moj svet

18.05.2008

Eko ali ne – eko

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 09:56

eko.jpgV reviji Ona1 rada preberem kakšno kolumno Valentine Smej Novak. Dostikrat se mi zdi razmisleka vredna, nekako ujame temo, ki me vsaj malo zanima in pogosto deliva skupno mnenje. Tokrat mi je dala misliti s člankom »Kaj mi leži na duši«. Ker se tudi sama trudim biti čim bolj »eko«, me je zanimalo, kaj ima povedati. In mi je pripeljalo do tega, da sem izkoristila prvo urico časa, da še sama kaj dodam.

Za tiste, ki besedila niste prebrali, bom navedla nekaj citatov2, ki so za moje pojme najbolj zgovorni.
»…se plastificirane kumarice obdržijo na policah bistveno dlje od njihovih na videz naravneje pakiranih, razsutih kolegic. Tudi za prevoz teh se zaradi njihove občutljivosti porabi bistveno več… pa še ohlajene razmere potrebujejo…«
»…menda se zaradi naprednih načinov embaliranja… pokvari oziroma zavrže samo tri odstotke živil… V Indiji, recimo, se na poti do kupca pokvari oziroma uniči kar polovica vse hrane…«
»…se lahko gremo pri nas bio pač zato, ker je naša prst tako rodovitna, prebivalstva pa razmeroma malo in nam ni treba izkoristiti vsake pedi? Kajti nizki izkoristki dosledne biološke predelave pomenijom da bi morali obdelovati še več obdelovalnih površin, da bi pridelali enako količino hrane, torej bi morali pokrčiti še več gozdov…«

Zdaj, ko me je opomnila na te reči tudi s tega zornega kota, nisem v duši nič manj »eko«. Sem pa malo pomirjena, ker si spet lahko opravičim svoje polovičarstvo.

Moj »eko« je namreč tole:
- dosledno ločujem plastiko in pločevinke, steklo in papir
- imam poseben koš za bio odpadke, ki jih redno praznim v svoj kompostnik3
- uporabljam čim manj pvc vrečk oz. jih, preden jih zavržem, uporabim vsaj trikrat.

Potem se konča. Sončece povijam v super vpojne pleničke za enkratno uporabo, tudi sama »v tistih dneh« ne uporabljam kakšnih krp, ki bi jih potem oprala, v službo se dosledno vsak dan vozim z avtom (tudi kadar sije sonce in bi bilo zdravo sesti na kolo4 ), kupujem v trgovinah, za katere se govori, da služijo na račun otroške delovne sile, vse leto kupijem zeleno solato, brokoli in cvetačo …
Nikoli nisem kupovala na bio tržnici. Ne samo, da moja denarnica tega ne zmore, ampak tudi resnisem tako zelo naivna, da bi verjela, da je v naši majhni državici mogoče najti kraj, kamor ne sežejo izpušni plini, kisel dež in povrh vsega orjejo z voli in uši uničujejo z namočenimi koprivami. Ker imam znance, ki se ukvarjajo z bio pridelavo, vem, da inšpekcija predvsem preveri, iz kakšne vrečke je seme, ki ga je pridelovalec uporabil. Če na vrečki piše bio, je vse okej. Hm…
Pred približno pol leta sem kupila prvo cunjico iz eko bombaža. In bila silno ponosna nase, da sploh vem, kaj to je. Potem sem enkrat malo razmišljala o tem, koliko bombaža se na ta način v resnici lahko pridela, slišala sem, koliko ga je potrebnega za eno majico in mi je postalo malo sumljivo, da z njim razpolaga npr. H&M, ki vendar izdeluje oblačila za rajo. Eko bombaž je zdaj preteklost…

Ostajam zvesta ločevanju odpadkov, pretiravati pa nima smisla. Napredek se je zgodil z nekim razlogom. Ker je bila potreba. Ker je ljudi bistveno več kot pred 100 leti. In je treba temu prilagoditi vse, tudi proizvodnjo. Potem pridejo potresi, poplave, kakšna ebola ali kuga, pa še kaj podobnega, kar bo pokosilo polovico prebivalstva. Potem bo šlo vse spet v drugo smer. Lahko govorimo in pokažemo, kaj smo naredili z našim planetom. Dvomim, da lahko tudi ustavimo. Ker smo »eko« predvsem ljudje, ki živimo najbolj običajna življenja in imamo dovolj časa in premalo denarja, pa se lahko ukvarjamo z mislijo na Zemljo. Kdor nima kaj jesti, mu je vseeno, kako pride do kruha, samo da pride. Kdor ima vsega preveč, mu ni mar, na čigav račun ima vse to…

  1. o padcu kvalitete te in vseh ostalih prilog vse slabšega časnika Delo bom mogoče kaj napisala kdaj drugič [nazaj]
  2. Valentina Smej Novak: Kaj mi leži na duši, revija Ona, leto 10, št.19 [nazaj]
  3. ki pa ne proizvaja humusa, ampak v njem vse samo gnije – bojda črvi v plastičnih kompostnikih s pokrovi ne preživijo [nazaj]
  4. imam pa resen namen nekaj ukreniti okoli tega! [nazaj]
  • Share/Bookmark

2 komentarjev »

  1. U, matr, eni članki so tako zaključeni in brez vprašaja na koncu, da lahko le nemo kimam. Tudi jaz se poslužujem eko-ločevanja-odpadkov in imam nekaj varčnih žarnic v stanovanju, pa eko program včasih uporabim na pomivalcu (manj vode in elektrike-kao), zadnje čase poskušam celo voziti bolj eko (manj porabe = manj agresivno, kar je zelo preko mojega karakterja). In tudi jaz vrečk načeloma ne kupujem in uporabljam tiste trajne. Sicer pa tudi jaz ne perem bombažnih (torej naravnih??) plenic v stroju, ampak veselo vnašam tone iztrebkov in majcene punčkaste ritke v ogabno zapakiranem stvoru imenovanem plenica za enkratno uporabo. In to kar nekajkrat na dan. Kam torej spadam na lestvici eko-ozaveščenih-ki-tudi-nekaj-naredijo? Najbrž vseeno v vrh, saj ne morem verjeti, ko gledam, kaj ljudje delajo lastnemu življenjskemu prostoru. Res smo navadni packi. In najbrž ni poti nazaj…

    mars — 19.05.2008 @ 20:37

  2. viš, viš, si me spomnila na žarnice in eko-pranje in mirno vožnjo in ugašanje luči (sam kaj, ko jaz potem tudi neonke veselo ugašam, kar je menda extra poraba ;) ) in še cel kupo reči. madona, sej sm dosti bolj eko kot se mi je zdelo! mirno porabim eno plenico več :oops:

    polna glava — 19.05.2008 @ 22:46

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake