moj svet

29.09.2008

Klicali smo ga Slow Motion

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 22:27

Divje sem poganjala pedala skozi Tivoli, ker sem si do tja uspela prikolesariti veliko prednost. Skoraj 15 minut. Če ne popustim, bom imela dovolj časa, da v zbornici spijem kavico, preden stopim v razred med moje tamauce.
Kljub brzinci se ozrem na levo. Travnik pred igriščem se je kopal v dopoldanskem jesenskem soncu. Sredi travnika pa je čepel moški. Ah, temu je lepo. Nikamor se mu ne mudi, privoščil si je tele zadnje tople žarke v mrzli sapi, umirja se s sabo, naravo, svetom…
Peljem mimo. Pa se le še enkrat ozrem. Če to ni…
Je! Res je! Kako mu je že ime? I! Peljem naprej, a že čutim, da sem prepljavljena s spominom na neko skoraj noro mirnost, ki jo je vedno izžareval.

Ustavim. Še enkrat pogledam na uro. 10.52. Pouk začnem ob 11.15, torej imam kakih deset minut. Hitro obrnem in že stojim pred njim. Dvigne pogled.

“I?” se opogumim.
“Ja… Ej, Polna glava!” me takoj prepozna kljub očitnim spremembam v zunanjem izgledu zadnjih enajst, dvanajst let, kar sva se nazadnje videla, najbrž v zadnjem letniku faksa, ko sva skupaj študirala. Jaz sem doštudirala, zanj ne vem. Počasi smo se izgubili, kljub temu, da smo se štiri leta imeli krasno. Vseh 30. Skupaj žurali, študirali, vodili takšne in drugačne projekte, bili prostovoljci… Ampak zadnje leto študija je bilo pa kar pretresljivo. Nekateri so že začeli spletati mrežo bodoče kariere, nekaj deklet je že načrtovalo poroko, B. je končal svoje življenje za Savo, vsega je bilo preveč. Začeli smo se razhajati in niti absolvent, na katerega je šla približno polovica letnika, nas ni več rešil. Smo odrasli?

Kakor koli, ob misli nanje mi je še vedno lepo. Želim jih spet videti, jih objeti, spiti pivo ali pet in se potopiiti v nostalgijo za študentskim življenjem…

I je bil drugačen. Mnogi od nas smo bili, ampak on je bil DRUGAČEN. Spomnim se, da smo ga klicali Slow Motion. Ker je bil RES počasen. Ne da se z besedami opisati, koliko opravka si je dal z najmanjšim dejanjem.
Naprimer očala. Težki kovinski okvirji so mu ves čas drseli z velikega nosa. Pa si zagledal, kako se je rahlo napel biceps. Roka se je počasi pokrčila v komolcu in rahlo dvignila v rami. S hitrostjo lazarja se je podlaket začela dvigati, dlan približevati obrazu. Ko je bila že čisto blizu brade, se je počasi, s kirurško preciznostjo, sprožil kazalec, se res čisto počasi približal nosu in previdno potisnil očala nazaj na svoje mesto. Čez pet do deset minut se je postopek ponovil…
Pa kako je pisal, to je bila predstava…
Odprl je zvezek. Seveda ga ni kar odprl, za to je porabil kakšno minuto potrpežljive natančnosti, pa še dve ali tri, da je našel konec zadnjega zapisa. Potem sta roki počasi segli po puščico. Šele ko je bila ta trdno zasidrana na mestu pred lastnikom, je desnica popustila prijem in se odpravila k zadrgi. Počasi, kot da odpira Pandorino skrinjico. Segel je vanjo, izbral pravo barvico, jo vzel ven, položil v pripravljeno desnico in le-to počasi nastavil na vrh strani. Začelo se je pisanje. (medtem je bilo predavanje že v polnem teku in nikoli ne bom vedela, koliko je med vsem tem opravkom uspel ujeti in uskladiščiti v možganih)
Roka je počasi začrtala veliko začetnico. Popolna velika pisana črka! In potem naprej z malimi pisanimi, ki bi bile v ponos vsaki učiteljici prve triade naše nove devetletke.
Do konca predavanja mu je uspelo napisati naslov.

Govoril je ravno tako hitro. A zbrano. Nikoli ni trosil neumosti, vedno je povedal le bistvo. Bil je prodoren, bister, priznam pa, da sem ga, energična kot sem vedno bila, težko poslušala. A sem ga vedno spoštovala, ga imela za našega, čeprav se nam je pridružil šele konec tretjega semestra. Vsi smo ga imeli radi, nihče se nikoli ni delal boljšega od njega ali mu oponašal njegovo počasnost. Samo ime se ga je prijelo.

Danes sem ga bila res vesela. In zdelo se je, da niso minila vsa ta leta. Kot bi se nazadnje videla v petek, sva skočila v živahno debato. Živahno. Nekaj se je vendarle spremenilo. Govor je bil normalno hiter, gibi telesa skoraj taki kot moji. Le zunanjost je bila precej spremenjena. Zgovorna. Dolgi, mastni lasje, očala iz zgodnjih 80-tih, skoraj brez zob, v natrgani trenirki in ponošenih čevljih brez nogavic. Omenil je očeta. In sem se takoj spomnila zgodbe, ki je sicer nikoli ni dal čisto na pladenj, a smo vseeno vedeli, da se tam pri njih nekaj dogaja. Oče, zagrizen klerikalec, se je že takrat trudil, da bi ga spravil  na varno v kakšno ustanovo. Šele zdaj se mi je posvetilo. Tablete? Pomirjevala, antidepresivi, bog ve, s čim so ga polnili. Saj ni mogel biti drugega, kot Slow Motion…

Končno je ugotovil, da očeta ne bo premagal. Da nima dovolj moči. Da se ga bo najbolje rešil, če sprejme njegovo igro. Podpisal je. Zdaj je opravilno nesposoben, ali kako se uradno reče. Prejema socialno nadomestilo, nekaj malega doda še oče, živi v majhni garsonjerici, ki jo je izbral in uredil – oče in ima končno svoj mir.

Nisem ga upala vprašati, kaj bo, ko bodo vsa tista pomirjevala končno izginila iz telesa in se bo zavedel, da hoče od življenja še kaj več…

Ko je za Savo končal dragi B, smo imeli nekaj vaj pri dr. F namenjenih žalovanju. Rekel nam je, naj le pridemo k njemu tudi individualno, če bo treba. Ker je vedel, da B ni edini, ki živi v obupu.

  • Share/Bookmark

26.09.2008

Otrokove pravice?!

Zapisano pod: moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 22:50

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:
Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino, se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj mali!!!

Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval. Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene…

Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala, da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo. Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v osnovni šoli. Ali bolje – po štirih tednih novega šolskega leta. Vse, kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.

Na roditeljskem sestanku sem od staršev  poslušala, kako naj vzgajam njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni, naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava, tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igišču obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo izpolnjevati.

Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo povedati na takih sestankih.

Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!

Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse, kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave… Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali…

Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam. Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo spala…

  • Share/Bookmark

25.09.2008

Zasvojenka

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 11:59

Čisto zares kriziram!

V petek zvečer mi je “crknil” računalnik in je ugledal luč servisa šele v ponedeljek popoldne, po službi. Danes je šesti dan brez!

V službo hodim eno uro prej, da preverim e-pošto in naredim najnujnejše. Za blog in FB ni niti časa niti volje, samo zdajle sem se potrudila, preden me raznese.

In če pomislim, da sem kot študentka (pa ne v pradavnini – 1993 – 97) tako zelo sovražila računalnike, da sem vse seminarske tipkala na pisalni stroj, me ka zmrazi…

PS: ob večerih kvačkam tretjo kapo…

  • Share/Bookmark

12.09.2008

Ko so moški še bili Moški

Zapisano pod: miks, moje misli — polnaglava @ 22:23

Ne, nisem ponovno vstopila na “tržišče”. Jaz svojega alfa samca imam, je pravi predstavnik te vrste z vsemi mačo fintami vred. In z vonjem po moškem. Opa, vonjem, ne smradom.

Zadnjič se je na neki TV v neki oddaji ponovno odvijala debata o moških, ki to bolj ali manj niso, o t.i. metrosexualcih, iznajdbi našega časa. Čeprav se tega pojava že dolgo boleče zavedam, sem se očitno kar nekako sprijaznila, da se takole na exkurziji s P. ali na kavici z M. ne morem več nagledati kakšnega dobrega kosa mesa. Ker tudi poročena ženska je krvava pod kožo in če se je že odločila, da čevapov ne bo več jedla, naj ji vsaj ostane dovoljeno hoditi okoli “pleskare” in vpijati pregrešne vonjave1. Res bi ne želela, da pomisliš, da mislim samo na greh, ampak ena prijetna stvar na dan pa očem dobro dene.

Pa sem se odločila, da si spet malo bolje pogledam ponudbo. V službo se te dni vozim s kolesom, zaradi česar si lahko privoščim tudi malo več pogledov levo in desno in okoli svoje osi. Dnevi so sicer krasni in z veseljem bi si vzela kratko pavzico za kofetek na vrtu kakšnega bifejčka ob Ljubljanici, a dnevi so te dni tudi natrpani, zato to pač ni bilo mogoče. Nazaj na kolo, torej.

Vozim se takole čez Tivoli in prav zanalašč popustim pritisk na pedala in se predam stvari, ki jo (pre)rada počnem; opazovanju mimoidočih. Ženske z vozički, otroci, moški, mlado, staro, veselo, utrujeno, vse sem našla. Samo Moškega, žal, nobenega. Malce razočarana privrtim v službo in vem, da v kolektivu ni kaj iskati. Imamo enega pravega in za tistega bi se na sindikalnem plesu teple. Mi ni do tega, bom raje skrivaj počekirala očije.

Očiji….

Takoj me zapelje 15 let nazaj, ko sva s prijateljico komaj čakali poletje, ko bova ves dan poležavali na plaži, vmes pa v barčku ob obali gasili žejo v grlu s pivom, tisto drugo pa s pašo na mladih očetih. Ti so bili takrat res vroča roba. Zdelo se nama je, da ni bolj sexi stvari na svetu. In če je kakšen malo poflirtal z nama, sva bili prepričani, da sva najbolj kul bejbi na svetu…

Ajajaj!

Prvi pride v roza srajčki – NO GO!
Drugi se pojavi v čisto novih dizajnerskih čevljih – Sarah Jessica Parker?!?!?!
Tretji smrdi – oprostite, to NI vonj po moškem, to je prašič, ki že vsaj en teden ni videl tekoče vode
Četrti je poleg neznosnega vonja ves povaljan v zaflekani trenirki.
Peti diši po najnovejši dišavi “zanjo in zanj”, srajčka je v rahlo rožnatem odtenku, kravata se stoprocentno ujema, kovček držijo lepo zmanikirani krempeljci, ustnice se svetijo od balzama….

Jasno, da pretiravam, a med vsemi očeti (in ni jih bilo malo) sem opazila samo enega, ki bi mu pogojno dala veliko začetnico. Pa je bil predaleč, da bi ga zavohala…

In sem spet pri vonju. In tu bom tudi končala. Vonj po moškem ne pomeni smrad po “švicu”, kot se je izrazil voditelj na začetku omenjene oddaje. Ampak on najbrž res ne ve, njegov “M” v mojih očeh iz meseca v mesec izginja v čisto majhen “m”.
Vonj po moškem se ne zareže v nosnice. To je vonj, ki izdaja, da je voda tekla tod mimo, tudi v kombinaciji z milom, vodico po britju, morda malenkostjo deodoranta. A izdaja tudi moč, strast, silo, s katero bo zgrabil svojo žensko, jo odvlekel v jamo in nikoli več izpustil.  In ženska bo vsa mehka sledila vsakemu njegovemu koraku…

  1. tukaj metafora RES NE pomeni, da hočem vohati moške, lepo prosim [nazaj]
  • Share/Bookmark

10.09.2008

Nove plače, roditeljski sestanek, viroza…mogoće še kej?!

Zapisano pod: bolji život, moje misli, življenje je šola — polnaglava @ 15:17

Ko sem že mislila, da bom kaj krepkega napisala o rezultatu DOOOOLGO trajajočih pogajanj, me je vse skupaj tako zbegalo, da ne vem niti, kje začeti. Šolniki naj bi (med ostalimi javnimi uslužbenci) končno dobili tisto, kar si zaslužimo, torej dvig plač in poračun za nazaj, za odpravo vseh nepravilnosti. Pa nam je država jasno pokazala, kaj meni, da zaslužimo. Ne bom se spuščala v podrobnosti, razdelala, kaj pravzaprav so večini odbili, odvzeli, ne-izplačali, je pa nekaj hudo narobe, če v vsaki šoli, vrtcu in zavodu pol zbornice topo gleda v plačilno listo in se sprašuje, kaj je šlo narobe.

Sama sem sicer med tisto manjšino, ki je dobila več. Tudi če odštejem poračun in povečan/pomanjšan obseg dela, imam več, celo cca 80€ več. Mesečno. Jutri grem k računovodji, da še enkrat preveriva, če to res vse štima. Meni so namreč pred časom že dali preveč. Potem so mi pa pol leta dosledno trgali in nazaj vzeli vse in še več (ko sem dobila preveč, sem plačala tudi preveč davka, tega mi seveda nihče ni vračal). Potem sem spet napredovala, pa so mi dali premalo. Za en mesec so se pač ušteli1. In so mi izplačali pri naslednji plači. Tako so mi dva meseca zapored navidezno dvignili plačni razred, davek sem plačala dvakrat, tega spet nihče ni zaznal. Po preračunavanju sva z našo računovodkinjo ugotovili, da so me oškodovali za cca 30.000 takratnih tolarjev. To ni bilo malo denarja…

Tako zdaj v strahu čakam, da bodo ugotovili, da so tole z zvišano plačo tudi zame samo sanje…

Prah okoli plač se seveda še ni polegel (in se, upam, še dolgo ne bo), ko je prišel čas za prvi roditeljski sestanek. Tržnica. Prodajamo vse, samo zeljnih glav ne. Staršem v roke tlačimo soglasja, jih prepričujemo v pomembnost plačevanja nadstandarda, po dolgem in počez delamo reklamo za vse projekte, v katere smo se vključili in bodo pomembno izboljšali življenje in delo naše šole, se drug drugemu smehljamo in kažemo res najlepšo sliko zgledne moderne šole.

In our family portrait we look pretty happy, let’s play pretend, act like it goes naturally.

Pri tem požiramo težke besede vsevednih staršev, se branimo na način, ki ne daje vtisa, da hočemo zmagati, ker bi mogoče s tem lahko koga izgubili, saj veste:” Ga (jo) bomo pa prešolali, če boste še naprej tako delali!” in se pri tem trudimo obdržati vsaj malo dostojanstva. Sama še vedno spadam v tisto peščico, ki staršem na prvem sestanku pove, kaj je red in disciplina in kakšni bodo ukrepi za “neposlušnost”, a potem tudi vedno znova dobivam bolj ali MANJ prijazne nasvete, kako naj discipliniram in vzgajam njihove cukrčke. “A se vam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi pobrisal prah s police, namesto da mu date za kazen deset računov?!” Ne, cenjena gospa, ne zdi se mi. Lahko pa za en teden zamenjava, pa se potem zmeniva, kaj je bolj prav!!!2

Po dve-in-pol urnem roditeljskem sestanku pridem domov, hočem nekaj pojesti, pa mi želodec ne dovoli. Čez tri ure že čepim pred straniščem in izločam tisti jogurt, jabolko in dva piškota, ki mi jih je uspelo pojesti čez dan. In potem tako vso noč. Zjutraj se pridruži še driska in zalotim se, da razmišljam, kako bom preživela med mularijo.

Ne, ne za ta…. denar? Ne, ne gre za denar, gre za spoštovanje poklica, spoštovanje vseh, ki ga vsak dan opravljamo in se smehljamo otrokom in njihovim staršem tudi takrat, ko bi jih vsi drugi že odslovili, če že ne poslali v tri… Niti slučajno se ne bom odvlekla v službo. In tudi jutri ne, ko bo najhuje mimo. Morda tretji dan, ko bom vsaj približno prišla k sebi.

V tej državi je žal postalo tako, da poštenost in pridnost pač nista več cenjeni vrlini. Štejejo samo še komolci, poznanstva, egocentrizem. In dobro je, če nosiš začetnici J.J.

Enkrat sem že vprašala, ko sem se obregnila čez vinjete, zdaj vprašam še enkrat : BOSTE RES ŠE ENKRAT VOLILI ISTO VLADO???

  1. na tem mestu moram poudariti, da za take napake ni kriva računovodkinja, ampak neposredno ministrstvo [nazaj]
  2. tega sevda ne rečem naglas, v resnici se pogajam in pristanem na to, da bo njen pač brisal prah. Na njen način ga bo moral brisati vse leto, pri meni bi računal samo tri tedne, potem bi mu postalo jasno… [nazaj]
  • Share/Bookmark

6.09.2008

Sam, Mars, kaj pa tole???

Zapisano pod: moje misli — polnaglava @ 13:49

ma dej, reč, da ni lep. K tko lepo žvrgoli. In tud besedila niso kr tko… Pa kakšnih 10 let odštej…

Dej no, priznej ;)

sve još miriše na nju

  • Share/Bookmark

5.09.2008

Ljubil me je Aki

Zapisano pod: miks, sanjam — polnaglava @ 09:23

Rahimovski…

Lep kot slika, v majhnem, a izklesanem telesu, s kratko pristriženimi lasmi (ow maj gad, kaj je z mojim spominom), se je po končanem koncertu pojavil pred mano.
Da me ljubi, je rekel, da ve za moža in Sončece, a odkar me je pred nekaj leti opazil na enem svojih “špilov”, preprosto ni pesmi, ki me ne bi vsaj delno opevala.

O, sladka skušnjava. Če poudarim, da je bil RES lep, mi je pol odpuščeno, a ne?

Stala sem pred njim in vedela sem, da misli resno. Kar plaval je od zaljubljenosti, gledal me je kot boginjo in me prosil z očmi. Sem že rekla, da je bil lep? Sanjski. Poljubli me je in nisem se prav dosti upirala. Prijel me je za roko, nežno, skoraj vilinsko, in me odpeljal. Spomnim se filmske romantike, vina, komaj slišne glasbe, mehkobe vse okoli naju…

Bemtiš, moj razum mi niti v sanjah ne da miru!!!!!

To ne gre, moj ljubi J. me čaka doma, Sončece si zasluži oba starša, lep si kot slika, nežen kot vse tiste brisače iz reklam, kar ležala bi tu v tvojem objemu in pozabila na ves svet, a ne smem, ne zmorem.

Zbudila sem se s srcem in mislimi najstnice. Super. Mogoče mi je razum pokvaril eno boljših nočnih zgodbic, ampak danes bom vseeno ves dan malce v oblakih. Pa le ni vsak dan, da te ljubi Aki ;) .

nujno poslušaj pesem, ne bi mogla biti bolj v kontekstu :P

sanjam….

  • Share/Bookmark

3.09.2008

Lunin festival

Zapisano pod: miks, sončece, šport in prosti čas — polnaglava @ 17:17

No, zdaj pa menda bo!

Upam, da ne bo spet ponagajalo vreme in da bo Sončece navdušeno.

http://www.luninportal.si/

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake