moj svet

18.05.2008

Eko ali ne – eko

Zapisano pod: moje misli, uf, sem pametna! — polnaglava @ 09:56

eko.jpgV reviji Ona1 rada preberem kakšno kolumno Valentine Smej Novak. Dostikrat se mi zdi razmisleka vredna, nekako ujame temo, ki me vsaj malo zanima in pogosto deliva skupno mnenje. Tokrat mi je dala misliti s člankom »Kaj mi leži na duši«. Ker se tudi sama trudim biti čim bolj »eko«, me je zanimalo, kaj ima povedati. In mi je pripeljalo do tega, da sem izkoristila prvo urico časa, da še sama kaj dodam.

Za tiste, ki besedila niste prebrali, bom navedla nekaj citatov2, ki so za moje pojme najbolj zgovorni.
»…se plastificirane kumarice obdržijo na policah bistveno dlje od njihovih na videz naravneje pakiranih, razsutih kolegic. Tudi za prevoz teh se zaradi njihove občutljivosti porabi bistveno več… pa še ohlajene razmere potrebujejo…«
»…menda se zaradi naprednih načinov embaliranja… pokvari oziroma zavrže samo tri odstotke živil… V Indiji, recimo, se na poti do kupca pokvari oziroma uniči kar polovica vse hrane…«
»…se lahko gremo pri nas bio pač zato, ker je naša prst tako rodovitna, prebivalstva pa razmeroma malo in nam ni treba izkoristiti vsake pedi? Kajti nizki izkoristki dosledne biološke predelave pomenijom da bi morali obdelovati še več obdelovalnih površin, da bi pridelali enako količino hrane, torej bi morali pokrčiti še več gozdov…«

Zdaj, ko me je opomnila na te reči tudi s tega zornega kota, nisem v duši nič manj »eko«. Sem pa malo pomirjena, ker si spet lahko opravičim svoje polovičarstvo.

Moj »eko« je namreč tole:
- dosledno ločujem plastiko in pločevinke, steklo in papir
- imam poseben koš za bio odpadke, ki jih redno praznim v svoj kompostnik3
- uporabljam čim manj pvc vrečk oz. jih, preden jih zavržem, uporabim vsaj trikrat.

Potem se konča. Sončece povijam v super vpojne pleničke za enkratno uporabo, tudi sama »v tistih dneh« ne uporabljam kakšnih krp, ki bi jih potem oprala, v službo se dosledno vsak dan vozim z avtom (tudi kadar sije sonce in bi bilo zdravo sesti na kolo4 ), kupujem v trgovinah, za katere se govori, da služijo na račun otroške delovne sile, vse leto kupijem zeleno solato, brokoli in cvetačo …
Nikoli nisem kupovala na bio tržnici. Ne samo, da moja denarnica tega ne zmore, ampak tudi resnisem tako zelo naivna, da bi verjela, da je v naši majhni državici mogoče najti kraj, kamor ne sežejo izpušni plini, kisel dež in povrh vsega orjejo z voli in uši uničujejo z namočenimi koprivami. Ker imam znance, ki se ukvarjajo z bio pridelavo, vem, da inšpekcija predvsem preveri, iz kakšne vrečke je seme, ki ga je pridelovalec uporabil. Če na vrečki piše bio, je vse okej. Hm…
Pred približno pol leta sem kupila prvo cunjico iz eko bombaža. In bila silno ponosna nase, da sploh vem, kaj to je. Potem sem enkrat malo razmišljala o tem, koliko bombaža se na ta način v resnici lahko pridela, slišala sem, koliko ga je potrebnega za eno majico in mi je postalo malo sumljivo, da z njim razpolaga npr. H&M, ki vendar izdeluje oblačila za rajo. Eko bombaž je zdaj preteklost…

Ostajam zvesta ločevanju odpadkov, pretiravati pa nima smisla. Napredek se je zgodil z nekim razlogom. Ker je bila potreba. Ker je ljudi bistveno več kot pred 100 leti. In je treba temu prilagoditi vse, tudi proizvodnjo. Potem pridejo potresi, poplave, kakšna ebola ali kuga, pa še kaj podobnega, kar bo pokosilo polovico prebivalstva. Potem bo šlo vse spet v drugo smer. Lahko govorimo in pokažemo, kaj smo naredili z našim planetom. Dvomim, da lahko tudi ustavimo. Ker smo »eko« predvsem ljudje, ki živimo najbolj običajna življenja in imamo dovolj časa in premalo denarja, pa se lahko ukvarjamo z mislijo na Zemljo. Kdor nima kaj jesti, mu je vseeno, kako pride do kruha, samo da pride. Kdor ima vsega preveč, mu ni mar, na čigav račun ima vse to…

  1. o padcu kvalitete te in vseh ostalih prilog vse slabšega časnika Delo bom mogoče kaj napisala kdaj drugič [nazaj]
  2. Valentina Smej Novak: Kaj mi leži na duši, revija Ona, leto 10, št.19 [nazaj]
  3. ki pa ne proizvaja humusa, ampak v njem vse samo gnije – bojda črvi v plastičnih kompostnikih s pokrovi ne preživijo [nazaj]
  4. imam pa resen namen nekaj ukreniti okoli tega! [nazaj]
  • Share/Bookmark

15.05.2008

No, potem pa imej otroke!!!

Zapisano pod: bolji život, saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 22:35

… če se ustavi že pri tem, da ga po izteku dopusta za nego in varstvo ne moreš nikamor oddati za tistih nekaj ur, ko služiš narodu.

O težavah s sprejemom v vrtec sem se že razpisala, že en teden čakam gospoda župana, da mi prijazno odgovori na moje prijazno pismo, v katerem  se (prijazno?) sprašujem, kako mi je uspelo roditi eno leto starega otroka in bi ga zdaj na vso  silo rada stlačila v vrtec. Ker očitno se samo meni zdi, da je Sončece že eno leto prijavljeno v naši občini in vloga za sprejem v vrtec tam leži že od rojstva. Ker sem bila opozorjena, da so že leta težave in naj pohitim, da ne bo prepozno. Očitno bi  se morala javiti tam takrat, ko sva z možem razmišljala o razširitvi družine.

Ne, res, že ves teden mrzlično razmišljam, kaj mi je storiti. Ker tistih cca 400 evrčkov mesečno pa nimam, da bi se šla privat vrtec. Je pa potem vseeno, če se nekdo od naju zaposli za polovičko. Postajam besna, taka sem pa nevarna.

V ponedeljek grem na obisk k županu. S Sončecem in še nekaj podobno besnimi babnicami z njihovimi sončki. Mu jih bomo pustile v pisarni in šle mirno v službo. Se bo potem zganil? Naslednji ponedeljek jih nesemo gospe Škrinjar, čez 14 dni je na vrsti minister Zver. Vmes so pa seveda na razpolago vse mogoče oddaje informatinega značaja, ki že leta govorijo o zaskrbljujoče nizki rodnosti in zdaj ŽE dva meseca vedo, da je otrok “preveč”. Čez noč. Ma za popizdit!!!

  • Share/Bookmark

9.05.2008

Kaj bo z vrtci

Zapisano pod: bolji život, saj ni res...pa je!!!, sončece — polnaglava @ 10:27

pedenjped.jpgPo enem letu si človek res želi, da bi se s prijatelji in znanci lahko pogovarjal še o čem drugem, kot o plenicah, otroški hrani, izpuščajih in vročini in podobnih »starševskih« temah. Pa nekako ne gre. Vedno se najde nekaj, kar preprosto ne more mimo tebe in te najeda in razžira in je treba z vsakim, ki ga srečaš, reči par besed na to temo.

Pri nas se te dni vse vrti okoli vrtca. Sončece bo kmalu dopolnilo eno leto, porodniška se je iztekla in otroka bo treba nekam »vtaknit«. Že dolgo preden sem rodila, sem vedela, da je z vrtci zadnja leta problem. Ko se je patronažna prvič po rojstvu oglasila pri nas, je rekla: »Pa nikar preveč ne računajte na vrtec, sigurno ga ne boste dobili.« Ko je bilo detece staro teden ali dva, sva z možem izpolnila prijavnice za našega in tri okoliške vrtce. Nekje bomo pa ja dobili.

Včeraj smo dobili zadnjo odločbo. Negativno, kot vseh 12 pred to1. Zavrnila nas je naša občina, pa tri sosednje, Ljubljanska pa na celi črti. Letos je tako, da že samo zato, ker si Ljubljančan, dobiš 40 točk! Mi s periferije temu pač ne moremo konkurirati.

Pri nas so letos sprejeli 18 otrok od 92 prijavljenih. Če to ni katastrofa. Zato sem se odločila, da grem v akcijo. Za začetek sem pisala županu, v nedeljo bom spisala pritožbo za vrtec2, potem se bom oglasila pri gospe Škrinjar3, nazadnje se nadejam srečanja z gospodom Zverom4. Če nič drugega, sem se odločila dvigniti prah. Ker tako preprosto ne gre in neke vrste rešitev bo pač treba najti.

Pred dvema letoma (ali mogoče tremi?) se je takratni »socialni« minister Drobnič bahal z neverjetnimi idejami o tem, kako bi dvignil rodnost. Medtem so (mimo njega) rodile vse tiste 30-letnice, ki so si vzele čas za študij in iskanje službe in se je zaradi njih (nas) ustvarila nekakšna luknja v nataliteti. Ko ženska zanosi, traja približno 9 mesecev, preden rodi. Do takrat je vodena kot nosečnica. Pri ginekologu, če drugje ne. Potem gre na porodniško, čez 4 tedne rodi in preden potrebuje varstvo za svojega malčka, mine naslednjih 11 mesecev. V tem času otroka prijavi (takoj po rojstvu), zanj dobi državno enkratno pomoč ali nagrado ali kako se temu reče, pa ponekod še občinsko, pa patronažna služba jo obišče, pa vloži vlogo za prejemanje otroškega dodatka…

Težko me je torej prepričati, da za moje, sosedovo, tvoje in njeno Sončece niso vedeli takrat, ko je bil še čas nekaj narediti. Hočem reči tole: v moji ulici5 smo v roku dveh mesecev dobili tri otroke, v istem obdobju še štiri v sosednji ulici in tako naprej. Baby boom, kaj bi lepšali! Teh otrok nismo eno leto skrivali po kanalih, prijavili smo jih v vse mogoče evidence (Ciciklub mi še vedno vztrajno vsake tri mesece pošlje obrazec za včlanitev). Vendar so občinski možje kar stali in čakali, da se bo nekaj samo od sebe uredilo. Da jih bodo čuvale nonice ali sosedove študentke ali kdo ve, kdo. Pa so obnovili Občino (stavbo), pa izdali nekaj dovoljenj za gradnjo večstanovanjskih objektov in podobno. Niso pa storili ničesaer, da bi te otroke ob letu lahko nekam nastanili za čas, ko pridni starši v službi delajo za davke. Ki jih poberejo tudi taisti možje, mimogrede.

Skrb, kam z otrokom, se je spremenila v obup, ta se počasi (no, ne tako zelo počasi) spreminja v jezo, naslednja stopnja je bes, potem pa Sončece 1. septembra odnesem v pisarno prej omenjene direktorice ali ministra. Pa naj mu previjajo posrano rit in ga futrajo s kašicami, medtem ko jaz polnim proračunsko blagajno za njihove plače!!!

  1. ker sva videla, da kaže slabo, sva vložila prijavo še v nekaj ljubljanskih vrtcev [nazaj]
  2. tako ali tako bo to bob ob steno [nazaj]
  3. direktorica direktorata za vrtce in osnovne šole [nazaj]
  4. aktualni minister za šolstvo [nazaj]
  5. ki obsega približno 20 gospodinjstev [nazaj]
  • Share/Bookmark

6.05.2008

tastara ‘ma pa lukn(j)o

Zapisano pod: šport in prosti čas — polnaglava @ 22:56

Je bil spet en ženski večer, čeprav je torek, ampak se bliža revija in je treba malo dodelati komade. In pevske brez vica so kot riba brez bicikla. Ampak tale… Tega pa moram deliti, čeprav so mi rekle, da sem še premlada za take vice. Vi pa niste, torej:

Tastar na smrtni postelji narekuje oporoko: “Sinu hišo, vnuki nej si svet razdelijo, tastara ‘ma pa lukno do smrt!”

  • Share/Bookmark

4.05.2008

Družinski izleti, 2.del

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 17:26

Vso pot od Ravbarkomande naprej sem si prigovarjala, da je od tu naprej vse odvisno od mene. Lahko se ohladim in se imamo fino, lahko pa kuham jezo in prežim na nadaljne napake. Ker te se bodo, brez skrbi, zgodile.

Pri Bertokih se je vse ustavilo. Totalen čep. Pa sem se tik pred odcepom za Semedelo spomnila, da gotovo obstaja še kakšna pot za domorodce, moj je neverjetno hitro odreagiral in že smo se spet vozili. Čez hrib, od Izole naprej pa je bila cesta spet lepo prevozna. Nov zastoj je bil tik pred Strunjanom, torej smo bili rešeni. Se sparkiramo in obrnemo proti tunelu za Mesto rož. Moj še vedno nič ne komentira in nimam pojma, a gre z veseljem, ali bi me rad kam poslal, pa se mu niti to ne da. In tako se odločim, da mogoče to vseeno ni bila modra ideja, da je do Portoroža sigurno daleč in da je vseeno, če gremo na sprehod po Strunjanu. Vsak, ki vsaj malo pozna slovensko obalo, ve, da temu ni tako. Da se drugje kot po Piranu in Portorožu pač ne da sprehajati in potem mimogrede še kaj pojesti. Eno ali drugo, oboje ne (sploh).

Po kratkem sprehodu mi je bilo že pošteno žal, da nismo šli v Umag. Rešiti ali kujati se, to je bilo vprašanje. Oboje prinese zadovoljstvo, v drugem primeru pač nekoliko patološko, a nič ne de. Biti žena in biti jezna na moža je poseben “užitek”. Še večji, če imaš prijateljico ali dve, ki se strinjata s to filozofijo ;) (in če tega ne prakticiraš prepogosto).

Zmaga razum. Poskusim s pogovorom. Odkrito mu povem, da mi gre precej na jetra, da vedno sama odrejam, kam na izlet, da mi ni prav, da nič ne komentira in da bi bilo lepo, če mi pove, kaj si misli o sprehodu do Portoroža1. Nekaj zamrmra, jaz se odločim, da je za in kmalu sedimo v piceriji na drugi strani. Od tu naprej sem dokončno odločena, da bi bilo lepo dan zaključiti z nasmeškom in (kasneje) poljubom za lahko noč. Pojemo tisto, spijeva še kavico, mastno plačava, obrnemo nazaj na drugo stran tunela, v avto in domov.

Že pred odcepom za Izolo pa spet zastoj. Spet obrneva na Semedelo, potem pa se v neverjetno pustolovskem duhu za ta dan odločiva, da preveriva, kje se pride od Kopra do Ljubljane brez vinjete.

Zanimiva vožnja. Mislim, da smo prekrižarili Kras in Notranjsko2, samo od Kopra do Črnega kala smo se vozili 45 minut3. V Ljubljani smo bili v dobrih dveh urah, pa se nismo ravno držali vseh omejitev, oba vedno voziva kakšnih 10 čez :oops: .

Kakor koli, uspelo nam je imeti relativno lep dan. Lahko bi bil boljši. Če bi se jaz tako odločila. Lahko bi bil slabši. Če bi se jaz tako odločila ;) .
Nauk: zdaj je že preverjeno, da je razpoloženje naše družine odvisno predvsem od mene. Jaz sem tisti impulzivnež, ki ne more biti tiho, če ga kaj mori ali vsaj malo tišči. Moj J. je tako prekleto nezahteven, da mu je vedno vse prav, tudi če mu ni. To je bila včasih njegova kvaliteta. Zdaj je stvar, ki mi gre najbolj na živce. O tem pa kaže dobro razmisliti in jo nekako spet obrniti v kvaliteto.
A ima kdo dobrega šrinka?

  1. ki traja približno pol ure [nazaj]
  2. do zdaj že razumete, da rada malo pretiravam [nazaj]
  3. to pa ne pretiravam!! [nazaj]
  • Share/Bookmark

3.05.2008

Družinski izleti

Zapisano pod: saj ni res...pa je!!! — polnaglava @ 00:27

mali-avto.jpgKo ženska rodi, se pojavi nek preklop. Enostavno postane dvojina. Vse podredi otroku, pri vsaki stvari najprej pomisli nanj. Ne rečem, da se ji svet zato nujno ustavi, ne odobravam, da ne najde več časa zase in ne dela stvari, ki jih ima izključno zase, rečem pa, da poslej vse svoje užitke podredi otrokovim potrebam. V grobem to pri meni pomeni, da je računalnik moj, ko Sončece zaspi, tek si privoščim, ko vem, da je za otroka poskrbljeno in se bo ta čas igral s svojim očetom, na exkurzijo1 s P. ali kavico z M. pa se odpravim redko in še to v skrajšani verziji.

Z moškim ni tako. Da ne bo pomote, moj J. je krasen očka in ko bo Sončece dodobra shodilo, bo samo še boljši. Ampak družinskega nagona pa povprečen alfa samec nima. Včasih se mi  zdi, da se  je mojemu možu z nosečnostjo (mojo, da ne bo pomote) in potem rojstvom “samski instinkt” celo okrepil. Mogoče potrebuje občutek, da ni omejen, da ga nihče ne utesnjuje. Da gre še vedno lahko po svoje. Ali pa to tako občutim samo jaz, ki svoje želje vedno malce utišam in potem preračunam, kdaj in katere in v kolikšni meri bi se dalo realizirati, brez da bi pri tem trpela oba moja “zakladka”.

Je pa res, da si je J. pred slabimi tremi leti omislil motor in da se mi je že takrat zazdelo, da se je v njem prebudilo neko latentno razmišljanje svobodnega samca.

Danes smo šli na morje. Na izlet, kar tako, ker se je obetal lep dan. Pred prazniki mi je rekel, da me bo ene trikrat peljal na morje. Slišalo se je nekako tako, kot da živimo nekje daleč na kmetih in morje vidimo samo vsakih sedem let, ampak za praznike bomo pa šli. In ker pri nas v resnici ni tako in ker se meni za praznike ljubi predvsem počivati, lenariti in ne pretiravati s celodnevnimi aktivnostmi, sem rekla, da bo enkrat povsem zadostovalo. Če kdo misli, da to, da me bo peljal na morje, pomeni, da bo vse uredil, jaz se bom pa samo čim bolj elegantno usedla v avto , se moti. Jaz sem namreč vedno tista, ki naj določi, kam bomo šli. Pri majhnem otroku to seveda pomeni tudi premisliti, kje se bomo lahko sprehajali, kam bomo šli na kosilo, kje bomo našli dobro parkirno mesto, ki ne bo niti preblizu niti predaleč, kje bomo potem našli kaj senčke, da nas ne pokonča prvomajska sončarica, kam…

Ja, me je že v štartu malo minilo. Pa rečem: Umag. Se mi je zdelo blizu, pa še s parkirnino se ni treba ukvarjati, ker Hrvati zasolijo pri drugih stvareh ;) .  Potem se spomnim, da je šla v Umag moja ljuba M. z družinico in da to pomeni poslati nek nevsiljiv sms, v katerem sporočam, da prihajamo v tisti konec, a nikakor zato, da bi se jim “prislinili”, če se pa slučajno srečamo, pa gremo na kavico. Ker bi bilo res malo hecno, da bi se srečali tam kot da nič ne vemo. Ah, žensko kompliciranje, nič drugega. No, potem se spomnim, da odhod k sosedom pomeni dvig denarja, menjava v kune, da mi ne bi kak domoljub rekel, da ne sprejme evra za tisto pico in sladoled.

Ker se mi res ni ljubilo komplicirati, omenim, da je sprejemljiva varianta tudi Strunjan, od tam pa skozi tunel v Portorož, tam malo ob obali, pa jest, pa nazaj domov. Moj ne reče nič, torej se strinja. Ali pa tudi ne in si misli svoje. Že to me malo pogreje2. Zadnje čase se sploh pogosto dogaja, da se pogovarjam z zrakom. Ničesar ne komentira, nič ne nasprotuje, preprosto biva in deluje, kot da mu je to dovolj. Meni gre pa na živce.

Ampak očitno le še nisem bila dosti (p)ogreta. Dokaj hitro smo se uspeli spraviti iz hiše. Zapeljemo na glavno cesto, tam pa J. obrne proti trgovini oz. bankomatu. Seveda brez besed, s svojim (samčevskim) scenarijem v glavi. A to pomeni, da gremo vseeno v Umag in je dvignil denar za kune?

In potem ga ni. Mine 5 minut, pa deset, najbrž gre že čez petnajst, ko se končno pojavi. Je pred bankomatom srečal teto in sta se malo zaklepetala! Malo?!

Okej, gremo naprej. Peljemo se cca. 500m, ko se spet ustavi. Pred Paviljonom.
“Takoj bom” razumem kot “na kavico skočim”3. Vendar vidim, da ne zavije not, ampak k pultu s hrano. Spet mi začne vreti4.  Ko je takole že kakšnih pet minut stal pred pultom in čakal naročeno, se je očitno le spomnil, da ni prišel sam. Da ima v avtu ženo, ki je mogoče tudi lačna5. Do takrat me je seveda že vse minilo, poleg tega nisem vedela niti, kaj ponujajo. On pa je imel svoj “samski scenarij” očitno že od jutra naravnan na Mr.Big-a. V meni je vrelo, on je zasanjan stal pri šanku in čakal svojo “plesko” in dobre pol ure po tistem, ko smo se (precej brez kompliciranja) napokali v avto, smo končno zdrveli po avtocesti proti morju.

Sončece pa je bilo pri Ravbarkomandi že tako sitno, da smo rabili prvi daljši postanek za previjanje in hranjenje…

A kako smo se imeli na morju? Mogoče jutri. Ko prespim…

  1. večurni šoping iz katerega prineseš eno majčko ali nič [nazaj]
  2. kdor šteje, ve, da sem zdaj že dvakrat malo pogreta [nazaj]
  3. jaz kavo pijem doma, on izključno v bifejih, zato se mi ne zdi to nič zelo čudnega [nazaj]
  4. za tiste s “števcem”, četrtič [nazaj]
  5. proti morju smo se odpravili okoli desetih, pozno, no, zdaj je bilo že skoratj pol enajstih [nazaj]
  • Share/Bookmark

1.05.2008

Pi.Roman

Zapisano pod: miks — polnaglava @ 10:19

o, matr, sem ti hvaležna1. Zdej raziskujem zadeve in tale post je zato, da malo povadim :oops: in seveda, da se ti zahvalim za pomoč. Upam, da mi uspeva. :wink:

Sončece je že malo sitno2, tako da zaključujem. hvala za vse.

  1. zelo rada se naučim kaj novega, samo čas si moram vzeti [nazaj]
  2. ja, je treba spati ponoči [nazaj]
  • Share/Bookmark

Računalniško teslo

Zapisano pod: miks, uf, sem pametna! — polnaglava @ 00:09

Kar se tiče kompjuterčkov, sem totalni samouk in sem glede na to na svoje znanje še kar ponosna. Vem, da ima miška desno tipko, kar v našem kolektivu ni nekaj samoumevnega, veljam za pravo poznavalko! Vem tudi, kdaj in kako jo uporabiti ;) . Se pa še vneto učim. Danes mi je uspelo ugotoviti, kaj je URL!!!!

Imam  vprašanje  in če ne zahteva kakšnih hudih računalniških spretnosti, bi prosila za pomoč. Kako narediš sredi besedila link, ki te “ponese” na željeno stran. Da pojasnim: recimo, da v prispevku govorim o stvari, o kateri sem že pisala, npr. o žemljicah, pa se nočem ponavljati in naredim tako, da s klikom na besedo “žemljica” pridete naravnost v tisti prispevek in preberete, za kaj gre. Dovolj jasno? Vem, kako se v besedilo doda link, takšen trotelj vseeno nisem, me pa zanima, kako ta link poimenuješ npr. “žemljice”. To pogosto vidim pri drugih blogerjih in   poskusila sem nekaj variant, sem že mislila, da mi je uspelo, sem si že čestitala, potem sem pa kliknila na link in ni bilo v redu. Ampak zadeva mi izgleda sila sexi in bi jo res rada znala uporabljati.

Če se torej najde kdo, ki se mu zdi vredno in zna povedati dovolj jasno in jedrnato, bom zelo hvaležna. Za nagrado uporabim že v naslednjem postu!!

  • Share/Bookmark

Blog moj svet | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Framefake