Slovenščina mi je všeč. Menim, da jo tudi pravilno uporabljam in svojih izdelkov nikoli ne dajem lektorirat. Gotovo ni vse popolno, ker pač nisem slovenist, sigurno pa je v mejah sprejemljivega.
Kar pa bi težko trdila za naše medije. Vedno pogosteje se zaletavam v tako očitne napake, da preprosto ne morem več mimo njih. V časopisih, na radiu, na TV, povsod. Nepravilna raba rodilnika, ločil, dvojine, sklanjanje imen in še in še. Zato sem se odločila napisati samo nekaj za štart, komentarje pa tokrat želim v smislu dolivanja olja. Dajmo se vsaj malo pozabavati na ta račun, če že naresti nič ne moremo.
Začenjam s pregovori in reki. Imela sem prijatelja, ki je med vojno prišel iz Bosne. Intelektualec, ki je študiral, zraven pa preživljal sebe in brata. Če je hotel študirati pri nas, je, razumljivo, moral opraviti izpit iz slovenskega jezika. Precej pomembno vlogo so igrali tudi reki. In verjemite mi, da se je precej namučil, preden je dojel, kaj pomeni, da je nekaj »iz trte izvito« ali da dva »živita na koruzi«. Toliko močnejše je bilo nekaj let kasneje njegovo ogorčenje, ko je videl, da Slovenci sami nimamo pojma o pregovorih.
Naštejem tri primere, ki mene vedno znova vržejo iz tira, nadaljujte vi. Vabljeni vsi, z licenco za slovenščino in brez nje ;).
1. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna – bejž, bejž, a res? Ravno par dni nazaj je to povedala ena poslanka. Gospa, Janezek pooseblja otroka, Janez pa odraslega. Torej, »kar se Janezek nauči, to JANEZ zna!«
2. Vsakič je enkrat prvič – ne vem, a se to sploh da komentirat, slišim pa tako pogosto, da sva z možem razvila poseben humor na to temo. Ja, eni bi radi vse skrajšali. »Vsaka stvar je enkrat prvič!!!«
3. Žebljico na glavico (tega sem uporabila včeraj v komentarju, pa kljub smešku z mežikom Warrior ni dojel) – ne vem, ali ta sodi med govorne lapsuse, slišim pa ga precej pogosto. Bi rekla, da je pravilno »glavico na žebljico«.
Tako, to so moji trije. Upam, da boste sodelovali, zna biti smešno
