šolo, potem pa govorite o stvareh, ko vam bodo malo bolj jasne, kot iz zornega kota površnega opazovalca.Niso vsi učitelji takšni kot tisti vaš s fakultete, a predpostavljam, da ste se tudi od njega nekaj pametnega naučili. Če drugega ne, predvsem tega, da to ni primeren način ravnanja z ljudmi. In vseh učiteljev se res ne da dajati v isti koš; vsak ima svoje sposobnosti tako poučevanja kot ravnanja z učenci in ostalimi posrednimi udeleženci. In ljudje se v osnovi trudimo biti dobri pri vsem kar počnemo. To verjetno veste iz lastne prakse.
    Kar se tiče superg…
    Športna oprema je del šolskih potrebščin, ki so nujne tako, kot delovni zvezek, učebenik ali pisalo in vi ste dovolj neumna ženska, da tako med vrsticami napišete, da se vaš otrok dejansko ne giba nič ali pa se giba v skrajno neprimerni obutvi. Torej, kot starš zanemarjate osnovno življenjsko poslanstvo, da je otroku med drugim potrebno privzgojiti zdrav način življenja, da mu je treba pokazati, kako pomembno je za človekovo zdravje gibanje in rekreacija.
    Predlagam, da si še v tem tednu kupite vsi v družini športne copate in preverite vaše telesne sposobnosti, potem pa v naslednji fazi razmišljajte, kakšno je vaše psihofizično zdravje. Naredili boste majhen korak vztran od verjetnega konjička nakupovanja v shoping centrih in posedanja za računalnikom in velik korak za vaše boljše počutje in prijetnejšo klimo z družino.
    Lp
    Manja

    marija — 31.05.2010 @ 11:43

  101. :) )) Manja, viš kako hitro lahko iz uglajenega človeka postaneš primitivka. :) tvoj prvi in drugi komentar sta po načinu pisanja povsem kontradiktorna in predlagam ti, da se temeljito zamisliš nad sabo, ker si očitno multipla oseba. :) ))

    kar se tiče rekreacije … ljubica, pri 1600 m2 obdelovalne površine ne moreš biti debel zaležan človek. je pa res, da ne potrebujep superg, ampak gumijaste škornje, kar je tebi popolna neznanka. rekreaciaj je veeeeliko več kot le kuper in igranje odbojke, ampak kdo sem jaz da te učim.
    lp,

    :) ))

    katarina — 31.05.2010 @ 11:49

  102. Manja pozdravljam tvoje realno razmišljanje.
    katarina, prosim poglej v slovar in poišči kaj pravzaprav pomeni izraz primitivka. Uporabila si ga popolnoma izven konteksta. Komentarja Katarine pa še enkrat preberi, prav nič nista kontradiktorna. V drugem komentarju gre pač zate. Ko se začne proplem dotikati nas samih, začnemo na problem gledati z drugačnimi očmi. Svetujem ti, da na njega ne gledaš kot napad nate (kar se da rzbrati iz tvojega komentarja), temveč modro premisli o svojih principih.
    Pa še o supergah.
    A se ti ne zdi, da s svojimi principi škodiš hčeri? Posredi namreč ne gre za denar, saj superge že dobiš za 6 škatelj cigaret. Kot mama si s svojim nepremišljenimi odločitvami povzročila stiske hčeri.
    Žal mi je, da veliko staršev ravna na takšen način v škodo svojih otrok, potem pa krivijo nesposobne učitelje, trenerje in drge ljudi, ki so pravzaprav intuzijasti, da še vstrajajo pri delu z otroki.

    LINA — 31.05.2010 @ 18:59

  103. Lina Lina! Praviš:”Ko se začne proplem dotikati nas samih, začnemo na problem gledati z drugačnimi očmi.”. Skratka, ko gre za leporečje, smo polni slatkih in modrih besed, ko se pa soočimo s prakso, pa z ognjem in žveplom na nasprotnika.
    Prav to je velik problem šolskega kadra. Vsi ali točneje vse so prave “matere Tereze” ko gre za načela, ko gre pa za prakso, pa so takšne kot smo včasih vsi. To je: smo maščevalni, smo zadirčni, zasmehovalni, pristranski. Če je šolski sistem kje slab, je prav gotovo pri nas v Sloveniji. To vam pripovedujejo vsi ki so kdajkoli hodili v šolo na zahodu ali tam študirali, še celo Srbsko šolstvo je na boljšem glasu. Všeč mi je stališče Marije, ki dokazuje, da učiteljica ne vidi dlje od svojega nosu, s tam pa še nisem rekel da ima Marija povsem prav. Če bi bila ućiteljica marijine hčerke prava pedagoginja, bi se z njo brez dvoma lahko dogovorila kako iz situacije, kjer bi izstopanje le enega dekleta potegnilo za seboj kup zadreg. Vse pa je rešljivo – razen, če se ne pojavi vmes miselnost, kot jo je izrazila Lina in, ki sem jo navedel. Takrat gre samo še za to kdo bo zmagal, ne glede na ceno. Hči naj bo pa le ponosna, da ima mater, ki si upa povedati “veličini” kaj si misli, pa čeprav nima vedno prav. Prav teh lastnosti Slovencem manjka.

    Afnogunc — 31.05.2010 @ 21:31

  104. Afnogunc, se kar strinjam s teboj, sploh kar se šolskega sistema tiče. Sploh kar se tiče šolske prenove in bolonjskega študija. Da ne govorim o ocenah. Danes imamo v šolah več kot tri četrtine odličnjakov, kar je v popolnem nasprotju z Gausovo krivulju (prikaz populacije in njegove sposobnosti).
    Glede principa mame, da ne bo kupila superg, da bi lahko hčer obiskovala telovadbo (ki je obvezen predmet na vseh nivojih šolanja), pa me nisi prepričal. Pri tem ne gre za “odkrito povedati veličini” kar ji gre, temveč za ustvarjanje pogojev za izvajanje telovadbe. Brez opreme pa žal ne gre. Naj konkretiziram – ali naj hčer teče 600m v visokih petkah? Ali se ti ne zdi to nevarno? Ali tudi ti opravičuješ zamujanje, ker gre hčer na cigaret, namesto, da bi se pravi čas priključila k pouku?
    To so osnovne vrednote, ki jih moramo upoštevati vsi!
    Ali lahko gre dimnikar v gledališče v svoji delovni obleki?
    Ali te bo avtobus počakal, če ga boš zamudil?
    Zanimajo me tvoji odgovori.

    LINA — 31.05.2010 @ 22:27

  105. Lina verjetno ne poznaš južnoafriške tekačice, ki je bosa tekla tudi na olimpijskih igrah. Prepričan sem, da so jo trenerji poskušali prepričati naj uporablja copate, pa je vstrala pri svojem in dosegla neverjetne uspehe. Hočem povedati, da ni vse tako zacementirano, kot se zdi na prvi pogled. Potrebno je le malo razumevanja za posebnosti, kajti te so sol človeštva. Uniformnost za vsako ceno pa vedno da le povprečne rezultate. Če pogledaš po spletu, boš videla, ta tek z bosimi nogami ni nekaj kar bi bilo neznano. Ker pa v našem primeru ne gre za scrkljano mestno dekletce, verjamem, da bi zlahka bosa opravila s sovrstnicami v športu.
    Razumem pa, da takšen pristop krši uveljavljena načela v šoli. Zato tudi nisem rekel, da ima mati apsolutno prav. Z malo tolerance, in razumevanja bi se že našla skupna rešitev, vendar je ponavadi potem, ko sta strani že na okopih to prepozno.

    Afnogunc — 31.05.2010 @ 23:02

  106. Ja, tolerance in dogovorov. Česar pa očitno z mamine strani ni bilo. Tudi sama imam otroke, take povprečne, ki so tudi občasno špricali, niso imeli športne opreme ali pa likovnih pripomočkov tako v srednji šoli kot na gimnaziji. Kljub manjšim težavam sem vedno kreativno sodelovala z učitelji in profesorji. Z njimi imam zelo dobre izkušnje. ob težavi pa sem postavila otroke pred dejstvo – tu in tu nisi bil uspešen zato, ker…. KAJ LAHKO NAREDIŠ, DA BOŠ USPEŠEN? Če so to samo superge, pa res ni problem, pač ne bom nekaj dni kadila, ali ne? če pa jih ne zmorem kupiti, pa bom šla na RK ali Karitas.
    Ker pa se nekateri držijo svojih principov (v konkretnem primeru mama, ki ni pripravljena na nikakršen dialog in dvomim, da profesor ni bil pripravljen na toleranten dogovor, predvidevam, da se mama niti z G. profesorjem ni šla pogovorit), pač dosežejo ravno obratno. Pri vsem tem pa na žalost potegnejo otroci “takratko”, namesto, da bi jim starši bili v podporo. Stiske najstnikom pa s tem le še večajo. Ali to podpiraš, Afnogunc?
    Ja, tudi bosa lahko telovadi. Pa si prepričan, da je? Ali je to bil samo izgovor, da ne rabi telovadit, zdaj pa krivi profesorja za neuspeh. Če bi se trudila in pokazala nekaj malo volje, sem prepričana, da se ne bi tako končalo kot se je.
    Nisi še odgovoril na nekatera vprašanja, ki sem ti jih zastavila zgoraj, pa sem prav radovedna in jih nestrpno pričakujem.
    Še nekaj misli.
    Vse preveč mladih ljudi je razočaranih nad svojim življenjem, vse preveč je zasvojencev, vse preveč je samomorov. Žal.
    Kot mama se čutim odgovorno za svoje otroke, da jim v stiskah pomagam (pa ne tako, da jih rešujem sama, temveč jim pomagam pri iskanju poti do boljše rešitve). To z principi nikakor ne dosežeš. Ali pač?
    Še enkrat – princip mame, da hčeri ne bo kupila superg za športno vzgojo se mi zdi skrajno neresen za starša, ki bi naj svojemu otroku bil v podporo. Imamo jih namreč zato, ker smo si jih želeli? Takšni so, kot pač so, pomagajmo jim pri reševenju težav, ne ustvarjajmo jih sami še bolj kot je potrebno. In sprejmimo jih takšne kot so. Delajo napake. Prav, da jih delajo, saj so mladi. Upam samo, da bodo iz napak “potegnili” in se naučili tisto, kar jim bo v življenju prišlo prav.

    LINA — 1.06.2010 @ 01:06

  107. Lina: si mogoče v kakem mojem komentarju zaaseldila, da se obregam obte ali koga drugega osebno, da ga žalim, ponižujem, kritiziram, se mu posmehujem, ali kaj podobnega? si mogoče zasledila da v kakšenm komentarju natolcujem oziroma si zmišljujem tvoje vzgojne načine oziroma način življenja nasploh? ne? no, preberi še enkrat marijin aka manjin komentar, pa boš videla zakaj izraz primitivka. v prvem komentarju tako osladno piše, v drugem, ki je namenjen meni, pa … kako se že reče temu načinu pisanja? kakorkoli …
    da imam sama tako mnenje do učiteljev imam najbrž tehtne razloge za to. seveda ne mislim, da so vsi učitelji taki, v konkretnem primeru športne vzgoje sva se z učiteljem vse dogovorila in ni težav, problem je bil le v tem, da moja hči zanj ni bila kompetenten sogovornik, jaz pa sem, kar se meni osebno seveda povsem neumno, saj jaz ne hodim na njegove ure in z njim nimam nič.
    ker imam dve hčeri, ki sta obe že zaključili osnovno šolo se imam za kompetetnno govorit o učiteljih pristopih, ja. 9+9 je 18 let časa, v katerem sem spoznavala osnovnošolske učitelje, kar nekajkrat prišla v šolo med poukom in z grozo poslušala živalsko vpitje v razredih (s strani učiteljev, kakopak). ker sem končala FSD sem bila včasih celo pripuščena k učiteljskim pogovorom o otorcih in na lastna ušesa poslušala kako jim gre mularija na živce. seveda mi grejo taki osebki na bruhanje, ker delajo v osnovnih šolah, ki so polne otrok in so prvenstveno namenjene otrokom, ne učiteljem.
    imam konkretne zamere do konkretnih učiteljev. recimo do ravnateljice ošic iz ljutomera, ki me je prijavila policiji zaraid suma nasilja v družini. razlog? hči ni obiskovala dopolnilnega pouka kemije. da zapisnik imam še doma in čakam na odgovor tožilstva, potem ga pripnem na svoj blog, da bo jasno vidno, kako se zlorablja institut zakona proti nasilju v družini ter kako določeni kvazistrokovnjaki zlorabljajo svoj položaj.
    moram še kaj povedat? svoji hčeri imam neizmerno rada in sem absolutno ponosna nanju. ne glede na to, da velikokrat dajem občutek, da se vedno postavim na njuno stran, ker nikoli javno ne govorim o njunih kiksih, je dejstvo, da sem zelo objektiven in realen človek.

    katarina — 1.06.2010 @ 07:45

  108. lina: še nekaj …. podrobno preberi še enkrat ko sem pisala o tem kako in zakaj je učitelj zafrkaval mojo hči glede cigaret. moja hči NE kadi in ni hodila ven kadit. nikoli je ni videl kadit, niti je ni zavohal. Ven je šla med odmori in ni zamujala pouka, ker je vedno pravočasno prišla noter. učitelj je stal pri vratih in jo namenoma buzeriral. to se tebi zdi normalno? njegov odgovor je bil, da je to njegova vzgojna metoda, da bo mogoče zaradi tega priznala, da kadi. halo????? moje otorke lahko, če že kdo, buzeriram samo jaz, pa niti jaz ne.

    katarina — 1.06.2010 @ 07:48

  109. Videti je, kot da ste starši in prosvetniki postali smrtni sovražniki. Eni ne znate več prisluhniti drugemu, obstajajo samo še vaši problemi in vsa ta krivica, ki se vam godi.

    Dragi prosvetniki, jalovo početje je, da širnemu občestvu, ki na vaše delo gleda laično in pristransko, ter za svoje tegobe že po navadi išče krivce drugod, razlagate in utemeljujete svoja načela, po vsej verjetnosti dobro premišljena in celo s strani stroke podprta. Za vsako, povprečno razgledani odrasli osebi razumljivo izjavo se najdejo starši, ki nanjo ne zmorejo gledati nepristransko, objektivno. Žal se večinoma niti tega ne zavedajo. Tako na površino privrejo nedavne ali celo že dolgo pozabljene slabe izkušnje, ki so jih imeli s posamezniki, ki po njihovi intuitivni oceni so ali niso niti vredni naziva vzgojitelja ali učitelja. Ves svoj gnev in zgražanje zmečejo v isti koš s tistimi učitelji in vzgojitelji, ki pa znajo objektivno ocenjevati situacije, se trudijo reševati težave, oziroma pomagati malčkom.
    Starši otroka z motnjami vedenja so želeli javno linčati vzgojitelja, ki sicer njihovemu otroku posveča več pozornosti, kot ostalim in mu resnično želi pomagati, vendar si je drznil nekje postaviti mejo in mu dal vedeti, da določenih stvari pa nikakor ne sme dopustiti. Brez fizične sile in znašanja, da ne bo pomote. Seveda je bila večina staršev na njihovi strani. Tudi starši drugega otroka, ki niso vedeli, da je ta otrok z motnjami pa ravno njihovemu otroku hotel poriniti glavo v školjko. Torej, če vzamemo pod drobnogled starše drugega otroka, so ti brez pravega poznavanja situacije podprli prve starše in obsojanje vzgojitelja. Bi s poznavanjem podrobnosti, kančkom strpnosti in razuma obsojali drugače? Koga? Prve starše? Prvega otroka? Vrtec, ker je njihov otrok deležen manj pozornosti na račun otroka z motnjami? Kdo lahko upravičeno po komu mlati? Zakaj se vsakič mlati? In kaj potem počne vodstvo? Brani in varuje stroko. Oziroma po vetru…

    Seveda pa je to le moje osebno mnenje. Pa navali narode! :|

    O tem, kaj se greste eni v komentarjih, pa zanimiv tekst iz karikature:
    Žena zvečer v postelji, mož pa za računalnikom:
    »-Dragi, prideš v posteljo? –Ne, draga, ne morem, nekdo na internetu se moti!«

    OK, kaj jaz počnem tu? Ne starš, ne stroka. Ja, če vas to tolaži, isto…

    Arbi — 2.06.2010 @ 12:02

  110. Arbi, sem zaznal užaljenost, da se “laiki” drznejo kritizirati “strokovno” šolstvo?

    Veš kaj, tudi sam poznam šolnike, ki kritizirajo mehanike, ker niso zadovoljni z poravilom svojega avtomobila. Ali iste, ki kritizirajo blagajničarke v trgovini, če morajo čakati dve minuti. Glasno negodujejo, ker jim najdražja krema proti celulitu ne vrne mladostne kože …………. Tudi pri teh bi se marsikdaj lahko reklo, da delajo v skladu s stroko. Pa vendar to nas ne zanima – važen je rezultat ne pa morebiti dobri nameni ali zgovarjanje na pravila stroke. Tudi pedagoški kader ne more biti vzvišen in nedotakljiv za kritike. Te pa so lahko upravičene ali neupravičene – navanje, da te, če so izrečene s strani “laične” javnosti, ne veljajo, je napačno.
    Vsi zgoraj navedeni primeri, ki sem jih namenoma malo karikiral so pravzaprav nepomembni, če jih primerjamo s tem, kaj pomeni šolski uspeh ali neuspeh naših otrok, ki jim namenjamo velik del našega življenja. Predvsem zato je poklic učitelj – profesor nekaj kar bi lahko prej imenovali poslanstvo, ki bi moralo biti dostopno le tistim, ki so tega res sposobni in ki to radi delajo.
    Realnost pa je seveda vse prej kot to.

    Afnogunc — 2.06.2010 @ 19:58

  111. Arbi, imaš prav!

    Lana,.. oz lana2 — 2.06.2010 @ 21:40

  112. Ne vem, si zaznal? Nisem užaljen, niti nimam nič proti kritiki na splošno, obsojanja vredno pa se mi zdi samovšečno in nekompetentno postavljenje laičnega mnenja, sploh nepremišljeno pristranskega, ob bok stroki in kritiziranje vsega, kar nam ni po godu. Predvsem, kadar več kot očitno jezik prehiteva glavo. Enim to postaja že vsakdanja praksa.
    Kam meriš s šolniki? Poznam šolnike, ki mehanike učijo, če želiš. Poznam starše, ki dejansko o vzgoji otrok nimajo blage veze, pa vzgojitelje obsojajo za nesposobne in NESTROKOVNE. Tudi za naju sem prepričan, da naju jezik občasno prehiteva. Pa vendar to ni opravičilo za to, da starši nebrzdano kritizirajo vse učitelje povprek. Isto velja zanje. Niso vsi starši za v isti koš. Kaj mi ni prav? Poglej svoj stavek: »Vsi ali točneje vse so prave “matere Tereze” ko gre za načela, ko gre pa za prakso, pa so takšne kot smo včasih vsi.« Normalno je, da so takšne, kot smo včasih vsi, saj so še vedno le ljudje. Ampak v tvojem pomenu tega me moti, zakaj vsi ali točneje vse? Zakaj posplošuješ? So res vsi za v isti koš?

    Vsekakor se strinjam, da pedagoški kader, kakor tudi ostali, ne more biti vzvišen in nedotakljiv. Dobra kritika je vedno na mestu! Ni pa vsaka kritika dobra kritika. Vsi pa tako radi kritiziramo druge. Nisem rekel, da laične kritike ne veljajo, menim le, da so pristranske subjektivne kritike večinoma slabe in škodljive.

    Profesorji in učitelji bi svoj poklic res morali jemati bolj kot poslanstvo. Ampak, bolj kot policisti? Mogoče bolj, kot zdravniki? Bi morali pravniki svoje delo jemati kot poslanstvo, da se zavzemajo za pravičnost, namesto za umetnost izkrivljanja resnice? Kam torej pridemo? Do spoznanja, da smo tudi sami najbrž isti. Zavedanje lastne nevednosti in napak pa je prvi korak k boljšemu razumevanju. Pometanje svojega praga?

    Vsi imamo že polno p**do vsega, ker je počasi že vsega preveč.

    Brez zamere, vsem želim le malce več strpnosti in premisleka preden jezik začne po svoje. To naj bi bilo civilizirano.

    lp

    Arbi — 3.06.2010 @ 10:26

  113. Vem, da je odzivanje na poste samo podaljševanje tele naše, sicer zanimive, jare kače. Pa vseeno.
    Svojih otrok nimam, sem pa kot “outsider” veliko (večkrat tedensko) prisotna na šolah in v vrtcih. Veliko se pogovarjam z učitelji in strokovnimi delavci in vsi skupaj se strinjamo, da je med učitelji (žal) še vedno premalo stroke. Poznam (ne osebno ampak strokovno) kar nekaj res dobrih, srčnih in predanih učiteljev, ki se zavedajo, da so oni tam zaradi otrok in ne obratno, in da so si to izbrali in zdaj to živijo polno. Seveda delajo napake, in seveda imajo tudi čisto človeške pomanjklivosti. Ampak vsi skupaj (se mi zdi, da vsi na tem forumu) se jezimo čez veliko prevelik odstotek tistih učiteljev, ki jim je učiteljevanje odveč, ki v tem poklicu zgolj, le in samo čakajo na pokoj in so prepričani, da si samo zato, ker so učitelji (in zato kakor avtomatično stroka) lahko privoščijo popolnoma vse, zaslužijo pa si samo neomejeno spoštovanje. Obenem so do otrok nestrpni, žaljivi, prepričani, da otroci hodijo v šolo zaradi njih …
    Učitelji niso stroka samo zato, ker so dosegli določeno izobrazbo (se opravičujem, govorim iz lastnih izkušenj), kot v vsakem poklicu skorajda … Naš šolski sistem žal omogoča, da popolni analfabeti postanejo črkarji, da ljudje, ki ne marajo otrok, postanejo učitelji (z zelo dobrimi ocenami) in da tisti, ki se zaposlijo v javnem sektorju, svoje službe obdržijo skorajda neomejeno. Niso vsi, ki so dosegli pedagoško izobrazbo, strokovnjaki na področju (joj, če bi videli, kako se poučujejo pedagoški predmeti recimo na Filozofski v Ljubljani), ker se da diplomirat brez praktičnih sposobnosti (ker jih v bistvu ne učijo kaj dosti) in z malo sreče tudi zaposlit. In tega je ogromno.
    Izvajala sem izobraževanja za učitelje, taka, za katere so sami izrazili, da jih potrebujejo. V nobenem razredu se nisem počutila tako nespoštovano, neposlušano … kot v razredu učiteljev (ki so nekajurno izobraževanje poslušali namesto ene cele delovne sobote!) – doživela sem bojkot nekaterih učiteljev v stilu: “Jaz ne bom sodeloval, ker moram biti tukaj,” potem pa so taisti učitelji navadno celotno izobraževanje motili ostale udeležence. Porazno. Ponekod so potem tako obnašanje drugi komentirali kot: “Ne jemljite osebno, on pač tak je!” In sem potrebovala ogromno časa, da sem jim dopovedala, da lahko, da tak je, ampak kot učitelj tak ne sme bit, oz. tega ne smemo tolerirat (znotraj šole, naj se znaša doma, če mu dovolijo). S tem, da nisem jemala osebno, samo oni so tako dojeli, ko sem se temu uprla (prijelo me je pa, da bi takega učitelja poslala klečat v kot :) ).
    In dragi moji starši, res nimam svojih izkušenj in verjamem, da je težko, ampak sami si vzgajate otroke. Kaj je zanje najboljše, naj bi vedeli starši. Pa včasih ne vedo, in takrat je fino, če so sposobni prisluhniti mnenju stroke (in ne vsake “stroke”, ki ima pet minut časa)
    Današnji otroci so po mojem mnenju (osebnem, ki ga ne vsiljujem) preslabo vzgojeni. Nimajo meja (oz. jim je meja njihovo osebno nezadovoljstvo, bolečina), nimajo spoštovanja (do sebe, vrstnikov, soljudi), nimajo vrednot. Ampak za vse našteto smo odgovorni odrasli. In še nekaj: poznam kar nekaj svetlih izjem, ki pa bodo slej ko prej potonile v brezoblični sivi gmoti, če se ne bomo potrudili, da temu ne bo tako. Namesto da vedno pljuvamo in posvečamo več, preveč časa sivini, izpostavimo raje večkrat tiste izjemne mlade osebke. Ste že kdaj zasledili tako dolgo razpravo na temo otrok, ki bi bili marsikomu lahko idol? No, v tem vidim naš problem (tudi svoj, se ne izmotavam).
    Hvala za branje in odgovore.

    Nejas — 3.06.2010 @ 14:33

  114. Dobr napisano.

    Veliki ljudje govorijo o idejah. Normalni ljudje govorijo od ljudeh. Mali ljudje govorijo o sebi.

    Ni tako nekako? lp

    Arbi — 3.06.2010 @ 23:32

  115. Krive so pedagoške fakultete ki proizvajajo zanič učitelje, ti potem naredijo “zanič” učence, ti učenci potem gredo v srednje šole, kjer se iz slabega materiala tako ne da narediti nič, pol pridejo ti isti učenci na pedagoške fakse kjer se tako naučijo samo lenarit, švinglat in jamrat. In potem gredo ti zanič študenti (sedaj že učitelji) na srednje in osnovne šole učit in tako je krog sklenjen…Danes lahko postane učitelj čisto vsak, Za študij pedagogike bi bilo potrebno narediti psihološke teste in še druge teste (naj ocenijo to strokovnjaki katere teste potrebujejo), ker za učitelja se moraš roditi, z izobrazbo pa samo dodatno izpopolniš svojo tehniko in znanje. Sedaj pa so učiteljice, živčne rastresene, zmedene, ker so šle študirat po principu če nisem za tehniko, če nisem za medicino, če nisem za politiko, če nisem za ekonomijo, če nisem za pravo, če nisem za…….sem pa dobra za učiteljico. Tistim izbrankam ki bi uspešno naredile izpite in na koncu končale študij pa dati pošteno plačo in vso potrebno spoštovanje. Pogovarjal sem se z študenti raznih pedagoških ved in njihovo mišlenje je takšno, na vprašanje zakaj si izbral pedagoško smer (npr. matematike, fizike, tujega jezika, slovenščine, zgodovine…)je njihov odgovor v 70% takšen. Ker je pedagoška smer lažja… in ne zato ker bi radi postali učitelji…Tako da je najprej potrebno pritisnit na univerze da uvedejo sprejmne izpite pol odpustiti nesposobne učiteljice, sposbnim pa plačo povišat vsaj za 50% ali več. Druga težava je pa v tem da ministrstvo plačuje fakultete po številu diplomantov, kar pa vodi v to da fakultete spuščajo kriterije samo zato da bi proizvedle več diplomantov. Sedaj pa da vidim vaše odgovore bom takoj ocenil katera je sposobna in katera ne.

    pisano je — 7.06.2010 @ 12:35

  116. šole privatizirati :)
    otroke pa v socialno oskrbo/domove :)

    (aja – uspešno sem prigural z dvema na faks :) )
    ko sta kaj “težila” sem odklapljal kar sam plačujem: internet, kurjavo, mobi naročnino, žepnino :)

    NoMercy — 7.06.2010 @ 13:00

  117. Arbi se podpišem pod tole. Večina mojih sošolcev in sošolk iz OŠ, je šla študirat pedagogiko, ker jih drugam NISO sprejeli. Ker so bili v OŠ zadostni in dobri. In od takih kvazi učiteljev, ki niso niti svoje osebnosti pošlihtali ne morejo priti dobri učenci. Imam sorodnika ki je po sili razmer postal profesor. Izjemen strokovnjak v svoji stroki, vendar slab pedagog. In še bi lahko naštevali do onemoglosti. Kriv je izključno sistem izobraževanja – pa ne samo pri učiteljih.

    Darija — 7.06.2010 @ 13:25

  118. NoMercy tole je vzgojno in poučno. Danes pa se kupuje pridnost s slikicami nogometašev. Druge motivacije ni več.

    Darija — 7.06.2010 @ 13:28

  119. @Darija: motivacija je vedno, ko kaj manjka, ko je želja in volja velika.
    Polna rit je pa demotivacija!!

    NoMercy — 7.06.2010 @ 13:42

  120. NoMercy. Absolutno se strinjam. Vendar smo to “polno Rit” ustvarili starši. Ker sami nismo imeli. Pa smo rekli naj imajo revčki naši otročki, da ne bodo tako trpeli kot smo mi. In ta svet se zaenkrat žal vrti naprej in ne nazaj. To pomeni, da naj bi naši otroci vzgojili še bolj obupne oroke kot so oni?

    Darija — 7.06.2010 @ 14:07

  121. tole me zanima:
    ali se učitelji/ce z “delikventnimi” otroci lahko dogovorijo, da takšni otroci izostanejo od ur, pouka.
    Ko si naberejo zadosti neopravičenih se jih pa lepo izpiše iz šole)
    Dva – trije primerki z malce podpore medijev (jasno na strani šole, učiteljev) bi zadostovali za streznitev par generacij staršev :)

    NoMercy — 7.06.2010 @ 14:25

  122. Darija,”pisano je”: ne vem, kaj sta štuudirala vidva. Jaz sem socialno pedagogiko. Za vpis na študij sem potrebovala 20 točk, ki sem jih lahko pridobila na intervjuju pri predstojniku. Ta je odločal, ali izkazujem osebnost bodočega socialnega pedagoga. Dobila sem vseh 20 točk, s pravdobrim srednješolskim spričevalom sem se za las uspela prebiti med srečnih 40, ki so jim dovolili študirati. Izpite sem opravila s povprečjem 8, doštudirala v roku, se zaposlila v mladinskem domu, pa v društvu za rehabilitacijo zasvojenih z ilegalnimi drogami, delala z Romi in begunci… Vmes opravila nekaj treningov socialnih veščin (trenutno zaključujem TA 201). 5 let sem obiskovala skupino zdravljenih alkoholikov (ne, nisem bila jaz “mokra”), hodila na individualno psihoterapijo in se temeljito prebrskala. Težko bi torej rekla, da sodim v skupino zadostnih in dobrih, ki jih drugam niso sprejeli…
    Zdaj sem pa 7 let zaposlena v OŠ na mestu individualne učiteljice in učiteljice podaljšanega bivanja. In se podpišem pod članek in pod vse komentarje, ki podpirajo avtorico.
    In, da ne bo pomote, imam tudi jaz otroka. Če ga ne bi vzgajala z mejami in prepovedmi in ga včasih pustila trmasto jokati v svoji sobi, bi mi pri treh letih že znal povedati, kaj vse mu pripada zgolj zato, ker sem ga rodila na ta svet. NoMercy, popolnoma se strinjam s tabo, polna rit je največje zlo na tem svetu. Tega je pa žal vedno več, ker starši ljubezen svojih otrok kupujejo v Toys’r'us!!!!
    Mogoče pa le kot vabilo. Preberite si Malo knjigo za velike starše. Mogoče se vam pa vseeno malo spremeni pogled na vzgojo in starševstvo in, npr. starševsko ljubezen

    Katjuša — 7.06.2010 @ 14:34

  123. To sem hotla rečt, so pozitivne izjeme (jaz sem si celo življenje želela postat učiteljica, čeprav navsezadnje nisem:), ampak veliko jih pa nima pojma in samo čakajo na penzijo, otroci so pa “nujno zlo”.

    Nejas — 7.06.2010 @ 14:52

  124. Katjuša, kdaj si ti študirala oziroma vpisovala študij……. In socialni pedagog ni isto kot profesor socioplogije ali učitelj slovenščine matematike, zgodovine…Mislim da sva naletela že na eno težavo, to da niti ne veš kaj je tvoj poklic za katerega si se izobraževala. socialni pedagog NI učitelj v os oz sr šoli,….da ti pomagam (Delo socialnega pedagoga je preventivno, razvojno, kompenzatorno, vzgojno ter socialno vključujoče socialno pedagoško delo s posamezniki, skupinami in skupnostmi na področju podpore in pomoči ljudem v različnih življenjskih obdobjih in položajih pri obvladovanju življenja) TO ni učitelj o katerem je pri tem forumu govora….več si lahko prebereš na strani http://www.pef.uni-lj.si/index.php?id=168 mislim da je to faks na katerem si ti študirala…To da delaš sedaj kot individualna učiteljica pa samo dokazuje da so tisti ki študirajo za učitelje in srednje šolske profesorje, hudo na psu da se ne izrazim še bol ponižujoče..

    pisano je — 7.06.2010 @ 15:11

  125. Nejas to je res kajpraviš in vem da je tako 70 % učiteljev je izbralo ta poklic ker je pač tako najlažje priti do neke stopnje izobrazbe v resnici pa tega dela niso sposbni upravljati in niti nimajo veselja z delom z otroki. Vedet moramo pa tudi nekaj da je delo učitelja premalo cenjeno in premalo plačano njihovo mnenje je premalo upoštevano. ampak zato so krive pedagoške fakultete ker nimajo selekcije (ne pozabit ne govorimo o teoriji ampak praksi in psihološkem profilu učitelja) Eno je prebrati knjigo o vzgoji, drugo pa je delati in motivirati 20 ali več učencev to znajo samo izbrani. Tako da jaz pravim nesposobne učiteljice imajo slabe izkušnje z celim razredom oz večino razreda, sposobne z posamezniki, najsposobnejše pa z nikomer. Ne jamrat zdaj da so starši krivi ker morajo delat, ker otrokom kupijo igrače, glejte delat morajo da lahko živijo (žal je danes tak čas), igračke ki jih jaz nisem mogel imeti ker doma ni bilo denarja, bom svojemu otroku ja privoščil, ker vem kako sem si želel kaj ko sem bil majhen in kako težko je včasih bilo ko so drugi imeli jaz pa ne…. UČITELJICE PRILAGODITI SE BOSTE MORALE TAKO KOT VSI MI OSTALI NE PA JAMRAT, ČE NISTE SPOSOBNE PA POJDITE DELAT KAJ DRUGEGA ŽAL, TAKO JE IN TAKO JE VSEPOVSOD…jaz se moram vsak dan prilagajat, prav tako vsi ki delamo z tehniko, ekonomijo, pravom, medicino,…., kaj bio rekle če bi vam neki bankir začel razlagat da se splača kupit nemške marke, ali računalničar ki bi vam na pc inštaliral win98, ali tv serviserja ki bi rekel da tv ja z tranzistori še ni videl, ali pa pojdite k zdravniku naj vam spušča kri tako kot v srednjem veku, vsi se prilagajamo in tudi učitelji se boste morali, žal srednjega veka ni več, čas za spremembe…

    pisano je — 7.06.2010 @ 15:29

  126. Uf, Pisano je, tnx!!!! Zdej vsaj vem, kaj sem študirala…
    Upam, da je moja diploma kljub vsemu veljavna. In da ne bojo na ministrstvu ugotovili, da je v zakonu napaka, ker piše, da je v OŠ lahko zaposlen tudi socialni pedagog. Res ne bi rada ostala brez službe.
    Matr mora bit naporno, če VSE veš…

    Pa še tole: bojte se časov, ko se bodo učiteljice prilagodile temu, da so otroci navajeni vse dobiti in imeti vedno prav. Ker bodo zrasli in postali vaši šefi in voditelji te države…

    katjuša — 7.06.2010 @ 16:05

  127. Ja vidim da nisi razumela kaj sem napisal to da otroci dobijo ves in da bodo imeli vedno prav to ne pomeni prilagajanje, prilagoditi se morate tako da bo iz njih nastalo nekaj pozitivnega, ne pa to kar delate sedaj, no pa saj glede nato da ne sprejmete kritike in da ne veste kaj ste študirali mi ni treba več razlagat :( že imam svoje mnenje o vas SOCILANA PEDAGOGINJA – mislim, v kaj vlaga država denar, vidim da je slabše kot sem domneval…joj joj joj.

    pisano je — 7.06.2010 @ 16:18

  128. Katjuša, jaz sem pisala o svojih sošolcih. Med njimi ni bilo nikogar z imenom Katjuša. Če se pa dobro spomnim je bila med njimi tudi ena sošolka, ki je bila v OŠ odlična, pa faksa vseeno ni naredila. Ker je bila odlična zato, ker se je prav pisala. In je le ena izmed mnogih. Tudi to je eden izmed problemov podeželskih šol. Ocenjevanje učencev po priimkih in ne po znanju. K sreči sem šla naprej v šolo v Ljubljano in bila pozitivno presenečena, ker jim ni bilo važno kako se pišem, temveč koliko znam. Pa še nekaj. V OŠ smo imeli pedagoginjo, ki je tudi vse vedela in znala in zaje… nešteto otrok. Hudo je, če dobijo moč in oblast osebnostno nenarejene osebe. In za to da osebnostno zrasteš ni dovolj samo uradna izobrazba in kopica tečajev. Vse to te pravzaprav lahko še bolj omejuje v rasti. In da ne bo pomote. Jaz tebe Katjuša ne poznam in si o tebi ne delam nikakršnih sodb. Po tem kar si pisala smatram, da se maksimalno trudiš biti podkovana v svoji stroki.
    Vse ti primeri, ki jih tukaj navajam imajo konkretno ime. In učitelji so samo del neurejenosti sistema v Sloveniji. V slehernem segmentu te naše ljube države so se naselili nekompetentni ljudje, z diplomami, magisteriji in doktorati. Ob kakršnikoli kritiki njihovega dela živčno mahajo s svojimi titulami in se sklicujejo na stroko. Češ, mi bomo že vedeli, saj smo vendar strokovnjaki. Tako bodo našo slovenijo strokovno zaje… ampak to je že debata ki presega okvirje tega bloga.

    Darija — 7.06.2010 @ 16:35

  129. Heh, prav smešno bi bilo, če ne bi bilo predvsem tragično, kako nekateri zagovarjate 14-letnega mulca iz opisa avtorice bloga. Kako da je prav, da je klical policijo in prijavil svoje starše.
    Fizično nasilje, če otroku naviješ ušesa ali mu naložiš dve na zadnjo plat? Nisem ravno pristaš telesnega kaznovanja, ampak zaradi navitega ušesa in udarca po riti še noben otrok ni bil travmatiziran in še noben otrok ni odrastel v nasilneža. Vsak, ki jih je kot otrok kdaj dobil po riti, si je to zapomnil. Na nekem blogu sem pred časom bral, kako nekdo ne odobrava navijanja ušes, ker se iz lastnih izkušenj spomni, kako neprijetno je to. Ja, točno – zato pa to deluje.
    Kakorkoli – dve na rit ali navitje ušesa sta na enem koncu spektra, klofutanje do oteklin, krvaveči nosovi, črnice in podobno pa na popolnoma drugem koncu spektra. Vmes je nekoliko sivine, ampak…
    Prvič, da se družinski zakon sploh spušča v navijanje ušes in ga prepoveduje kot neko telesno nasilje, je absolutni absurd. Otroku nimaš vedno časa vsega razlagati, ga prositi in prepričevati, ter groziti z ostalimi vrstami kaznovanja, npr. da bo šel spat brez večerje, da ne bo smel igrati računalnika (a takšnih kazni pa ne razumemo kot psihično nasilje? Saj je ubogi otrok pod velikim stresom, če mu prepovemo opravilo, ki ga ima tako rad). Kaj, trmari sredi ceste in noče dati roke? Kaj, če se po parkirišču meče v tla, medtem ko mimo vozijo avtomobili?
    Drugič, skorajda vsak ki so ga starši kdaj po riti ali mu navili ušesa, bo kot odrasel človek povedal, da jih je dobil zasluženo in da mu nobena čez rit ni škodovala. Z lupo lahko iščemo tiste, ki bodo zaradi navitih ušes trdili, da so bili travmatizirani in da se počutijo duševno poškodovane. Marsikdo, ki zaradi permisivne vzgoje zapade v odvisnosti, kriminal in drugačne socialne težave, bo v zaupnem pogovoru na psihoterapiji priznal, da bi ga starši večkrat lahko kaznovali, pa magari z navijanjem ušes.

    Seveda – kdor otroke prebunka do modric, pretepa s pasom, zaušnicami, ki puščajo otekline in razbite nosove, si zasluži najmanj denarno kazen, morda pa celo zaporno. Kdor pa meša “trdo prijeti otroka”, magari z navitjem ušesa ali dvema čez razvajeno rit s pretepanjem in fizično zlorabo, pa potrebuje temeljit “reality check”.

    To, da otroci (dijaki) najemajo odvetnike zaradi kao krivic, ki se jim dogajajo v šoli, je komplet nezaslišano. Da učitelji ne smejo kaznovati, ker povzročajo psihične travme, je abotno do amena. Najhujša škoda se dela, ker se mladina ne priuči odgovornosti in dejstva, da neumnosti prinašajo posledice. To je veliko hujše in na dolgi rok veliko slabše, kot pa vsako generacijo nekaj po krivici kaznovanih otrok z enko v redovalnici. Pretirana skrb za otroke je škodljiva ravno tako, kot pretirano sami sebi prepuščeni otroci. In ravno iz te pretirane skrbi se razvijajo resnično škodljive oblike morale oz. pojmovanja dobrega in slabega, prav in narobe, dopustnega in nedopustnega. Čeprav obstaja jasna, dovolj visoka, predvidljiva in preizkušena verjetnost, da bo otrok dojel, da je določeno obnašanje neželeno in da prinaša negativne posledice, se npr. kazenskega spraševanja ne sme uporabljat, ker je menda nepravično in obstaja infinitezimalna ter nemerljiva verjetnost, da bo otrok zato travmatiziran.

    Ker obstaja zanemarljivo majhna verjetnost, da se v okolici šole potikajo eksibicionisti in ugrabitelji otrok, je treba celotno okolico šole zamrežit – kot v ZDA. Statistike itak navajajo, da otroke zlorabljajo in ugrabljajo v 99,95% družinski člani in ljudje, ki so vsaj znanci familije, ampak, hej – dajmo otroke zagradit z varnostno ograjo zaradi 0,05% verjetnosti, da jih bo med časom pouka slučajno kdo ugrabil.

    Pa da ne bom šel predaleč, želim samo pokazat, kako absurdna je pretirana skrb za otroke. Malce strahu pred avtoriteto nikoli ne škoduje. Velika škoda se dela celim generacijam otrok, ker mislijo, da si lahko privoščijo vse. Kaj to pomeni, se bo pokazalo šele čez dolga leta.

    V razmislek še blog enega drugega avtorja:
    http://vrhunskidosezek.blogspot.com/2006/07/naj-bodo-vsem-odraslim-mar-vsi-otroci.html

    imago — 7.07.2010 @ 11:41

  130. Imago, tvoje ideje so bolane. Prebral sem le prvih nekaj stavkov in že ti lahko odgovorim.

    Očim mojega bivšega soseda ni imel volov. Zato je vpregal v voz njega in brata. Pogosto sta bila tepena in tudi klečanje na koruzi jim ni bilo tuje. Kako misliš, da je vzgajal svoje otroke? Koliko od štirih misliš, da jih je uspelo končati srednjo šolo? Samo upam lahko, da bodo oni boljši starši.

    A njihov oče ni neumen. In ti tudi očitno ne. Upam, da nimaš in nikoli ne boš imel otrok. Če pa že, jih prosim ne vzgajaj in se ne mešaj v mamino vzgojo.

    P.S. Si kdaj poskušal razbijati kamne z glavo? Baje tistim, ki preživijo, zviša IQ. ;-)

    Igor Đukanović — 7.07.2010 @ 17:13

  131. Lahko da se je to res dogajalo v krajih iz katerih prihaja (pa še to le izjemoma) Đukanovič. Taka izkušnja verjetno pusti za posledico, da ne vidi dlje od svojega nosu. Vse ljudi enači z svojim sorodstvom, ker ne more verjeti, da ni tako v vseh primerih. Empatija ni nekaj, kar bi se dalo kar tako priučiti, temveč za to rabiš notranji mir, razgledanost, intiligenco in tudi kakšne pozitivne izkušnje, ki jih moraš kot take prepoznat.

    Pa še to: ljudje s takimi pogledi ne morejo dosti prispevati k vzgoji otrok, tako da je bolje, da ostanejo sami, ker jih niso sposobni vzgajati, čeprav to pripisujejo drugim.

    Afnogunc — 7.07.2010 @ 20:28

  132. Afnogunc, opisoval sem čistokrvnega Slovenca, ki je naključno ravno včeraj imel rojstni dan.

    In pravilno si uganil. Po kitajskem horoskopu sem Opica in se ti zahvaljujem za guganje.

    Igor Đukanović — 8.07.2010 @ 08:07

  133. “Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali…”
    Citat iz tega odstavka, ki je pravzaprav “sujet” celote. Prav tule je težava. Da so odrasli prepricani, da so nedolzni. NISO! So odgovorni
    za stanje mladine. Prav tile odrasli so tej mladini “svetal zgled.” Kajti
    otroci, še bolj pa mladostniki,verjamejo dejanjem in temu, kar vidijo, čutijo,
    ne pa zgolj besedam.
    Tako da..poenostavljeno: kdor je vzgojil tega razvajenčka, naj kar nosi
    posledice, vključno s 300 Eur globe!:))
    Lp, Tina (grem placat poloznico:D)

    Tina — 14.09.2010 @ 11:47

  134. Tina, potpišem (z dopuščanjem izjem, ki potrjujejo pravilo, včasih tudi “najboljši starši” naletijo na mino:).
    Zdej grem pa delat na praksi (oz. na tem, da bo) …

    Nejas — 14.09.2010 @ 11:51

  135. tiste €, ki bi jih jaz moral plačati za takšno mulčevo prijavo, bi mu odbil tako od akontacije kot od dediščine same :P
    V bistvu bi vse svoje premoženje prodal, se odselil — pa naj država mularijo rihta za denar davkoplačevalcev :P
    Pa kje v tretjem, četrtem svetu bi zaplodil kopico otrok :P

    NoMercy — 14.09.2010 @ 12:02

  136. Zgodba, ki jo sam poznam. Foter knap ta mal je delal puzdarije. Posredovala policija in iluzija, da je njegov tamal priden itd… je šla v maloro. Doma ga je pričakal narezal kot bika. mali ga prijavi – znano policija, socijal itd… Stari spakira kovčke pa ta malega pripelje na socijalno in jim,da vedeti ali ga bo on sam vzgajal al pa ga lah oni vzgajajo….

    Druga varijanta je bila, ko je ščerka zelo uplivnega človeka v naši firmi zaradi tega ker jo je sklafutal, ker je našel mamila pri njej prijavila na policijo posilstvo, spolno zlorabo in se zatekla v varno hišo… Sprožila se je preiskava v službi smo ga vsi imeli z apedofila itd… v glavnem ta mala bi mu lahko uničila življenje. zato je moje mnenje z trdo roko od samega začetka in le tako lahko otrok odraste v konkretno osebo. Razvajanje in podobne pizdarije ne pridejo v poštev…..

    Sanel.Š — 4.11.2010 @ 15:04

  137. Prav imaš, “SanelŠ”. Take kot si ti samo s trdo roko. Pet let na Goli otok, pa se boš vrnil nazaj pismen. ;-)

    Zdaj pa prosim preberi še enkrat kakšne bedarije si gor napisal “i stidi se dva minuta”.

    Igor Đukanović — 4.11.2010 @ 16:46

  138. Pred kratkim sem se zaradi službe preselila v Nemčijo in moji otroci so začeli obiskati tukaj nemško šolo. Na prvem sestanku so nas takoj seznanili s problematiko, ki jo ima Nemčija ta trenutek..nobena živa duša več noče delati v izobraževanju, zato jim kronično primanjkuje vzgojiteljic in učiteljev.
    Na Bavarskem so šole zelo stroge. Samo nekaj primerov: ob 8:00 se vrata zaklenejo in če si zamudil minutko si ostal pred vrati. Prvi mesec se otroci učijo pravil lepega obnašanja (začne se pri najenostavnejšem: pozdravi vsako jutro vse ki jih srečaš, tudi čestilko in hišnika, ki se trudita, da si ti na toplen in čistem… vse do tja, da si obziren do drugih, da ti sicer ni treba biti vljuden do nekoga, ki ti ni všeč, ampak ga v tem primeru pusti pri miru)in če se jih ne držijo, so zapisani v rdečo knjigo – verjemite mi, da se rdeče knjige vsi otroci bojijo kot satan križa! Domača naloga ni samo obvezna, ona je kot hrana, ki jo moramo dnevno zaužiti. Je dolžnost. Zanimivo je, da smo starši zelo razbremenjeni kar se nalog tiče, ker so otroci tako samodisciplinirani, da s tem nimamo skrbi.
    Otroke tukaj zelo hitro učijo samostojnosti s tem, da se z njimi pogovarjajo o morebitnih situacijah, ki se jim lahko zgodijo in kako v teh primerih ravnati. Tako otroci že v prvem razredu hodijo sami v šolo in iz nje. V Sloveniji vem, da je bilo to dovoljeno šele v 3. razredu ali v drugem, če so starši pisno potrdili. Meni se zdi Slovenija ena najbolj varnejših držav, a mi vseeno delamo iz otrok invalide, s pretirano skrbjo za njih. Če kdo vpraša mene, je največji problem pri tem, da se z otroci premalo pogovarjamo in sploh prepozno zato se otroci ne zavedajo posledic svojih dejanj.
    Danes sem se s svojo 7 letno hčerko pogovarjala o tem, kaj pomeni biti svoboden. Svobodni smo lahko le takrat ko imamo red. Ko smo sužnji nereda nismo svodobni. V šoli naj bi se otrok poleg matematike in slovenščine naučiti reda, natančnosti, uvidevnosti, prijaznosti in rahločutnosti do drugih,da bi vsem nam bilo lepše v njegovi družbi.
    Ampak kot rečeno, to so samo skromne izkušnje mame, ki je doživela slovensko in bavarsko šolo.

    Anita iz Münchna — 17.11.2010 @ 11:14

  139. http://zoranovo.blog.siol.net/2010/02/16/curling-otroci/

    Zdravo in uspešno tekoče leto želim. Ker imam to srečo, da delam z mladino, se mi vsak teden odprejo novi problemi. Skupni imenovalec pa je vse tisto kar si napisala.
    Zgornja povezava pa je moj prispevek k dilemam tistih, ki moramo delati z več deset otroci in ki se (za sedaj) ne pustimo, da nam spodmikajo tla pod nogami večji in manjši “strokovnjaki”.
    Lep teden

    zoranovo — 12.01.2011 @ 08:41

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake