Na tržnico po solato, na Metelkovo po…
Malo sem listala po meni ljubih blogih in se seveda ustavila tudi pri Jackie4Grace. To rada berem. Ampak zadnji zapis me je pa prav razjezil. Pa ne zaradi avtoričine netolerantnosti do marginalcev, ampak zato, ker ima še kako prav.
Zadnjič sem se namreč s Sončecem pojavila na vratih zdravstvenega doma Metelkova, ker je bilo treba preveriti, kako kaj z ušesi. In tam pred vrati cvet slovenske mladine. S sončnimi očali, razcapani, zasmrajeni, mastnolasi, škrbasti… Stisnila sem Sončece močno k sebi in skoraj tekla mimo njih in upala, da se ne bova česa nalezli. Zraven pa sem se počutila skoraj malo grdo, da tako nazadnjaško razmišljam in ravnam.
Pred leti sem delala v organizaciji, ki se ukvarja z zasvojenci. Visokopražni program, kar pomeni, da morajo mulci najprej nakrizirati, potem pa s štih probami dokazovati abstinenco, če hočejo nadaljevati program in doseči “ozdravitev”. In zraven vse skupaj ravno prav drago plačati. Tile metadonci pa veselo živijo na naš račun in še socialna pomoč jim teče. Vsake toliko pa zaprosijo za enkratno posebno pomoč, ker jim pač pripada in potem grejo v Bosno nabavit cunje, ki jih potem tukaj preprodajajo in živijo še lepše.
Saj ne mislim, da je življenje džankijev v resnici lepo, vseeno pa grejo tudi meni dlake pokonci, ko pošteno polnim državno blagajno, zraven pa plačujem zdravstvene storitve, ki jih zavarovalnica ne krije. Oni pa z mojih žuljev srkajo zastonj metadon…
Je na tržnici kaj zastonj solate? Pa če jo RES rabim?
Vedno znova se tudi sama sprašujem, kako si upajo tam pred ZD in v okolici delati tako svinjarijo (že sami žal izpadejo zelo bedno, da ne bom kar njih imenovala (družbene) smeti), kdo jih podpira, zakaj jih ne razhajkajo, zakaj jim ne prepovejo… in po drugi strani se mi smilijo, ker so se znašli v tej situaciji, ker so morda tako odraščali, da drugega kot zabluzit niso znali. Malo se jih bojim. Malo mi grejo na živce, ker se bojim za svojo lastnino (a-la bicikl) tam okrog. Zadnjič sem pa naletela na prizor, ko je prišel policist in je eng đankija nekaj ogovarjal ali spraševal, pa se je đanki nanj oziral delno ignorantsko delno pa avtoritativno. Da bi imel kaj rešpekta pred roko pravice? Neeeeee, niti najmanj.
When you’ve got nothing, you’ve got nothing to lose… bi rekli Stonesi.
mars — 10.06.2008 @ 21:31