Slovenski jezik, 1. del
Slovenščina mi je všeč. Menim, da jo tudi pravilno uporabljam in svojih izdelkov nikoli ne dajem lektorirat. Gotovo ni vse popolno, ker pač nisem slovenist, sigurno pa je v mejah sprejemljivega.
Kar pa bi težko trdila za naše medije. Vedno pogosteje se zaletavam v tako očitne napake, da preprosto ne morem več mimo njih. V časopisih, na radiu, na TV, povsod. Nepravilna raba rodilnika, ločil, dvojine, sklanjanje imen in še in še. Zato sem se odločila napisati samo nekaj za štart, komentarje pa tokrat želim v smislu dolivanja olja. Dajmo se vsaj malo pozabavati na ta račun, če že naresti nič ne moremo.
Začenjam s pregovori in reki. Imela sem prijatelja, ki je med vojno prišel iz Bosne. Intelektualec, ki je študiral, zraven pa preživljal sebe in brata. Če je hotel študirati pri nas, je, razumljivo, moral opraviti izpit iz slovenskega jezika. Precej pomembno vlogo so igrali tudi reki. In verjemite mi, da se je precej namučil, preden je dojel, kaj pomeni, da je nekaj »iz trte izvito« ali da dva »živita na koruzi«. Toliko močnejše je bilo nekaj let kasneje njegovo ogorčenje, ko je videl, da Slovenci sami nimamo pojma o pregovorih.
Naštejem tri primere, ki mene vedno znova vržejo iz tira, nadaljujte vi. Vabljeni vsi, z licenco za slovenščino in brez nje ;).
1. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna – bejž, bejž, a res? Ravno par dni nazaj je to povedala ena poslanka. Gospa, Janezek pooseblja otroka, Janez pa odraslega. Torej, »kar se Janezek nauči, to JANEZ zna!«
2. Vsakič je enkrat prvič – ne vem, a se to sploh da komentirat, slišim pa tako pogosto, da sva z možem razvila poseben humor na to temo. Ja, eni bi radi vse skrajšali. »Vsaka stvar je enkrat prvič!!!«
3. Žebljico na glavico (tega sem uporabila včeraj v komentarju, pa kljub smešku z mežikom Warrior ni dojel) – ne vem, ali ta sodi med govorne lapsuse, slišim pa ga precej pogosto. Bi rekla, da je pravilno »glavico na žebljico«.
Tako, to so moji trije. Upam, da boste sodelovali, zna biti smešno
Napak je res povsod preveč, se strinjam. Še najbolj me moti neuporaba rodilnika in polvikanje oseb, od katerih tega ne bi pričakovala, recimo politikov in televizijskih voditeljev.
Ampak pišem predvsem zato, da ti povem, da se reče “žebljico na glavico.” In ne vem, od kot ti zamisel, da bi se reklo kakorkoli drugače. Ker zadeneš “žebelj” v “glavo”, torej zadaneš bistvo. Kaj bi pa po tvojem pomenilo “glavico na žebljico”?
andreychika — 30.04.2008 @ 00:40
Draga Polna glava! Res je, da ne moremo nič naresti, naredimo pa lahko kar veliko …
Če tvoj prijatelj Bosanec reče nekaj let kasneje, mu tega pač ne bova zamerili, vsak, ki je prepričan, da ne potrebuje lektorja, pa je zame navaden omejen važič in upam, da bo do nasprotnega spoznanja prišel vsaj nekaj let pozneje (če ne prej) … Čeprav je res, da so lektorji taka rasa, s katero najraje nikoli ne bi bila v stiku (vidiš, temu mogoče lahko rečeva jezikovna ksenofobija?), si vseeno ne upam trditi, da jih ne rabim …
No, da bo žebljica res zadela kakšno glavico v tem komentarju: prav v vseh jezikih so odstopanja med pogovornim in knjižnim jezikom, in prav ta odstopanja ohranjajo jezik živ, prav zaradi njih je jezik živ organizem … Predstojnik na Oddelku za splošno jezikoslovje na FF v Ljubljani je zelo spoštovan in priznan jezikoslovec, ki me je naučil nekaj zelo pomembnega: “Pravilno je vse, kar ljudje govorijo.”
Če se že ne moreva v celoti strinjati s to trditvijo, sigurno lahko vsaj začutiva njeno plemenito noto, ki apelira k strpnosti: dejstvo je, da se vsi ljudje nikoli ne bomo sposobni naučiti jezika na isti ravni … In tako je tudi najbolj prav.
jackie — 30.04.2008 @ 11:05
andreychika, neuporaba rodilnika (mislim, da se strinjava, da govoriva o neuporabi rodilnika ob zanikanem povedku?) je za jezikovno trenirano uho res zoprna … ampak sem med jezikoslovci tudi že prebrala kakšno hipotezo, ki pravi, da je v slovenščino rodilniško rabo v resnici vrinil kakšen slovničar, da je torej zelo verjetno, da v jeziku ni nikoli obstajala in da je bila tja vsiljena … kot tudi sama opažaš, jezikovna praksa vsekakor podpira to tezo …
se pa v celoti strinjam, da človekov položaj in funkcija zahtevata določeno jezikovno raven, je pa največkrat res, da sta položaj in funkcija pri številnih Slovencih dosti višja od njihovih jezikovnih zmogljivosti … Ampak v tem sploh nismo unikatni, tudi v drugih jezikih je tako …
jackie — 30.04.2008 @ 11:13
[...] zvečer (še en stranski učinek bronhitisa …), danes dopoldne sem pa ugotovila, da so teli Bosanci res krasno izhodišče za jezikovna [...]
Zakaj Slovenci pestujemo otroke? « jackie4grace — 30.04.2008 @ 11:23
jackie: na žalost (svojo) pogosto govorim ali pišem malo med vrsticami ali uporabljam primere, ki samo grobo nakazujejo moje mnenje o neki stvari, poleg tega zelo rada karikiram in sem pogosto malo cinična. Zato naj takoj povem, da nisem mislila, da so lektorji nepotrebni. Ko bom napisala knjigo (skoraj zagotovo je ne bom), seveda ne bom tako prevzetna, da si ne bi omislila lektorja. V mislih sem imela bolj vsakdanjo rabo jezika, tisto, ki naj bi jo obvladal poslanec na seji državnega zbora ali novinar pri javljanju v živo.
Bosanec brez skrbi knjižno slovenščino obvlada bolje od vsaj polovice Slovencev, vsa čast mu, ker se je jezika naučil pri 25-ih v nekaj mesecih. Ni bilo mišljeno kot kritika, žal mi je, če se je tako razumelo. Se mi ap zdi res nepotrebno, da mora znati razložiti slovenske pregovore, da pridobi certifikat, ko pa jih niti sami ne znamo pravilno uporabljati.
polna glava — 30.04.2008 @ 13:18
andreychika : tole z žebljico in glavico me je pa zdaj res zmedlo. Sama pogosto naredim lapsus in po moje v 50% povem tako, kot je prav. Ampak resnično sem živela v prepričanju, da se reče glavica na žebljico in da je glavica mišljen tisti “čepek” na žeblju, tisto, kar obstaja zato, da lažje pribijemo žebelj. No, zdaj me pa res veseli, da si se potrudila komentirati, se bom jaz potrudila poiskati, kaj je torej res.
polna glava — 30.04.2008 @ 13:21
Evo ti argument moči (SSKJ):
žebljíca -e ž (í) redko žebljiček:
žebljica je padla na tla; konica žebljice
• ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v
glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva
stvari
Sicer pa meni najbolj para ušesa nepravilna uporaba dvojine (oz. njena zamenjava z množino, kjer to ni ustrezno): če kdo reče ‘pred dvemi leti’, jaz to zaznam kot drgnjenje stiropora po šipi.
Aja, pa včeraj nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem v Dnevniku na prvi strani prebrala masten naslov: Avstrijec zlorabljal hči. In da je bila mera polna, se je ista fraza ponovila še v podnaslovu. Madonca, če nam niso prav v vsakem razredu osnovne in srednje vtepali v glavo, kako se prav sklanja mater in hčer!!!
ojaoja — 30.04.2008 @ 13:50
v andreychikinem odgovoru je že zapisana pravilna varianta: žebljico na glavico.
V stavku, kjer sem napisala, kaj lahko reče Bosanec, kaj pa midve, sem hotela namigniti na pogost hrvatizem, ki ga uporablja večina Slovencev (zato Bosancu seveda ne gre čisto nič zameriti …) Beseda kasneje je hrvatizem, slovenščina pa ima lepo svojo besedo, in to je pozneje …
Izpit iz slovenščine, ki sta ga opravljala tudi moj prijatelj Bosanec in njegova žena, je prava mala farsa, če se izrazim bolj vljudno … Še dobro, da imajo Bosanci ogromno smisla za humor in mi potem lahko pravijo vice, kako je bilo na tem izpitu …
jackie — 30.04.2008 @ 14:03
ojaoja, hvala za poduk. tole z žebljico si bom, upam, zdaj zapomnila. se mi je že izplačal tale post
Nam je profesor v srednji soli predstavil skovanko “zebljico na glavico” kot najboljsi Sovretov prevod, tako dober da je ponarodel. Ne vem pa iz katerega anticnega dela.
peter — 30.04.2008 @ 16:12
Ne vem od kod rek “žebljicico na glavico” ali obratno, vem pa iz mukotrpnih bolečin, ko sem s kladivom zgrešil glavico in udaril po prstu. Morda pa so te izkušnje mnogih ustvarile “glavico na….
Jackie - ne morem se strinjati, da je vse , kar ljudje govorijo pravilno. Kaj pa kul, ful, svašta, sorry, itd. Menda bi bilo potrebno ustvariti okvir, meje, kjer naj bi to veljalo.
PS. Nisem slavist, slovenščine sem se dobro naučil v srednji šoli po dopisni metodi. Hvala profesorici, ki ji žal ne vem več imena.
Rak — 30.04.2008 @ 21:18
jah, sej, zdej se jim reče slovenisti
pri meni je tako, da neformalno uporabljam pogovorni jezik, malo je odvisno, s kom se pogovarjam, koliko torej uporabljam tudi raznih german, hvrat in ostalih izmov. če bi šla v detajle, lahko neham blogat. izpraševalcu na strokovnem izpitu so šle v nos take besede, da ni za verjet (besedo “zadolžitev” je nekako povezal z “zadužiti” in doma sem jo takoj poiskala v SSKJ. Sem jo tudi našla). tako da se vedno da pretiravati…
V postih, na MSN-ju, po sms-ih in podobno pišem nekje med knjižno in pogovorno slovenščino in me ne moti, če kdo v svojem blogu uporablja izključno pogovorni jezik. Se mi pa zdi, da bi morali vsi v formalnih pogovorih uporabljati knjižni jezik, v prvi vrsti pa gotovo novinarji oz. ustvarjalci v medijih in politiki.
polna glava — 30.04.2008 @ 21:43
@jackie: Seveda govorim o neuporabi rodilnika v zanikanih povedih. Kar zmrazi me vsakič, ko to slišim. Nisem še slišala, da bi naj bil rodilnik “vsiljen” v slovenski jezik, ker se mi preprosto zdi nujen in si ne znam predstavljati zanikanega stavka brez njega (bi pa bila vesela, če mi poveš, kdo in kje je o tem govoril). Ne vem tudi od kod zamisel, da raba to potrjuje. Do zdaj sem takšno rabo slišala skoraj izključno v Ljubljani. Če še preživim, ko trgovka v prodajalni reče, da niso napolnili polico, bi najraje skočila v zrak, ko kaj podobnega reče kak zunanji minister. Če bomo v knjižni jezik začeli vpeljevati govorico trgovk, pa res ne vem, kam plujemo.
P.S: Še ena cvetka ljubljanskih trgovk, ki sem ji zaradi uvedbe evra le še redko priča: “Šecto tolarjev, prosim.”
andreychika — 30.04.2008 @ 23:23
Hvala za mnenje in informacijo, odslej “slovenist”.
Rak — 1.05.2008 @ 09:35
Andrejčika in polnaglava:
zadeneš in ne zadaneš. Ta zadAneš je zelo zelo grdo.
polnaglava:
če se že hvališ z znanjem slovenščine, bi pričakoval, da to znanje tudi uporabljaš, ne pa, da imaš napako skoraj v vsakem stavku. Stavke za povrhu še sekaš in prepogosto začenjaš s predlogi. Lektorje hvaležno zavračaš, obenem pa uporabljaš besede in zveze, kot so sigurno, štart, naresti, ne daješ lektorirat, iz tira, par dni nazaj …
Nick — 1.05.2008 @ 11:01
ja, nick, dej si no vse prebrat. sej sem vesela komentarja, sam ne bit površinski. Govorila sem predvsem o rabi slovenščine pri novinarjih, politikih in drugih javnih osebnostih, zase sem pa kasneje jasno povedala, da pišem v neki “knjižni pogovorščini”
ne bit no tko hud, post je bil namenjen predvsem zabavi
Je prav “Menim, da jo tudi pravilno uporabljam in svojih izdelkov nikoli ne dajem lektorirat” ali “Menim, da jo tudi pravilno uporabljam in svojih izdelkov nikoli ne dajem lektorirati” ?
Za glagoli premikanja se uporablja trpnik. Primeri:
- grem delat
- je šel pet
Glagol dajati se mi ne zdi glagol premikanja. Invalid, npr. Steven Hawking tudi verjetno daje lektorirati svoja dela, pa je nepremičen na svojem invalidskem vozičku.
Boris Turk — 2.06.2008 @ 15:57
Ah, zgoraj sem se napačno izrazil. Ne trpnik, ampak namenilnik. Za glagoli premikanja se uporablja namenilnik namesto nedoločnika.
Se grem zdaj ugriznit nekam.
http://besana.amebis.si/preverjanje/
Boris Turk — 2.06.2008 @ 16:14